VSRS Sodba VIII Ips 20/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Tožnik zmotno vztraja, da pravnomočna sodba v kolektivnem delovnem sporu utemeljuje odločanje o tožbenem zahtevku mimo pravila, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1), ker naj bi šlo za vmesno sodbo oziroma za judikatno terjatev.

Doseg kolektivnega delovnega spora se ni nanašal na konkretna individualna razmerja. Zato pravnomočna sodba X Pd 1083/2014 ne more pomeniti vmesne sodbe o temelju tožnikovega zahtevka.

Določba 53. člena ZDSS-1 sicer predvideva tudi, da lahko posamezni delavec, ki ni bil udeleženec kolektivnega delovnega spora, zahteva izvršitev pravnomočne odločbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, vendar ima ta določba omejen doseg, saj se mora predmet odločanja nanašati na določene delavce oziroma na jasno določen krog le-teh, priznanje pravice pa mora biti določno in nepogojno ter ne sme puščati prostora za še dodatne ugovore delodajalca na individualni ravni.

Tožnik ni bil predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu. Posledično tudi ne pride v poštev določba 369. člena OZ, da naj bi zastaralni rok začel teči ponovno po pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu. Prav tako v tožnikovem primeru ni šlo za nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

Spor o plačilu nadur je eden od tipičnih individualnih delovnih sporov, v okviru katerega se obravnava vprašanje pravilne uporabe kolektivne pogodbe in njenega vpliva na konkretno in po višini uveljavljeno terjatev tožnika. Tudi sodna praksa vrhovnega sodišča, ki se nanaša na plačilo nadur policistom kot viškov ur po zaključenem referenčnem obdobju, je bila znana že dalj časa pred vložitvijo tožbe tožnika v tem sporu. Pravočasno uveljavljanje tožnikovih legitimnih pričakovanj torej tudi s tega vsebinskega vidika ni bilo onemogočeno ali oteženo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 183,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova opravljenih in neplačanih presežkov ur obračunati znesek v višini 177,48 EUR bruto, in sicer za konec referenčnega obdobja dne 31. 12. 2013 znesek v višini 23,66 EUR bruto, od tega zneska plačati prispevke in davke ter plačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 1. 2014 dalje do plačila; za konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2014 znesek v višini 153,82 EUR bruto, od tega zneska plačati prispevke in davke ter plačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 7. 2014 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 763,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 49/2024 z dne 8. 4. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče, da je kljub pravnomočni sodbi v kolektivnem delovnem sporu tožnikova terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe v tem delovnem sporu.

4. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja, da je bilo o temelju njegove terjatve iz naslova presežnih ur oziroma nadur za leto 2013 in 2014 odločeno s sodbo v kolektivnem delovnem sporu, ki je postala pravnomočna 6. 10. 2016, zato desetletni zastaralni rok iz 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ)¹ ob vložitvi tožbe 11. 9. 2020 še ni potekel. Petletni zastaralni rok iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)² ni relevanten. Namen kolektivnih delovnih sporov je, da se prepreči individualne delovne spore. Ker ima navedena pravnomočna sodba prvine vmesne sodbe, bi bilo treba v tem sporu presojati le še višino zahtevka in ugovor zastaranja ne bi smel biti upošteven. Kot drugo možno stališče navaja, da je bilo z vložitvijo predloga v kolektivnem delovnem sporu pretrgano zastaranje za vložitev tožbe v tem individualnem delovnem sporu in da je zastaralni rok začel teči ponovno po pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, torej bi se iztekel 6. 10. 2021. Navaja še, da lahko pretoga uporaba zastaralnih rokov, ki ne upošteva okoliščin posameznega primera, pomeni nedopusten poseg v pravico dostopa do sodišča.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da iz pravnomočne sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ne izhaja judikatna terjatev, za katero bi bil relevanten 10-letni zastarani rok. Tega ne potrjujejo niti primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)³ preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Toženka je glede tožnika 1. 1. 2019 izdala sklep, ki se je nanašal na plačilo v zvezi s presežki ur ob koncih referenčnih obdobij od 4. 5. 2013 do 31. 12. 2015. Odločila je, da je tožnik upravičen do plačila 100 % urne postavke za 8 ur, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa v referenčnem obdobju od 4. 9. 2013 do 31. 12. 2013, ter do plačila v višini 130 % urne postavke za 4 ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa v referenčnem obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2015, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik se zoper navedeni sklep ni pritožil in toženka mu je priznano s sklepom plačala pri plači za december 2019, nakar je 27. 3. 2020 vložil zahtevo za dodatna plačila iz naslova presežkov ur v zvezi z referenčnim obdobjem, ki se je končalo 31. 12. 2013, in nadaljnjim referenčnim obdobjem, ki se je končalo 30. 6. 2014. Z zahtevo ni bil uspešen in je vložil tožbo.

