<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 22422/2022


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2024:I.IPS.22422.2022
Evidenčna številka:VS00081568
Datum odločbe:16.12.2024
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba III Kp 22422/2022
Datum odločbe II.stopnje:12.10.2023
Senat:Mitja Kozamernik (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Aleksander Karakaš, Maja Baškovič, mag. Andreja Sedej Grčar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje poskus umora - kaznivo dejanje poskus uboja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - sodba presenečenja - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - poštenost postopka

Jedro

Vsak odvzem življenja spečemu človeku še ne pomeni nujno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način v smislu 1. točke 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 presodilo, da med primere umora na zahrbten način med drugim sodi umor speče žrtve, vendar pa umor spečega človeka ne bo umor na zahrbten način, ko ni odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, na primer če nekdo ubije žrtev, na katero naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali na drugem javnem kraju.

Opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije, da je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanca. Za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti bi morale biti v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja navedene še druge v postopku ugotovljene okoliščine: na primer, da sta bila obsojenec in oškodovanec prijatelja, da sta prebivala v skupni sobi azilnega doma, da sta se vrsto let poznala in podobno. Povedano drugače: kazensko pravni očitek storilcu, da je vzel oziroma v konkretnem primeru poskusil vzeti življenje na boku spečemu človeku ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti pri kaznivem dejanju umora po 1. točki 116. člena KZ-1.

Iz besedila 6. člena Direktive je nedvoumno razvidno, da je zahteva po seznanitvi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja namenjena zagotavljanju poštenega postopka, ki izključuje element presenečenja in zagotavlja možnost, da se obdolženec brani zoper spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Enak namen te ureditve - torej preprečevanje sodbe presenečenja in zagotavljanje možnosti obrambi, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove, je razviden tudi iz sodbe SEU v zadevi BK-C-175/22, v kateri je sodišče poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev obdolženca je namreč med drugim bistvena zato, da bo lahko ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.

Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru zgolj pritrdilo tezi vložnika, da iz kazenskopravnega očitka vsebovanega v obtožnici in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Logična posledica takšne ugotovitve, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje, je sprememba pravne opredelitve obsojencu očitanega ravnanja v milejšo obliko poskusa odvzema življenja oškodovancu, torej sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje poskusa uboja. Takšna sprememba pravne opredelitve obsojenca (tudi upoštevaje trditve zahteve za varstvo zakonitosti) ne postavlja v položaj presenečenja in mu ne onemogoča pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni v pravni opredelitvi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika tako, da se obsojencu očitano kaznivo dejanje pravno opredeli kot poskus storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika.

II. Obsojencu izrečena enotna kazen 16 (šestnajst) let in 7 (sedem) mesecev zapora se razveljavi.

III. Obsojencu se za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika določi kazen 8 (osem) let zapora.

Nato se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika upoštevajoč že določeno kazen 2 (dva) meseca zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika,

izreče

enotna kazen 8 (osem) let in 1 (en) mesec zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno zaporno kazen všteje čas pridržanja in pripora od dne 12. 4. 2022 od 8.56 ure dalje ter čas že prestane zaporne kazni.

IV. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 22422/2022 z dne 18. 4. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje poskusa umora mu določilo kazen 16 let in 6 mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let, za kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari pa kazen 2 meseca zapora. Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen 16 let in sedem mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Odločilo je, da se obsojencu v izrečeno enotno zaporno kazen všteje čas pridržanja in pripora, da se ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 66803/2022 z dne 18. 11. 2022, da se čas prestajanja izrečene enotne zaporne kazni ne všteje v preizkusno dobo, določeno s prej navedeno sodbo, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, da se obsojencu izreče varnostni ukrep odvzema predmetov in se ga oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 22422/2022 z dne 12. 10. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, na podlagi 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da je obsojenec poskus kaznivega dejanja umora storil na zahrbten način in da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da kazenski zakon v obravnavani zadevi ni kršen, ker je obsojenec oškodovancu poskušal vzeti življenje med spanjem, ko se je počutil varnega, in da je oškodovanec obsojencu zaupal v tolikšni meri, da napada ni pričakoval ter da je sodišče samo odredilo sodno izvedenstvo in pojasnilo, zakaj poizvedbe o preteklem zdravstvenem stanju obsojenca niso bile potrebne.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 uveljavljajo kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da v obravnavanem primeru pri obsojencu ni ugotovljen subjektivni kriterij, torej da je poskus kaznivega dejanja storil na zahrbten način. Poudarjajo, da je iz sodne prakse razvidno, da je kaznivo dejanje umora storjeno na zahrbten način kadar je med oškodovancem in storilcem vzpostavljen odnos zaupanja, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da bi po stališču pritožbenega sodišča, ki je bistveni element za pravno opredelitev storitve kaznivega dejanja prepoznalo v spanju oškodovanca, morali biti vsi storilci, ki poskušajo vzeti življenje spečemu človeku, obsojeni za poskus kaznivega dejanja umora na zahrbten način.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora je, da je v prostorih azilnega doma pristopil do na boku spečega oškodovanca, ki je bil obrnjen stran od njega - proti steni ter ga z nožem dolžine 10 cm enajstkrat zabodel v vitalne dele telesa, zato da bi ga umoril, vendar je dejanje ostalo pri poskusu, ker je oškodovanec pred njim uspel zbežati v jedilnico in obsojencu s pomočjo drugih oseb preprečil vstop vanjo, prav tako pa mu je bila nemudoma nudena medicinska pomoč, brez katere verjetno ne bi preživel.

7. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah1 presodilo, da morajo biti pri kaznivem dejanju umora na zahrbten način, poleg objektivnih elementov tega kaznivega dejanja podane tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na zahrbtnost storilčevega ravnanja. Pri zahrbnosti gre za storilčevo posebno zlorabo zaupanja žrtve, njene posebne nebogljenosti in z njo povezane objektivne izročenosti storilcu. Pravna teorija poudarja, da se žrtev v družbi storilca počuti varna, da napada na svoje življenje ne pričakuje oziroma je pred njegovim napadom povsem nemočna.2 Novejša pravna teorija se pri odvzemu življenja spečemu človeku celo vse bolj usmerja na garantni položaj storilca kot pogoj za konstrukcijo zahrbtnosti kot kvalifikatornega normativnega znaka kaznivega dejanja umora. Sem značilno uvrščamo odvzem življenja spečemu človeku s strani njegovega zakonca, osebe v skupnem gospodinjstvu, sprevodnika v vlaku in podobno.3

8. Iz navedenih stališč je torej razvidno, da vsak odvzem življenja spečemu človeku še ne pomeni nujno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način v smislu 1. točke 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 presodilo, da med primere umora na zahrbten način med drugim sodi umor speče žrtve, vendar pa umor spečega človeka ne bo umor na zahrbten način, ko ni odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, na primer če nekdo ubije žrtev, na katero naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali na drugem javnem kraju.

9. V obravnavanem primeru je sodišče subjektivni element storitve obsojencu očitanega mu kaznivega dejanja podrobno obrazložilo v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe.4 Presodilo je, da sta bila obsojenec in oškodovanec, ki sta skupaj prebivala v azilnem domu in si delila sobo, prijatelja.5 Nadalje je v razlogih sodbe ugotovilo še, da sta se poznala vrsto let, še dan pred napadom pa sta se družila izven prostorov azilnega doma. Na podlagi teh okoliščin je sodišče zaključilo, da je med oškodovancem in obsojencem v času storitve kaznivega dejanja obstajal prijateljski in zaupen odnos, ki ga je obsojenec izrabil na način, da je v skupni sobi večkrat zabodel spečega oškodovanca in mu na takšen način poskušal odvzeti življenje.

10. Vendar pa navedene okoliščine, ki so konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja umora na zahrbten način, in, ki jih je sodišče, kot že rečeno, nedvoumno ugotovilo v obrazložitvi sodbe, iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja niso razvidne. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja le, da je obsojenec v prostorih azilnega doma na boku spečega oškodovanca, ki je bil obrnjen proti steni, z nožem enajstkrat zabodel v vitalne dele telesa, da je navedeno storil zato, da bi ga umoril, in da je dejanje ostalo pri poskusu. Opis kaznivega dejanja tako ne vsebuje konkretizacije, da je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanca. Za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti bi morale biti v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja navedene še druge v postopku ugotovljene okoliščine: na primer, da sta bila obsojenec in oškodovanec prijatelja, da sta prebivala v skupni sobi azilnega doma, da sta se vrsto let poznala in podobno. Povedano drugače: kazensko pravni očitek storilcu, da je vzel oziroma v konkretnem primeru poskusil vzeti življenje na boku spečemu človeku ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti pri kaznivem dejanju umora po 1. točki 116. člena KZ-1.

11. Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje, ki sta v opisu obsojencu očitanega ravnanja napačno prepoznali konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti, zagrešili kršitev po 1. točki 372. člena ZKP.

