VSL Sodba I Cpg 237/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Stališče, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

Skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. V tem primeru nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Ta se prenese v poslovni izid naslednjega poslovnega leta in se takrat praviloma prikaže kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če je družba poslovala z izgubo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Sklep skupščine št. 4.1., sprejet na 29. redni skupščini toženke dne 23. 6. 2022, se v delu, v katerem je določeno: "Preostanek bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR ostane nerazporejen." spremeni tako, da se preostanek bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR uporabi tako, da se še ta del v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, ki so vpisani pri KDD na dan 28. 7. 2022.",

- v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.033,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep skupščine št. 4.1., ki je bil sprejet na 29. redni skupščini toženke dne 23. 6. 2022, v delu, v katerem je bilo določeno, da preostanek bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR ostane nerazporejen, spremenilo tako, da se preostanek bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR uporabi tako, da se še ta del v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, ki so vpisani pri KDD na dan 28. 7. 2022 (I. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora toženka tožnici povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Toženka s pritožbo izpodbija I. točko in posledično III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrniti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je imetnica 229.625 delnic toženke, katere osnovni kapital znaša 104,136.615,39 EUR in je razdeljen na 17,273.475 navadnih imenskih kosovnih delnic z emisijskim zneskom posamezne delnice 6,03 EUR. Predmet tega postopka je bilančni dobiček toženke za leto 2021, ki ni dosegal 4 % osnovnega kapitala. Uprava in nadzorni svet toženke sta na skupščini predlagala, da se bilančni dobiček ne izplača (se v celoti zadrži), SDH d. d. pa je podala nasprotni predlog, ki je bil na izpodbijani skupščini dne 23. 6. 2022 tudi sprejet, in sicer da se bilančni dobiček v višini 2,763.756,00 EUR uporabi tako, da se del bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR uporabi za izplačilo dividend, kar znaša 0,08 EUR na delnico; preostanek bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR pa ostane nerazporejen. Tožnica je na skupščini napovedala izpodbijanje tega sklepa in v tem postopku s tožbo zahteva, da se sklep skupščine spremeni tako, da se bilančni dobiček v celoti nameni delničarjem družbe. Sodišče prve stopnje je skupščinski sklep spremenilo tako, da se za delitev delničarjem družbe nameni tudi preostali del bilančnega dobička. Zaključilo je namreč, da toženki ni uspelo dokazati, da je zadržanje dobička nujno.

6. Izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička specialno ureja 399. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000 eurov. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine.

O prekoračitvi tožbenega zahtevka

7. Toženka v pritožbi zatrjuje, da izrek izpodbijane sodbe zaradi njegove nejasnosti dopušča razlago, da je obveznost plačila dividend, o katerih je sodišče odločilo šele s to sodbo, zapadla že dnem 30. 7. 2022 in bi bili delničarji od tega dne upravičeni do plačila zakonskih zamudnih obresti. To pa presega tožničin tožbeni zahtevek.

8. Tožnica je postavila takšen tožbeni zahtevek: "Sklep skupščine št. 4.1., sprejet na 29. redni skupščini toženke dne 23. 6. 2022, ki se glasi: "Bilančni dobiček, ugotovljen na dan 31. 12. 2021, znaša 2,763.756,00 EUR. Del bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR se uporabi za izplačilo dividend, kar znaša 0,08 EUR bruto na delnico. Preostanek bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR ostane nerazporejen. Družba bo izplačala dividende dne 29. 7. 2022 tistim delničarjem, ki bodo vpisani pri KDD na dan 28. 7. 2022." se spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2021 znaša 2,763.756,00 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe. Dividende je družba (tožena stranka) dolžna izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje, do plačila."

9. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani I. točki izreka sodbe razsodilo, da se sklep skupščine št. 4.1., sprejet na 29. redni skupščini toženke dne 23. 6. 2022, v delu, v katerem je določeno: "Preostanek bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR ostane nerazporejen." spremeni tako, da se glasi: "Preostanek bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR se uporabi tako, da se še ta del v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, ki so vpisani pri KDD na dan 28. 7. 2022. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka).

