VSRS Sklep VIII Ips 4/2024


pomembnejša odločba

Jedro

ZDR-1 v 37. členu določa splošno prepoved škodljivega ravnanja in pri tem navaja dejanja, ki materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tudi opravljanje del in sklepanje poslov v zvezi s prepovedjo konkurence po 39. členu ZDR-1 predstavlja specifično obliko škodljivega ravnanja. Zato je treba to prepoved tolmačiti v tem kontekstu, torej z upoštevanjem splošne prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Obe določbi zakona ne varujeta le pred dejanji, ki so splošno škodljiva oziroma škodljiva z vidika konkurence, temveč tudi pred dejanji, ki bi bila lahko škodljiva oziroma bi lahko pomenila konkurenco. To pa pomeni, da opravljanje del in sklepanje poslov iz 39. člena ZDR-1 ne vključuje le že izvedenih dejanj ali že izvedenih poslov, ki so že neposredno konkurenčni dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, temveč da med takšna ravnanja spadajo tudi dejanja oziroma posli, ki bi lahko pomenili konkurenco in s tem lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Zadošča večja verjetnost oziroma večja nevarnost vplivanja na interese delodajalca in s tem njegovega oškodovanja. Ne zahtevajo se tudi posledice tega negativnega vpliva, torej že nastala škoda. Potencialna nevarnost seveda mora obstajati in ne sme biti praktično zanemarljiva.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2021 (I./1 točka izreka sodbe), za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 29. 6. 2021 in je trajalo do 7. 1. 2022 (I./2 točka izreka sodbe), da je toženka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje do 7. 1. 2022 in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco za čas od 29. 6. 2021 do 7. 1. 2022 in mu za isto obdobje plačati nadomestilo plače v mesečnih bruto zneskih 2.758,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh (I./3 izreka sodbe), da je toženka dolžna tožniku plačati neizplačani del nadomestila plače za mesec junij 2021 v bruto znesku 1.303,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 7. 2021 do plačila (I./4 točke izreka sodbe), da je toženka dolžna plačati tožniku denarno povračilo v višini 49.646,52 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, v 8 dneh (I./5 točke izreka sodbe) in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./6 točke izreka sodbe). Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v I./1, 2, 3 in 4 točkah izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2021, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 29. 6. 2021 in je trajalo do vključno 6. 1. 2022, da je toženka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 6. 1. 2022, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 29. 6. 2021 do 6. 1. 2022 in mu za isto obdobje izplačati nadomestilo plače v mesečnih bruto zneskih 2.758,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh ter da je toženka dolžna tožniku plačati neizplačan del nadomestila plače za junij 2021 v bruto znesku 1.303,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 19. 7. 2021 do plačila, v roku 8 dni (prva alineja I. točke izreka). V točkah I./5 in I./6 ter v II. izreka je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (druga alineja I. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (to je v delu I./2 in I./3. točke izreka), v katerem je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za 7. 1. 2022 in zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja, prijavo v socialno zavarovanja, vpis zavarovalne dobe in izplačila nadomestila za 7. 1. 2022 (II. točka izreka). Sklenilo je tudi, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločitev (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 68/2023 z dne 10. 10. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s presojo, da je bila v okoliščinah konkretnega primera izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik ni kršil konkurenčne prepovedi, pravilno uporabilo prvi odstavek 39. člena ZDR-1.