9. V zvezi z referenčnim obdobjem, ki se je končalo 31. 12. 2013, je glede 8 ur zahteval plačilo razlike v višini 30 % urne postavke (23,66 EUR), v zvezi z referenčnim obdobjem, ki se je končalo 30. 6. 2014, pa je zahteval plačilo za 12 ur v višini 130 % urne postavke (153,82 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Skliceval se je na to, da je 16. 9. 2013 podal soglasje, da se mu od 1. 1. 2014 dalje upošteva 6-mesečno in ne več 4-mesečno referenčno obdobje, ter da iz izpisa referenčnih obdobij za leto 2014 izhaja, da je imel na dan 30. 6. 2014 skupaj 15 presežnih nadur, pri plači za oktober 2014 pa je prejel plačane le 3, namesto 15 nadur po 130 % urni postavki.

10. Vtoževana terjatev je bila med strankama sporna tako po temelju kot po višini. Toženka je med drugim podala ugovor izpolnitve in ugovor zastaranja.

11. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje petletni zastaralni rok od zapadlosti terjatve (5. 2. 2014 - datum plačila januarske plače - glede prvega referenčnega obdobja, 5. 8. 2014 - datum plačila julijske plače - glede drugega referenčnega obdobja), ugotovilo zastaranje terjatve s 6. 2. 2019 oziroma 6. 8. 2019 in že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem je presodilo, da zaradi pravnomočne sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, zastaranje ni bilo pretrgano, da ni začelo teči znova, zastaralni rok pa ni bil podaljšan na 10 let.

12. Sodišče druge stopnje se je strinjalo in pojasnilo, da odločitev v kolektivnem delovnem sporu X Pd 1083/2014 ne pomeni judikatne terjatve oziroma odločitve o temelju vtoževane terjatve z vmesno sodbo. Čeprav iz navedene odločitve v kolektivnem delovnem sporu izhaja, da je treba presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure, to ne pomeni, da so vsi delavci kar avtomatično upravičeni do tega plačila, ampak je treba v individualnem delovnem sporu ugotoviti, ali je posamezen delavec konec referenčnega obdobja imel presežek ur in koliko. Kot neutemeljeno je zavrnilo tožnikovo sklicevanje na sklepe izvršilnega oddelka VSL III Ip 3514/2014, III Ip 3894/2014 in II Ip 4709/2014, saj iz teh sklepov ne izhaja, da lahko posamezen delavec doseže izvršitev odločitve iz kolektivnega delovnega spora, ampak obratno - da mora sprožiti individualni delovni spor, v katerem je treba ugotoviti, ali je bil sploh prikrajšan in višino prikrajšanja. Gre za ustaljeno prakso.