10. Tožnica je torej s tožbo zahtevala spremembo skupščinskega sklepa tako, da se celotni bilančni dobiček uporabi za izplačilo dividend (oblikovalni tožbeni zahtevek), poleg tega pa je postavila tudi dajatveni tožbeni zahtevek, da se še neizplačane dividende delničarjem izplačajo v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka, saj v ZGD-1 ni podlage, da bi sodišče toženki naložilo plačilo še ne izplačanih dividend v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje. Skladno z določbo drugega odstavka 399. člena ZGD-1 lahko sodišče v primeru, če ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, le spremeni sklep skupščine. Takšen izrek sodbe pa je oblikovalen. V tem delu namreč sodna odločba spreminja pravno razmerje, vzpostavljeno z izpodbijanim sklepom o uporabi bilančnega dobička. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka tožnice ni prekoračilo, ampak je njenemu zahtevku delno ugodilo (glede spremembe sklepa skupščine o uporabi preostanka bilančnega dobička v znesku 1,381.878,00 EUR), v preostalem delu pa zavrnilo. S tem tožbenega zahtevka ni prekoračilo.

12. Izrek I. točke izpodbijane sodbe tako predstavlja oblikovalno sodbo, s katero se spreminja sklep skupščine in ne gre za dajatev, ki bi jo sodišče s sodbo naložilo toženki.¹ Zato tudi ni določen rok za izpolnitev. Ta se namreč po določbi prvega odstavka 313. člena ZPP določi samo v primeru, kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev. Ker gre za oblikovalno sodbo, tudi ni nobenega dvoma ali nejasnosti glede zapadlosti plačila (dodatnih) dividend. Zapadlost namreč z izpodbijano sodbo sploh ni določena. Z oblikovalno sodbo spremenjen sklep skupščine bi delničarjem šele podelil obligacijskopravno pravico do izplačila dividende. Sodišče prve stopnje je spremenilo oziroma na novo oblikovalo pravno razmerje med toženko in delničarji, sodba pa učinkuje brez izvršbe, s pravnomočnostjo samega izreka.² Datum izplačila dodatnih dividend v izpodbijani sodbi ni določen; možnost zahtevati dodatne dividende glede na spremenjeni sklep skupščine, bi delničarji pridobili šele s pravnomočnostjo te sodbe.

13. Ker gre za oblikovalno (in ne dajatveno) sodbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da ni določilo roka za izpolnitev (313. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnici prisodilo nekaj manj od njenega zahtevka, in sicer je spremenilo zgolj del sklepa skupščine (o bilančnem dobičku v znesku 1,381.878,00 EUR in ne o celotnem bilančnem dobičku), in to brez dajatvenega izreka in določitve roka izplačila ter zakonskih zamudnih obresti (za kar po drugem odstavku 399. člena ZGD-1 ni podlage).

Glede nujnosti zadržanja dela bilančnega dobička

14. Ker celotni bilančni dobiček toženke za leto 2021 ni dosegal 4 % njenega osnovnega kapitala, se mora skladno s prvim odstavkom 399. člena ZGD-1 njen celotni dobiček deliti delničarjem, razen če družba dokaže, da je po presoji dobrega gospodarstvenika in glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se tolikšen dobiček ne deli. Ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve bilančnega dobička, sodna praksa to izjemo razlaga restriktivno.³ Gre namreč za poseg v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev. Sodišče prve stopnje se je oprlo na sodno prakso, po kateri ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni. Še več - ne zadošča niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, kajti tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Po tem (strogem) stališču, mora biti nujen poseg v pravico do udeležbe na dobičku.⁴

Vsebinski in časovni okvir upoštevanja okoliščin nujnosti

15. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri presoji nujnosti zadržanja dela bilančnega dobička relevantno časovno obdobje ni bilo končano že s koncem poslovnega leta (to je z dnem 31. 12. 2021), na katerega se nanaša izpodbijani sklep o uporabi bilančnega dobička (za leto 2021). Pri odločanju je nedvomno potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so obstajale v času odločanja skupščine (2022).⁵ Skladno s stališčem sodne prakse v zadevi VSRS III Ips 45/2019 je sodišče prve stopnje upoštevalo širše obdobje, v konkretnem primeru obdobje od 2021 do 2023, česar pritožnica ne izpodbija.

