VSRS Sodba I Ips 41867/2020
pomembnejša odločba
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Kazenski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2024:I.IPS.41867.2020 |
Evidenčna številka: | VS00081566 |
Datum odločbe: | 12.12.2024 |
Senat: | Barbara Zobec (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Marjeta Švab Širok, mag. Marijan Debelak, Franc Seljak |
Področje: | INSOLVENČNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO |
Institut: | stranska denarna kazen - pogojna obsodba - posebni pogoj - odvzem premoženjske koristi - osebni stečaj - premoženjskopravni zahtevek - načelo koncentracije - pravilno izrečena pogojna obsodba - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev |
Jedro
Stranska kazen se lahko izreče le ob izreku glavne kazni zapora, zato je ni mogoče izreči, kadar je namesto glavne kazni zapora izrečena pogojna obsodba. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena obvezna stranska denarna kazen, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku so poleg določb civilnega materialnega prava relevantne tudi določbe civilnega procesnega prava. To velja zlasti glede določb o procesnih predpostavkah.
Načelo koncentracije iz 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insloventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se razteza tudi na adhezijski postopek in kazenskemu sodišču preprečuje vsebinsko (meritorno) odločanje o dajatvenem zahtevku. V obravnavani zadevi je oškodovanka v kazenskem postopku podala premoženjskopravni zahtevek po začetku stečajnega postopka, zato sodišče takšnemu zahtevku ni smelo ugoditi, pač pa bi oškodovanko moralo napotiti na pravdo.
Izrek
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da:
- se v pogojni obsodbi določi stranska denarna kazen 20 (dvajset) dnevnih zneskov po 15,00 (petnajst) EUR, to je 300,00 (tristo) EUR, ne določi pa se posebni pogoj, da je obsojenec dolžan povrniti povzročeno škodo oškodovanki B. B. v skupnem znesku 5.415,84 EUR v roku 1 (enega) leta od pravnomočnosti sodbe.
Stranska denarna kazen se izvrši in jo je obtoženec dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 30,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od 6 (šest) mesecev;
- se ne izreče stranska denarna kazen 20 (dvajset) dnevnih zneskov po 15,00 (petnajst) EUR, to je 300,00 (tristo) EUR;
- se oškodovanko B. B. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo;
- se obsojencu premoženjska korist v višini 9.024,13 EUR ne odvzame.
Obrazložitev
A.
1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 41867/2020 z dne 29. 3. 2021, ki je postala pravnomočna istega dne, obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da izpolni obveznost iz oškodovanki prisojenega premoženjskopravnega zahtevka. Izreklo mu je denarno kazen v višini 300,00 EUR. Oškodovanki je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.415,84 EUR in obsojencu odvzelo premoženjsko korist v višini 9.024,13 EUR. Obsojenca je oprostilo dolžnosti vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka.
2. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 19., 22. in 34. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo, v kateri se mu določi kazen pet mesecev zapora in stranska denarna kazen 20 dnevnih zneskov v višini 15,00 EUR, kar je 300 EUR, s preizkusno dobo dveh let, pri čemer se stranska denarna kazen izvrši, posebni pogoj se ne izreče, oškodovanko se z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo in se odvzem premoženjske koristi ne izreče.
3. Vrhovno sodišče je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obsojencu, ki nanjo ni odgovoril.
B.
Glede odločbe o pogojni obsodbi in stranski denarni kazni
4. Vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP z navedbo, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo upravičenje, ki ga ima po zakonu, saj je obsojencu izreklo stransko denarno kazen kljub temu, da mu je po prvem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo.
5. Vrhovno sodišče po pregledu sodbenega izreka ugotavlja, da je sodišče obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo glavno kazen zapora, preizkusno dobo in posebni pogoj, nato pa mu je na podlagi drugega odstavka 196. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo (stransko) denarno kazen in določilo način njene izvršitve.
6. Za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 je določena kazen zapora do petih let in denarna kazen. Tako določena denarna kazen ima lastnost obvezne stranske denarne kazni, saj je vezana (z uporabo veznika "in") na glavno kazen zapora.1 Stranska kazen se lahko izreče le ob izreku glavne kazni zapora, zato je ni mogoče izreči, kadar je namesto glavne kazni zapora izrečena pogojna obsodba. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena obvezna stranska denarna kazen, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1, ki sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo. Vrhovni državni tožilec zato utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ob pogojni obsodbi izreklo stransko denarno kazen, prekoračilo upravičenje, ki ga ima po drugem odstavku 44. člena v zvezi s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1, saj stranske denarne kazni ni smelo izreči, pač pa bi jo moralo najprej določiti v okviru pogojne obsodbe, nato pa poseči po institutu njene izvršitve skladno s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1.
Glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in glede določitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi
7. Vrhovni državni tožilec izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku z navedbo, da sodišče prve stopnje oškodovanki ne bi smelo prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, saj je bil nad obsojencem 25. 9. 2019 začet postopek osebnega stečaja, ki do zaključka kazenskega postopka na prvi stopnji še ni bil pravnomočno zaključen, oškodovanka pa je materialnopravno isto terjatev že priglasila v postopku osebnega stečaja. Trdi, da je takšna odločitev v nasprotju z izrecno določbo 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in z načelom koncentracije kot temeljnim načelom stečajnega postopka. Vrhovni državni tožilec navaja tudi, da je sodišče z določitvijo posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe, ki ga je vezalo na izpolnitev obveznosti iz prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, obsojencu prekršilo ustavne pravice do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS, saj mu je določilo nemogoč pogoj. Pojasnjuje, da drugi odstavek 61. člena KZ-1, ki določa prekinitev teka roka za izpolnitev posebnega pogoja, če je zoper obsojenca znotraj tega roka začet postopek osebnega stečaja, ne ureja situacije, kot je obravnavana, v kateri je sodišče obsojencu določilo posebni pogoj v času teka postopka osebnega stečaja. Opozarja, da obsojenec posebnega pogoja ne more izpolniti, saj je njegova poslovna sposobnost po samem zakonu (ex lege) omejena, z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, pa razpolaga stečajni upravitelj.
8. V dejanskem opisu v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe je navedeno, da obsojenec oškodovanki v celoti ni izplačal plač za mesec julij in avgust 2019 v skupnem znesku 1.300,00 EUR ter regresov za letni dopust za leto 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 v skupnem znesku najmanj 4.115,84 EUR. Iz podatkov spisa izhaja:
- da je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom St 2226/2019-4 z dne 25. 9. 2019 začelo postopek osebnega stečaja nad obsojencem (list. št. 89);
- da je oškodovanka v postopku osebnega stečaja zoper obsojenca prijavila terjatev v skupni višini 21.680,21 EUR bruto, pri čemer je v prijavljeno terjatev vključena terjatev iz naslova neplačanih plač za julij in avgust leta 2019 ter terjatev iz naslova neplačanega regresa za letni dopust za leti 2018 in 2019;
- da je oškodovanka na predobravnavnem naroku izjavila, da ji obsojenec dolguje 1.300,00 EUR iz naslova dveh neizplačanih plač in 4.115,84 EUR iz naslova neplačanih regresov za letni dopust ter da ji je Preživninski sklad že izplačal 1.648,61 EUR neto, zato razliko uveljavlja kot premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku.
9. Vrhovno sodišče je v preteklosti 0dločalo, da kazensko sodišče upravičencu lahko prisodi premoženjskopravni zahtevek kljub temu, da zoper obdolženca teče postopek osebnega stečaja, ter da bi bila odločitev materialnopravno napačna le, če bi do poplačila terjatve v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. Nosilna razloga za takšno stališče sta bila, (i) da opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja ne povzroči njenega prenehanja in (ii) da niti ZKP niti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne določata, da se adhezijski postopek prekine ali ustavi, če je zoper obdolženca uveden postopek osebnega stečaja.2
10. Danes pri povzetem stališču ni več mogoče vztrajati. Izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi je ugotovitev, da t. i. adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek,3 zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.4 Določba 101. člena ZKP, po kateri predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi, po razlagi procesne teorije in ustaljene sodne prakse ne ureja le aktivne legitimacije, pač pa se nanaša tudi na predmet odločanja. Upravičenec do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka zato z njim ne more uveljavljati nečesa, česar ne bi mogel uveljaviti v pravdi.5 Čeprav velja, da sodišče premoženjskopravni zahtevek obravnava po pravilih kazenskega postopka,6 je Vrhovno sodišče že presodilo, da so za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku poleg določb civilnega materialnega prava relevantne tudi določbe civilnega procesnega prava.7 To velja zlasti glede določb o procesnih predpostavkah.
11. Postopek osebnega stečaja pomeni procesno oviro za vsebinsko odločanje o (dajatvenem) zahtevku v okviru pravdnega postopka. V skladu z načelom koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. To načelo je uveljavljeno z ureditvijo pravnih posledic začetka stečajnega postopka na pravde, ki so se začele pred začetkom stečaja in z izključitvijo možnosti vlaganja novih dajatvenih tožb po začetku stečaja. Slednje se namreč zavržejo kot nedopustne.8 V primeru že začetih pravd zoper stečajnega dolžnika za izpolnitev takšnih obveznosti pride do prekinitve pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ta prekinitev traja do zaključenega postopka preizkusa terjatev v stečajnem postopku (prvi in drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Ta pravila zato izključujejo možnost uveljavljanja sodnega varstva z dajatvenim zahtevkom v pravdi za izpolnitev te obveznosti. Obseg sodnega varstva tovrstnih zahtevkov zoper stečajnega dolžnika v pravdi je zato omejen in prirejen samemu postopku uveljavljanja teh terjatev v postopku (osebnega) stečaja. Te posledice so izključene le glede zahtevkov, ki ne vplivajo na obseg stečajne mase.
12. Po prikazani procesni ureditvi je jasno, da pravdno sodišče v času teka postopka osebnega stečaja ne more vsebinsko odločati o dajatvenem zahtevku glede terjatve, ki spada v stečajno maso. Upravičenec s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku ne more doseči nečesa, česar ne bi mogel doseči v pravdi. Načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP se razteza tudi na adhezijski postopek in kazenskemu sodišču preprečuje vsebinsko (meritorno) odločanje o dajatvenem zahtevku.9 Kadar kazensko sodišče ne more pozitivno odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, mora upravičenca napotiti na pravdo, saj ZKP v 105. členu sodišču ne omogoča drugačnih odločitev. V obravnavani zadevi je oškodovanka v kazenskem postopku podala premoženjskopravni zahtevek po začetku stečajnega postopka, zato sodišče takšnemu zahtevku ni smelo ugoditi, pač pa bi oškodovanko moralo napotiti na pravdo.
13. Sodišče lahko po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 v pogojni obsodbi določi, da bo kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Sodišče lahko takšen pogoj določi le, če je obsojenčeva obveznost povrnitve škode določena z dajatveno odločbo bodisi v adhezijskem postopku bodisi z izvršilnim naslovom v kakšnem drugem postopku in pod nadaljnjim pogojem, da obsojenec te obveznosti še ni izpolnil.10 V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za vsebinsko (meritorno) odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na to je sodišče prve stopnje s tem, ko je obsojencu določilo posebni pogoj, da oškodovanki izpolni obveznost iz prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, prekoračilo pooblastilo, ki ga ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1.
Glede odvzema premoženjske koristi
14. Vrhovni državni tožilec sklepno izpodbija še odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Jedro navedb v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da Republika Slovenija razpolaga z izvršilnimi naslovi (obrazci REK-1) za izterjavo neplačanih obveznih prispevkov za socialno varnost iz oškodovankine bruto plače, zato obsojencu ni mogoče izreči še ukrepa odvzema premoženjske koristi, saj se dva izvršilna naslova za materialnopravno isto terjatev medsebojno izključujeta.
15. Iz odločbe o krivdi v izpodbijani pravnomočni sodbi izhaja, da obsojenec za oškodovanko v nasprotju z določbami 44. člena v zvezi s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi z 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) in 2. odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) več mesecev zapored v obdobju od 1. 1. 2016 do 4. 10. 2019 ni plačal obveznih prispevkov za socialno varnost iz njene bruto plače v skupnem znesku 9.024,13 EUR. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja še, da je sodišče obsojencu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist v višini 9.024,13 EUR, ki jo je obsojenec pridobil na škodo Republike Slovenije. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je obsojenec za obravnavane prispevke davčnemu organu predložil obrazce REK-1, zaradi česar je Državno odvetništvo sodišču prve stopnje sporočilo, da ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka (list. št. 190).
