VSRS Sodba in sklep VIII Ips 19/2024


pomembnejša odločba

Jedro

A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje:

spremeni v delu I. točke izreka

v zvezi z prvim in drugim odstavkom II. točke izreka sodišča prve stopnje, tako da se sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjen med tožnico in prvim tožencem in pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjena med tožnico in drugim tožencem, razveljavita;

razveljavi v delu I. točke izreka

v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v tretjem odstavku I. in II. točke izreka; v delu četrtega odstavka I. in II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri prvemu tožencu ni prenehalo 8. 10. 2016 in ji traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; v delu petega odstavka I. in II. točke izreka, ki se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka, da mora prvi toženec tožnici za čas od 8. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje plačati nadomestila plače v višini razlike med 1.127,65 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejete zneske nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v šestem, sedmem, osmem odstavku I. in II. točke izreka; v delu devetega odstavka I. in II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 13.531,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v desetem odstavku I. in II. točke izreka

ter II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnice za ugotovitev ničnosti in pravne neveljavnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjenega med tožnico in prvim tožencem in pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjene med tožnico in drugim tožencem (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjenega med tožnico in prvim tožencem in pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjene med tožnico in drugim tožencem (prvi in drugi odstavek II. točke izreka). Poleg tega je zavrnilo tudi zahtevek tožnice, da ji delovno razmerje pri prvem tožencu ni prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dne 7. 10. 2016 in da ji traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (tretji odstavek I. in II. točke izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji mora prvi toženec vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, jo prijaviti v obvezna zavarovanja, urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri ZPIZ, tako da bo tožnici priznana zavarovalna doba od 7. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje (četrti odstavek I. in II. točke izreka), izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.127,65 EUR za čas od 7. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peti odstavek I. in II. točke izreka) ter regres za letni dopust za leta 2017, 2018 in 2019, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (šesti, sedmi in osmi odstavek I. in II. točke izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice, da ji mora prvi toženec plačati odškodnino v višini 20.276,50 EUR (deveti odstavek I. in II. točke izreka. Nadalje je zavrnilo še zahtevek tožnice za povrnitev pravdnih stroškov (deseti odstavek I. in II. točke izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 21/2024 z dne 11. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila podana prevara tožnice pri sklepanju sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 in sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 6. 10. 2016.

