VSRS Sodba VIII Ips 25/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Zmotno je vztrajanje toženca v revizijskem postopku, da je konkurenčna klavzula lahko pridržana le za ključne kadre delodajalca, ki sodelujejo v poslovodnem ali v razvojnem delu podjetja. Niti ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje, ampak je treba presojati celokupno znanje, ki ga je delavec v letih dela pridobil pri bivšem delodajalcu. Podjetja imajo lahko tako proizvodni (tehnični) del kot poslovni del, kar vpliva na vrste delovnih mest in različna znanja delavcev. V zakonu in v sodni praksi ni podlage za stališče, da bi lahko bilo določeno delovno mesto samo po sebi izvzeto iz dogovora o konkurenčni klavzuli.

Tožnica in toženec sta se v pogodbi o zaposlitvi glede predmeta konkurenčne klavzule jasno dogovorila, da štejeta za relevantno opravljanje poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod pri toženčevem prihodnjem delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici je sklenil pogodbo o zaposlitvi z gospodarsko pomembnim konkurentom tožnice za delovno mesto cenilca škod, pri čemer se je spremenil le obseg opravljanja dela glede vrste cenitev. Nadaljeval je z enakim delom, v enaki dejavnosti in celo na istem teritorialnem območju.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.246,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača pogodbeno kazen v višini 17.469,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2021 do plačila in ji povrne stroške postopka v višini 68,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob tem je toženca zavezalo za plačilo sodne takse.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici naložilo povračilo toženčevih stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 2.243,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, jo zavezalo za plačilo sodne takse in ji naložilo še povračilo toženčevih stroškov pritožbenega postopka v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 236/2023 z dne 26. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)¹ glede vpliva pridobljenih znanj toženca pri delodajalcu, ki uveljavlja konkurenčno klavzulo.

4. Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da je delo cenilca škod vezano na t. i. operativno delovno mesto, ki da je zgolj podpora poslovanju zavarovalnice, zaradi česar konkurenčna klavzula ne pride v poštev. Iz zakona, teorije in sodne prakse ne izhaja, da bi šlo pri izrazu operativno delovno mesto v zvezi s konkurenčno klavzulo za posebni pravni standard, kot to prikazuje sodišče druge stopnje, ki pa izraza niti ne pojasni. Bistvo poslovanja zavarovalnice sta namreč sklepanje zavarovanj in reševanje zavarovanih primerov, kamor sodi cenitev škod. Gre za jedrni funkciji zavarovalnice, delovna mesta s teh področij pa so za zavarovalnico bistvena - tudi z vidika preprečevanja konkurence. Prav tako ocena škode ni nekaj avtomatiziranega in rutiniranega, da ne bi bilo možno pridobivanje novih znanj. Sodišče druge stopnje je napačno zapolnilo tudi pravni standard ''pridobivanja tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj'' iz prvega odstavka 40. člena ZDR-1. V zvezi s tem je prav tako napačno zaključilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede pridobljenih posebnih znanj. Poleg tega je sodišče druge stopnje upoštevalo starejšo, preseženo sodno prakso (VIII Ips 319/2005), ki je bila na stališču, da so s konkurenčno klavzulo varovana le tista znanja, ki so lastnina delodajalca ali vezana izključno nanj, namesto da bi upoštevalo novejšo sodno prakso, po kateri je relevantno celokupno znanje delavca, ki ima za delodajalčevo poslovanje poseben pomen (VIII Ips 169/2017), kar utemeljuje interes delodajalca, da delavec teh znanj ne bo izkoriščal pri novem delodajalcu.

5. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da konkurenčna klavzula posega v delavčevo svobodo dela, zato je lahko pridržana le za ključne kadre delodajalca, ki sodelujejo v poslovodnem delu podjetja (poslovna znanja) ali v razvojnem delu podjetja (tehnična in proizvodna znanja), kamor pa sam pri tožnici ni sodil.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Toženec je bil pri tožnici zaposlen od 1. 4. 2011 do 12. 11. 2019 na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za škode in je v pretežnem delu opravljal cenitve škode premoženja, v manjšem obsegu pa cenitve avtomobilskih škod. Na podlagi njegove redne odpovedi mu je delovno razmerje pri tožnici prenehalo 12. 11. 2019. Tožnica ga je v času odpovednega roka obvestila, da vztraja pri spoštovanju konkurenčne klavzule, toženec pa se je 18. 11. 2019 zaposlil pri zavarovalnici, ki je tožničina neposredna konkurentka (A. d. d.), na delovnem mestu strokovni sodelavec za škode - področje avtomobilskih škod.

