VSRS Sklep VIII Ips 28/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ''ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta'', kar je mimo sodišča prve stopnje ugotovilo sámo, brez izvedenega dokaznega postopka, čeprav je šlo za dejansko vprašanje, ki je bilo med strankama sporno. Na ta način je toženko prikrajšalo za pravico do kontradiktornega obravnavanja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu I./II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo 1.374,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje, v I./V. in v III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo glede nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 v višini 196,42 EUR s pripadki (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 v višini 1.374,66 EUR in za leto 2017 v višini 2.806,89 EUR s pripadki (II. točka izreka). Odločilo je, da sta odločbi toženke št. 10051-205/2020/2 z dne 28. 5. 2020 in št. 100-452/2020/2 z dne 14. 4. 2020 nezakoniti in ju je razveljavilo (III. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 plača 2.572,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 do plačila (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 166,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je v I. točki izreka delno ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo sodišča prve stopnje v II., IV. in V. točki izreka delno spremenilo tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: "II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 1.374,66 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 in 155,94 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje. IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.806,89 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017 in 2.417,02 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje. V. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 612,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila." V II. točki izreka je v preostalem delu pritožbi zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. V III. točki izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 87/2024-6 z dne 18. 6. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹;

- ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta za leto 2016.

4. Toženka v reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik letni dopust dejansko lahko izrabil oziroma je odločilo v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi, saj tožnik ni navajal, da je pred nastopom bolniškega staleža v letu 2016 zahteval izrabo letnega dopusta in da mu toženka ni ugodila. Razlogi za neizrabo preostalih dni letnega dopusta so na njegovi strani. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi upoštevalo le navedbe tožnika, ki jim je toženka nasprotovala. Tudi ni obrazložilo, na kakšen način bi ga morala pred nastopom bolniškega staleža in med njegovim trajanjem pozvati ter opozoriti na izrabo letnega dopusta. Zato ji je bila odvzeta možnost, da se seznani z razlogi, ki so sodišče vodili pri odločanju. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS)². Sodba Sodišča Evropske unije (SEU) v združenih zadevah C-518/20 in C‑727/20, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, niti v letu 2016 niti ob tožnikovi vrnitvi na delo v marcu 2020 še ni bila izdana in je v smislu retroaktivne veljave ne more zavezovati. Poleg tega navedena zadeva SEU ni primerljiva z obravnavano zadevo. Tožnik se je kot dolgoletni javni uslužbenec zavedal svojih pravic v zvezi z izrabo letnega dopusta, toženka pa njegove odsotnosti ni mogla predvideti. Spoštovanje delodajalčeve obveznosti glede izrabe letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec moral naložiti delavcu, da svojo pravico do letnega dopusta dejansko uveljavi.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da toženka ni storila vsega, da bi mu po vrnitvi z bolniške odsotnosti zagotovila izrabo letnega dopusta niti ga ni pravočasno opozorila na izgubo pravice do letnega dopusta za leto 2016. Dokazno breme glede ravnanja z vso potrebno skrbnostjo v zvezi z izrabo letnega dopusta je na delodajalcu (C-684/16).

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnik je bil večino leta 2016 prisoten na delu, od 5. 12. 2016 do 27. 3. 2020 pa neprekinjeno odsoten z dela zaradi bolezni. Po vrnitvi na delo mu toženka ni omogočila izrabe 14 dni letnega dopusta za leto 2016, 36 dni za leto 2017 in 33 dni za leto 2018, ampak mu je ta dopust črtala. Zato je 5. 4. 2020 vložil zahtevo za plačilo neizrabljenega letnega dopusta, ki jo je toženka s sklepom z dne 14. 4. 2020 zavrnila. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 28. 5. 2020 zavrnila. Tožnik je oba sklepa izpodbijal in iz naslova neizrabljenih dni letnega dopusta zahteval plačilo odškodnine. Predmet revizijske presoje je le odškodnina za leto 2016.

9. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. Prvo (zavrnilno) sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje razveljavilo s sklepom Pdp 445/2022 z dne 11. 4. 2023 ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki je sledeč napotilom sodišča druge stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za leto 2016 ponovno zavrnilo. Obrazložilo je, da je četrti odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)³, po katerem ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni, do 31. decembra naslednjega leta,⁴ v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES, kot jo tolmači SEU. Ker ima 7. člen te direktive neposredni učinek, četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 ni uporabilo, pač pa je uporabilo navedeni člen direktive. Ob tem je upoštevalo stališče SEU v sodbi KHS, C‑214/10 z dne 22. 11. 2011, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku 15‑mesečnega obdobja za prenos ni v nasprotju z določbami Direktive 2003/88/ES, saj je poleg varstva delavca treba upoštevati tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo pri organizaciji dela. Ker se je 15‑mesečno obdobje za prenos dopusta za leto 2016 izteklo 31. 3. 2018, tožnik pa se je na delo vrnil šele 27. 3. 2020, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta za leto 2016 ugasnila in zahtevek že iz tega razloga po temelju zavrnilo.