12. Kljub izostanku zakonskih znakov kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 opis obsojencu očitanega ravnanja vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, ki opredeljujejo kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ki pomeni naklepno uničenje človeškega življenja, ki je protipravno. To kaznivo dejanje predstavlja v razmerju do kaznivega dejanja umora po 116. členu KZ-1 temeljno obliko protipravnega, naklepnega odvzema življenja drugi osebi. Od kaznivega dejanja umora se razlikuje v odsotnosti posebnih kvalifikatornih okoliščin, ki so opredeljene v 1. do 5. točki 116. člena KZ-1.

13. Kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 115. člena stori kdor komu vzame življenje. V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje opredelitev storilca ter izvršitveno ravnanje poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ki je v bistvenem opredeljeno z navedbo, da je obsojenec oškodovanca z nožem enajstkrat zabodel v vitalne dele telesa, zato da bi mu odvzel življenje, dejanje pa je ostalo pri poskusu, ker je oškodovanec uspel zbežati v jedilnico, prav tako pa mu je bila nemudoma nudena medicinska pomoč.

14. Vrhovno sodišče je zato pritrdilo očitku obrambe in obsojencu očitano kaznivo dejanje opredelilo kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Pri spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja je imelo med drugim pred očmi določbe direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (direktiva 2012/13/EU - v nadaljevanju Direktiva) in na njeni podlagi sprejeti sodbi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi BK, C-175/22 z dne 9. 11. 2023 in Ustavnega sodišča Up-1702/22-10 z dne 14. 3. 2024. Iz obeh odločb je razvidno stališče, da pravica do obrambe vključuje tudi pravico obdolženca, da je v primeru, če namerava sodišče uporabiti drugačno pravno opredelitev očitanih kaznivih dejanj, kot jo je tožilstvo, o tem pravočasno obveščen. Ni namreč izključeno, da bo obdolženec potem, ko bo seznanjen s predvideno novo opredelitvijo, svojo obrambo organiziral drugače. Z vidika pravica do obrambe ni upoštevna okoliščina, da je za novo kaznivo dejanje predpisana enaka ali milejša kazen kot za prvotno. Sodišča mora zato (ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti) obdolženca seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo.6

15. V sodobnem postmodernem pravu noben abstraktni pravni akt ne more biti namenjen samemu sebi, temveč mora biti sprejet s konkretnim, pravno dopustnim ciljem. Enako velja tudi za prvi odstavek 6. člena Direktive, ki določa da države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. V skladu z določbo tretjega odstavka tega člena Direktive države članice zagotovijo, da se najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču podajo pomembne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe, skladno s četrtim odstavkom tega člena pa zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom.

16. Iz navedenega besedila 6. člena Direktive je tako nedvoumno razvidno, da je zahteva po seznanitvi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja namenjena zagotavljanju poštenega postopka, ki izključuje element presenečenja in zagotavlja možnost, da se obdolženec brani zoper spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Enak namen te ureditve - torej preprečevanje sodbe presenečenja in zagotavljanje možnosti obrambi, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove, je razviden tudi iz sodbe SEU v zadevi BK-C-175/22, v kateri je sodišče poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev obdolženca je namreč med drugim bistvena zato, da bo lahko ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.

17. Podoben namen seznanitve s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja je razviden tudi iz že omenjene sodbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024. V tej odločbi je Ustavno sodišče poudarilo, da pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave vključuje tudi pravico obdolženca, da je v primeru, če namerava sodišče uporabiti drugačno pravno kvalifikacijo očitanih dejanj, kot jo je uporabilo tožilstvo, o tem pravočasno obveščen, zato da mu je omogočen primeren čas za pripravo obrambe zoper spremenjeno pravno opredelitev.

18. V obravnavanem primeru je jedro zahteve za varstvo zakonitosti usmerjeno v pomanjkljiv opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, iz katerega ni razviden odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem oziroma kakršnekoli druge okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni opisa kaznivega dejanja sklepati o storitvi kaznivega dejanja umora na zahrbten način. Obsojenčeva obramba se je tako imela v zvezi z bistvom kazenskopravnega očitka obsojencu, torej poskusu da odvzame življenje drugi osebi, možnost izjaviti v dosedanjem teku kazenskega postopka, to možnost pa je s svojo aktivnostjo pred sodiščem prve in druge stopnje tudi udejanjila.

19. Vrhovno sodišče je zato v obravnavanem primeru zgolj pritrdilo tezi vložnika, da iz kazenskopravnega očitka vsebovanega v obtožnici in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Logična posledica takšne ugotovitve, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje, je sprememba pravne opredelitve obsojencu očitanega ravnanja v milejšo obliko poskusa odvzema življenja oškodovancu, torej sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje poskusa uboja. Takšna sprememba pravne opredelitve obsojenca (tudi upoštevaje trditve zahteve za varstvo zakonitosti) ne postavlja v položaj presenečenja in mu ne onemogoča pravice do obrambe.