4. V reviziji toženka povzema dosedanji potek postopka, dejanske ugotovitve ter ključna pravna dejstva glede lastništva in spremembe lastništva ter zastopanja toženki konkurenčne družbe A., d. o. o., ki se je v preteklosti ukvarjala s prodajo tovornih vozil, tako kot se ukvarja toženka, pri kateri tožnik opravlja prav te posle. Meni, da je neutemeljeno, neživljenjsko in pravno nevzdržno stališče sodišča druge stopnje, da ponovni prevzem direktorske funkcije tožnika v družbi družbi A., d. o. o. še ne pomeni dejanja, ki bi lahko pomenilo konkurenco za delodajalca oziroma sklenitve posla iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1. Tako stališče predstavlja izvotlitev konkurenčne prepovedi, ki delodajalcu odvzame možnost, da bi preprečil nastanek morebitne škode. Stališče ni v skladu z namenom prepovedi konkurence, ki je v tem, da se prepreči kršitev načela lojalnosti delavca do delodajalca ter zlorabo poslovnih informacij v korist drugega subjekta, ki lahko konkurira delodajalcu. Določbe 39. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da nudi delodajalcu tudi splošno in preventivno varstvo pred konkurenčnim ravnanjem delavca. Delodajalec mora uživati pravno varstvo tudi v primeru, ko delavec izvaja (pripravljalna) dejanja, ki vodijo ali bi lahko vodila v ravnanje, ki pomeni ali bi lahko pomenilo konkurenco za delodajalca. Takšno dejanje nedvomno pomeni tožnikov ponovni nastop direktorske funkcije v družbi, ki sicer ni imela nobenega zaposlenega delavca. Konkurenčne posle bi torej lahko izvajal le tožnik. Potencialno konkurenčno ravnanje ne pomeni nujno, da je ali bo delodajalcu tudi nastala škoda, saj nastanek škode ni kvalifikatorni pogoj za opredelitev konkurenčnega ravnanja. Stališče sodišča druge stopnje je neživljenjsko, saj sili delodajalca, ki je z delavcem, ki je že opravljal konkurenčna dejanja, še naprej v zaupnem odnosu, v katerem ga seznanja s svojimi občutljivimi poslovnimi informacijami, čeprav bi jih delavec lahko kadarkoli zlorabil v škodo delodajalca, ob tem pa delodajalec nima resničnih možnosti vpogleda v poslovanje druge družbe. Meni, da je sodišče druge stopnje odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbi VIII Ips 224/13 z dne 13. 1. 2014, v kateri je revizijsko sodišče štelo ustanovitev gospodarske družbe za konkurenčno dejavnost oziroma aktivnost, ki je prepovedana. Pred očmi je treba imeti tudi pravice delodajalca, ki vlaga delo in sredstva v krepitev svojega položaja na konkurenčnem trgu, zagotavlja socialno varnost svojim zaposlenim in mora biti zato deležen zaščite oziroma lahko pričakuje lojalnost delavca, ki je uzakonjena že v splošni prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Tožnik bi lahko kadarkoli zlorabil informacije, ki jih je pridobil z delom pri toženki v korist družbe A., d. o. o. Na drugi strani toženka ni imela realnih možnosti za nadzor poslovanja te družbe; v nastali situaciji je bila izredna odpoved nujen in edini možen poseg, saj svojih pravic ni mogla zavarovati na katerikoli drug način. Gre za primeren ukrep, saj je s tem dosegla, da se tožnik ne more še naprej seznanjati z občutljivimi informacijami ter v imenu toženke dostopati do strank. Meni tudi, da je bil poseg sorazmeren. Navaja, da je tožnik od 8. 3. 2023 ponovno vpisan kot direktor družbe A. d. o. o. Prevzem direktorske funkcije predstavlja sklenitev pravnega posla, ki bi lahko pomenil konkurenco delodajalcu. Vrhovno sodišče po mnenju toženke še ni razlagalo zakonskega znaka "opravljati del in sklepati posle, ki bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco", vendar v konkretnih okoliščinah primera ta zakonski znak obstaja, saj je tožnik v preteklosti že več let opravljal konkurenčno dejavnost in pri tem pridobil delovne izkušnje za opravljanje dela na istem delovnem mestu, kot ga je opravljal pri toženki. Pridružuje se nosilnim razlogom odločitve sodišča prve stopnje.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe, povzema tudi nekatere dejanske ugotovitve in navaja, da je toženko sam seznanil s prevzemom direktorske funkcije v družbi A., d. o. o., kar je storil iz lojalnosti do nje. Leta 2021 ni opravil nobenega dela ali posla, ki sodi v dejavnost, ki jo dejansko opravlja toženka. Sklicuje se na drugačna stališča v sodbah sodišča druge stopnje in sodbah revizijskega sodišča. Meni, da mora biti za utemeljenost očitka kršitve konkurenčne prepovedi dokazano konkretno ravnanje, ki mora biti vsebinsko in časovno opredeljeno in pomeni kršitev konkurenčne prepovedi. V ZDR-1 ni določeno, da bi bila prepovedana že zgolj možnost škodljivega ravnanja; škodljiva ne morejo biti le pripravljalna dejanja.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Razlogi za odločitev sodišč prve in druge stopnje