9. Tožnica in toženec sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorila (konkurenčna klavzula), da toženec 24 mesecev po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi s strani toženca ne bo smel brez soglasja tožnice skleniti pogodbe o zaposlitvi ali katerekoli druge pogodbe civilnega prava z družbo, ki s svojo dejavnostjo lahko konkurira tožnici, kar vključuje tudi opravljanje poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod, če bi pri tem lahko izkoriščal tehnična ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici. Ob tem sta se dogovorila, da je dolžan tožnici plačati pogodbeno kazen v višini 10-kratnika njegove povprečne mesečne bruto plače, če je ugotovljeno, da po prenehanju delovnega razmerja krši konkurenčno klavzulo.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec z zaposlitvijo pri konkurenčnem podjetju kršil konkurenčno klavzulo, dejansko stanje pa je raziskalo tudi v smeri, ali je v času dela pri tožnici pridobil znanja, ki bi jih lahko izkoriščal pri novem delodajalcu. Ugotovilo je, da je tožnica v času več kot osemletne zaposlitve vlagala v izobraževanje toženca. Toženec se je naučil uporabljati orodje za cenitev škod Eurotax, ki ga uporablja tudi konkurenčna zavarovalnica. Seznanil se je z Bazo znanja in Cenilko, ki sta orodji, razviti pri tožnici in sta namenjeni olajšanju dela cenilcev. Pridobil je znanja, vezana na popravilo vozil, odčitavanje podatkov iz poškodovanih vozil ter znanja s področja komuniciranja s strankami in odkrivanja oziroma postopanja v primeru sumov goljufij. Navedeno je opredelilo kot strokovna in tehnična znanja, ki so potrebna za delo cenilca in imajo pomembno vrednost za tožnico in njeno poslovanje, ravno s temi znanji pa toženec, ki se je zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici, konkurira tožnici. Kot preseženo v sodni praksi je zavrnilo zavzemanje toženca, da je s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le znanja, ki so lastnina delodajalca ali vezana izključno nanj (VIII Ips 319/2005). Kot relevantna je izpostavilo znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča drugje. Ne gre nujno za znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje, ampak je treba upoštevati celokupno znanje (VIII Ips 169/2017), ki ga je toženec pridobil v času zaposlitve pri tožnici za opravljanje dela cenilca škod. Zato je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo po temelju in po višini.³

11. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo. Poudarilo je, da le pridobivanje znanj, ki so lastnina delodajalca ali so vezana izključno nanj, lahko privede do kršitve konkurenčne klavzule. Pavšalne trditve tožnice, da se je toženec v času zaposlitve pri njej seznanil z zavarovalnimi produkti, strankami in poslovnimi partnerji, z načinom cenitve škod (znanja s področja vzdrževanja ter popravila vozil), internimi akti, navodili za delo, z uporabo cenilnih orodij ter aplikacijami, ne zadoščajo za zaključek, da je pri njej pridobil posebna znanja in izkušnje, ki jih ne bi mogel pridobiti pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo. Gre za znanja, ki so enaka ali sorodna pri obeh zavarovalnicah, kar pa ni dovolj. Bistveno je, da so znanja, informacije, sistemi takšni, da se do njih konkurenčne družbe ne znajo dokopati. Znanja ali sredstva za delo (aplikacije) se lahko štejejo kot posebna oziroma specifična, če imajo dodano vrednost, ki je drugi konkurenti nimajo, ker so plod lastnih raziskav in svojstvena le temu podjetju ter tako dajejo podjetju neko specifično konkurenčno prednost. Pravno nepomembna so toženčeva izobraževanja v času osmih let zaposlitve pri tožnici, saj je šlo za potrebe delovnega procesa. Ta izobraževanja bi morala predstavljati pridobivanje posebnih znanj, s katerimi konkurenti ne razpolagajo. Cenitev škod ne predstavlja specifičnega znanja. Pri delu cenilca gre za operativno delovno mesto, namenjeno podpori poslovanja zavarovalnice, zato je glede na naravo dela toženec lahko pridobival le splošna znanja, ki bi jih lahko pridobil pri kateremkoli delodajalcu v enaki dejavnosti, ne pa posebnih znanj. Njegovo delo je drugačno od dela zavarovalnega zastopnika (VIII Ips 169/2017). Toženec ni bil vključen v oblikovanje procesov ali izboljšave pri delodajalcu. Delovne izkušnje in znanja so last delavca in ne delodajalca (VIII Ips 319/2005), splošna znanja niso zaščitena s konkurenčno klavzulo (II Ips 60/2013). Pravica delodajalca je, da zaščiti svoj "know-how", tovrstnega znanja pa toženec pri tožnici ni pridobival.