13. V kolektivnem delovnem sporu, na katerega se opira tožnik, ki je potekal med predlagateljem (Policijskim sindikatom Slovenije) in nasprotno udeleženko (Republiko Slovenijo) zaradi izvrševanja kolektivne pogodbe⁴, je bilo s sodbo sodišča prve stopnje X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015 (v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017) ugotovljeno, da nasprotna udeleženka krši določbe Kolektivne pogodbe za policiste (KPP)⁵ v zvezi z ureditvijo delovnega časa in plačila policistom, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, s tem da od 4. 5. 2013⁶ dalje ne obračunava in izplačuje nadur policistom, ki imajo po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno delovno obveznost v tem obdobju, pa v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje. Nasprotni udeleženki je bilo naloženo, da je dolžna policistom, ki imajo od 4. 5. 2013 dalje po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno delovno obveznost v tem obdobju, pa v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje, presežek ur obračunati kot nadure v višini 130 % osnovne bruto urne postavke policista, odvesti predpisane davke in prispevke in policistom izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu, ki sledi mesecu po zaključenem referenčnem obdobju.

14. Navedeni izrek sodbe se torej v bistvenem nanaša na ugotovljeno kršitev določb KPP in na obveznost toženke, da je dolžna policistom, ki imajo po koncu referenčnega obdobja presežek ur, te ure plačati kot nadure. Takšna odločitev ne pomeni odločitve o temelju tožnikove terjatve, ki je povzeta v 1. točki obrazložitve te sodbe. Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi lahko bila predmet tega individualnega delovnega spora le še višina tožbenega zahtevka. Odločitev v obeh sporih se sicer nanaša na uporabo istih določb KPP, a gre za različno vrsto sporov⁷, med različnima strankama in z različnim učinkom (tudi glede izvršbe). Tožnik zmotno vztraja, da pravnomočna sodba v kolektivnem delovnem sporu utemeljuje odločanje o tožbenem zahtevku mimo pravila, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1), ker naj bi šlo za vmesno sodbo⁸ oziroma za judikatno terjatev⁹.

15. ZPP sodišču omogoča, da iz razloga smotrnosti izda t. i. vmesno sodbo o temelju zahtevka, ko toženec izpodbija tako podlago (temelj) kot znesek zahtevka, zadeva pa je glede podlage zrela za odločitev. Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki utemeljujejo zahtevek, in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo utemeljenost zahtevka. Če toženec določenih ugovorov, ki se nanašajo na temelj zahtevka (npr. ugovor zastaranja), do izdaje vmesne sodbe ne poda, jih v nadaljnjem postopku ne more več podati¹⁰.

16. Za takšen prekluzivni učinek vmesne sodbe se je zavzemal tožnik v zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja, ki pa sta mu nižji sodišči pravilno sledili, saj sodba v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe v razmerju do izpodbijane sodbe, izdane v individualnem delovnem sporu. Vmesna sodba je namreč sodba v isti pravdni zadevi, med istima strankama. Uporaba določb ZPP o vmesni sodbi pa se tudi ne razteza na različne vrste postopkov. Zato toženka (Republika Slovenija), ki je sicer nastopala na pasivni strani tudi v kolektivnem delovnem sporu, v tem individualnem delovnem sporu ni prekludirana s podajo ugovora zastaranja. Za vmesno sodbo bi šlo, če bi se izrek predhodne sodbe med istima strankama glasil, da je zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna iz naslova opravljenih in neplačanih presežkov ur plačati določen znesek, po podlagi utemeljen. To očitno ni bilo predmet odločitve v kolektivnem delovnem sporu, v katerem tožnik niti ni bil stranka. Navedene sodbe ni mogoče šteti za vmesno sodbo, saj z njo posameznim delavcem toženke, med njimi tožniku, ni bil jasno priznan določen obseg pravic iz naslova presežnih nadur, ki bi bil tudi izvršljiv. Zato tudi ne pride v poštev smiselno sklepanje o pravnomočni odločitvi glede temelja tožnikovega zahtevka.