8. Iz zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki za nedoločen in polni delovni čas na delovnem mestu prodajni predstavnik RT na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2017 in aneksa z dne 16. 2. 2018. Že pred zaposlitvijo pri toženki je 5. 10. 2011 ustanovil družbo A., d. o. o. in bil njen edini družbenik ter zakoniti zastopnik (direktor) do 2. 6. 2017 (torej še nekaj časa po zaposlitvi pri toženki), ko je vse pravice v zvezi s to družbo prenesel na svojo ženo. Nato je 30. 7. 2018 do 29. 6. 2020 ponovno postal edini družbenik in zakoniti zastopnik navedene družbe, 29. 6. 2020 vse pravice prenesel na svojo hčerko, od te pa je 6. 5. 2021 do 26. 5. 2021 spet prevzel zakonito zastopanje. Toženka mu je že 1. 8. 2019 podala opozorilo na izpolnjevanje obveznosti z možnostjo odpovedi po 85. členu ZDR-1, v katerem ga je opomnila na kršitev pogodbenih obveznosti oziroma ignoriranje dogovora pred zaposlitvijo, s tem ko je ponovno samovoljno postal lastnik in direktor družbe A. d. o. o. in ga opozorila, da se mora za morebitno samostojno opravljanje dejavnosti posvetovati z delodajalcem, ga seznaniti s takšno namero, od njega pridobiti soglasje itd. Podoben razgovor je v zvezi s tožnikovo vlogo v družbi A., d. o. o. februarja 2020 opravila tudi A. A. ki je kasneje vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bil ta kljub opozorilu z dne 1. 8. 2019 ob razgovoru še vedno zakoniti zastopnik in družbenik v omenjeni družbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved pravočasna, "postopek" odpovedi pa zakonit. V izredni odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2021 je bilo tožniku očitano, da je kršil konkurenčno prepoved s tem, ko je v času obstoja delovnega razmerja pri toženki, 6. 5. 2021, ponovno prevzel direktorsko mesto v družbi A., d. o. o., ki opravlja in ima registrirano dejavnost, ki sodi v dejavnost, ki jo opravlja toženka, pri čemer toženke ni predhodno zaprosil za soglasje. Nadalje mu je bilo očitano, da je kršil pravila o navzkrižju interesov, ki so določena v kodeksu ravnanja skupine B. ter je bil v času zaposlitvi pri toženki tudi družbenik in direktor družbe C. d. o. o., ki je opravljala dejavnost zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja, ki je konkurenčna družbi skupine B., konkretno družbi D. d. o. o., in s tem ni seznanil toženke ob sklenitvi delovnega razmerja niti kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja in da je tožnik za opravljanje svoje dejavnosti izven delovnega časa pri toženki uporabljal delovna sredstva toženke, konkretno službeno telefonsko številko, ki jo je uporabljal tudi za delo pri toženki. Družba A., d. o. o. se sicer ukvarja predvsem z dejavnostjo spremstva izrednih prevozov, vendar je sodišče ugotovilo, da je dejavnost družbe med drugim tudi "trgovina z drugimi motornimi vozili." Kot je izpovedal tožnik, je v okviru te dejavnosti družba registrirana tudi za prodajo tovornih vozil, kar je dejavnost, ki jo dejansko opravlja toženka in ki jo je pri njej opravljal prav tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je določbo prvega 39. člena ZDR-1 razlagalo tako, da za kršitev konkurenčne prepovedi ne gre le takrat, ko delavec delodajalcu konkurira s končno storitvijo in pri tem opravi posel, temveč so z vidika kršitve konkurenčne prepovedi prepovedana tudi pripravljalna ravnanja v smislu konkurenčne kršitve. Pogoj dejanskega opravljanja dejavnosti iz navedene določbe zakona je vezan na delodajalca, za posle, ki jih opravi delavec, pa zadošča le potencialno konkuriranje delodajalcu. Nevzdržno in nerazumno bi bilo pričakovati, da bi delodajalec za zaščito svojih koristi moral čakati na trenutek dejanskega nastanka škode, ne da bi mu bilo dano sredstvo, da to vnaprej prepreči. Taka razlaga bi bila tudi v nasprotju z namenom zakonsko določene konkurenčne prepovedi, katere cilj je preprečevati kršitve načela lojalnosti v razmerju do delodajalca. Prevzem mesta direktorja v konkurenčni družbi z enako dejavnostjo, kot je dejavnost toženke, pomeni konkurenčno dejavnost, čeprav delavec ne sklepa poslov v imenu konkurenčne družbe. Prepoved se nanaša že na vstop v lastniško strukturo družbe ali prevzem funkcije zakonitega zastopnika, ki je odgovoren za vodenje poslov in za zastopanje družbe ter lahko sprejme vse odločitve o delovanju družbe. Dejstvo, da tožnik ni izvršil nobenega konkurenčnega posla, temveč je bil zgolj direktor, ni pomembno. Pri tej razlagi je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik za izvedbo poslov preko toženke in za družbo A., d. o. o. uporabljal isto kontaktno telefonsko številko, ki je bila v lasti toženke, da so z vidika konkurenčne prevodi nedopustna že ravnanja, ki bi lahko pomenila konkurenco, da je bil poglavitni razlog za zaposlitev tožnika pri toženki (za prodajalca motornih vozil) dejstvo, da se je v okviru družbe A., d. o. o. že pred tem ukvarjal s prodajo rabljenih vozil, da se je pri toženki seznanjal z vsemi poslovnimi skrivnostmi in da je bil že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in kasneje večkrat opozorjen, da njegova dejavnost ni združljiva z opravljanjem dela pri delodajalcu. Toženka mu je večkrat jasno povedala, da zanjo takšno delovanje ni sprejemljivo. V nadaljevanju je sodišča prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnik kršil kodeks ravnanja skupine B. v zvezi z navzkrižjem interesov, saj je bil vseskozi obenem tudi lastnik in direktor družbe C., d. o. o. z dejavnostjo zavarovalnega posredovanja, s katero se ukvarja tudi družba D., d. o. o. v okviru skupine B.. Presodilo je tudi, da so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1.

