VSRS Sklep II Ips 26/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Ugotovitev obstoja določene terjatve je res manj v razmerju do obsodbe na plačilo, a to ne pomeni, da lahko sodišče v (pobotnem) izreku ugotovi obstoj te terjatve v višini zunaj meja, ki jih je začrtal tožnik s tožbenim zahtevkom.

Upoštevaje spoznanja ekvivalenčne teorije, je pri presoji, v katerem delu je umaknjen tožbeni zahtevek, treba upoštevati njegovo dejansko podlago. Ker je pobotni ugovor obrambno sredstvo zoper tožbo, se prvi toženec s pobotnim ugovorom ne more braniti zoper tisti del tožbenega zahtevka, ki ga (zaradi delnega umika) ni več.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Tožnici sta zahtevali 100.000 EUR za odtujeno lesno maso in 40.000 EUR odškodnine za škodo, ki sta jo toženca povzročila v gozdovih, ki so denacionalizirana dediščina tožnic.

2. Potem ko sta tožnici prejeli izvedensko mnenje, iz katerega je izhajalo, da vrednost odtujene lesne mase znaša 86.522 EUR, škoda v gozdovih 9.748 EUR, upravičeni stroški prvega toženca za izvedbo gojitvenih del in vlaganj v gozdno infrastrukturo pa 19.642,60 EUR, sta svoj zahtevek prilagodili tako, da skupaj zahtevata plačilo 76.627,40 EUR (86.522 EUR + 9.748 EUR - 19.642,60 EUR). Od tega, upoštevaje njune solastniške deleže, prva tožnica uveljavlja 25.542,47 EUR, druga tožnica pa 51.084,93 EUR.

3. Višji tožbeni zahtevek, tj. za 63.372,60 EUR, sta tožnici umaknili (prva tožnica za 21.124,53 EUR, druga tožnica pa za 42.248,07 EUR). O delnem umiku tožbe je sodišče odločilo s pravnomočnim sklepom z dne 8. 10. 2020.

4. Prvi toženec je nato v pobot uveljavljal stroške, ki so bili potrebni za ureditev in vzdrževanje gozdne infrastrukture ter izvedbo gozdno gojitvenih del v višini 47.896 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je:

‒ v I. točki izreka ugotovilo, da obstaja terjatev prve tožnice v višini 29.844,09 EUR in terjatev druge tožnice v višini 59.688,19 EUR,

‒ v II. točki ugotovilo, da obstaja terjatev prvega toženca v višini 18.736,60 EUR in da višja terjatev do 47.896 EUR prvega toženca ne obstaja,

‒ v III. točki tožencema solidarno naložilo, da prvi tožnici plačata 23.598,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je ta obveznost solidarna z obveznostjo A. A. po drugi alineji 25. točke sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 388/2013 z dne 24. 9. 2015,

‒ v IV. točki tožencema solidarno naložilo, da drugi tožnici plačata 47.197,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je ta obveznost solidarna z obveznostjo A. A. po drugi alineji 25. točke sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 388/2013 z dne 24. 9. 2015,

‒ v V. točki odločilo, da se zaradi pobotanja terjatev v I. in II. točki izreka tožbeni zahtevek prve tožnice za 1.943,91 EUR in tožbeni zahtevek druge tožnice za 3.887,81 EUR zavrneta.

‒ v VI. točki tožencema naložilo, da tožnicama povrneta pravdne stroške v višini 4.751,03 EUR.

6. Sodišče druge stopnje je:

I. Pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo:

‒ v I. točki izreka glede ugotovitve obstoja terjatve prve tožnice za znesek 4.301,62 EUR in glede obstoja terjatve druge tožnice za 8.603,26 EUR,

‒ v III. točki izreka za 4.301,62 EUR,

‒ v IV. točki izreka za 8.603,26 EUR,

II. Pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo:

‒ v V. točki izreka glede zavrnitve višjega zahtevka prve tožnice tako, da se znesek 1.943,91 EUR nadomesti z zneskom 6.245,53 EUR, glede zavrnitve višjega zahtevka druge tožnice pa tako, da se znesek 3.887,81 EUR nadomesti z zneskom 12.491,07 EUR,

‒ v VI. točki izreka tako, da se znesek 4.751,03 EUR nadomesti z zneskom 3.157,58 EUR.

III. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

IV. Odločilo je, da toženca sama krijeta pritožbene stroške.

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnici vložili predlog za dopustitev revizije.