17. Sodba v kolektivnem delovnem sporu se sicer v delu, v katerem je bilo sedanji toženki naloženo plačilo, nanaša na policiste, ki imajo od 4. 5. 2013 presežke ur po koncu referenčnega obdobja, kar bi lahko kazalo na to, da je obveznost toženke za plačilo plače posameznim policistom tudi določena oziroma določljiva, vendar temu ni tako. Izrek sodbe namreč ne omogoča tega zaključka, saj je ostal sporen še konkreten obseg preseženih ur v posameznem referenčnem obdobju. Torej so bili policisti, ki so s sodbo v kolektivnem delovnem sporu opredeljeni kot kategorija upravičencev, individualno v različnih položajih, ki jih v kolektivnem delovnem sporu ni bilo mogoče upoštevati. To pomeni, da tudi toženka v kolektivnem delovnem sporu, ki se je nanašal predvsem na vprašanje kršitve KPP, ni mogla razpolagati z vsemi možnimi ugovori, ki so se nanašali oziroma bi se utegnili nanašati na temelj (morebitnih) denarnih terjatev vsakega policista. Doseg kolektivnega delovnega spora se ni nanašal na konkretna individualna razmerja. S tega vidika je bil učinek kolektivnega delovnega spora omejen. Tudi zato pravnomočna sodba X Pd 1083/2014 ne more pomeniti vmesne sodbe o temelju tožnikovega zahtevka.

18. Prav tako ne pride v poštev uporaba določb ZPP o vmesnem ugotovitvenem zahtevku (tretji odstavek 181. člena ZPP)¹¹, saj je tudi v takšnem primeru, ko se o prejudicalnem vprašanju glede dajatvenega zahtevka odloči z učinkom pravnomočnosti (takšna sodba ni vmesna, ampak delna), treba upoštevati pogoj istih strank, iste vrste postopka in stvarne pristojnosti.

19. Tožnik navaja, da je eden od namenov kolektivnih delovnih sporov, da delavcem ne bi bilo treba vlagati (še) tožb v individualnih delovnih sporih, vendar pa je takšen namen glede na predpisane vrste kolektivnih delovnih sporov, njihovo naravo in obseg odločanja možno v celoti doseči le izjemoma. Določba 53. člena ZDSS-1¹² sicer predvideva tudi, da lahko posamezni delavec, ki ni bil udeleženec kolektivnega delovnega spora, zahteva izvršitev pravnomočne odločbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, vendar ima ta določba omejen doseg, saj se mora predmet odločanja nanašati na določene delavce oziroma na jasno določen krog le-teh, priznanje pravice pa mora biti določno in nepogojno ter ne sme puščati prostora za še dodatne ugovore delodajalca na individualni ravni. Ob tem je za izvršitev sodbe glede denarne terjatve posameznega delavca potrebna določna opredelitev terjatve tudi po višini. To je odvisno od konkretnih okoliščin na strani posameznega delavca, kar običajno presega okvir kolektivnih delovnih sporov, v katerih se praviloma obravnavajo pravna vprašanja (npr. v sporih glede izvrševanja oziroma kršitve kolektivne pogodbe, kot je bil spor X Pd 1083/2014), ne pa tudi dejanska in pravna vprašanja glede konkretnih delovnih razmerij.

20. Glede na navedeno je tudi izvršba odločitve v kolektivnem delovnem sporu s strani posameznega delavca možna le izjemoma npr. v zvezi s pravnomočno sodbo, izdano v kolektivnem delovnem sporu glede kršitve pravne norme, ki je po temelju enoznačna in tudi po višini opredeljena jasno oziroma enotno za točno določen krog upravičencev (npr. enotna višina regresa za letni dopust v javnem sektorju)¹³. V tožnikovem primeru za takšno situacijo ne gre. Čeprav sodbe, s katerimi je ugotovljena kršitev kolektivne pogodbe in naloženo pravilno izvrševanje kolektivne pogodbe, posameznemu delavcu praviloma ne omogočajo izvršbe njegove terjatve, vseeno prispevajo k pravilnemu izvajanju kolektivne pogodbe in urejanju delovnih razmerij. Nenazadnje je tudi toženka sklep z dne 1. 10. 2019 (omenjen v 8. točki obrazložitve te sodbe) izdala ravno upoštevaje sodbo, izdano v kolektivnem delovnem sporu X Pd 1083/2014.

