VSRS Sklep II Ips 36/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu s 102. členom ZIZ.

Izrek

I. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o omejitvah izvršbe na drugi dolžnici vrnjen znesek razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačane akontacije dohodnine zmotno uporabili določbe 102. člena ZIZ in 37. člena ZDoh-2.

II. Upnica krije sama svoje stroške postopka pred Vrhovnim sodiščem.

Obrazložitev

Ozadje zadeve in dosedanji potek postopka

1. Sodišče je januarja 2015 dovolilo izvršbo zoper prvega dolžnika (v nadaljevanju dolžnik) in drugo dolžnico (v nadaljevanju dolžnica) z rubežem plače in sredstev na računu pri organizaciji za plačilni promet ter cenitvijo in prodajo nepremičnine. Nepremičnina je bila prodana in izročena kupcem, kupnina pa razdeljena med upnike v že prej začetem postopku izvršbe, h kateremu je pristopil tudi upnik iz obravnavane izvršbe. Nato je sodišče nadaljevalo izvršbo na plačo in denarna sredstva dolžnice.

2. Dolžnica je septembra 2019 sodišču sporočila, da ima blokiran račun, prejema minimalne dohodke ter ima na računu zgolj nerubljive zneske. V januarju 2021 je navedla, da banka od septembra 2019 do januarja 2021 ni izvrševala sklepa in da so zaradi preteka več kot enega leta izpolnjeni pogoji za ustavitev izvršbe. Januarja 2022 je vložila formalen predlog za ustavitev izvršbe, saj je menila, da banka ni izpolnila dolžnosti obveščanja sodišča o nerubljivih sredstvih na njenem računu. Prav tako naj bi ji banka nepravilno zarubila vračilo preplačane dohodnine, ne da bi upoštevala omejitve izvršbe na dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnik je predlogu dolžnice za ustavitev izvršbe nasprotoval.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo dolžnice (z dne 26. 1. 2022) za ustavitev izvršbe na sredstvih pri organizacijah za plačilni promet.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Presoja sodišča prve stopnje

5. Prvostopenjsko sodišče je najprej presojalo očitek dolžnice, da ji je banka neupravičeno odtegnila znesek 205,20 EUR, ki ga je prejela kot vračilo preplačane dohodnine. Povzelo je trditve dolžnice, da ta znesek predstavlja del plače, saj je bil previsoko odtegnjen kot akontacija dohodnine. Če bi bil odtegnjen pravilen znesek, bi ga dolžnica prejela v sorazmernih delih skozi leto skupaj z mesečno plačo, za katero veljajo omejitve po 102. členu ZIZ. Kot dokaz je dolžnica 17. 2. 2022 priložila kopijo dohodninske odmere.

6. Povzelo je trditve banke, da vračilo dohodnine ne spada med prejemke, izvzete iz izvršbe po 101. členu ZIZ. Poleg tega naj v tem primeru ne bi veljale omejitve iz 102. člena ZIZ, saj vračilo dohodnine ni dohodek iz delovnega razmerja, temveč vračilo preveč plačanega davka. Sodišče je presodilo, da vračilo dohodnine, glede na prvi odstavek 102. člena (pravilno 37. člena) Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) in določbe 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), ni del plače. Ocenilo je, da v izvršilnem postopku glede na načelo formalne legalitete ni mogoče široko razlagati nobenega od navedenih predpisov, iz katerih izhaja, da zneska preveč plačane dohodnine ni mogoče šteti za dohodek iz delovnega razmerja.

7. Sodišče je potrdilo stališče banke, da dolžnica ni dokazala ključnih dejstev, kot so obdobje prejemanja plač, od katerih naj bi bila dohodnina preveč odtegnjena, identiteta delodajalcev, ki so ji v tem obdobju izplačevali plače, skupno število prejetih plač in njihove višine. Zaradi pomanjkanja teh podatkov banka in sodišče nista mogla ugotoviti, ali so bila res zarubljena sredstva, ki bi ji morala ostati na razpolago po 102. členu ZIZ. Namesto konkretnih dokazov je dolžnica le pavšalno zahtevala vračilo preveč plačane dohodnine z razdelitvijo na dvanajstine, s čimer bi se izognila prekoračitvi omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ. Dolžnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Po pojasnilu sodišča je bila banka večkrat pozvana k podaji izjave o izpolnjevanju pogojev po 141. členu ZIZ in je odgovore poslala 31. 7. 2020, 2. 12. 2020, 2. 2. 2021, 27. 5. 2021 in 9. 7. 2021. Dne 2. 2. 2021 je banka sporočila, da dolžnica prejema premajhno plačo za izvršbo in otroški dodatek, vendar je prejela tudi vračilo davka, ki je bilo predmet rubeža.