Dopuščeni revizijski vprašanji

8. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 339/2023 z dne 22. 11. 2023 revizijo dopustilo glede vprašanj:

‒ Ali mora tožnik, ki priznava toženčev ugovor procesnega pobotanja, kljub temu z dajatvenim tožbenim zahtevkom zahtevati plačilo svoje celotne terjatve, brez upoštevanja njenega zmanjšanja zaradi pobotanja?

‒ Ali sta bili tožnici v okoliščinah konkretnega primera zaradi postopanja sodišča druge stopnje nezakonito prikrajšani za materialno procesno vodstvo?

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da morata toženca tožnicama plačati vrednost odtujene lesne mase in nastale škode v gozdovih (prvi tožnici 29.844,09 EUR, drugi tožnici 59.688,19 EUR), zmanjšano za stroške vmesnih koristnih investicij prvega toženca, ki je podal ugovor procesnega pobotanja v višini 18.736 EUR. Toženca morata torej prvi tožnici solidarno povrniti 23.598,56 EUR in drugi tožnici 47.197,12 EUR; višja terjatev prvega toženca ne obstaja, ker stroški zatrjevanjih vlaganj niso bili koristni.

Nosilni razlogi sodišča druge stopnje¹

10. Po delnem umiku tožbe je prva tožnica zahtevala plačilo zneska 25.542,47 EUR, druga tožnica pa 51.084,93 EUR, zato bi lahko sodišče prve stopnje, kot poudarja sodišče druge stopnje, glede na postavljeni pobotni ugovor terjatev obeh tožnic ugotovilo le v okviru tako postavljenih tožbenih zahtevkov. Ker je ugotovilo terjatev prve tožnice v višini 29.844,09 EUR, druge tožnice pa v višini 59.688,93 EUR, jima je priznalo več, kot sta zahtevali. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka glede ugotovitve obstoja terjatve prve tožnice za znesek 4.301,62 EUR in glede obstoja terjatve druge tožnice za 8.603,26 EUR. Zato je po opravljenem pobotanju sodbo spremenilo tudi v dajatvenem delu III. točke izreka za znesek 4.301,62 EUR, v IV. točki pa za 8.603,26 EUR, kakor tudi v v zavrnilnem delu (IV. točka izreka). Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je poseglo tudi v stroškovno odločitev.

Revizijske navedbe

11. Tožnici sta sprva zahtevali plačilo svoje terjatve v celoti, ne da bi upoštevali koristne investicije prvega toženca. Ko je na podlagi dokazovanja z izvedencem postal dokončno znan obseg in vrednost odtujene lesne mase in škode ter se je izkazalo, da je prvi toženec izvedel koristne investicije, sta tožnici opredelili svojo terjatev v "bruto" višini in hkrati priznali koristne stroške prvega toženca. Zato sta spremenili svoj dajatveni zahtevek tako, da sta zahtevali plačilo svoje terjatve le še v "neto" višini (višini po opravljenem pobotu). Upoštevaje stališče sodišča druge stopnje bi morali tožnici, če bi hoteli doseči plačilo "neto" višine svoje terjatve, vztrajati pri dajatvenem zahtevku za plačilo "bruto" višine terjatve (brez upoštevanja terjatve prvega toženca), kljub temu da je med pravdo postalo jasno, da ta terjatev (v določenem delu) obstaja.

12. Iz določbe tretjega odstavka 324. člena v povezavi s tretjim odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izhaja, da sodniški izrek o pobotnem ugovoru ne pomeni odločitve o tožbenem zahtevku, temveč gre za nekaj drugega in dodatnega poleg odločbe o tožbenem zahtevku. V ustaljeni sodni praksi in literaturi je prevladalo stališče, da sodišče pri odločbi o pobotu ni vezano na posebne tožbene zahtevke pravdnih strank, temveč o pobotu terjatev odloči na podlagi njihovih trditev ter uspeha dokazovanja o vzajemnih terjatvah, ki naj se pobotajo. Sodišče ugotavlja obstoj tožnikove in toženčeve terjatve, ne glede na to, da nista postavila ugotovitvenega zahtevka. Sodišče zato v okviru odločbe o pobotu ni vezano na kakršnikoli zahtevek in ga tudi ne more preseči, temveč je v okviru splošnega načela kontradiktornosti vezano na trditve strank o višini vzajemnih terjatev, ki naj se pobotajo, in pobotno izjavo toženca (7. člen ZPP). To ne vpliva na siceršnje pravilo o vezanosti sodišča na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP), ki še zmeraj velja, a le glede odločanja o dajatvenem zahtevku.