10. Sodišče druge stopnje se s takšno presojo ni strinjalo. Pojasnilo je, da je v razveljavitvenem sklepu Pdp 445/2022 res zavzelo stališče, da zaradi poteka 15‑mesečnega obdobja za prenos ni utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine za leto 2016, vendar je ob ponovnem odločanju to stališče spremenilo in odločilo upoštevaje stališče iz sodbe SEU C‑518/20 in C‑727/20 z dne 22. 9. 2022,⁵ da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15-mesečnega prenosnega obdobja, če gre za uveljavljanje pravice, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju, v katerem je delavec del obdobja delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo ni izpolnil obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Sledilo je tožnikovim navedbam, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016. Pojasnilo je, da bi morala toženka tožniku pred začetkom bolniškega staleža (5. 12. 2016) oziroma po njegovem zaključku (27. 3. 2020) zagotoviti, da uresniči pravico do letnega dopusta za leto 2016 in ga v tem smislu pozvati in opozoriti v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta za leto 2016, česar ni storila. Zato je tožniku prisodilo odškodnino za neizrabljen dopust za leto 2016.

11. Takšna odločitev sodišča druge stopnje predstavlja sodbo presenečenja, saj v dosedanjem postopku vprašanje odgovornosti toženke, ki bi se nanašalo na omogočanje uresničevanja pravice tožnika do izrabe le preostalega letnega dopusta za leto 2016 s strani toženke,⁶ ni bilo predmet presoje. Tudi stranki tega vprašanja nista natančneje izpostavljali, saj je postopek potekal glede drugih vprašanj. Njune trditve o tem so bile obrobne in splošne. Tožnik je navedel, da toženka ni zatrjevala, da bi ga poučila o njegovih pravicah glede izrabe letnega dopusta, toženka pa, da mu je pravico do izrabe letnega dopusta omogočila in da je bil razlog za neizrabo zgolj na njegovi strani. Do tega se sodišče prve stopnje zaradi drugačnih materialnopravnih izhodišč ni opredelilo in ni raziskovalo dejanskega stanja v smeri, ali je toženka tožniku v obdobju pred nastopom bolniškega staleža omogočila uresničevanje pravice do plačanega dopusta za leto 2016. Zavrnitev zahtevka za to leto je utemeljilo izključno na okoliščini poteka 15‑mesečnega obdobja za prenos.

12. Sodišče druge stopnje je torej spremembo sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ''ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta'', kar je mimo sodišča prve stopnje ugotovilo samo, brez izvedenega dokaznega postopka, čeprav je šlo za dejansko vprašanje, ki je bilo med strankama sporno.⁷ Na ta način je toženko prikrajšalo za pravico do kontradiktornega obravnavanja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje).

13. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v delu I./II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo 1.374,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020, posledično pa tudi v odločitvah o stroških postopka (v I./V. in III. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišče v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da sanira ugotovljeno postopkovno kršitev in ponovno odloči o pritožbi tožnika.

14. Vrhovno sodišče na drugo dopuščeno vprašanje, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, ne odgovarja, saj je reviziji ugodilo že iz procesnih razlogov.

15. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.
³ Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.
⁴ Ta določba je bila na podlagi sodne prakse SEU in odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 23/2022 z zadnjo novelo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1D, Ur. l. RS, št. 114/23) spremenjena tako, da je iztek obdobja za prenos pomaknjen na 31. marec leta, ki sledi letu, v katerega je možen prenos letnega dopusta v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1.
⁵ V teh dveh združenih zadevah sta delavca pred nacionalnim sodiščem zatrjevala, da njuna pravica do plačanega letnega dopusta za leto, v katerem sta postala dlje časa nezmožna za delo, tudi z iztekom obdobja za prenos ni ugasnila, ker delodajalec ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta (C-518/20) oziroma delavke ni pozval niti je ni obvestil, da lahko dopust, ki se ne izkoristi, ob koncu koledarskega leta propade (C‑727/20). V tej zvezi ne drži ugovor toženke, da je navedena sodba SEU ne more zavezovati že iz razloga, ker je bila izdana po tožnikovi vrnitvi na delo v letu 2020. Po ustaljeni praksi SEU razlaga pravila prava Unije, ki jo SEU poda pri izvrševanju pristojnosti (podeljene z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije), pojasnjuje in natančneje določa pomen ter obseg pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati že od začetka veljavnosti (več o tem npr. v sodbah Skov AEG, C-402/03, Blaizot, C-24/86, Bosman, C‑415/93, Manea, C‑76/14, Bidar, C-209/03, Providence agricole de la Champagne, C-4/79).
⁶ V skladu z dolžnostmi, ki jih ima delodajalec in ki izhajajo iz sodb SEU Kreuziger, C-619/16, Max‑Planck, C-684/16, Varhoven kasattsionen sad na Republika Bulgaria, C-762/18 in C-37/19 ter združeni zadevi XP in AR, C-518/20 in C-727/20.
⁷ Zato se je sodišče druge stopnje napačno oprlo na 5. alinejo 358. člena ZPP, ki omogoča spremembo izpodbijane sodbe na seji senata zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava, brez poseganja v dejansko stanje.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2025

Podobni dokumenti:

• Sklep III DoR 14/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 825/2010
• VSC sodba Kp 33/2001