16. Obveznost plačila prispevkov za socialno varnost je javnopravna dajatev, ki se primarno uveljavlja v davčnem postopku (2. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2). Odvzem premoženjske koristi je po drugi strani sui generis ukrep kazenskega materialnega prava, ki temelji na konceptu izravnalne pravičnosti, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Sodna praksa in procesna teorija sta enotni v stališču, da je odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiaren. Izreče se, kadar oškodovanec ni postavil premoženjskopravnega zahtevka, kadar je z njim napoten na pravdo ali kadar premoženjska korist presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek (prvi odstavek 76. člen KZ-1).11 Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren tudi v razmerju do dajatvene sodbe v pravdnem postopku12 in v razmerju do sklepa o končanju stečajnega postopka.13 Vsem tem primerom je skupno, da za premoženjsko korist že obstaja izvršilni naslov, ki kazenskemu sodišču preprečuje ponovno odločanje o materialnopravno isti terjatvi.
17. Enaka pravna posledica mora po presoji Vrhovnega sodišča veljati tudi za izvršilni naslov v davčnem postopku. Po določbi drugega in tretjega odstavka 352. člena ZDavP-2 se izračun prispevkov za socialno varnost, katerih plačnik je delodajalec, opravi v obračunu davčnih odtegljajev, torej na obrazcu REK-1.14 Po 145. členu ZDavP-2 obračun davčnega odtegljaja po poteku roka za plačilo davka postane izvršilni naslov, na podlagi katerega se opravi davčna izvršba. Glede na to, da je v obravnavani zadevi po podatkih spisa terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost že zaobsežena z obračuni davčnih odtegljajev, ki v davčnem postopku pomenijo izvršilni naslov, vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odvzem premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je zato z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo upravičenje, ki ga ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).
C.
18. Vrhovno sodišče je glede na naravo ugotovljenih kršitev ravnalo po prvem odstavku 426. člena ZKP ter ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo tako, da se obsojencu stranska denarna kazen ne izreče in da se stranska denarna kazen določi v pogojni obsodbi, pri čemer se ta stranska kazen izvrši, da se oškodovanko z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo ter da se premoženjska korist obsojencu ne odvzame.
19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.
-------------------------------
1 Prim. I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem - Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 262.
2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 7854/2011-112 z dne 5. 3. 2015 (točke od 14 do 17) in I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 (točki 32 in 33). Takšno stališče povzema tudi S. Zgaga Markelj: 100. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 1. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 603.
3 Prim. S. Zgaga Markelj (2023), str. 599; Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 233; A. Jelenc Puklavec: Adhezijski postopek - procesni vidik, v: Pravosodni bilten, l. 24 (2003), št. 2, str. 175.
4 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023 in I Ips 24297/2016 z dne 1. 2. 2018 (točka 7).
5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33299/2011-80 z dne 7. 4. 2016. Prim. tudi S. Zgaga Markelj (2023), str. 603.
6 Prim. Š. Horvat (2004), str. 238 in K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 301.
7 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34265/2019 z dne 12. 5. 2023, I Ips 56056/2012 z dne 24. 11. 2021 in I Ips 146/2007 z dne 12. 7. 2007. Prim. tudi M. Đorđeđević: (Osebni) stečaj in uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka, v: Pravosodni bilten, l. 35 (2014), št. 1, str. 264 in 265.
8 Prim. npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 661/2016 z dne 16. 6. 2016 in III Cp 2417/2015 z dne 5. 10. 2015. Prim. tudi M. Levstek (2015), str. 89.
9 Stališče je skladno tudi s priporočilom dela procesne literature, naj se v primeru kazenskega postopka zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v stečajnem postopku in ne v kazenskem postopku. Tako npr. M. Đorđević (2014), str. 264.
10 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 70553/2010-179 z dne 17. 4. 2014 in I Ips 247/99 z dne 29. 8. 2002. Prim. tudi V. Verdel Kokol: 57. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem - splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 800-801
11 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 46801/2011-245 z dne 22. 1. 2015 (zlasti točka 10), I Ips 34619/2011-416 z dne 12. 9. 2013, I Ips 165/2002 z dne 11. 3. 2004 in druge. Prim. tudi Z. Fišer: 76. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem - splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 965-966.
12 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52/99 z dne 7. 11. 2001. Prim. tudi I. Bele (2001), str. 532.
13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 16749/2014 z dne 30. 11. 2021.
14 Obrazce za obračun davčnih odtegljajev je v obravnavanem obdobju določal Pravilnik o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu (Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.).
Zveza:
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 227, 227/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 105, 105/2
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.01.2025