10. Iz razlogov odločitve sodišča druge stopnje, ki je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v delno ugodilno, delno pa jo je razveljavilo, izhaja strinjanje s presojo o pravočasni izredni odpovedi in zakonitem postopku. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je toženka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikovo povezanost z družbo C. d. o. o. in očitek o kršitvi kodeksa ravnanja skupine B. navajala le kot dodaten razlog za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, ne pa kot kršitev pogodbenih obveznosti. Obrazložilo je, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, po katerem kršitev konkurenčne prepovedi predstavlja tudi opravljanje poslov, ki potencialno pomenijo konkurenco za delodajalca, saj je bistveno, da delavec ravnanje tudi dejansko izvrši. To ni prevzem zastopanja družbe, ki ima kot eno od svojih dejavnosti registrirano tudi enako dejavnost kot delodajalec, zaradi česar obstaja možnost konkurenčnega delovanja. To delovanje bi bila lahko šele "oprava konkretnega dela oziroma sklenitev konkretnega posla", vendar toženka tega tožniku niti ne očita, njegovega ravnanja pa ni mogoče opredeliti kot (potencialno) konkurenčnega ravnanja, za katerega bi potreboval soglasje toženke. Prevzema zastopanja družbe tudi ni mogoče šteti za pripravljalno dejanje, ki bi pripeljalo do sklenitve posla - prodaje rabljenih tovornih vozil, saj tega posla tožnik dejansko ni opravil. Delodajalec lahko omejuje delavca le pri dejanskem ravnanju, ki mu je ali bi mu lahko bilo konkurenčno; ne sme ga omejevati prekomerno, poleg tega pa vsako (potencialno) konkurenčno ravnanje ne pomeni nujno, da je delodajalcu nastala škoda ali bi mu lahko nastala. Dejstvo, da je tožnik za dejavnost pri družbi A., d. o. o., in za svoje delo pri toženki uporabljal delovno sredstvo delodajalca (telefon z isto številko) po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub presoji, da toženka tožniku ni očitala tudi kršitve kodeksa skupine B. kot samostojne kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje obrazložilo tudi, da ta morebitna kršitev ni bila usmerjena proti toženki, temveč proti drugi družbi v skupini B., ki ni tožnikov delodajalec.