Navedbe iz odgovora na revizijo

13. Materialnopravni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni priznanje tožnikove terjatve. Učinkuje sam po sebi in ne potrebuje odločitve sodišča. Pri procesnem pobotu se to ne zgodi ravno zaradi spornosti terjatve. V konkretnem primeru sta bila sporna obstoj in višina tožbene terjatve kakor tudi terjatve, uveljavljane v pobot, zato materialni pobot ni mogoč. Tožnikovo priznanje toženčevega ugovora ne more imeti neposrednega pravnega učinka (v smislu, da mu v višini, do katere sam priznava utemeljenost ugovora pobotanja, ni več treba zahtevati plačila celotne terjatve). Ni namreč tožnik tisti, ki odloča o obstoju terjatev. Terjatev po tožbi do določene višine preneha šele z odločitvijo o pobotu. Priznanje terjatve iz pobota se lahko šteje samo kot dejstvo. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, je trenutek, ko sodišče odloči o obstoju pobotne terjatve, to pa je dan izdaje sodbe (sodba učinkuje le za naprej). Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker sta tožnici delno umaknili tožbeni zahtevek (in tega ni mogoče preklicati), sodišče ni smelo odločati o višji terjatvi tožnic.

Odločitev o reviziji

14. Revizija je utemeljena.

15. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Izhodišče presoje

16. Pobotanje kot način prenehanja obveznosti je materialnopravno urejeno v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ).² Do pobotanja pride, če sta terjatvi vzajemni, istovrstni ter zapadli (311. člen OZ), po stališču teorije ter sodne prakse pa tudi iztožljivi (prvi odstavek 314. člena OZ) in likvidni (ne smeta biti sporni).³ Materialnopravni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.⁴ Imetnik pobotne terjatve lahko doseže pobot z enostransko izjavo volje, naslovljeno na imetnika terjatve, ki jo kot tožeča stranka uveljavlja v pravdnem postopku. Pobot torej ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka izjaviti (prvi odstavek 312. člena OZ).

17. Pri procesnem pobotnem ugovoru se tožena stranka brani zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke s svojo obstoječo, istovrstno in dospelo terjatvijo. Gre za toženčevo ofenzivno obrambno sredstvo.⁵ Ker obstoju terjatve, ki je uveljavljana v pobot, tožeča stranka nasprotuje, po tretjem odstavku 324. člena ZPP izrek sodbe obsega tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota - sodišče mora torej ugotoviti obstoj obeh terjatev.⁶ Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).⁷

Presoja okoliščin konkretnega primera

18. Stališče sodišče druge stopnje, da sodišče prve stopnje v I. točki izreka ne bi smelo ugotavljati, ali obstaja terjatev prve tožnice v višini 29.844,09 EUR in druge tožnice v višini 59.688,10 EUR, drži. Tožnici sta namreč tožbeni zahtevek znižali, zato bi sodišče moralo ugotavljati obstoj znižanih terjatev, saj sta samo še ti predmet spora. S tem ko je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo terjatvi tožnic v višini, ki presega njun tožbeni zahtevek, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Pravilo o vezanosti na tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2.člena ZPP) preprečuje ne samo, da sodišče tožniku prisodi več, kot zahteva z dajatvenim tožbenim zahtevkom, ampak tudi, da ugotovi obstoj te terjatve v višjem obsegu od zahtevanega. Ugotovitev obstoja določene terjatve je res manj v razmerju do obsodbe na plačilo, a to ne pomeni, da lahko sodišče ugotovi obstoj te terjatve v višini zunaj meja, ki jih je začrtal tožnik s tožbenim zahtevkom.

19. Ne glede na to se ni mogoče izogniti očitku, da je bilo ravnanje sodišča druge stopnje, s tem ko ni vsebinsko osvetlilo pomena procesnih dejanj pravdnih strank v zvezi z delnim umikom tožbe in pobotnim ugovorom, ki je delnemu umiku tožbe sledil, pretirano formalistično. Medtem ko je sodišče prve stopnje skušalo upoštevati (pri čemer je sicer zagrešilo kršitev postopka), da sta tožnici svoj tožbeni zahtevek zmanjšali (tudi) zato, ker sta v določenem obsegu priznali terjatev prvega toženca,⁸ je sodišče druge stopnje ta pomemben vidik spora povsem prezrlo. Po njegovi razlagi je treba, kljub temu da sta tožnici z delnim umikom tožbe skrčili tožbeni zahtevek v višini toženčeve terjatve, od tožbenega zahtevka "odšteti" toliko, za kolikor naj bi sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek, in tako zmanjšano terjatev še pobotati s protiterjatvijo prvega toženca v višini 18.736,60 EUR. To je povzročilo absurden položaj, na katerega nazorno opozarjata tožnici v reviziji: če bi hoteli doseči plačilo "neto" višine svoje terjatve, bi morali vztrajati pri dajatvenem zahtevku za plačilo "bruto" višine terjatve (brez upoštevanja terjatve prvega toženca), kljub temu da je med pravdo postalo jasno, da ta terjatev (v določenem delu) obstaja.