8. Sodišče je pojasnilo, da je organizacija za plačilni promet po uradni dolžnosti dolžna upoštevati omejitve iz 102. člena ZIZ in izvzete prejemke, določene v 101. členu ZIZ, saj v trenutku odobritve izvršbe upnik in sodišče nimata popolnega vpogleda v vse dolžnikove vrste prejemkov. Poudarilo je, da 52. člen ZIZ dolžniku ne omogoča zahtevati vračila že nakazanega zneska, tudi če pri izvršbi niso bile spoštovane omenjene omejitve. Zahteva za odpravo nepravilnosti namreč prepreči pravne učinke le nepravilnih dejanj, ki še niso povzročila pravnih posledic. V danem primeru je banka že prenesla sredstva upniku, kar pomeni, da so pravne posledice že nastopile, zato dolžnik ne more več zahtevati vračila zneska. Sklicevalo se je na sodno prakso¹ in literaturo². Sodišče je sklenilo, da organizacija za plačilni promet ni storila nepravilnosti pri izvršbi, in dolžničino zahtevo zavrnilo.

Presoja sodišča druge stopnje

9. Sodišče druge stopnje je zavrnilo navedbe pritožnice (dolžnice), da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso, na katero se je ta sklicevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pojasnilo je, da se v sklepu VSL Cst 8/2017 sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ki je predmet obravnavanja v tem postopku, pač pa z vprašanjem prejemkov, ki so izvzeti iz stečajne mase in se pri tem sklicevalo na specialne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem postopku pravilno upoštevalo načelo formalne legalitete. Pravilno je argumentiralo, kaj se po določilih ZIZ, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti kot specialni predpis, šteje za dohodek iz delovnega razmerja ter da morebitno preplačilo dohodnine v to vrsto dohodka ne šteje.

Povzetek navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti

10. Vrhovno državno tožilstvo meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, saj Vrhovno sodišče RS še ni odločilo o vprašanju, ali prejemek dolžnika iz naslova vračila preveč plačane dohodnine šteje za dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve iz 102. člena ZIZ. Po mnenju tožilstva stališče drugostopenjskega sodišča glede tega vprašanja neobrazloženo odstopa od sodne prakse višjih sodišč v primerljivih zadevah osebnega stečaja, v katerih je bila na podlagi 102. člena ZIZ in 389. člena ZFPPIPP sprejeta odločitev, da vračilo dohodnine spada med omejeno rubljive prejemke (sklepi VSL Cst 8/2017, Cst 405/2017 in Cst 155/2022).

11. Zahteva za varstvo zakonitosti poudarja, da dolžnica že več let opozarja na težak socialni položaj in blokiran bančni račun brez rubljivih sredstev. Navaja tudi, da ji banka ni želela izplačati vračila preplačane dohodnine v višini 205,20 EUR, temveč ga je zarubila in nakazala upniku, čeprav skupni prejemki (vključno s plačo in otroškim dodatkom) niso presegli zneska, ki je po 102. členu ZIZ izvzet iz izvršbe. Dolžnica zatrjuje, da je banka s tem odstopila od sodne prakse (sklep VSL Cst 8/2017), po kateri vračilo dohodnine predstavlja del plače, za katerega veljajo omejitve izvršbe. V vlogi z dne 26. 1. 2022 je ponovno predlagala ustavitev izvršbe na njena sredstva pri banki. Opozorila je tudi na nezakonito ravnanje banke, ki naj bi opustila dolžnost, da takoj po prejemu sklepa o izvršbi obvesti sodišče, da na dolžničinem računu že leto pred prejemom sklepa ni bilo rubljivih sredstev in da teh prav tako ni bilo eno leto po prejetju sklepa o izvršbi.