12. ZDR-1 tako pri konkurenčni prepovedi - zakonski prepovedi konkurenčne dejavnosti (39. člen) kot pri konkurenčni klavzuli - pogodbeni prepovedi konkurenčne dejavnosti (40. člen) varuje interese delodajalca, da delavci ne bi izvajali nelojalne konkurence, ko bi v nasprotju z interesi delodajalca opravljali konkurenčno dejavnosti. Bistvena razlika med konkurenčno prepovedjo (v času trajanja delovnega razmerja) in konkurenčno klavzulo je, da do varstva delodajalčevih interesov po prenehanju delovnega razmerja lahko pride le na podlagi predhodnega dogovora z delavcem. ZDR-1 s konkurenčno klavzulo prvenstveno varuje interes delodajalca, kar je na ustavni ravni urejeno s prepovedjo dejanj nelojalne konkurence (tretji odstavek 74. člena Ustave RS). Med ta dejanja sodi konkurenčno ravnanje delavca po prenehanju delovnega razmerja, če je bilo tako pogodbeno dogovorjeno. Konkurenčna klavzula pa mora izpolnjevati tudi zakonske zahteve iz 40. - 42. člena ZDR-1, ki omejujejo avtonomijo strank pri dogovarjanju (9. člen ZDR-1). Četudi osnovno izhodišče instituta konkurenčne klavzule ni v varstvu delavčeve svobode dela (49. člen Ustave RS), je to v zakonski ureditvi vendarle upoštevano pri prostovoljni odločitvi delavca za sklenitev konkurenčne klavzule, s protidajatvijo za omejeno svobodno izbiro zaposlitve, z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in s prepovedjo izključitve možnosti druge primerne zaposlitve. Za odločitev o reviziji pa je pomembna zlasti uporaba prvega odstavka 40. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR)⁴ je enako določbo vseboval v prvem odstavku 38. člena.

13. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je vrhovno sodišče v dosedanji sodni praksi spremenilo poudarke, kaj naj bi vključevala pridobljena znanja delavca, ki so relevantna v okviru instituta konkurenčne klavzule. V sodbi VIII Ips 319/2005 z dne 29. 6. 2006 je presodilo, da delavec pri novem delodajalcu (pri katerem tudi ni opravljal istega dela kot prej) ni mogel neposredno uporabiti znanj in zvez, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu. Ta znanja so bila last delavca, ne delodajalca. Kot relevantna znanja z vidika kršitve konkurenčne klavzule pa je upoštevalo tista znanja, ki so nedvoumno lastnina delodajalca (industrijska lastnina) ali vezana izključno nanj (poslovna skrivnost). Predmet sodbe VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008 je bila odškodnina zaradi kršitve konkurenčne klavzule, pri čemer je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje istega dela v isti industriji, imel pa je tudi pomembno vlogo pri usposabljanju novih sodelavcev in vzpostavljanju proizvodnje. Vrhovno sodišče je glede pridobljenih znanj poudarilo tista znanja, ki za delodajalca predstavljajo poslovno tajnost in vplivajo na njegov položaj na trgu. Pri analogni uporabi delovnopravnega instituta konkurenčne klavzule na primeru podjemne pogodbe je vrhovno sodišče v sodbi II Ips 60/2013 z dne 18. 9. 2014 zavzelo stališče, da konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika, splošna znanja in vsem dostopne zveze pa niso predmet zaščite znotraj konkurenčne klavzule. V sklepu VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016 je presojalo dopustnost dogovora o pogodbeni kazni za kršitev konkurenčne klavzule zavarovalnega zastopnika, pri čemer je jedro spora predstavljalo vprašanje, ali je delavec pri novem delodajalcu res opravljal enako ali podobno delo (s tem da že v tej zadevi ni bil več izpostavljen pomen pridobljenih znanj v smislu varstva industrijske lastnine ali poslovne skrivnosti) in kako je to vplivalo na konkurenčni položaj prejšnjega delodajalca. Delo zavarovalnih zastopnikov z vidika kršitve konkurenčne klavzule in utemeljenosti plačila pogodbe kazni je bilo nato predmet spora v dveh ključnih zadevah VIII Ips 169/2017 in VIII Ips /173/2017⁵. V prvi zadevi je bilo zavzeto stališče, da so predmet zaščite s konkurenčno klavzulo tista proizvodna, tehnična in druga znanja ter usposobljenosti, ki imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje in z uporabo katerih lahko delavec konkurira bivšemu delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je v letih dela delavec pridobil pri bivšem delodajalcu. V drugi zadevi pa je bil poudarek na tem, da pred zaposlitvijo pridobljena licenca zavarovalnega zastopnika ne pomeni, da delavec v času zaposlitve ne bi mogel pridobiti posebnih poslovnih znanj in zvez, oziroma da že pridobitev licence izključuje možnost nelojalne konkurence ob zaposlitvi pri drugi zavarovalnici.

14. ZDR-1 v prvem odstavku 40. člena primeroma našteva vrste pridobljenih znanj (tehnična, proizvodna ali poslovna), ki so lahko relevantna v zvezi s konkurenčno klavzulo. Zakon ne govori o posebnih znanjih, četudi se ta termin vseskozi pojavlja pri opredelitvi pridobljenih znanj. V tej zvezi je postalo ključno stališče iz zadeve VIII Ips 169/2017, da je treba znanje delavca presojati z vidika posebnega pomena, ki ga ima za poslovanje delodajalca in vpliva na njegov konkurenčni položaj, pri čemer ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje, ampak je treba presojati celokupno znanje, ki ga je v letih dela delavec pridobil pri bivšem delodajalcu. To pomeni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da znanje, ki bi ga delavec lahko pridobil pri drugem delodajalcu, ne more biti predmet zaščite s konkurenčno klavzulo. Prav tako ne drži stališče sodišča druge stopnje, da so za uporabo konkurenčne klavzule lahko relevantna le ''know-how'' znanja, izumi, inovacije ipd.⁶ Posledično so napačni očitki sodišča druge stopnje o pomanjkanju tožničine trditvene podlage v zvezi z navedenimi znanji.

15. Zmotno je tudi vztrajanje toženca v revizijskem postopku, da je konkurenčna klavzula lahko pridržana le za ključne kadre delodajalca, ki sodelujejo v poslovodnem ali v razvojnem delu podjetja. Podjetja imajo lahko tako proizvodni (tehnični) del kot poslovni del, kar vpliva na vrste delovnih mest in različna znanja delavce. V zakonu in v sodni praksi ni podlage za stališče, da bi lahko bilo določeno delovno mesto samo po sebi izvzeto iz dogovora o konkurenčni klavzuli. Po napačnem stališču sodišča druge stopnje naj bi šlo za takšno (operativno) delovno mesto ravno v toženčevem primeru, češ da gre pri delu cenilca zgolj za podporo poslovanju zavarovalnice. Tožnica temu v reviziji utemeljeno nasprotuje, ko navaja, da je bistvo poslovanja zavarovalnic (poleg sklepanja zavarovanj) ravno reševanje zavarovalnih primerov, kamor sodi cenitev škod. Gre za jedrni funkciji zavarovalnice, delovna mesta s teh področij pa so za zavarovalnico bistvena - tudi z vidika preprečevanja konkurence.⁷ Zavarovalni zastopniki vplivajo na pridobivanje prihodkov z vplačevanjem zavarovanih premij, cenilci škod pa vplivajo na odhodke zavarovalnic v obliki izplačanih škod. Medtem ko so pri zavarovalnih zastopnikih pomembna poslovna znanja in poslovne zveze, so pri cenilcih škod pomembnejša tehnična in proizvodna znanja, kar pa ne pomeni, da so slednji izvzeti iz možnosti sklepanja konkurenčnih klavzul.