4. Tožnica v reviziji navaja, da ji je A. A., ki je bila zadolžena za kadrovske zadeve pri obeh tožencih, predložila v podpis sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 (v nadaljevanju Sporazum) in ji povedala, da v okviru reorganizacije prvega toženca ukinjajo tožničino delovno mesto, da njenega dela ne potrebujejo več ter da bo v primeru, da podpiše Sporazum, lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim tožencem za določen čas dveh mesecev (v nadaljevanju Pogodba o zaposlitvi). V tem času ji ne bo treba hoditi na delo, saj je nočejo prikrajšati za odpovedni rok, drugi toženec pa bi ji izplačal celotno odpravnino, tudi za delovno dobo pri prvem tožencu, saj gre za povezani osebi. A. A. naj bi tožnici povedala tudi, da bo po prenehanju delovnega razmerja pri drugem tožencu upravičena do nadomestila za brezposelnost. Tožnica je občutljivega značaja. Ne znajde se v stresnih situacijah, kar je A. A. vedela, zato je bil njen pristop do tožnice avtoritativen. Takšno ravnanje je za tožnico pomenilo psihično nasilje in ji povzročilo občutek manjvrednosti. Oba dokumenta je podpisala v prepričanju, da bo na takšen način dobila oziroma ohranila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti in odpravnino za celotno delovno dobo pri prvem tožencu, saj gre za povezano osebo z drugim tožencem. S tem pa se je proti svoji pravi volji dejansko odpovedala visoki (maksimalni) odpravnini v višini desetkratnika osnove v zameno za to, da bi sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v trajanju dveh mesecev z drugim tožencem, ki je povezana družba prvega toženca, za nižjo plačo 800 EUR bruto in za neustrezno delovno mesto prodajalke. Prvi toženec je kršil njene pravice s tem, ko jo je na nezakonit način, z izvajanjem psihičnega pritiska, prisiljevanjem, s prevaro, z ustvarjanjem zmote in sklenitvijo nezakonite (navidezne) Pogodbe o zaposlitvi pripravil do tega, da je sklenila Sporazum, namesto da bi ji podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem je izgubila pravico do maksimalne odpravnine in maksimalnega odpovednega roka, kar bi ji pripadalo v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To je bil tudi razlog, zaradi katerega je prvi toženec hotel s Sporazumom končati delovno razmerje s tožnico. Stališče sodišč druge in prve stopnje, da v tem primeru ni šlo za prevaro, je zmotno. A. A. je tožnici naklepno in nedobroverno zamolčala, da ne bo dobila odpravnine za celotno dobo zaposlitve pri obeh t0žencih. Glede tega je bila tožnica v zmoti, ta podatek pa je bil zanjo bistven. Njena zmota kot šibkejše stranke in pravnega laika je opravičljiva, saj ji ni mogoče očitati neskrbnosti, pri čemer so bile tudi njene sposobnosti razumevanja obeh poslov ob sklenitvi le-teh zmanjšane. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom ni predvideno zato, da bi se delodajalec izognil postopkom odpovedi, ki jih določa zakon in s tem plačilu zakonskih obveznosti. Iz 49. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št 83/2001 in nadalj.; OZ) izhaja, da za prevaro zadostuje že vsak zmoten nagib. Zaradi prevare je bila tožnica prikrajšana pri odpravnini, od tega pa je imel prvi toženec tudi veliko korist na škodo tožnice. Prevara prvega toženca je tudi v nasprotju s temeljnim načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), saj zaradi sklenitve Sporazuma tožnica ni imela nobene koristi (kot npr. skrajšanje odpovednega roka, takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ureditev medsebojnih pravic iz delovnega razmerja ter drugih razlogov, ki so v interesu obeh pogodbenih strank). Pogodbo o zaposlitvi z drugim tožencem je sklenila za neustrezno delovno mesto glede na raven in vrsto izobrazbe, z delovnim časom, ki je bistveno manj ugoden od enoizmenskega dela pri prvem tožencu, delo bi morala opravljati v drugem kraju, kot je opravljala delo pri prvem tožencu (v Mariboru), kjer tožnica tudi prebiva. Sklenitev takšnega sporazuma je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Podana je vzročna zveza med prevaro A. A. in izjavljeno (napačno) voljo tožnice.

5. Toženca podajata odgovor na revizijo, v katerem predlagata zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Uradni list RS št. 26/99 in nasl.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP).

8. Ker revizija glede odločitve sodišč prve stopnje v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na ničnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvim tožencem in sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z drugim tožencem, ni bila dopuščena, vrhovno sodišče v tem delu revizije ni preizkušalo (371. člen ZPP).

9. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo o zahtevku tožnice enkrat že pravnomočno odločeno.

10. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020 ugotovilo ničnost Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi, ker je presodilo (tudi na podlagi izvedenskih mnenj več izvedencev), da je bila tožnica v trenutku podpisa Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi poslovno nesposobna. Posledično je razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri prvem tožencu ni prenehalo 7. 10. 2016 in je trajalo do 13. 2. 2020 (datum odločitve sodišča prve stopnje); prvemu tožencu je naložilo, da mora tožnico za obdobje od 7. 10. 2016 do 13. 2. 2020 prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za to obdobje plačati bruto zneske nadomestila plače v višini 1.127,65 EUR, regres za letni dopust za leta 2017, 2018 in 2019 (v vtoževanih zneskih) in denarno povračilo v znesku 13.531,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za višje denarno povračilo (do zneska 20.276,50 EUR, torej za znesek 6.744,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. Tožencema je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

11. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožila oba toženca. Sodišče druge stopnje je na pritožbo prvega toženca s sodbo Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021 delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer tako, da je dolžan prvi toženec tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ šele z 8. 10 2016 (in ne že s 7. 10. 2016), poleg tega pa je prisojene zneske nadomestila plače v višini 1.127,65 EUR znižalo za neto zneske denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica v obdobju od 8. 12. 2016 (torej po izteku Pogodbe o zaposlitvi) do 7. 7. 2018 prejela na Zavodu RS za zaposlovanje (za prve tri mesece je prejela 673,95 EUR neto mesečno, za naslednjih devet mesecev je prejela 530,44 EUR neto mesečno, za zadnjih dvanajst mesecev pa 442,04 EUR neto mesečno). V preostalem je pritožbo prvega toženca in v celoti pritožbo drugega toženca zavrnilo. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje glede ničnosti Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničine poslovne nesposobnosti, ob tem pa je ničnost Pogodbe o zaposlitvi ugotovilo tudi zaradi odsotnosti dopustne pravne podlage.

12. Zoper navedeno odločitev sta revizijo vložila toženca. Revizijsko sodišče jima je ugodilo, s sklepom VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z izvedbo dokazov z izvedenci, ki so podali izvedenska mnenja glede vprašanja poslovne sposobnosti tožnice, bistveno kršili določbe postopka.

13. Sodišči druge in prve stopnje sta v ponovljenem postopku zavrnili zahtevek tožnice za ugotovitev ničnosti in razveljavitev Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri prvem tožencu in reparacijski zahtevek, ki se je nanašal na obdobje od prenehanja delovnega razmerja pri prvem tožencu do dneva sodne razveze.¹ Presodili sta, da Sporazum in Pogodba o zaposlitvi nista nična, prav tako pa ju tožnica ni sklenila zaradi grožnje (45. člen OZ), bistvene zmote (46. člen OZ) oziroma prevare (49. člen OZ).

14. Med strankami so bila nesporna dejstva:

- da je bila tožnica pri prvem tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas in za polni delovni čas od 20. 1. 1983 do 7. 10. 2016 na delovnem mestu knjigovodja in da je opravljala delo saldakontista;

- da je prišlo do spremembe lastniške strukture prvega toženca in da sta imela oba toženca istega lastnika, to je A., d. d.;

- da je A. A. 7. 10. 2016 iz pisarne direktorja prvega toženca poklicala tožnico, nakar sta skupaj odšli v pisarno za stranke, kjer sta bili sami;

- da je imela A. A. že pripravljena Sporazum in Pogodbo o zaposlitvi, ki ju je tožnici vročila v podpis;

- da je tožnica oba dokumenta 7. 10. 2016 podpisala.

15. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec začel z reorganizacijo podjetja. Pri tožencu so potekala odpuščanja, nekateri delavci so bili poslani na čakanje. Prišlo je tudi do ukinjanja nekaterih delovnih mest. Vse to je tožnica vedela, vendar je menila, da njeno delovno mesto glede na naravo njenega dela ni ogroženo. O tem, da bo njeno delovno mesto ukinjeno, je tožnico seznanila A. A..² V posledici tega ji je istočasno ponudila v podpis Sporazum in Pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev (šlo je za "paketno ponudbo") zaradi možnosti pridobitve pravic na Zavodu RS za zaposlovanje po izteku te pogodbe.

16. Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje je v tej zadevi sporno, ali je tožnica podpisala Sporazum in Pogodbo o zaposlitvi zaradi prevare, ki jo opredeljuje prvi odstavek 49. člena OZ. Ta člen v prvem odstavku določa, da lahko v primeru, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.

17. Prevara je izzvana zmota ene od pogodbenih strank, ki jo z naklepnim ravnanjem in na nepošten način lahko povzroči druga pogodbena stranka. Do prevare lahko pride zaradi neresničnih trditev, konkludentnih ravnanj, pa tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih druga stranka ne bi smela zamolčati. Ta ravnanja morajo spraviti drugo stranko v zmoto (ali jo držati v zmoti), da zato sklene pravni posel, ki ga sicer ne bi sklenila (če ne bi bila v zmoti). Pri zamolčanju dejstev kot eni od oblik prevare je bistveno, da druga pogodbena stranka ne ve za dejstva, ki bi jo sicer odvrnila od sklenitve določenega pravnega posla. V primeru prevare, povzročene s strani druge pogodbene stranke, se lahko zahteva razveljavitev pogodbe tudi, če je prevarana stranka podpisala pogodbo iz zmotnega nagiba.³

18. Ob dejstvu, da je delavec šibkejša pogodbena stranka v delovnem razmerju, da je napram delodajalcu v podrejenem položaju in večkrat pravni laik, mora delodajalec delavca še posebej v primerih, ko mu namesto tega, da bi mu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ponudi v podpis sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, seznaniti z njegovimi pravicami. To izhaja že iz načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) kot temeljnega načela obligacijskega prava, ki velja tudi v delovnem pravu. Delodajalec, ki se odloči in delavcu ponudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, namesto da bi mu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora biti pri seznanitvi delavca s posledicami sklenitve takega sporazuma (še posebej glede izgube pravic, do katerih bi bil upravičen v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) aktiven. Le predvidevanje, da je delavec v celoti seznanjen s temi posledicami, ne zadošča. Dolžnost delodajalca, da delavca seznani z njegovimi pravicami, je še bolj poudarjena, če je tak sporazum za delodajalca zelo ugoden, po drugi strani pa za delavca pomeni izgubo zakonskih (kogentnih) pravic, ki bi jih imel, če bi mu podal redno odpoved iz poslovnega razloga.

19. Dolžnost seznanjanja delodajalca s podatki, ki so bistveni za uveljavljanje pravic delavca, je poudarjena tudi v sodbah SEU, npr. tistih, ki se nanašajo na pravice delavca do plačanega letnega dopusta (C-684/16, C-218/22). Tudi v teh primerih mora delodajalec delavca poučiti o pravici do izrabe letnega dopusta in mu ta dopust omogočiti.

20. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 izhaja, da se delavec odpravnini, ki je kogentna pravica, ne more odpovedati. V odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 pa je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da odpoved delavca kogentnim pravicam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna.

21. Pri tožnici je prišlo prav do tega, čeprav v Sporazumu ni omenjeno, da bi se odpovedala odpravnini za 33 let delovne dobe pri prvem tožencu. Podpis Sporazuma je bilo namreč ravnanje tožnice, ki je povzročilo, da je izgubila pravico do polne odpravnine (kljub njenemu drugačnemu razumevanju, kar je bilo posledica zamolčanja odločilnih dejstev), ki bi ji že na podlagi zakona (108. člen ZDR-1) pripadala, če bi ji prvi toženec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

22. Ker je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas (za dva meseca) z drugim tožencem, ji je po izteku te pogodbe pripadala odpravnina le v višini 200,00 EUR (79. člen ZDR-1). Prav tako ni bila upravičena do daljšega odpovednega roka (94. člen ZDR-1) in do višje plače za to obdobje, kar vse bi ji pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved iz poslovnega razloga.

23. Prav okoliščine, v katerih je prišlo do podpisa Sporazuma in sklenitve Pogodbe o zaposlitvi, nudijo podlago za presojo, da je A. A. z zamolčanjem dejstev, da ne bo upravičena do celotne odpravnine⁴ in do daljšega odpovednega roka, povzročila zmoto pri tožnici (tožnica je mislila, da ji bodo te pravice pripadale tudi v primeru podpisa obeh dokumentov). Ta dejstva so bila za tožnico bistvena za podpis Sporazuma in posledično tudi Pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je vedela, da sta toženca povezani družbi, da ji pripada odpravnina za 33 let delovne dobe pri prvem tožencu in da je A. A. nastopala po pooblastilu obeh tožencev. Sporazum in Pogodbo o zaposlitvi je dobila v podpis ob istem času in na istem kraju. Pojasnjeno ji je bilo, da bo v primeru podpisa Sporazuma lahko pridobila pravice na Zavodu za zaposlovanje RS, če bo sklenila še Pogodbo o zaposlitvi. Glede na te okoliščine je tožnica podpisala oba dokumenta. Zato je razumljivo, da tožnica ni še posebej spraševala o višini odpravnine, za katero je bila prepričana, da ji pripada. Premajhne skrbnosti ji zato ni mogoče očitati.

24. A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka namerno zamolčala, saj je delala v korist tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev Sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravicam, ki bi tožnici na podlagi te odpovedi pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok, višja plača) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve Sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh bistvenih podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi. Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo", saj je tožnica Pogodbo o zaposlitvi podpisala prav zaradi sklenjenega Sporazuma. Če tega Sporazuma ne bi sklenila, bi bila še vedno zaposlena pri prvem tožencu in do sklenitve Pogodbe o zaposlitvi pri drugem tožencu (za določen čas dveh mesecev), katere namen je bil, da tožnica po njenem poteku pridobi pravice na Zavodu RS za zaposlovanje, sploh ne bi prišlo.

25. Vse navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi. Zato sta sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno zavrnili tožničin zahtevek za razveljavitev obeh dokumentov.

26. Revizijsko sodišče je reviziji tožnice ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu podrednemu tožbenemu zahtevku in oba dokumenta razveljavilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

27. Sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne zavrnitve zahtevka za razveljavitev Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi nista presojali utemeljenosti zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnice pri prvi toženki, reparacijskega zahtevka in zahtevka za plačilo odškodnine (v obsegu, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno v prejšnjem postopku). Iz tega razloga je revizijsko sodišče tudi v tem delu reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

28. Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

29. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Pri tem je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o celotnem zahtevku, ki ga je tožnica uveljavljala v tem postopku. Prezrlo je, da je bil del njenega zahtevka pravnomočno zavrnjen že s sodbo sodišča prve stopnje Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020, del pa s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021 (v odločitev sodišč o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 ni poseglo). Tako je že sodišče prve stopnje zavrnilo del zahtevka za plačilo odškodnine v višini 6.744,70 EUR, zoper to odločitev pa se tožnica ni pritožila. Z drugostopenjsko sodbo pa je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za prijavo tožnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ za 7. 10. 2016 (torej za en dan) in za izplačilo dela nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini prejetih zneskov denarnih nadomestil za čas brezposelnosti.Sodišče prve stopnje je napačno oblikovalo tudi izrek sodbe, saj je zavrnilo kot del primarnega in podrednega zahtevka tudi točke 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 zahtevka, čeprav gre v teh točkah za identičen zahtevek. V razmerju primarnosti in podrejenosti sta le točki 1 (ki se nanaša na ugotovitev ničnosti Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi) in 2 izreka (ki se nanaša na razveljavitev Sporazuma in Pogodbe o zaposlitvi), kar je sicer pri oblikovanju svojega zahtevka pravilno upoštevala tudi tožnica, ne pa sodišče.
² Sodišči sta ugotovili, da je tožnica ob tej informaciji doživela stres.
³ Glej tudi komentar k 49. členu OZ (Obligacijski zakonik s komentarjem; 1. knjiga; GV Založba, Ljubljana 2003), str. 356 in naslednje.
⁴ Sodišče prve stopnje npr. v 56. točki obrazložitvi sodbe.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 21/2024-6
• VDSS sodba in sklep Pdp 538/2015
• VSRS Sodba VIII Ips 53/2017