Pravna presoja revizijskega sodišča

11. Iz 37. člena ZDR-1 izhaja, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, moralno ali materialno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem zakon določa prepoved škodljivega ravnanja, ki je obenem izraz zahteve po splošni lojalnosti do delodajalca. S to zahtevo lahko razumemo spoštovanje delodajalčeve podjetniške aktivnosti in njegovih interesov ter predstavlja zaščito teh interesov in ne "zvestobe" v osebnem pomenu. Zahteva po varovanju lojalnosti v razmerju do delodajalca je v ZDR-1 še dodatno izrecno določena tudi z obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti (38. člen ZDR-1) in s prepovedjo konkurence (39. člen ZDR-1). Te določbe sicer omejujejo ustavni pravici delavca do svobode dela (49. člen Ustave RS) in gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), vendar so te omejitve načeloma dopustne. Gospodarska dejavnost je namreč že po ustavi omejena z javno koristjo in s prepovedjo nelojalne konkurence, omejitve človekovih pravic pa so možne tudi zaradi varstva pravic drugih (15. člen Ustave RS), torej v tem primeru pravic delodajalca (npr. lastninske pravice, pravice do gospodarske pobude). Konkurenčna prepoved, posledično pa tudi možnost sankcioniranja njene kršitve kot hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti po drugem odstavku 110. člena ZDR-1 tako načeloma ni v neskladju z ustavo.¹

12. Iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1 izhaja, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Prepoved se nanaša na dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in ne na dejavnost, ki jo ima delodajalec le formalno vpisano v aktu o ustanovitvi oziroma statutu, vendar je dejansko ne opravlja oziroma se z njo ne ukvarja. Delodajalčevi interesi morajo biti torej iz tega aspekta konkretno ogroženi. V tej zadevi to ni sporno, saj toženka dejansko opravlja dejavnost prodaje vozil, to dejavnost pa je pri njej opravljal prav tožnik.

13. Vprašljivo pa je tolmačenje določbe o prepovedi opravljanja del ali sklepanje poslov, ki jih za svoj ali tuj račun opravlja delavec in pomenijo ali bi lahko pomenili konkurenco. V tej zadevi se to nanaša na vprašanje, ali že tožnikov (ponovni) prevzem zakonitega zastopanja družbe, ki je bila sicer v lastništvu njegove hčerke in ima med dejavnostmi vpisano tudi enako dejavnost, s katero se dejansko ukvarja toženka, predstavlja kršitev prepovedi konkurence.

14. Kot navedeno ZDR-1 v 37. členu določa splošno prepoved škodljivega ravnanja in pri tem navaja dejanja, ki materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tudi opravljanje del in sklepanje poslov v zvezi s prepovedjo konkurence po 39. členu ZDR-1 predstavlja specifično obliko škodljivega ravnanja. Zato je treba to prepoved tolmačiti v tem kontekstu, torej z upoštevanjem splošne prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Obe določbi zakona ne varujeta le pred dejanji, ki so splošno škodljiva oziroma škodljiva z vidika konkurence, temveč tudi pred dejanji, ki bi bila lahko škodljiva oziroma bi lahko pomenila konkurenco. To pa pomeni, da opravljanje del in sklepanje poslov iz 39. člena ZDR-1 ne vključuje le že izvedenih dejanj ali že izvedenih poslov, ki so že neposredno konkurenčni dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, temveč da med takšna ravnanja spadajo tudi dejanja oziroma posli, ki bi lahko pomenili konkurenco in s tem lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Zadošča večja verjetnost oziroma večja nevarnost vplivanja na interese delodajalca in s tem njegovega oškodovanja. Ne zahtevajo se tudi posledice tega negativnega vpliva, torej že nastala škoda. Potencialna nevarnost seveda mora obstajati in ne sme biti praktično zanemarljiva. Vendar pa o zanemarljivosti ne moremo govoriti, če delodajalec na trgu ponuja enake storitve, ki jih v okviru svoje registrirane dejavnosti lahko ponuja druga družba, katere zakoniti zastopnik je delavec, ki se na take posle spozna in jih pri delodajalcu tudi opravlja, saj v okviru te dejavnosti vzpostavlja stik s poslovnimi partnerji, ki se lahko odločajo med njim oziroma družbo, katere zakoniti zastopnik je, in družbo, za katero opravlja delo. Gre za potencialno nevarnost prevzema strank oziroma poslov zaradi informacij, do katerih ima delavec dostop pri delodajalcu; ni pomembno, ali je druga družba tak posel že opravila ali ne.

15. Takšno presojo podkrepljuje stališče, da mora biti delodajalcu omogočeno preprečevanje dejanj, ki so zanj potencialno škodljiva in ki izvirajo iz sfere njegovih delavcev. Zato ni ustrezno tolmačenje, da delodajalec le ob nevarnosti neposrednega konkurenčnega delovanja in s tem možnosti nastanka škode sploh ne more ustrezno ukrepati, temveč bi moral² čakati na že sklenjen (izveden) posel druge družbe, ki bi pomenil neposredno konkurenco in neposredno škodo. Delodajalec je sicer tudi v spoznavno težjem položaju glede tega, ali delavec nek konkurenčen posel izvaja.

16. V konkretni zadevi prevzem zakonitega zastopanja druge družbe z (med drugim) enako dejavnostjo, kot jo izvaja toženka, predstavlja konkurenčno dejavnost. Tožnik se je v svoji družbi že pred tem ukvarjal s prodajo vozil. Kljub zaposlitvi pri toženki je šele kasneje prenesel lastništvo in zastopanje družbe A., d. o. o. na ženo, kasneje za skoraj dve leti ponovno postal družbenik in direktor te firme (od 30. 7. 2018 do 29. 6. 2020), nato ponovno prenesel svoje pravice na hčerko in 6. 5. 2021 ponovno postal direktor te družbe. Direktor je prenehal biti po vročitvi pisne seznanitve s kršitvijo in vabilom na zagovor. Direktorsko mesto je prevzel kljub večkratnemu nasprotovanju toženke in njenemu opozorilu, da takšna dejanja šteje kot konkurenčno dejavnost, ki jo brez njenega predhodnega soglasja ne sme opravljati. Obstajala je tudi večja potencialna nevarnost izvedbe neposrednega konkurenčnega posla; to izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik za opravljanje svojega dela pri toženki in poslovanje A., d. o. o. uporabljal isto telefonsko številko, ne glede na to, da A., d. o. o. prav v (sicer kratkem) spornem obdobju ni prodal vozila. Tožnik bi se takšnemu obravnavanju lahko izognil že s tem, če bi toženko vnaprej prosil za soglasje, ne pa, da jo je že po izvršenem dejstvu prevzema zastopanja druge družbe s tem le seznanil. Takšnemu obravnavanju bi se lahko izognil tudi tako, da bi vse od začetka zaposlitve pri toženki v družbi A., d. o. o. izbrisal konkurenčno dejavnost, česar pa nikoli ni storil. Potek dogodkov tudi kaže, da toženka praktično ni imela več na razpolago drugega ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi preprečila takšno ravnanje tožnika.