16. V pravdi, kjer delničar uveljavlja (posebni) izpodbojni razlog iz 399. člena ZGD-1, tožena družba ni prekludirana pri uveljavljanju razlogov, ki jih ni razkrila že na skupščini.⁶ Pri ugotavljanju okoliščin o nujnosti zadržanja dobička zato sodišče ni vezano le na okoliščine, razkrite na skupščini, ki je sprejela izpodbijani sklep. Toženka se je v tem postopku sklicevala na dve okoliščini, v katerih posluje, in sicer: 1) znižanje prihodkov zaradi interventnih ukrepov po Zakonu o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (ZUOPVCE) in 2) nujnost vlaganj v omrežja elektroenergetske infrastrukture, kar pomeni povečanje investicij.

17. Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do okoliščin v zvezi nujnostjo vlaganj v omrežja elektroenergetske infrastrukture, ki izhajajo iz dejstva, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe distribucije električne energije. Skladno s tretjim odstavkom 5. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE) je dejavnost distribucijskega operaterja obvezna državna gospodarska javna služba. Iz neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je družba SODO, d. o. o., ki (je) opravlja(la) dejavnost distribucijskega operaterja,⁷ s toženko kot podjetjem za distribucijo električne energije, sklenila pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja električne energije na ozemlju Republike Slovenije. Toženka je lastnica elektroenergetske infrastrukture in na omenjeni (pogodbeni) podlagi dejansko izvaja storitve gospodarske javne službe distribucije električne energije. Kot elektroenergetsko podjetje v smislu 16. točke ZOEE, ki na navedeni podlagi izvaja storitve gospodarske javne službe, mora toženka zagotoviti: trajno in nepretrgano obratovanje sistema v okviru omejitev, ki jih določajo stanje tehnike in standardi kakovosti oskrbe; varno in zanesljivo obratovanje in vzdrževanje sistema; razvoj sistema; priključitev uporabnikov sistema pod splošnimi in nediskriminatornimi pogoji; sistem, ki omogoča odjemalcem prosto izbiro dobavitelja, proizvajalcem in dobaviteljem pa prosto prodajo in nakup električne energije; zaračunavanje uporabe sistema; dolgoročno načrtovanje razvoja sistema; nujno oskrbo ranljivih odjemalcev; zasilno oskrbo in druge obveznosti, določene z zakonom ali drugim predpisom (7. člen ZOEE).

Presoja okoliščin v zvezi z izvajanjem storitev gospodarske javne službe

18. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba 2. člena Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) sama po sebi ne posega v pravico delničarja do udeležbe na (bilančnem) dobičku, ki je temeljna premoženjska pravica delničarja. Določba drugega odstavka 2. člena ZGJS, ki določa, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb, tudi po presoji pritožbenega sodišča neposredno ne posega v pravico delničarjev do izplačila zakonsko (v 399. členu ZGD-1) določenega minimalnega bilančnega dobička. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se določba drugega odstavka 2. člena ZGJS nanaša na "pridobivanje" dobička, ne pa na "delitev" bilančnega dobička v zakonskem minimumu oziroma v nižjem znesku, če bilančni dobiček ne presega 4 % osnovnega kapitala družbe. V kolikor torej bilančni dobiček je, ga je izvajalec gospodarske javne službe dolžan razdeliti delničarjem najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala oziroma v celotni višini, če bilančni dobiček ne presega 4 % osnovnega kapitala, razen če je zadržanje bilančnega dobička po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje (prvi odstavek 399. člena ZGD-1). ZGJS ne izključuje uporabe 399. člena ZGD-1 za izvajalce gospodarskih javnih služb. Enako morajo izvajalci gospodarskih javnih služb upoštevati tudi vrstni red uporabe čistega dobička, ki ga kogentno določa 230. člen ZGD-1 v povezavi s 64. členom ZGD-1.

19. Pač pa dejstvo, da toženka izvaja storitve gospodarske javne službe, vpliva na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela "po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje". Gre za pravni standard, ki ga v okviru uporabe materialnega prava zapolni sodišče glede na okoliščine konkretnega primera. Primeri iz sodne prakse, ki navedeni pravni standard razlaga zelo strogo, se ne nanašajo na izvajanje storitev gospodarske javne službe, ki se opravlja zaradi zadovoljevanja javnih potreb.

20. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da toženka za elektroenergetsko infrastrukturo in nemoteno izvajanje storitev gospodarske javne službe, ki so nanjo prenesene, nujno potrebuje dodatne investicije, s čimer zasleduje svoj legitimen interes. V izpodbijani sodbi je bilo ugotovljeno, da je Vlada RS 28. 2. 2020 sprejela Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki za obdobje do leta 2030 (s pogledom do leta 2040) določa cilje, politike in ukrepe (tudi) v zvezi z dejavnostjo distribucije električne energije. Razvojni načrt (RN) za celotno območje RS iz decembra 2020, ki je bil sprejet v skladu s 30. členom v času izpodbijane skupščine in vložitve tožbe v tej zadevi veljavnega Energetskega zakona (EZ-1), vsebuje obstoječe stanje, potrebne investicije v distribucijski sistem in oceno pričakovanega stanja distribucijskega sistema ter načrtuje bistveno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo RN v obdobju od 2021 do 2030 znaša 4.211,6 mio EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN, pri čemer na toženko odpade ocenjena vrednost investicij v višini 514 mio EUR. Toženka je v letu 2022 planirala 14,700.000,00 EUR investicij od 24,458.000,00 EUR, planiranih po RN, v letu 2023 je planirala 20,000.000,00 EUR investicij od 29,346.601,00 EUR, planiranih po RN, v letu 2024 pa je planirala 20,000.000,00 EUR investicij od 33,018.300,00 EUR, planiranih po RN.⁸ Pritožba utemeljeno opozarja, da nujni obseg investicij toženke v obdobju 10 let (514 mio EUR) proporcionalno pomeni 51,4 mio EUR na leto. To je več od toženkinih letnih čistih prihodkov od prodaje, ki so po ugotovitvi sodišča prve stopnje v letu 2021 znašali 35,7 mio EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da toženka v letu 2022 zaradi nižjih prihodkov poslovala z izgubo, ki je na koncu leta znašala 1,899.658,66 EUR in znižala investicijska sredstva za 9 mio EUR, in sicer iz 21 mio EUR na 12 mio EUR.

21. Skladno z drugim odstavkom 24. člena EZ-1 so projekti in ukrepi, določeni v NEPN, v javnem interesu z vidika energetske in podnebne politike. Ukrepi, določeni v NEPN, so določeni za dosego ciljev zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe države z energijo, ki je v splošnem gospodarskem interesu države (20. člen EZ-1). Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja električne energije v višini potrebnih investicij po RN in NEPN je po oceni pritožbenega sodišča za toženko, kot lastnico elektroenergetske infrastrukture in izvajalko storitev gospodarske javne službe, nujno. V RN določene investicije ustrezajo ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN. NEPN pregleda in oceni Evropska komisija, skladno z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. Država mora o uresničevanju ciljev iz NEPN poročati Evropski komisiji. Evropska komisija spremlja izvajanje NEPN (29. člen Uredbe 2018/1999) in lahko izda priporočila (30. in 32. člen Uredbe 2018/1999), ob tem pa tudi predlaga ukrepe in izvaja svoja pooblastila na ravni Unije (32. člen Uredbe 2018/1999). To pomeni, da je izpolnitev NEPN v javnem interesu, s tem pa zavezuje tudi toženko kot lastnico elektroenergetske infrastrukture in izvajalko storitev gospodarske javne službe, pri kateri je potrebno v vrsti upoštevati zadovoljevanje javnih potreb (2. člen ZGJS), torej javni interes. Pri tem ni pomembno, da teh aktov ni sprejela skupščina toženke in da nista iztožljiva v smislu, da bi bilo od podjetij za distribucijo električne energije, torej tudi od toženke, mogoče zahtevati izpolnitev zavez oziroma investicij v višini, ki jo predvidevata. Gre namreč za javni interes. Da so ukrepi nujni, potrjuje med drugim tudi okoliščina, da lahko v primeru neizpolnjevanja navedenih ciljev pride do ukrepanja Evropske komisije po 32. členu Uredbe 2018/1999. Sodna praksa pa je že pojasnila, da je tudi brez razpolaganja s posebnim strokovnim znanjem mogoče ugotoviti, da investicije v razvoj osnovne dejavnosti toženke (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki je posledica uvedbe (globalno prodirajočih) zelenih tehnologij, zasleduje cilje uspešnega in konkurenčnega delovanja toženke, ki sovpada z dolgoročnim interesom vsem delničarjev toženke ter ne zgolj z javnim interesom in na škodo manjšinskih delničarjev.⁹ Z vlaganjem v elektroenergetsko omrežje, ki je nujno, bodo tudi delničarji toženke imeli s tem višjo vrednost svojega kapitalskega deleža.

22. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja na novejšo nemško sodno prakso. Določba 399. člena ZGD-1 je namreč oblikovana po vzoru par. 254 Aktiengesetz (AktG), ki določa, da se lahko sklep o uporabi bilančnega dobička izpodbija tudi, če zadržanje dobička na podlagi razumne poslovne presoje ni potrebno za zagotovitev sposobnosti preživetja ali odpornosti družbe v časovnem obdobju, ki je predvidljivo glede na gospodarske in finančne potrebe, in zaradi tega delničarji ne prejmejo dobička v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala. Deželno sodišče v Frankfurtu na Majni je s sodbo opr. št. 5 O 154/16 z dne 15. 12. 2016, ki je bila potrjena s sodbo Višjega deželnega sodišča v Frankfurtu na Majni opr. št. 5 U 6/17 z dne 28. 11. 2017, ugodilo zahtevku delničarjev za izpodbijanje sklepa o zadržanju bilančnega dobička Deutche Bank. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo glede na promet in bilančno vsoto toženke zadržanje (razmeroma) majhnega dobička v višini 165 mio EUR po razumni komercialni presoji nujno za zagotovitev sposobnosti preživetja in odpornosti družbe. Sodišče je to zavrnilo, ker toženka ni prepričljivo dokazala, da je zadržanje dobička potrebno za zagotovitev dolgoročne donosnosti poslovanja. V tem primeru torej ni šlo za izvajanje gospodarske javne službe, presojala pa se je donosnost poslovanja, kar ni predmet presoje v konkretnem primeru. Za konkretni primer je bolj relevantna poznejša sodba Deželnega sodišča v Stuttgartu opr. št. 31 O 4/20 KfH z dne 28. julija 2020, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na izpodbijanje sklepa o uporabi bilančnega dobička, ki je bil v celoti zadržan. Sodišče je ocenilo, da "sposobnost preživetja in odpornost družbe" nista omejeni na ohranjanje vsebine. Opustitev dividende je upravičena tudi, če je to potrebno za ohranitev dosežene ravni v primerjavi s konkurenti.¹⁰

23. V konkretnem primeru gre nedvomno za nujnost investicij v razvoj osnovne dejavnosti toženke (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki je potrebna za ohranitev konkurenčne ravni toženke, poleg tega je to nujno tudi v javnem interesu, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so doseganje ciljev energetske politike in izvajanje ukrepov za doseganje teh ciljev ter s tem povezane investicije v splošnem gospodarskem interesu države oziroma v javnem interesu; ter da so ukrepi in investicije kot taki koristni, potrebni in nenazadnje tudi nujni (18. točka obrazložitve). Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presodilo, da toženka ni izkazala nujnosti posega v pravico delničarjev do udeležbe na dobičku. Zadeva, na katero se v tem delu sklicuje izpodbijana sodba (VSL I Cpg 1083/2012), ni primerljiva, ker je šlo v navedeni zadevi zgolj za načrtovane investicije toženke, medtem ko gre v konkretnem primeru za takšne investicije toženke, ki so v javnem interesu in (glede na sprejete zaveze v RN in NEPN) nujne.

Nujnost posega v pravico delničarjev

24. Glede na ustaljeno sodno prakso (sodba VSRS III Ips 14/2009 in sodbe VSL I Cpg 1083/2012, I Cpg 547/2022 in I Cpg 653/2017) je potrebno za uporabo izjeme po 399. členu ZGD-1 izkazati tudi nujnost posega v zakonsko pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička.¹¹ Gre za vprašanje ekonomske nujnosti zadržanja dobička (sodba VSRS III Ips 45/2019). Presoja prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tega ni izkazala, je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno napačna.