20. Umik tožbe pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi in je izraz načela dispozitivnosti. Tožnik lahko tožbo umakne le delno oziroma tožbeni zahtevek utesni. Če je tožba (delno) umaknjena, se šteje, da ni bila nikoli vložena, kar velja tako za procesne kot tudi za materialnopravne učinke vložitve in vročitve tožbe.⁹ Skladno s spoznanji ekvivalenčne teorije je treba pri presoji, v katerem delu je umaknjen tožbeni zahtevek, upoštevati njegovo dejansko podlago. V konkretnem primeru sta tožnici znižali tožbeni zahtevek, delno ker sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je bila njuna škoda manjša od prvotno ocenjene, delno pa zato, ker je izvedenec potrdil, da je prvi toženec v njunih gozdovih opravil koristne investicije. Ker je pobotni ugovor obrambno sredstvo zoper tožbo, se prvi toženec s pobotnim ugovorom ne more braniti zoper tisti del tožbenega zahtevka, ki ga (zaradi delnega umika) ni več - gre za terjatev 19.642,60 EUR iz naslova njegovih investicij. V tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o pobotu.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

21. Tožnika sta priznala, da je prvi toženec v njunih gozdovih opravil določene investicije in tožbo umaknila v višini investicij, kot jih je ocenil sodni izvedenec. Če se umaknjeni del tožbe nanaša na isto terjatev, ki se uveljavlja s pobotnim ugovorom, postane toženčev pobotni ugovor v celoti ali, kot je to v obravnavani zadevi, delno brezpredmeten in o njem ni treba odločiti v izreku sodbe. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se zato glasi, da procesna dispozicija tožnic, ki sta tožbo umaknili v obsegu, v katerem priznavata terjatev prvega toženca, uveljavljano s pobotnim ugovorom, ne more vplivati na njun (slabši) končni uspeh v postopku.

22. Odgovor na drugo revizijsko vprašanje za odločitev ni več potreben, saj ne more vplivati na odločitev v zadevi.

23. Ker sodišče druge stopnje ni ustrezno upoštevalo pomena delnega umika in njegovega vpliva na procesni pobot, je zagrešilo relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

24. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sestava senata in glasovanje

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Povzeti so le razlogi sodišča druge stopnje, ki so predmet revizijskega preizkusa.
² Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druga nadomestne stvari iste vrste in kakovosti in če sta obe terjatvi zapadli (311. člen OZ).
³ Zima Jenull, T., Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017, str. 117.
⁴ VSRS sodba II Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010.
⁵ Zobec, J. v: Ude, L., (ur.), Galič, A., (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 100.
⁶ Tretji odstavek 324. člen ZPP določa, da izrek sodbe obsega tudi odločbo o obstoju ali neobostoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, medtem ko tretji odstavek 319. ZPP določa, da postane odločba o obstoju ali neobstoju terjatve uveljavljane v pobot pravnomočna.
⁷ Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020 poudarilo, da izjava stranke pri procesnem pobotu ni konstitutivna - a ne zato, ker je podana pred sodiščem, ampak zato, ker je podana pogojno, torej le za primer, če bo sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve. Spornost terjatev je edina okoliščina, ki sploh utemeljuje obstoj instituta procesnega pobota. To ga tudi loči od navadnega pobota (po materialnem pravu), pri katerem izjava o pobotu obenem vsebuje tudi priznanje nasprotne terjatve, ki ravno zato lahko že z samo izjavo tudi retroaktivno ugasne.
⁸ Tožnici skupno zahtevata 76.627,40 EUR, upoštevaje znižanje njune prvotne terjatve (skupno 89.532,28 EUR) za terjatev prvega toženca.
⁹ Galič, A., v: Ude, L., (ur.), Galič, A., (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 214-216.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2024

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 244/2012
• VSC sklep in sodba Cpg 18/2017
• VSRS Sklep II DoR 377/2018