VSRS Sodba I Ips 59171/2022


pomembnejša odločba

Jedro

Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank.

Molka o sicer dopustni sestavini ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z izpodbijano sodbo je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila enotna kazen treh let in sedmih mesecev zapora, denarna kazen, varnostni ukrep odvzema predmetov (osebnega vozila) na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 in varnostni ukrep odvzema predmetov (mobilnih telefonov in SIM kartic) na podlagi 73. člena KZ-1.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B. - I

Vsebina zahteve

5. Vložnik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Konkretneje, zatrjuje:

(i) kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP, v zvezi z odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov na podlagi 73. člena KZ-1 (mobilni telefoni in SIM kartice), ker naj bi sodišče ravnalo v nasprotju z voljo obeh strank, izraženo v sporazumu o priznanju krivde; in

(ii) kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o predlogu obsojenca, da bi kazen prestajal na polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora.

B. - II

6. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi sporazuma o priznanju krivde, ki ga je prvostopenjsko sodišče sprejelo na predobravnavnem naroku dne 31. 3. 2023. S sporazumom sta se stranki dogovorili o kazni zapora in denarni kazni. Z izpodbijano sodbo sta bila obsojencu izrečena tudi varnostna ukrepa odvzema vozila (na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1) in odvzema mobilnih telefonov in SIM kartic (na podlagi 73. člena KZ-1).

7. Vložnik zatrjuje, da sodišče ne bi smelo izreči varnostnega ukrepa z odvzemom mobilnih telefonov in SIM kartic. Varnostni ukrep ni bil predmet sporazuma o priznanju krivde, ravnanje sodišča pa naj bi pomenilo kršitev šestega odstavka 285.č člena ZKP, ker je sodišče po sprejetem sporazumu izreklo strožjo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec.

8. Višje sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo (6. točka obrazložitve). Poudarilo je, da sodišče ne sme spreminjati v sporazumu dogovorjenih sestavin in ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče temu sledilo. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo - pred preklicem pogojne obsodbe in izrekom enotne kazni - določilo kazni, kot sta bili dogovorjeni. Prav tako je sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi tretjega odstavka 450.b člena ZKP odločiti tudi o vprašanjih, ki ne smejo biti ali ki niso predmet sporazuma. Nosilno stališče višjega sodišča je, da molka strank sporazuma o možnih (v sporazumu izostalih sestavinah) ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema zagovornik. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 45219/2012 z dne 5. 3. 2015, ko je presojalo vprašanje, ali je dovoljeno s sodbo na podlagi sporazuma o priznanju krivde odločiti o načinu izvršitve kazni zapora, ne da bi bilo to predhodno dogovorjeno med strankama - in odgovorilo pritrdilno. Po stališču višjega sodišča za odločitev o pritožbenih navedbah ni pomembno, ali je dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih (kot je odvzem predmetov) dovoljen ali ne.

9. Vložnik v zahtevi navaja, da stališča iz sodbe I Ips 45219/2012 ni mogoče uporabiti. Opozarja, da je v tem primeru Vrhovno sodišče obravnavalo položaj, v katerem so sodišča mimo sporazuma izdala odločbo o načinu izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu v korist, hkrati pa je z načinom izvršitve vendarle ostalo v mejah s sporazumom dogovorjene kazni, tj. kazni zapora. Zavzema se za uporabo določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki določa, da sodišče v sodbi na podlagi sporazuma o priznanju krivde ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

Za vložnika ni sporno, da je sodišče odločilo o obveznem odvzemu prevoznega sredstva (na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1). Stališče, da ne bi smelo izreči varnostnega ukrepa odvzema predmetov (mobilnih telefonov in SIM kartic), pa navezuje na (tiho) predpostavko, da se je o njem mogoče sporazumeti. Višje sodišče je izhajalo iz stališča, da vprašanje dopustnosti pogajanj o izreku neobveznega varnostnega ukrepa (odvzema predmetov iz 73. člena KZ-1) ni pomembno za presojo, ali je sodišče ravnalo v mejah tretjega odstavka 450.b člena ZKP ali ne.