16. Tožnica in toženec sta se v pogodbi o zaposlitvi glede predmeta konkurenčne klavzule jasno dogovorila, da štejeta za relevantno opravljanje poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod pri toženčevem prihodnjem delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Toženec je pri tožnici delal dobrih osem let, tako da se je s samim opravljanjem dela usposobil za delo cenilca in pri delu sprotno pridobival praktična znanja. Poleg tega se je redno izobraževal tako s področja ocenjevanja premoženjskih škod, kot glede avtomobilskih škod. Vpet je bil v poslovne procese tožnice in se je seznanil z njenim načinom poslovanja glede načina ocenjevanja škod, prepoznavanja zavarovalniških prevar ter uporabe cenilnih orodij in aplikacij. Po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici je sklenil pogodbo o zaposlitvi z gospodarsko pomembnim konkurentom tožnice za delovno mesto cenilca škod, pri čemer se je spremenil le obseg opravljanja dela glede vrste cenitev. Nadaljeval je z enakim delom, v enaki dejavnosti in celo na istem teritorialnem območju. Poleg tega je toženec pri novem delodajalcu sklenil podobno konkurenčno klavzulo s pogodbeno kaznijo, kar dodatno kaže na pomembnost dela in znanja cenilca škod v zavarovalni dejavnosti z vidika konkuriranja med gospodarskimi subjekti.⁸

17. Glede na tako ugotovljena dejstva, ki temeljijo na tožničinih trditvah (ki jih je sodišče druge stopnje napačno ocenilo kot pravno nepomembne), je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 40. člena ZDR-1 glede vpliva pridobljenih znanj toženca pri tožnici (odgovor na revizijsko vprašanje).

18. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker toženec v sporu ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožnici povrniti stroške revizijskega postopka (tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila), ki v skladu z Odvetniško tarifo (OT)⁹ znašajo: za predlog za dopustitev revizije 625 točk in za revizijo 750 točk (v kar se všteje 50 % stroškov predloga za dopustitev revizije), tako da tožničini stroški revizijskega postopka znašajo 1.062,5 točk (637,50 EUR), kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 793,30 EUR. Skupaj s stroškom sodne takse za predlog za dopustitev revizije (151,20 EUR) in za revizijo (302,40 EUR) navedeno znaša 1.246,90 EUR.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
³ Toženec je v postopku na prvi stopnji le pavšalno nasprotoval višini, v pritožbi pa še to ne več.
⁴ Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.
⁵ Sodba VIII Ips 169/2017 z dne 5. 2. 2018, sklep VIII Ips 173/2017 z dne 5. 2. 2018.
⁶ V tej zvezi sicer lahko pride do določenih kršitev delavca, ki vplivajo na konkurenčni položaj delodajalca, vendar pa te niso v zvezi s konkurenčno klavzulo, ampak so lahko v zvezi s kršitvami drugih obveznosti delavca - npr. iz 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja) ali iz 38. člen ZDR-1 (obveznost varovanja poslovne skrivnosti).
⁷ Tudi sicer ni pomembno, ali delavec opravlja delo na delovnem mestu v okviru osnovne ali podporne dejavnosti delodajalca, saj je pomembna konkurenčna izpostavljenost takšnega dela za poslovanje delodajalca, ta pa je lahko podana tudi na področju podpornih dejavnostih delodajalca.
⁸ Vrhovno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno uravnotežilo toženčevo pravico svobode dela s tožničinimi pravicami.
⁹ Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2025

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 222/2023
• VSRS Sklep VIII DoR 236/2023-8
• VDSS Sodba Pdp 764/2019