25. Investicije se lahko financirajo z lastniškim ali dolžniškim kapitalom. Najpomembnejši vir lastniškega financiranja je ravno nerazdeljeni dobiček. Dolžniško financiranje pomeni zadolževanje, zlasti z najemanjem kreditov. Nobenega dvoma ni, da je toženka že zadolžena. To potrjuje že dejstvo, da je količnik zadolženosti toženke najvišji od vseh navedenih podjetij za distribucijo električne energije, kar je toženka izkazala z analizo v članku časnika B. Toženka se mora dodatno zadolžiti že zaradi doseganja ciljev RN in NEPN, tudi v primeru nedelitve celotnega bilančnega dobička delničarjem, saj ta ne dosega višine potrebnih investicij.¹² Delitev celotnega bilančnega dobička delničarjem, ki pri toženki ne presega 4 % osnovnega kapitala, torej pomeni dodatno zadolževanje toženke. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljen očitek toženki, da ni konkretizirala, kako naj bi inflacija in dvig obrestnih mer vplivala na njen obstoj oziroma poslovanje. Že iz Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se tudi po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja za kreditno pogodbo izhaja, da mora kreditojemalec za najeti kredit banki poleg odplačila glavnice plačati tudi obresti (1065. člen ZOR). Plačilo obresti je torej izdatek (strošek) kreditojemalca.

26. Glede na to, da je toženka lastnica elektroenergetske infrastrukture¹³ in izvajalka storitev gospodarske javne službe¹⁴, pravnega standarda nujnosti posega v pravico delničarjev po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati tako ozko, da bi bila izjema možna le v primeru "prekomernega" zadolževanja. Zato je neutemeljen očitek toženki v izpodbijani sodbi, da ni navedla, kaj konkretno zanjo predstavlja "prekomerno" zadolževanje. Stališče tožnice v odgovoru na pritožbo, da mora insolventnost vsaj neposredno in izkazano groziti, je v konkretnem primeru za toženko, ki v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, prestrogo.¹⁵ Dejstvo, da je toženka že zadolžena in da so nujne velike investicije v elektroenergetsko infrastrukturo, zaradi katerih se bo toženka morala neogibno (tudi v primeru, če se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem) v obdobju veljavnosti NEPN in RN (do leta 2030) dodatno zadolžiti¹⁶, po oceni pritožbenega sodišča zadošča. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da toženka večino svojih prihodkov ustvari od najemnine in storitev v razmerju do ELES, d. o. o. (prej SODO, d. o. o.), te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci. Omrežnine so regulirane in v osnovi namenjene pokrivanju upravičenih stroškov sistemskega in distribucijskega operaterja (vključno z investicijami v omrežje). Zakon izplačila dividend iz tega dela dejavnosti elektrodistribucijskih podjetij res ne prepoveduje. Kar pa ne pomeni, da se navedeno ne more upoštevati kot posebna okoliščina konkretnega primera, v zvezi z uporabo pravnega standarda iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Glede na te posebne okoliščine konkretnega primera je nujno, se presežek prihodkov (pridobljenih tudi iz omrežnin) nad odhodki (zmanjšan za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), uporabi za investicije v omrežje, ki so nujne.

27. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo pomen spregleda finančnih ali drugih pogodbenih zavez, za katerega je toženka plačala nadomestilo v višini 1.500,00 EUR. Ni relevanten ta znesek. Pomembno je, kaj pomeni, da je moralo priti do spregleda finančnih ali drugih pogodbenih zavez (in ne koliko znaša nadomestilo za spregled). Potrjuje namreč, da toženka v letu 2022 ni izpolnjevala svojih finančnih ali drugih pogodbenih zavez do banke. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka v letu 2022 poslovala z izgubo, ki je po stanju konec leta znašala 1,899.658,66 EUR. To je več od zadržanega dobička po izpodbijanem sklepu.

28. Glede na predstavljene posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje (pravni standard iz 399. člena ZGD-1) nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. To velja že glede na nujno potrebne investicije toženke v elektroenergetsko infrastrukturo. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do vpliva interventnih ukrepov po Zakonu o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (ZUOPVCE), vpliva izplačila spornega dobička na (ne)zagotavljanje 100 % priključenosti uporabnikov na obnovljive vire energije (OVE) in v pritožbi zatrjevanega znižanja bonitetne ocene toženke.