17. V zvezi z dosedanjo sodno prakso revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v odločbi VIII Ips 56/2013 z dne 10. 6. 2013 res zavzelo stališče, da le razširitev dejavnosti samostojnega podjetnika (ki je bil tudi zaposlen) in nabava stroja, ki je omogočala konkurenco delodajalcu, še ne pomeni prepovedi konkurence, ker se tožnik s takšno tržno proizvodnjo še ni začel ukvarjati. Vendar pa je kasneje svoje stališče spremenilo. Tako je že v prvi naslednji sodbi v zvezi s to problematiko VIII Ips 224/2013 z dne 13. 1. 2014 presodilo, da je tožnica kršila prepoved konkurence, s tem ko je bila brez soglasja delodajalca vpisana kot samostojna podjetnica in nato kot edina družbenica in prokuristka d.o.o., v obeh primerih z enako dejavnostjo, kot se je z njo ukvarjal njen delodajalec. Res je kot samostojna podjetnica izvedla tudi konkreten konkurenčni posel, vendar je bilo ne glede na ta, že izveden posel, stališče revizijskega sodišča jasno: namen zakonske prepovedi konkurence je ravno v tem, da delavec v času zaposlitve ne sme brez soglasja delodajalca ustanavljati gospodarskih družb. V odločbi VIII Ips 125/2013, ki je sledila malo za tem (dne 10. 2. 2014), je navedlo, da že ustanovitev konkurenčnega podjetja brez ugotovitve, da so delavci opravljali konkretna konkurenčna dejanja, lahko pomeni konkurenco v smislu 37. člena prejšnjega ZDR in predstavlja škodljivo ravnanje po 35. členu ZDR. Podobno tudi iz kasnejših odločb revizijskega sodišča s tem v zvezi, kljub nekoliko drugačni problematiki, ni mogoče sklepati o drugačnem stališču (sodba VIII Ips 114/2016 z dne 12. 7. 2016, v kateri se revizijsko sodišče ponovno sklicuje na zgoraj povzeto stališče iz sodbe VIII Ips 224/2013, in sodba VIII Ips 19/2021 z dne 21. 6. 2021).

18. Glede na navedeno (ponoven) prevzem mesta direktorja v družbi, ki ima vpisano (med drugim) dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, brez njegovega soglasja, v okoliščinah konkretnega primera predstavlja opravljanje dela ali sklepanja posla za svoj ali tuj račun, ki ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ne glede na to, če tožnik kot direktor prav v času, ko je bil na tem položaju v drugi družbi, ni sklenil prodaje takšnega vozila, kot jih prodaja toženka. Tožnik je torej kršil konkurenčno prepoved, ta kršitev pa predstavlja naklepno hujšo kršitev delovnih obveznost iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

19. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v prvi alineji točka I. izreka in vrača zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Razveljavitev (in ne takojšnja sprememba odločitve) je posledica tega, ker sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča, da ne gre kršitev konkurenčne prepovedi in za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ni opravilo presoje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, kar pa je tožnik dodatno uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

20. Revizijsko sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo tudi, da se odločitev o stroških, ki jih je tožnik priglasil v odgovoru na revizijo, pridrži za končno odločbo.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999.
² Ob tem, ko delavec pri njem opravlja dela in posle, pri katerih tekoče vzpostavlja stike s poslovnimi partnerji, kljub vedenju delodajalca, da je postal direktor družbe (tudi) z enako dejavnostjo.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 244/2023
• VDSS Sodba Pdp 233/2023
• VDSS Sodba Pdp 243/2023