12. Tožilstvo se sklicuje na prvi, tretji in peti odstavek 141. člena ZIZ. Opozarja, da 102. člen ZIZ v prvem odstavku jasno določa, da omejitve veljajo le za tiste denarne prejemke dolžnika, ki po ZDoh-2 štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. Drugostopenjsko sodišče je pri sklicevanju na določbe ZDR-1 in ZDoh-2 (37. člen), ki naštevajo vrste prejemkov iz delovnega razmerja, spregledalo določbo 389. člena ZFPPIPP. Po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. aprila 2015, namreč tudi v postopkih osebnega stečaja za prejemke, ki spadajo v stečajno maso, veljajo omejitve iz 102. člena ZIZ. Takšna ureditev omogoča socialni korektiv v osebnem stečaju in sledi zakonskemu namenu, da se zagotovi enak socialni minimum tako v osebnem stečaju kot pri individualni izvršbi (Poročevalec DZ z dne 5. 2. 2016, tudi sklep VSC I Ip 198/2018).

13. Stališče, da vračilo akontacije dohodnine spada med omejeno rubljive prejemke, izhaja tudi iz sklepov VSL Cst 405/2017 in Cst 155/2022. Zato tožilstvo meni, da je sklicevanje banke in sodišča na ZDoh-2 in ZDR-1 neutemeljeno. Če akontacija dohodnine ne bi bila previsoka, bi dolžnica prejela ta znesek v obliki mesečnih plačil skozi leto. Banka bi zato morala razdeliti znesek vračila dohodnine na dvanajstine in jih prišteti k mesečni plači dolžnice; šele ob presežku zneska iz 102. člena ZIZ bi lahko izvršila rubež. Zaradi zmotnega stališča, da vrnjeni znesek predstavlja davek, je sodišče nepravilno uporabilo pravila o načinu poplačila iz 141. člena ZIZ, kar pomeni relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost njegove odločitve.

14. Podredno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodne odredbe o vročitvi sklepa o izvršbi izhaja, da naj bi bil sklep skupaj s predlogom poslan bankam, vendar v spisu ni dokazila o dejanski vročitvi banki, kjer ima dolžnica odprt račun. Sklep je bil pri banki v čakalni vrsti do leta 2020, saj naj dolžnica ne bi prejemala rubljivih sredstev. Do dopisa z dne 2. 12. 2020 je torej preteklo več kot eno leto brez rubljivih sredstev na računu dolžnice, kar pomeni, da banka 27. 5. 2021 ni imela pravne podlage za rubež vračila dohodnine. Sodišče je posledično neutemeljeno zavrnilo dolžničin predlog za ustavitev izvršbe. O teh odločilnih dejstvih izpodbijana sklepa ne vsebujeta nobenih razlogov, zato ju ni mogoče preizkusiti.

Povzetek navedb iz odgovorov na zahteve za varstvo zakonitosti

15. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je dolžnica izrazila strinjanje z razlogi in stališči, navedenimi v zahtevi.

16. Upnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovarja stališče, da vračilo preplačane dohodnine ne pomeni plače iz delovnega razmerja in zato ne spada med prejemke, za katere veljajo omejitve izvršbe po 102. členu ZIZ. Sklicuje se na določbe 126. in 127. člena ZDR-1 ter 37. člen ZDoh-2, ki pojem plače opredeljujejo v povezavi s tipičnimi prejemki delavca, med katere vračilo dohodnine ni vključeno. To naj bi ob dejstvu, da je preveč plačana dohodnina ena najpogostejših oblik "prejemkov delavcev", nakazovalo na jasno stališče zakonodajalca. Plačilo za delo opredeljuje širše od plače, saj vključuje tudi druge oblike prejemkov, namenjene socialnemu varstvu delavca in njegove družine. Vračilo preplačane dohodnine pa predstavlja obliko vračila preplačila, ki ga dolžnik ni potreboval za preživetje v preteklem letu in zato ne služi socialni varnosti delavca. Gre za vračilo preplačanega dolga, ki pomeni obliko vračila neupravičene obogatitve. Poudarja, da bankin rubež tega prejemka ni posegel v socialni vidik varovanja dolžnice, saj je bila njena osnovna socialna varnost še vedno zaščitena z omejitvijo po 102. členu ZIZ, ki velja le za plačo. Upoštevati je treba tudi, da je dolžnica z izbiro načina obračuna dohodnine vplivala na višino vračila. Iz tega izhaja, da se je implicitno strinjala, da ji prejeta plača zagotavlja minimalni standard, kar pomeni, da vračila vračila dohodnine za preživetje ne potrebuje. Prav tako opozarja, da odločbi VSL Cst 405/2017 in 155/2022 temeljita na starejši odločitvi istega sodišča Cst 8/2017, pri čemer posebnega pojasnila za to ne vsebujeta, v slednji pa prav tako ni podrobnejših pojasnil za zavzeto stališče. Upnik meni, da razlogi za ustavitev izvršbe niso podani, saj dolžnica prejema rubljive prilive, in zavrača očitke o absolutnih kršitvah določb postopka.