20. Vložniki zahteve uveljavljajo še kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da se je obsojenec že v preteklosti zdravil zaradi psihičnih motenj, da bi moral izvedenec ugotoviti, zaradi katerih bolezni se je zdravil, da je izvedensko mnenje, ki je za obsojenca v celoti obremenilno, napravil na podlagi premajhnega števila dejstev in da ni ugotovil vseh okoliščin, ki bi obsojenca razbremenile.

21. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča7 je razvidno, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje s postavitvijo novega izvedenca oziroma mnenji drugih izvedencev stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja njegove strokovnosti in verodostojnosti ne zadošča za postavitev novega izvedenca.8

22. V obravnavanem primeru je sodišče argumentirano in nedvoumno zavrnilo kritike obsojenčeve obrambe glede izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke Mihe Derganca, dr. med., ki je podal pisno izvedensko mnenje, ki ga je večkrat pisno in ustno dopolnil. Pri tem je presodilo, da je izvedenec psihiatrične stroke odgovoril na vsa vprašanja tožilstva, zagovornika in sodišča ter je na podlagi izčrpne dokumentacije o obsojenčevem zdravstvenem stanju in njegovega pregleda ugotovil, da pri njem ni podana duševna motnja ali duševna manjrazvitost, temveč je njegovo ravnanje treba pripisati manipulativnosti, ki je del njegove osebnostne strukture. Sodišče je utemeljeno presodilo tudi, da sta biološki in psihološki pogoj prištevnosti vezana na trenutek storitve kaznivega dejanja, zato morebitni pretekli zdravstveni izvidi ne bi bili odločilnega pomena.

23. Glede na navedeno kršitev pravice do obrambe zaradi nepostavitve novega izvedenca psihiatrične stroke ni podana. Zahteva namreč zgolj drugače kot sodišči prve in druge stopnje interpretira izvedensko mnenje izvedenca psihiatra Mihe Derganca, dr. med. in pri tem s trditvami, da izvedenec ni ugotovil zaradi katerih bolezni se je obsojenec zdravil, da je mnenje ustvaril na podlagi pomanjkljivih dejstev in da ni upošteval okoliščin, ki bi obsojenca razbremenile, ne uveljavlja procesnih kršitev, temveč izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izvedenca.

C.

24. Glede na navedeno je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona in 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pri opredelitvi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1.

25. Vrhovno sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja poskusa umora spremenilo tako, da je dejanje opisano v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje opredelilo kot kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Obsojencu je nato za to kaznivo dejanje določilo kazen 8 let zapora. Na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obsojencu upoštevaje določeno kazen 2 meseca zapora za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 8 let in 1 mesec zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas pridržanja, pripora in že prestane zaporne kazni.

26. Pri odmeri kazeni je poleg milejšega kaznovalnega okvira za kaznivo dejanje uboja (za to kaznivo dejanje je v prvem odstavku 115. člena KZ-1 predpisana kazen v razponu od 5 do 15 let) upoštevalo okoliščine, kot sta jih v smislu določbe 49. člena KZ-1 vzeli v obzir že sodišči prve in druge stopnje (108.-110. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 16. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča).

27. V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti, ker drugih kršitev zakona ni ugotovilo, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo (425. člen ZKP).

28. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Primerjaj npr. sodbe I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021, I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019, I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2018 in druge.
2 Primerjaj Korošec, D. ter Zobec, B. (2018): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana, str. 305-306.
3 Prav tam in tudi Korošec, D. in Zobec, B. (2023): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana, str. 360-361.
4 57.-63. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 8.-10. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
5 Med zaslišanjem na sodišču sta oba uporabila izraz, da sta si bila "kot brata".
6 Podrobno o tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20734/2019 z dne 17. 10. 2024 in Balažic, M. (2024): Pravica obdolženca do seznanitve s spremembo pravne opredelitve dejanja v luči judikature ESČP, SEU in ustavne odločbe Up-1702/22-10, Pravna praksa, 43/21, Lexpera, Ljubljana, str. II - VIII.
7 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023 in I Ips 55391/2021 z dne 5. 9. 2024.
8 Tako že sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 33823/2010 z dne 17. 3. 2016 in I Ips 21884/2019 z dne 21. 10. 2022.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 115, 115/1, 116, 116-1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku - člen 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.01.2025

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDgwMDAz