VSRS Sklep III Ips 27/2023


pomembnejša odločba

Jedro

V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivalo na stanje vpisa.

Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti

Izrek

Sodišče druge stopnje je z izdajo izpodbijanega sklepa prekršilo 1. točko petega odstavka 407. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da obstaja ovira iz 1. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti, in prisilnem prenehanju¹ (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki je kaznivo dejanje zoper premoženje, pri čemer v skladu z 2. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 do poteka preizkusne dobe še ni potekel rok za izbris obsodbe.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi dolžnika in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti. Svojo odločitev je oprlo na namensko razlago prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Zavzelo je stališče, da se v primeru, ko je edini razlog, da kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ni izbrisano iz kazenske evidence, storitev novega kaznivega dejanja, ki ne spada v ta nabor kaznivih dejanj, storilec ni z ničemer izneveril ciljem stečajnega prava. Zato ne izbris starejše obsodbe za dejanje proti premoženju ali gospodarstvu zaradi poznejše obsodbe za povsem drugovrstno kaznivo dejanje ne more imeti enakega pravnega pomena za napotitve iz ZFPPIPP (v 400. in v 407. členu). Takšen rezultat daje samo jezikovna razlaga ZFPPIPP, ki je le ena od uveljavljenih metod pravne razlage zakona, ostale pa v tem primeru govorijo zoper golo besedno razumevanje. Pravila KZ-1 o zakonski rehabilitaciji so uglašena s kazenskim pravom, neustrezno prestavljena v stečajno pravo pa izgubijo smisel. Ob upoštevanju pravil zakonske rehabilitacije bi bil tako storilec, ki bi mu bila izrečena milejša sankcija (pogojna obsodba), z vidika pravil stečajnega prava v slabšem položaju, kot če bi bil obsojen na nepogojno zaporno kazen, saj bi bila v prvem primeru izbrisana kasneje. S stališča stečajnega prava bi šlo za anomalijo, saj bi si zaradi svojega ravnanja zoper tuje premoženje odpusta obveznosti ne zaslužil tisti, ki ga je kazensko sodišče sankcioniralo blažje, tisti, ki ga je sankcioniralo strožje, pa bi ga bil deležen.

3. V roku iz prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju VDT) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri je uveljavljalo zmotno uporabo določb četrtega do šestega odstavka 407. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Vrhovnemu sodišču je predlagalo, naj zahtevi ugodi in odloči skladno s tretjim odstavkom 391. člena ZPP.

4. Kot nosilno vprašanje, za katerega zatrjuje, da je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ponudilo napačen odgovor, izpostavlja: ali lahko sodišče v stečajnem postopku dolžniku odpusti obveznosti po 407. členu ZFPPIPP, če v času odločanja o odpustu obveznosti obsodba za kaznivo dejanje zoper premoženje in gospodarstvo ni izbrisana iz kazenske evidence dolžnika in stečajni dolžnik tega izbrisa ne bi mogel doseči oziroma ne doseže niti pod pogoji iz petega in šestega odstavka 407. člena ZFPPIPP, ki nedvoumno sporočajo, da lahko o izbrisu odloča le kazensko sodišče po materialnih in procesnih pravilih kazenskega prava.

5. VDT v zahtevi izpostavlja različno prakso, zato gre za pomembno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Enako kot v izpodbijanem sklepu je Višje sodišče v Ljubljani odločilo v zadevi Cst 238/2022. Drugačno stališče je zavzelo v odločbah Cst 303/2019, Cst 600/2018. Izpostavlja še zavzeta stališča istega sodišča v drugih odločbah, v katerih se je opredeljevalo do ovire za odpust obveznosti, povezane s podatki iz kazenske evidence za dolžnika, pa tudi stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v zadevi III Ips 129/2015. Navaja, da je po izdaji te odločbe v sodni praksi prišlo do razkola glede vprašanja, ali kasnejša obsodba za kaznivo dejanje druge vrste, zaradi katere stečajni dolžnik ob poteku preizkusne dobe ne more doseči izbrisa obsodbe za kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo iz kazenske evidence, tudi z vidika stečajnega postopka predstavlja oviro za odpust obveznosti.

6. VDT meni, da so postopkovne določbe četrtega do šestega odstavka 407. člena ZFPPIPP jasno in natančno zapisane in skladne s 1. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ter sistemsko skladne z določbami KZ-1, ZKP in ZPP, ki ne dajejo podlage za širjenje njenih jezikovnih meja. Ugotavljanje zakonskih pogojev za izbris obsodbe iz kazenske evidence je tako pridržano presoji kazenskega sodišča. Jezikovni zapis določb ZFPPIPP ne dopušča razlage, kot ga je razumelo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu. Zato je pravilno stališče, ki ga je sodišče zavzelo v sklepu III Cpg 1291/2010, da mora biti vprašanje, ali se obsojenec šteje za neobsojenega, rešeno v posebnem postopku, predpisanem v ZKP, in stališče iz odločbe Cst 340/2022, da se lahko vprašanje rehabilitacije stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje zoper premoženje in gospodarstvo ugotavlja izključno iz kazenske evidence. Zato tega vprašanja sodišče v stečajnem postopku ne more reševati samo.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena v odgovor dolžniku in stečajnemu upravitelju, ki nista odgovorila.

Odločilno dejansko stanje

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja naslednji dejanski okvir, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena in drugi odstavek 387. člena ZPP):

‒ Dolžniku je bilo v postopku odpusta obveznosti v okviru postopka osebnega stečaja določeno preizkusno obdobje od 12. 5. 2020 do 12. 5. 2023.

‒ Iz kazenske evidence izhaja, da je bil dolžnik 1. 6. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu. Izrečena mu je bila pogojna obsodba s predvidenim koncem preizkusne dobe 1. 6. 2021.

‒ 6. 1. 2021 je bila dolžniku izrečena nova obsodba, tokrat za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, in sicer mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo ter določilo enotno kazen sedmih mesecev zapora in novo preizkusno dobo treh let.

‒ Na dan odločanja sodišča prve stopnje je bila v kazenski evidenci pri dolžniku še vedno vpisana obsodba na podlagi sodbe z dne 1. 6. 2016.

O dovoljenosti zahteve in revizije

9. Po prvem odstavku 367.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP se lahko zahteva vloži, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje VDT, da je od rešitve zahteve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za razvoj prava, glede katerega obstaja različna sodna praksa senatov izključno krajevno pristojnega Višjega sodišča v Ljubljani in o katerem Vrhovno sodišče še ni zavzelo izrecnega stališča. Zato je izpolnjen pogoj za dovoljenost zahteve iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP.

Presoja zahteve za varstvo zakonitosti

11. Zakonodajalec je namen instituta odpusta obveznosti opredelil v prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP.² Ker institut močno posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine upnikov, je moral, če je želel prek javnega interesa poseči v položaj upnikov, vzpostaviti ustrezno ravnovesje med (1) interesom dolžnika, da po prenehanju obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti, dobi novo priložnost, da se kot odgovorna oseba ponovno vključi v družbo kot oseba, ki lahko vstopa v (nova) premoženjskopravna razmerja, iz katerih pridobiva pravice in obveznosti, ter (2) interesi upnikov, ki bodo prizadeti zaradi prenehanja terjatev do takšnega dolžnika. To ravnovesje je zakonodajalec vzpostavil z uzakonitvijo ovir za odpust obveznosti.

12. Z oviro iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP je zakonodajalec nemožnost odpusta obveznosti vezal na pravnomočno obsodbo stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu. Ta ovira je izključena, če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije.

13. Tako opredeljena ovira se približuje učinku pravnih posledic obsodbe, kot jih ureja KZ-1 v osmem poglavju splošnega dela (členi 78 do 80 KZ-1). Gre za eno od posebnih zakonskih ureditev, ki opredeljuje posledice pravnomočne kazenske obsodbe.³ Vrhovno sodišče je glede narave takšne posebne zakonske omejitve že pojasnilo, da presoja ni vezana na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe ureja osmo poglavje KZ-1.⁴ Kljub temu je treba v primeru, ko se zakonodajalec naslanja na pravne institute, ki so primarno predmet urejanja na matičnem področju kazenskega prava, te institute razlagati skladno z ureditvijo v navedenih kazenskopravnih predpisih oziroma kot jih v razlagalnem smislu dopolnjuje ustaljena sodna praksa. V konkretnem primeru gre za navezavo na instituta obsodbe za kaznivo dejanje in evidence obsojenih oseb za storjena kazniva dejanja. To urejajo temeljni kazenskopravni predpisi, KZ-1, Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

14. V pravni teoriji ni sporno, da je jezikovna metoda temeljna metoda razlage pravnih norm, saj mogoč jezikovni pomen zakonskega besedila določa zunanjo mejo, ki je z drugimi metodami razlage ni dopustno prestopiti.⁵ Vendar je treba jezikovno razlago vselej preveriti z drugimi metodami razlage in jo potrditi oziroma utemeljiti tistega izmed več mogočih besednih pomenov, ki je njegov pravi (pravni) pomen.⁶ Upoštevajoč takšen metodološki pristop se preverjanje jezikovnega pomena zakonskega besedila kot potrebno izkaže le v tistih primerih, ko jezikovna razlaga omogoča več možnih pomenov zakonskega besedila. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču VDT, da besedilo 1. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi s četrtim do šestim odstavkom 407. člena ZFPPIPP razlage, ki jo je ponudilo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu, ne omogoča.