Uporaba prenesenega dobička

29. Ker je sodišče prve stopnje spremenilo izpodbijani sklep, se ni opredeljevalo do navedb tožnice, da je na podlagi zakona ali skupščinskega sklepa mogoče bilančni dobiček uporabiti le za dva namena - za razdelitev med delničarje ter za oblikovanje drugih rezerv iz dobička, pri čemer izpodbijani sklep skupščine predvideva le, da preostali del bilančnega dobička leta 2021 ostane nerazporejen, iz sklepa pa ne izhaja, kakšna naj bo usoda nerazporejenega dela bilančnega dobička, z nerazporejenim delom bilančnega dobička pa brez odločitve delničarjev toženka ne sme razpolagati. Tožnica se pri tem sklicuje na pravno teorijo (M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 2010), spregleda pa nadaljevanje (stran 2011), da lahko skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička tega uporabi bodisi za oblikovanje drugih rezerv iz dobička bodisi za druge namene, skupščina pa ima tudi možnost odločiti, da se del ali celotni bilančni dobiček ne uporabi za nobenega od omenjenih namenov in tudi ne za razdelitev med delničarje, ampak se bilančni dobiček opredeli kot preneseni dobiček. Takšna opredelitev bilančnega dobička v preneseni dobiček pa pomeni, da se bo pri odločanju o bilančnem dobičku naslednje leto vnovič odločalo o tem delu bilančnega dobička. Preneseni dobiček se avtomatično v celoti izkaže v bilančnem dobičku, vendar ni nujno, da se bo naslednje leto v bilančnem dobičku prikazal kot bilančni dobiček v enaki višini, kot bi ustrezala prenesenemu dobičku, če se hkrati pri oblikovanju bilančnega dobička pojavijo kategorije, ki njegovo višino zmanjšujejo, in sicer nepokrita izguba, v konkretnem primeru nepokrita izguba tekočega leta. V bilančni dobiček se po določbi petega odstavka 66. člena ZGD-1 odvedeta tako poslovni izid poslovnega leta kot preneseni dobiček. Če je poslovni izid poslovnega leta negativen, torej je ustvarjena izguba, se bo preneseni dobiček v celoti uporabil za "pokritje" te izgube. Višina bilančnega dobička se zmanjša za čisto izgubo poslovnega leta, o čemer se posebej ne odloča, ampak gre samo za računski prikaz bilančnega dobička v letnem poročilu.¹⁷

30. Iz navedenega izhaja, da skupščina lahko odloči, da se del ali celotni bilančni dobiček ne razdeli med delničarje. Izpodbijani sklep iz tega razloga ni nezakonit. To izhaja tudi iz določbe sedmega odstavka 230. člena ZGD-1, po katerem imajo delničarji pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če je skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička v skladu z zakonom ali statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za namene iz prejšnjega odstavka ali da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem (preneseni dobiček). Glede na vsebino izpodbijanega sklepa, da "preostanek bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR ostane nerazporejen", to pomeni, da nerazporejeni dobiček postane preneseni dobiček. Po Kocbeku gre pri oblikovanju prenesenega dobička le za odloženo odločanje o dobičku. Skupščina bo o tem prenesenem dobičku spet odločala že naslednje leto, ker se bo preneseni dobiček praviloma izkazal v bilanci kot bilančni dobiček, razen v izjemnem primeru, če bi družba poslovala z izgubo.¹⁸ Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka v letu 2022 zabeležila izgubo v višini 1,899.658,66 EUR. Skladno s petim odstavkom 66. člena ZGD-1 se je moral preneseni dobiček iz leta 2021 v višini 1,381.878,00 EUR prenesti v poslovni izid leta 2022, takrat pa skladno z 230. členom ZGD-1 uporabiti za kritje (višje) izgube poslovnega leta 2022, ki sodi v časovni okvir presoje upravičenosti zadržanja bilančnega dobička. Tudi iz tega razloga tožbenemu zahtevku tožnice ni mogoče ugoditi.¹⁹ Podobno je VSRS v zadevi III Ips 45/2019 presodilo, da ekonomska nujnost zadržanja dobička (za leto 2014) izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata družbe v letu 2015 (v navedenem primeru zaradi slabitve naložbe v odvisno družbo). Preneseno na konkretni primer to pomeni, da ekonomska nujnost zadržanja dobička (iz leta 2021) izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata toženke v letu 2022 (zaradi nižjih prihodkov iz poslovanja).

Sklepno

31. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ob sicer pravilno in popolno ugotovljenih dejstvih, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi izpodbijani del tožbenega zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP). Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka tako, da mora tožnica toženki (ki je v postopku v celoti uspela) povrniti pravdne stroške. Na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP bo sklep o višini stroškov prvostopenjskega postopka izdalo sodišče prve stopnje.

32. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnica povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Skladno z Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče toženki priznalo 625 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 466,65 EUR, s 567,00 EUR sodne takse za pritožbo pa 1.033,65 EUR. To obveznost mora tožnica izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo (313. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka).
² Tako tudi sklep VSL I Ip 128/2019 z dne 20. 2. 2019.
³ Sodba VSRS III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019.
⁴ Tako tudi sodba VSRS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011 in sodbi VSL I Cpg 653/2017 z dne 26. 6. 2018 in VSL I Cpg 547/2022 z dne 31. 1. 2023.
⁵ Tako tudi sodba VSL I Cpg 653/2017 z dne 26. 6. 2018. Enako je stališče nemške sodne prakse, ki je upoštevna glede na to, da je določba 399. člena ZGD-1 primerljiva s par. 254 Aktiengesetz, in sicer po sodbi Deželnega sodišča v Stuttgartu opr. št. 31 O 4/20 KfH z dne 28. 7. 2020, skladno s katero se lahko sklep o uporabi bilančnega dobička izpodbija tudi, če zadržanje dobička na podlagi razumne poslovne presoje ni potrebno za zagotovitev sposobnosti preživetja ali odpornosti družbe v časovnem obdobju, ki je predvidljivo glede na gospodarske in finančne potrebe, in zaradi tega delničarji ne prejmejo dobička v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala. Neizplačilo minimalne dividende je upravičeno tudi, če je to potrebno v času odločanja - torej ob odločanju skupščine o uporabi bilančnega dobička.Vir: https://www.landesrecht-bw.de/bsbw/document/NJRE001435347
⁶ Sodba VSRS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011.
⁷ Od pripojitve z dnem 2. 10. 2023 pa je to družba ELES, d. o. o.
⁸ 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Sodba VSL I Cpg 548/2023 z dne 6. 2. 2024.
¹⁰ https://www.landesrecht-bw.de/bsbw/document/NJRE001435347.
¹¹ Sodba VSRS III Ips 45/2019.
¹² Kar izhaja iz neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil delničarjem toženke v letih od 2011 do 2020, torej v 10 letih izplačan dobiček skupaj cca. 20 mio EUR, potreben obseg investicij toženke v nadaljnjih 10 letih pa je 514 mio EUR.
¹³ Specifičen položaj elektroenergetske infrastrukture izhaja tudi iz posebnih določb EZ-1 o izvršbi in stečaju nad izvajalci energetskih dejavnosti (478 - 482. člen EZ-1). Po 478. členu EZ-1 elektroenergetska infrastruktura v lasti toženke tako ne more biti predmet izvršbe, v stečaju pa se lahko proda samo kot poslovna celota (482. člen EZ-1).
¹⁴ Posebne okoliščine izvajanja teh storitev vplivajo npr. tudi na omejitev pravice do stavke (483 - 485. člen EZ-1) in posebna pravila o nadaljevanju poslovanja v primeru stečaja (482. člen EZ-1).
¹⁵ Prim. J. Koch, Aktiengesetz, 16. Auflage, 2022, C.H.Beck, str. 2061.
¹⁶ Gre torej za drugačne okoliščine kot v zadevi VSRS III Ips 14/2009, na katero se sklicuje tožnica v odgovoru na pritožbo, kjer je sodišče ugotovilo, da naj bi po navedbah same družbe bilo zadržanje dobička potrebno zato, da ji za uresničitev načrtovanih ukrepov ni bilo potrebno najeti kredita.
¹⁷ M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 2011, prvi odstavek.
¹⁸ M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 2011, drugi odstavek.
¹⁹ Navedeno potrjuje tudi nemška sodna praksa v zvezi z uporabo par. 254. AktG, ki je v sodbi Deželnega sodišča v Stuttgartu opr. št. 31 O 41/19 KFH z dne 28. 7. 2020 presodilo, da je potrebno v primeru, če je preneseni dobiček vključen v bilančni dobiček ali izgubo naslednjega poslovnega leta, zavrniti tožbo zaradi izpodbijanja sklepa o uporabi bilančnega dobička za prvo leto. Vir: https://www.landesrecht-bw.de/bsbw/document/NJRE001435355.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2024

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 14/2009
• VSL Sodba I Cpg 653/2017
• VSL sodba I Cpg 1083/2012