10. V obravnavani zadevi mora Vrhovno sodišče presoditi, ali je skladno s tretjim odstavkom 450.b člena ZKP, če kazensko sodišče, ki je sprejelo sporazum o priznanju krivde (ki dogovora o varnostnem ukrepu odvzema predmetov ni vseboval) varnostni ukrep vendarle izreče. Tretji odstavek 450.b člena ZKP določa, da kazensko sodišče v sodbi na podlagi sporazuma o priznanju krivde odloči o tem, kar ne sme biti ali kar ni predmet sporazuma. V obravnavani zadevi varnostni ukrep odvzema predmetov ni bil predmet sporazuma. Kazensko sodišče bo torej ravnalo zakonito: (i) če neobvezni varnostni ukrepi ne smejo biti predmet sporazuma o priznanju krivde, ali (ii) če neobvezni varnostni ukrepi smejo biti predmet sporazumevanja, molk strank o tem vprašanju pa ne omejuje sodišča pri izdaji odločbe o varnostnem ukrepu (kar zatrjuje vložnik). Zato je vendarle treba najprej odgovoriti, ali je sporazumevanje o neobveznih varnostnih ukrepih dopustno ali ne.

O dopustnosti sporazumevanja o neobveznih varnostnih ukrepih

11. Besedilo KZ-1 poimenuje varnostni ukrep kot "obvezen" v dveh kontekstih. V prvem ga uporablja kot izraz, ki sporoča prisilno naravo varnostnega ukrepa. Takšen pomen ima izraz "obvezno" v primeru obeh ti. medicinskih varnostnih ukrepih iz 70.a in 70.b člena KZ-1. "Obveznost" je v tem primeru atribut zdravljenja kot jedra varnostnega ukrepa in izključuje možnost storilčevega prostovoljnega odločanja o tem, ali naj se v zdravljenje vključi ali ne.

Besedilo KZ-1 pa izraz "obvezen" v zvezi z varnostnimi ukrepi uporablja tudi tako, da oži pogoje za njegovo izrekanje. Tak primer je tretji odstavek 73. člena KZ-1, po katerem se sme z zakonom določiti, "obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last." Posebni del KZ-1 vsebuje več takšnih določb, ki se vse nanašajo na obvezen odvzem predmetov. Med njimi je tudi določba šestega odstavka 308. člena KZ-1. Podobne določbe, kot je tretji odstavek 73. člena KZ-1, ki bi to polje presoje zožila, pri drugih varnostnih ukrepih ne srečamo. Zato ima sodišče širše polje presoje pri izrekanju varnostnega ukrepa, ki ga skupaj s posebnimi pogoji za izrek ukrepov (so)določa načelo sorazmernosti (prvi in drugi odstavek 70. člena KZ-1). To pomeni, da se prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih, "kadar so obvezni" (drugi odstavek 450.b člena ZKP), nedvomno nanaša na primere posebej predpisanega obveznega odvzema predmetov.

12. Besedilo ZKP pa o vprašanju, ali je o ostalih, neobveznih varnostnih ukrepih, sporazumevanje dovoljeno, ne ponudi neposrednega odgovora. Med taksativno naštete dovoljene sestavine sporazuma o priznanju krivde (prvi odstavek 450.b člen ZKP) spadajo dogovori o kazni, opozorilni sankciji, o načinu izvršitve kazni, o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, o stroških kazenskega postopka in o izpolnitvi druge naloge (iz 162. člena ZKP) - ne pa tudi varnostni ukrepi. Vendar pa so v drugem odstavku istega člena - prav tako izčrpno - določene vsebine, ki ne smejo biti predmet sporazuma. To so: pravna opredelitev kaznivega dejanja; varnostni ukrepi, kadar so obvezni; ter odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, razen način odvzema. Ob vprašanju, ali je izrek neobveznega varnostnega ukrepa lahko predmet sporazuma, so torej sodišča razpeta med taksativno naštetimi možnimi sestavinami sporazuma (med katerimi neobveznih varnostnih ukrepov ni) in razlago besedila prepovedanih sestavin sporazuma, ki izrecno prepoveduje le sporazumevanje o obveznih varnostnih ukrepih (ne pa tudi, po nasprotnem razlogovanju, sporazumevanja o neobveznih varnostnih ukrepih).