15. Kot je bilo pojasnjeno, je opredelitev ovire za odpust obveznosti v 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP vezano na dva instituta kazenskega prava. Za odgovor na vprašanje, ki ga izpostavlja VDT, ni odločilno vprašanje morebitne pomenske odprtosti nabora kaznivih dejanj (proti premoženju ali gospodarstvu), ki na ta način zamejuje domet ovire. Obsodba stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje velike tatvine v tem smislu ne dopušča nobenega dvoma. Okoliščine konkretnega primera tudi ne ponujajo odprtega prostora za interpretacijo obstoja obsodilne sodbe. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu prostor za interpretacijo iskalo v povezavi z drugim institutom kazenskega prava, ki zamejuje domet ovire iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, to je, ali je bila do poteka preizkusnega obdobja obsodba že izbrisana iz kazenske evidence oziroma ali so bili do takrat izpolnjeni pogoji za izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Ta zakonska določba enoznačno opredeljuje, da je meja predpisane ovire za odpust obveznosti opredeljena s stanjem vpisa v kazenski evidenci oziroma z izpolnitvijo materialnih pogojev za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Vpis obsojene osebe v evidenco storilcev kaznivih dejanj predstavlja enega od ukrepov kaznovalne politike in se izvaja na podlagi zakonsko določenih pogojev v devetem poglavju splošnega dela KZ-1 in določbo 250.a člena ZIKS-1. Ti pogoji opredeljujejo pristojni organ za vodenje evidence, podatke, ki se v evidenco vpisujejo in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izbris teh podatkov iz evidence.

16. V primeru, ko posamezen zakon pridobitev ali izgubo pravice ali statusa veže na stanje vpisa v kazenski evidenci, je sodišče pri ugotavljanju te predpostavke vezano na stanje vpisa, kot ga izkazuje pristojni organ za vodenje te evidence. To velja tudi v primeru ugotavljanja ovire za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pri tem je zakonodajalec z opredelitvijo dodatne omejitve te ovire omogočil sodišču, da pri odločanju o pogojih za odpust obveznosti upošteva tudi morebitno neskladje med stanjem vpisa v kazenski evidenci in materialnimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni do poteka preizkusnega obdobja in bi opravičevali izbris iz kazenske evidence. Temu je namenjen postopek iz 2. točke petega odstavka 407. člena ZFPPIPP, ki dolžniku omogoča, da v času prekinjenega postopka odločanja o odpustu obveznosti v postopku pred pristojnim organom za vodenje kazenske evidence z doseženim izbrisom vpisa ovrže oviro za odpust obveznosti.

17. Pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonske rehabilitacije so opredeljeni v 82. členu KZ-1. Odvisni so od kazenske sankcije, ki je bila izrečena obsojenemu storilcu kaznivega dejanja, in so izpolnjeni z iztekom določenega roka od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, vendar pod pogojem, da obsojenec v tem času ne stori novega kaznivega dejanja (tretji odstavek 82. člena KZ-1). V skladu s 508. členom Zakona o kazenskem postopku odločbo o izbrisu obsodbe na podlagi zakonske rehabilitacije po uradni dolžnosti izda ministrstvo za pravosodje.

18. V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivala na stanje vpisa.

19. Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

20. Upoštevaje pojasnjeno stališče je utemeljen očitek VDT, da je sodišče druge stopnje s pojasnjenimi razlogi za odločitev v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo določbi 1. točke drugega odstavka 399. člena ter petega in šestega odstavka 407. člena ZFPPIPP pri presoji, da so izpolnjeni pogoji za odpust obveznosti stečajnemu dolžniku, kljub temu da je bila ob preteku preizkusnega obdobja v kazenski evidenci še vedno vpisana obsodba stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje velike tatvine. S tem je izkazana utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti. Odločitev Vrhovnega sodišča, da le ugotovi kršitev zakona, temelji na zakonski omejitvi kasatoričnih pooblastil Vrhovnega sodišča v tretjem odstavku 391. člena ZPP, ob upoštevanju učinkov odločbe Ustavnega sodišča U-I-46/24-7 z dne 24. 10. 2024.

21. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS 126/07 s spremembami, vključno z novelo ZFPPIPP-H, Ur. l. RS 102/23.
² Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.
³ Takšna posebna omejitev, ki je vezana na kazensko obsodbo, ki še ni izbrisana iz kazenske evidence, je urejena tudi v tretjem odstavku 108. člena ZFPPIPP v okviru opredelitve pogojev za opravljanje funkcije upravitelja. Primerljiva je tudi ureditev pogojev za člana uprave banke v drugem odstavku 40. člena Zakona o bančništvu (Uradni list 92/21) ali omejitev pridobitve položaja družbenika ali podjetnika v 1. točki prvega odstavka v zvezi z osmim odstavkom 10. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Nekoliko drugače je urejena omejitev za imenovanje članov organov vodenja in nadzora v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1, saj trajanje omejitve ni vezano na vpis v kazenski evidenci temveč na časovno obdobje po pravnomočnosti sodbe oziroma po prestani kazni zapora.
⁴ Sodba X Ips 260/2016 z dne 16. 2. 2017.
⁵ M. Pavčnik, Teorija prava, 3. izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2007, str. 486.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14, U-I-161/14, U-I-21/15, U-I-30/15, U-I-59/15 z dne 12. 11. 2015, točka 20 obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2025

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 338/2014
• VSL Sklep Cst 714/2017
• VSL Sklep Cst 121/2020