21. Zmotno je nadalje zavzemanje revizije, da naj bi bilo z vložitvijo predloga v kolektivnem delovnem sporu pretrgano zastaranje za vložitev tožnikove tožbe. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Kot že rečeno, tožnik ni bil predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu. Posledično tudi ne pride v poštev določba 369. člena OZ, da naj bi zastaralni rok začel teči ponovno po pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu.

22. Prav tako v tožnikovem primeru ni šlo za nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

23. ZDSS-1 nima npr. ureditve, da med trajanjem postopka v kolektivnem delovnem sporu ne teče zastaranje zahtevkov posameznih delavcev (v individualnih delovnih sporih), ki temeljijo na določbah kolektivne pogodbe, katerih kršitev se presoja v kolektivnem delovnem sporu, kar bi bilo podobno ureditvi iz četrtega odstavka 8. člena Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT)¹⁴, da zastaranje zahtevka iz naslova varstva pravic iz pravnih razmerij oseb, ki temeljijo na isti podlagi, kot je predmet kolektivne opustitvene tožbe, med trajanjem postopka s kolektivno opustitveno tožbo ne teče.

24. Kljub izostanku navedene postopkovne ureditve v delovnih sporih tožniku zaradi uporabe pravila o petletnem zastaralnem roku pravica dostopa do sodišča ni bila kršena. Izhodišče pravil o zastaranju je namreč v tem, da upnik zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic. V več sodbah je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) poudarilo, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), uporaba zastaralnih rokov pa ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic¹⁵.

25. Tožnikova terjatev sega v leti 2013 in 2014, tožbo pa je vložil šele 11. 9. 2020. V pritožbenem postopku je bil njegov očitek o kršeni pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS pavšalen oziroma vezan na vztrajanje, da bi pravnomočna sodba, izdana v kolektivnem delovnem sporu, morala imeti za posledico, da njegova terjatev ni zastarala, da bi mu sodba morala omogočati izterjavo oziroma da iz sodbe izhaja pravnomočni temelj njegove terjatve (vmesna sodba). Vse to je v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, kar pomeni, da s temi navedbami tožnik očitka o kršeni pravici do sodnega varstva niti ni posebej obrazložil. Ob tem sodišče druge stopnje pravilno ni sledilo niti navedbam tožnika o kršeni pravici do izvršitve zavezujoče sodne odločbe (iz okvira pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP), saj se je to nanašalo le na problem izvršitve sodbe iz kolektivnega delovnega spora (s strani posameznega delavca), ne tudi na konkretni problem zastaranja.

26. Tožnik pri kršitvi pravice do izvršitve zavezujoče sodne odločbe vztraja tudi v reviziji. Šele v reviziji zakasnelo vložitev tožbe opravičuje z okoliščinami, ki se nanašajo na težave pri izvršbi sodbe X Pd 1083/2014 (da Policijski sindikat Slovenije v izvršilnem postopku ni bil uspešen - sklep VSL II Ip 1718/2019 z dne 13. 11. 2019), ki jih pred tem ni navajal. Zato jih že iz tega razloga v revizijskem postopku ni dopustno upoštevati.

27. Ne glede na to pa je že iz primerov izvršilnega oddelka VSL iz leta 2014, na katere se je skliceval sam tožnik in kot mu je pojasnilo že sodišče druge stopnje, jasno razvidno, da posamezen delavec praviloma ne more doseči izvršitve sodbe iz kolektivnega delovnega spora, ampak mora sprožiti individualni delovni spor.

28. Sicer pa je spor o plačilu nadur celo eden od tipičnih individualnih delovnih sporov, v okviru katerega se obravnava vprašanje pravilne uporabe kolektivne pogodbe in njenega vpliva na konkretno in po višini uveljavljeno terjatev tožnika. Tudi sodna praksa vrhovnega sodišča, ki se nanaša na plačilo nadur policistom kot viškov ur po zaključenem referenčnem obdobju, je bila znana že dalj časa pred vložitvijo tožbe tožnika v tem sporu.¹⁶ Pravočasno uveljavljanje tožnikovih legitimnih pričakovanj torej tudi s tega vsebinskega vidika ni bilo onemogočeno ali oteženo.