13. Tudi poskus umestitve slovenske ureditve v primerjalno pravni kontekst ne prispeva k jasnejši razlagi besedila ZKP. Pregled ureditev v pravnem krogu, v katerega se umešča slovenski kazenski postopek, kaže, da so pristopi držav precej neenotni. Avstrijski kazenski postopek pogajanj o priznanju krivde ne ureja. Nemško pravo ureja sporazumevanje o priznanju krivde bistveno drugače, kot dogovor med sodiščem in udeleženci postopka (§257c StPO), in v tem okviru prepoveduje dogovarjanje o varnostnih ukrepih (para. 2 §257c StPO). Tudi švicarska ureditev ne ureja pogajanj o priznanju krivde, na način, kot jih ureja slovensko pravo. Pozna pa ti. pospešeni postopek (§358 - §362 StPO), v katerem ima obdolženec možnost soglašati z obtožnico (para. 2 §360 StPO), katere del je lahko - poleg predloga kazni ali opozorilne sankcije - tudi predlog varnostnih ukrepov (para. 1 §360 StPO). V tem primeru sodišče presoja primernost kazenskih sankcij. Hrvaška ureditev se slovenskemu modelu pogajanj še najbolj približa. V skladu s 360. členom hrvaškega ZKP so lahko predmet pogajanj (in s tem sestavina sporazuma) tudi varnostni ukrepi; obdolženec lahko poda izjavo, da se strinja s predlogom državnega tožilca, naj se mu izreče varnostni ukrep (5. točka četrtega odstavka 360. člena hrvaškega ZKP). Sodišče sporazuma ne bo sprejelo, če bo ugotovilo, da ne sledi zakonskim merilom za odmero kazni ali če je sicer nezakonit (tretji odstavek 361. člena hrvaškega ZKP).

14. In končno, tudi celovit pregled besedila ZKP ne ponuja trdne opore za odgovor, ali je mogoče dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih vključiti v sporazum o priznanju krivde. ZKP posebej ureja kaznovalni predlog v obtožnici (drugi odstavek 269. člena ZKP), ki (od treh vrst kazenskih sankcij, ki jih pozna slovensko pravo; 3. člen KZ-1) tožilcu omogoča le predlog kazni ali opozorilne sankcije. O varnostnih ukrepih ta določba molči. Na drugi strani ima tožilec možnost, da izrek varnostnih ukrepov predlaga v besedi strank (347. člen ZKP), pri čemer je ta določba vnesena v ZKP povsem neodvisno od pogajalskega konteksta (s 55. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP - ZKP-A, uveljavljenim 24. 1. 1999). V letu 2003 je z 52. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP - ZKP-E državni tožilec dobil možnost predlagati varnostni ukrep odvzema predmetov v predlogu za izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu (445.a člen ZKP). Kljub temu, da v teh določbah ni mogoče prepoznati enotnega pristopa k možnostim konsenzualnega odločanja o varnostnih ukrepih, je mogoče sklepati vsaj, da takšen pristop pri odločanju o odvzemu predmetov slovenskemu ZKP ni tuj. Tudi v postopku s kaznovalnim nalogom je namreč mogoče prepoznati nekatere poteze, značilne za postopek s sporazumom o priznanju krivde (povzete v, na primer. S. Kmet, v: M. Šepec, ur., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 206 - 207).

15. Iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-K) ni mogoče razbrati, kakšen namen je zakonodajalca vodil pri določanju (ne)dovoljenih sestavin sporazuma o priznanju krivde.

16. Sistemska razlaga ZKP in (sicer skop) primerjalnopravni pregled sporočata vsaj to, da konsenzualni pristop k odločanju o varnostnih ukrepih ni izključen in tudi ne povsem tuj slovenski ureditvi. Vrhovno sodišče je zato nastali položaj obravnavalo podobno kot vprašanje dovoljenosti pogajanj o odvzemu premoženjske koristi. Drugi odstavek 450.b člena ZKP, na eni strani, prepoveduje pogajanja o odvzemu premoženjske koristi, na drugi strani pa dopušča izjemo, tj. dogovarjanje o načinu odvzema koristi. Hkrati pa v prvem odstavku 450.b člena ZKP načina odvzema premoženjske koristi ni med (taksativno) naštetimi dovoljenimi sestavinami sporazuma. Vrhovno sodišče je v 9. točki obrazložitve sodbe I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017 sprejelo stališče, da je dogovor možen le glede načina odvzema, izključena pa je možnost dogovora o sami višini premoženjske koristi, ki jo je potrebno vzeti.

Podoben pristop je zakonodajalec, kot opisano, sprejel tudi pri urejanju varnostnih ukrepov kot predmeta dogovora med strankama postopka. Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank. Tako kot je dovoljeno v sporazum o priznanju krivde vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je torej dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih.

17. Vrhovnemu sodišču se na tem mestu ni treba opredeljevati o vsebini takšnega dogovora. Stališče o dopustnosti dogovorov o varnostnem ukrepu, kot je odvzem predmetov, je v tej zadevi pomembno le za presojo, kakšne - če sploh - učinke ima molk strank o sicer dopustnem predmetu sporazuma. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka 450.b člena ZKP torej ne gre za položaj, v katerem bi sodišče odločalo o tem, kar ne sme biti predmet sporazuma. Prav tako ni dvoma, da je sodišče odločilo o vprašanju, ki ni predmet sporazuma, pa bi lahko bil. Presoditi pa je treba še, ali zaradi tega molk strank o tem vprašanju omejuje (zavezuje) sodišče pri izdaji obsodilne sodbe.