Dejanski okvir spora

17. Dejanske okoliščine primera so naslednje:

- Sodišče je s sklepom o izvršbi z dne 27. 1. 2015 dovolilo izvršbo zoper dolžnika in dolžnico z rubežem plače in sredstev pri organizaciji za plačilni promet ter cenitvijo in prodajo nepremičnine.

- Februarja 2015 je dolžnica kot mati samohranilka z minimalnim dohodkom predlagala hitro prodajo nepremičnine in vložila več urgenc, saj je izrazila dvom v uspeh izvršbe na njenem bančnem računu.

- Nepremičnina dolžnikov je bila prodana in s sklepom z dne 6. 3. 2018 izročena kupcu. Prejeta kupnina je bila razdeljena med upnike v že prej začetem postopku izvršbe, ki je tekel pred istim sodiščem pod opr. št. In 147/2010, h kateremu je pristopil tudi upnik iz obravnavane izvršbe. Sodišče je nadaljevalo izvršbo na plačo in denarna sredstva dolžnice. Sklep o izvršbi je postal za dolžnico pravnomočen že ob izdaji, za dolžnika pa 10. 6. 2017.³

- V dopisu z dne 22. 8. 2019 je banka pojasnila, da so prekinili izvrševanje sklepa že leta 2017 zaradi razveljavitvenega sklepa z dne 16. 11. 2016. Iz nadaljnjih dopisov banke (iz 2019 in 2020) izhaja, da sklep o izvršbi ostaja prvi v čakalni vrsti, vendar še ni bil izvršen, saj dolžnica prejema le sredstva, izvzeta iz izvršbe. V dopisih iz leta 2021 je banka pojasnila, da dolžnica sicer prejema prenizko plačo za izvršbo in otroški dodatek, vendar je v zadnjem letu na račun prejela tudi zarubljiv znesek (vračilo davka). Banka je 27. 5. 2021 izvedla delno izvršbo v višini 205,20 EUR.

- Januarja 2022 je dolžnica vložila predlog za ustavitev izvršbe. V njem je navedla, da je banka opustila svojo dolžnost, ker sodišča ni takoj obvestila, da na dolžničinem transakcijskem računu ni rubljivih sredstev. Poleg tega naj bi ravnala nepravilno, ko je maja 2020 dolžnici zarubila znesek vračila preplačane dohodnine, pri tem pa ni upoštevala omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

18. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku in je namenjena zagotavljanju širšega javnega interesa, ki presega konkretni primer in interese posameznih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča obravnavo zadev, v katerih revizija sicer ni mogoča ali ni bila vložena, vendar pa vprašanje, ki se zastavlja, izpolnjuje merila pomembnosti. Tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP), kar pomeni, da je mogoče pričakovati, da bo odločitev pripomogla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava skozi sodno prakso.⁴ Zlasti je zahteva upravičena, kadar odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kadar sodna praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

19. V konkretnem primeru zahteva za varstvo zakonitosti odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava skozi sodno prakso, zagotavljanje pravne varnosti in enotno uporabo prava. Gre za vprašanje, ali se prejemek dolžnika iz vračila preplačane dohodnine šteje za dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve po 102. členu ZIZ. Državno tožilstvo je glede tega vprašanja izkazalo neenotnost sodne prakse višjih sodišč.