29. V okoliščinah konkretnega primera je torej tožnikova terjatev kljub pravnomočni sodbi v kolektivnem delovnem sporu zastarala pred vložitvijo tožbe v tem delovnem sporu (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

30. Zato je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (drugi odstavek 378. člena ZPP).

31. Zaradi neuspeha z revizijo tožnik krije sam svoje revizijske stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 300 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 183,60 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP).

32. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
⁴ Gre za vrsto kolektivnega delovnega spora iz a točke 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) - o izvrševanju kolektivne pogodbe med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Glede teh sporov Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06 in nasl.) v prvem odstavku 20. člena določa, da kolektivni delovni spor o pravicah nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev.
⁵ Ur. l. RS, št. 41/12 in nasl.
⁶ S tem dnem je stopil v veljavo Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS št. 15/13 in nasl.). Že pred tem pa je ZDR-1, ki je začel veljati 12. 4. 2013, v 148. členu predpisal okvirno ureditev neenakomerne razporeditve delovnega časa. V tej zvezi je 16. člen KPP (ki je bil v KPP vnesen z Aneksom št. 2, Ur. l. RS 41/14, in je veljal od 7. 6. 2014) določil, da se policistu, ki ima neenakomerno razporejen delovni čas, in mu je v posameznem referenčnem obdobju odrejeno delo preko povprečne delovne obveznosti v tem obdobju, ne glede na dnevno, tedensko ali mesečno omejitev dela preko polnega delovnega časa, ta presežek šteje kot delo preko polnega delovnega časa (deveti odstavek), ne glede na prejšnji odstavek pa se policist in neposredni vodja lahko v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja dogovorita, da policist v dveh mesecih po poteku referenčnega obdobja izkoristi presežek ur (deseti odstavek). Vsebinsko enaka je bila določba 15. točke Stavkovnega sporazuma 2013 (Ur. l. RS, št. 67/13, ki je veljal od 9. 8. 2013), ki je tudi določala, da se za presežek ur obračuna dodatek za delo preko polnega delovnega časa.
⁷ V tožnikovem primeru gre za individualni delovni spor iz b točke 5. člena ZDSS-1 - o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.
⁸ ZPP v prvem odstavku 315. člena določa: Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba).
⁹ OZ v prvem odstavku 356. člena določa: Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v 10 letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.
¹⁰ Ude, Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, Ljubljana, str. 61 - 65.
¹¹ Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka.
¹² Če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen, glede na naravo razmerja predvsem: 1. ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo; 2. delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt in, glede na okoliščine primera, naloži sprejem ali izdajo novega pravnega akta (prvi odstavek). V primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka lahko glede na naravo razmerja sodišče na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti (drugi odstavek). Kadar sodišče ravna po določbi prejšnjega odstavka, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek).
¹³ Za tovrstne spore (npr. X Pdp 1067/2012, X Pdp 196/2014) je šlo v preteklosti v zvezi z izvrševanjem Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/10), ki je določal, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR pri plači za april 2011 in april 2012. Zato je bilo poleg ugotovljene kršitve pravice do regresa za letni dopust po navednem Dogovoru, ki je imel naravo kolektivne pogodbe, nasprotni udeleženki možno naložiti tudi, da članom predlagatelja plača razliko med zneskom plačanega regresa za letni dopust in zneskom 692,00 EUR.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 55/17 in nasl.
¹⁵ O tem v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015, točka 17, ki se v opombi 11 sklicuje na sodbe ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014.
¹⁶ Glej sodbo VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 (še posebej točki 10 in 11 obrazložitve), s katero je bila zavrnjena revizija zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje z dne 19. 6. 2014, nadalje sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 ter sodbo VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 49/2024-6
• VSRS Sklep VIII DoR 210/2023-6
• VDSS Sodba X Pdp 423/2022