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

20. Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) je odvisna od odgovora na vprašanje, ali pomeni znesek, ki je bil dolžniku vrnjen iz naslova preveč plačane dohodnine, dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe iz 102. člena ZIZ. Nižji sodišči sta namreč ta znesek šteli kot denarni prejemek, za katerega ne veljajo določbe o omejitvah izvršbe. Sodišče prve stopnje je oporo za to videlo v določbah prvega odstavka 37. člena ZDoh-2,⁵ na katerega se sklicuje 102. člen ZIZ, ki ureja omejitve izvršbe. Ta namreč kot dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe, opredeljuje tiste dolžnikove denarne prejemke, ki jih zakon, ki ureja dohodnino, šteje kot dohodek iz delovnega razmerja (prvi odstavek 102 člena ZIZ). In ker v določbah prvega (in tudi drugega) odstavka 37. člena ZDoh-2 ni omenjeno vračilo preveč plačane dohodnine, je prvostopenjsko sodišče (in za njim pritožbeno sodišče, ki je sprejelo "argumentacijo prvostopenjskega sodišča") v tem videlo argument, da ta denarni prejemek "v nobenem primeru ni mogoče šteti za dohodek iz delovnega razmerja". Sodišče prve stopnje se je pri tej razlagi naslonilo na načelo stroge formalne legalitete. Navedlo je, da "z ozirom na načelo stroge formalne legalitete ni mogoče na široko razlagati nobenega izmed naštetih predpisov, da zneska vračil preveč plačane dohodnine v nobenem premeru ni mogoče šteti za dohodek iz delovnega razmerja".

21. Tako utemeljevanje je napačno. Načelo stroge formalne legalitete ni razlagalni kanon, ki bi usmerjal razumevanje določb o omejitvah izvršbe. Je načelo, ki izraža temeljni namen, smisel in cilj izvršilnega postopka, in ki razloži razliko med kognicijskim ter izvršilnim postopkom. Nanaša se na odločanje o dovolitvi izvršbe in pomeni, da je pri odločanju o predlogu za izvršbo sodišče vezano na izvršilni naslov, v katerem je ugotovljen obstoj upnikove terjatve ter da ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova.⁶ V pravdnem postopku, v katerem je izdana odločba, ki postane izvršilni naslov, pristojno sodišče že odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o tem kdo je upnik in kdo dolžnik v materialnopravnem razmerju.⁷ Načelo stroge formalne legalitete torej ne more biti vodilo za razlago določb o omejitvah izvršbe.

22. V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je razlaga nižjih sodišč, po kateri vračilo dohodnine ne pomeni dohodka iz delovnega razmerja, tudi logično nevzdržna. Nasprotuje namreč temeljnemu logičnemu zakonu istovetnosti.

23. Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2), med njimi poleg dohodka iz dejavnosti, iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodka iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, dohodka iz kapitala in drugih dohodkov, tudi dohodki iz zaposlitve (18. člen ZDoh-2). Od obdavčljivih dohodkov se med letom plačuje akontacija dohodnine (prvi odstavek 124. člena ZDoh-2). V primeru, če je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni manjši od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, se zavezancu razlika dohodnine vrne (četrti odstavek 123. člena ZDoh-2).

24. Vrnjena razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjenim zneskom dohodnine zato ni neka nova, izvirna oblika dohodka, ali, kot navaja vlagatelj odgovora na zahtevo, "eden izmed najpogostejših oblik 'prejemkov' delavcev", temveč so to dohodki, od katerih je bila obračunana akontacija dohodnine. Ker se v letno davčno osnovo vštevajo le dohodki, ki jih opredeljuje 18. člen ZDoh-2, torej tudi dohodki iz delovnega razmerja, na katere se nanašajo omejitve izvršbe, je vrnitev razlike med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino lahko le tisto, kar je davčna osnova dohodnine in kar je bilo kot akontacija odtegnjeno na račun dohodnine - odtegnjeno seveda od odhodkov, od katerih se plačuje dohodnina. Odveč je ponavljati, da se v davčno osnovo dohodnine vštevajo tudi dohodki iz delovnega razmerja, torej dohodki, na katere se nanašajo omejitve izvršbe.

25. Iz tega zato logično izhaja, da po poračunu vrnjen presežek z akontacijo plačane dohodnine ne more biti nič drugega kot tisto, od česar je bila ta akontacija plačana. To pa so zavezančevi dohodki s strukturo, kot jo ZDoh-2 opredeljuje v 18. členu ter nato za dohodke iz delovnega razmerja razčleni v 37. členu. Res je, da 37. člen ZDoh-2 kot dohodke iz delovnega razmerja, na katere se v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZIZ nanašajo omejitve izvršbe, na prvi in mehaničen pogled ne omenja vrnjene razlike med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino. Vendar to ni argument v korist stališča nižjih sodišč in upnice v odgovoru na zahtevo. Logično je namreč, da o vrnitvi preveč plačane akontacije dohodnine omenjena določba ZDoh-2 molči. Ne omenja je namreč preprosto zato, ker je ta dohodek, ki ni drugega kot dohodek iz 18. člena ZDoh-2, že bil obdavčen.

26. Člen 37 ZDoh-2 tako v resnici še kako omenja "vračilo preveč plačane dohodnine". Omenja jo namreč v vseh točkah prvega in drugega odstavka 37. člena, ki opredeljujejo pojem dohodka iz delovnega razmerja.⁸ Ker je dohodnina plačana iz tega dohodka, je tisto, kar je bilo v obliki akontacije iz tega naslova plačano nad zneskom odmerjene dohodnine, lahko le dohodek, od katerega je bila plačana akontacija dohodnine. To pa je seveda dohodek iz delovnega razmerja.

27. Če bi 37. člen ZDoh-2 vrnjeni del akontacije dohodnine uvrstil med obdavčljive dohodke, in ga opredelil kot nek poseben ali dodaten dohodek iz delovnega razmerja (ali, kot pravi vlagatelj odgovora na zahtevo, kot "enega izmed najpogostejših oblik 'prejemkov' delavcev"), bi to pomenilo ustavno še kako sporno dvojno obdavčitev dela dohodkov. Najprej zato, ker bi bila taka, golemu naključju prepuščena ponovna, dvakratna obdavčitev nerazumen, nesmiseln in na neresničnih dejstvih temelječ ukrep zakonodajalca (neresničnih zato, ker ne bi temeljil na plačilu za delo, na dohodku, temveč na vrnitvi od že ustvarjenega in pridobljenega dohodka neutemeljeno odtegnjene dohodnine), za katerega tudi ni videti povezave med ukrepom (dvojno obdavčitvijo) in ciljem. Predvsem pa bi taka obdavčitev pomenila kršitev enakosti pred zakonom, ki je na davčnem področju kot načelo davčne pravičnosti še posebej zaostreno. Ustavno sodišče je tako v odločbi št. U-I-216/20, Up-446/20 navedlo, da mora davčna pravičnost "zagotavljati, da bo enakomernost v davčni obremenitvi v resnici učinkovala v vsakem posamičnem primeru odmere davka", ter da "[t]o pomeni, da mora ureditev določenega davka omogočati pravno in dejansko enako obravnavo zavezancev".⁹ Da bi bili v taki ureditvi davčni zavezanci, ki so plačali akontacijo dohodnine v znesku, ki je višji od odmerjene dohodnine, v slabšem položaju od tistih, ki jim je bil odmerjen enak znesek dohodnine, a so med letom plačali enak ali nižji znesek akontacije, ni treba posebej utemeljevati.

28. Iz povedanega torej izhaja, da je vrnjena razlika dohodnine istovrstna dohodku, od katerega je bila odmerjena in plačana. V skladu z logičnim pravilom o identičnosti,¹⁰ jo je zato treba obravnavati kot dohodek, ki je obdavčen z dohodnino. Da so med temi dohodki tudi dohodki iz zaposlitve, med katere spada dohodek iz delovnega razmerja, je bilo že nekajkrat rečeno.

29. Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu z 102. členom ZIZ.¹¹ Razlaga nižjih sodišč, da "vračila preveč plačane dohodnine v nobenem primeru ni mogoče šteti za dohodek iz delovnega razmerja", je zato napačna. Prav tako je napačna argumentacija upnice v odgovoru na zahtevo. Njeni argumenti, da je "vračilo preveč plačane dohodnine […] eden izmed najpogostejših oblik 'prejemkov' delavcev", da "njena neuvrščenost v navedene člene (upnica se tu sklicuje na ZDR-1 in ZDoh-2 - op. VS RS) nakazuje na stališče zakonodajalca, da vračilo preveč plačane dohodnine ne spada med prejemke iz delovnega razmerja" ter da je druga dolžnica s plačo, zmanjšano za akontacijo dohodnine, preživela preteklo leto ter da zato "vrnjenega zneska za preživetje v "novem/tekočem" letu ne potrebuje", so protislovni in izhajajoči iz premise, katere napačnost je Vrhovno sodišče pojasnilo v prejšnjih točkah, medtem ko zadnji argument (da druga dolžnica "vračila dohodnine za preživetje ne potrebuje") že zaradi svoje ciničnosti in očitne neutemeljenosti, ni vreden odgovora Vrhovnega sodišča.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

30. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPP¹² ugotovilo kršitev zakona.

Stroški

31. Upnica, ki v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni uspela, sama krije stroške tega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Sestava senata in glasovanje

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Na sklep VSK 666/2007 in sklep VSM I Ip 7/2012.
² V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 218 - 220.
³ Dolžniku je bil postavljen začasni zastopnik, ki je zanj naknadno vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Nato je sledil pritožbeni postopek, ki se je zaključil z razveljavitvenim sklepom z dne 16. 11. 2016, po katerem je bil ponovno uveden postopek za postavitev začasnega zastopnika dolžniku.
⁴ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 182/2017 z dne 22. 11. 2016 in II Ips 37/2024 z dne 4. 9. 2024.
⁵ V sklepu sodišča prve stopnje je pomotoma navedena napačna številka člena ZDoh-2.
⁶ Gl. V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 63; D. Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 32.
⁷ Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 76/2011 z dne 7. 7. 2011, tč. 5.
⁸ Omenja jo tudi v vseh drugih določbah, ki se nanašajo na predmet obdavčitve (odsek III ZDoh-2).
⁹ Odločba št. U-I-216/20, Up-446/20 z dne 18. 1. 2024, tč. 38. Ustavno sodišče je na tem mestu še navedlo: "Princip doslednosti, ki naj zagotovi enakost dejanskega učinka davčne obremenitve, je zato bistveni sestavni del davčne enakosti. Zakonska pravila morajo zagotavljati uresničitev enakosti v zakonu v posamičnem primeru odmere davka. Ena od temeljnih podlag za pravično obdavčitev je načelo plačila davkov po ekonomski sposobnosti. Pri določanju davčne osnove to pomeni, da je treba pri obdavčenju dohodkov izhajati iz dejansko ustvarjenega povečanja premoženja v določenem obdobju." (opombe izpuščene).
¹⁰ Ponazarja ga enačba: (∀x) (x=x), ali poenostavljeno: x = x.
¹¹ Taka je tudi sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani (prim. sklep št. Cst 8/2017 z dne 11. 1. 2017, tč. 6; enako, čeprav zgolj obiter, tudi sklepa št. Cst 405/2017 z dne 18. 7. 2017, tč. 7 in št. Cst 155/2022 z dne 9. 6. 2022, tč. 8). Stališče je bilo sicer sprejeto v zadevi osebnega stečaja, a za presojo omejitev izvršbe to ni bistveno. Določbe o omejitvah izvršbe (102. člen ZIZ) se namreč po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP uporabljajo tudi v postopku osebnega stečaja preprosto zato, "[k]er ni utemeljenega stvarnega razloga, da bi bil v postopku osebnega stečaja (generalne izvršbe) določen drugačen socialni minimum kot v postopku individualne izvršbe" (Obrazložitev Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, EVA: 2016-2030-0004, str. 38).
¹² Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024 v tretjem odstavku 391. člena ZPP razveljavilo besede "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti".

Datum zadnje spremembe:

10.01.2025

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 365/2019-19
• UPRS sodba I U 715/2015
• Sodba I Ips 26/94