O učinkih molka strank glede dopustnih sestavin sporazuma

18. Vrhovno sodišče se je o učinkih sporazuma o priznanju krivde že opredelilo. Tudi v obravnavani zadevi mora biti izhodišče stališče (kot v v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015), da "sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in da po sprejetju sporazuma ne sme spreminjati v njem dogovorjene sestavine, med katere sodi tudi kazenska sankcija." To stališče se opira na spoznanje, da je namen sporazuma o priznanju krivde odpraviti negotovost glede teka in izida kazenskega postopka, ki bremeni obe stranki. Zato sme sodišče opraviti le preizkus zakonitosti sankcij oziroma drugih pravnih posledic, dogovorjenih s sporazumom. Sporazum o priznanju krivde pa po tem preizkusu bodisi v celoti sprejme ali pa v celoti zavrne (tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017).

19. S tem je Vrhovno sodišče utrdilo pomen volje strank glede tistih vprašanj, ki so nedvomno v konkretnem primeru predmet sporazuma o priznanju krivde. Vendar pa se s tem ni opredelilo do vprašanja, ali vsebina sporazuma o priznanju krivde učinkuje tudi tako, da sodišču v sodbi prepoveduje odločati o pravnih posledicah, ki bi bile lahko vključene v sporazum, pa se stranki o njih nista dogovorili (možne sestavine sporazuma).

Delno je na to vprašanje Vrhovno sodišče odgovorilo v sodbi I Ips 45219/2012, na katero se sklicuje višje sodišče, vložnik pa temu nasprotuje. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče obravnavalo širši položaj, kot ga prikazuje vložnik. Kot je povzelo stanje zadeve, sta se stranki v sporazumu dogovorili o kazni (državna tožilka pa je soglašala tudi z odpravo pripora). Sodišče je obsojencu na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izreklo dogovorjeni vrsto in odmero kazni, in sicer zapor v trajanju dveh let. Drugih dogovorov, razen o odpravi pripora, sporazum o priznanju krivde ni obsegal. Na podlagi tretjega odstavka 450.b člena ZKP pa je odločilo tudi o tistem, kar ni bilo ali ni moglo biti predmet sporazuma, in sicer o vštevanju pripora, načinu izvršitve kazni, premoženjskopravnem zahtevku, odvzemu predmetov in stroških postopka. S tem sodišče ni poseglo v sporazum o priznanju krivde: obsojencu je namreč izreklo kazen v višini, kot je bila dogovorjena v sporazumu. Glede odločbe o načinu izvršitve kazni zapora je zavzelo stališče, da obsojencu sodišče ni izreklo milejše kazni, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde. Obsojenec in višja državna tožilka se v sporazumu o priznanju krivde nista dogovorila o načinu izvršitve kazni, čeprav bi se lahko, zato ravnanje sodišča, ki je z določitvijo načina izvršitve (preostanka) kazni uporabilo možnost, ki jo ima po sedmem odstavku 86. člena KZ-1, ni bilo nezakonito.

20. Vrhovno sodišče je učinke sporazuma na polje sodnikove presoje torej ustaljeno presojalo v mejah med strankama sklenjenega dogovora. Vrhovno sodišče je opredelilo tudi tipični interes obdolženca pri sklepanju sporazuma. Obdolženec je za sklenitev sporazuma praviloma motiviran le, če bo v primeru priznanja krivde deležen milejše kazni oziroma vrste kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo sodišče v rednem postopku, pa tudi, da se kazenski postopek zoper njega na takšen način hitreje zaključi (npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25531/2013 z dne 2. 4. 2014 in I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017).

21. Vložnik se tako pravzaprav zavzema za stališče, da ima pri sklepanju sporazuma o priznanju krivde obdolženec pravno varovani interes do točno takšne odločbe o kazenski sankciji, kot je dogovorjena med strankama sporazuma (ali kvečjemu milejše) in nič drugačne. Temu ni mogoče slediti. Interes obdolženca v postopku pogajanja o priznanju krivde je, kot že povedano, da bo deležen milejše kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo v rednem postopku. Stranki s sporazumom o priznanju krivde uresničujeta svoje interese sporazumno, sporazum pa predstavlja kompromis, sprejemljiv za obe. S sporazumom stranki negotovost izida kazenskega postopka torej odpravljata le toliko, kolikor se s sporazumom dogovorita - in le v tem delu si lahko obdolženec obeta, da bo deležen ugodnejše kazenske sankcije od tiste, ki bi mu jo sodišče lahko izreklo v rednem postopku. Onkraj tega ostajajo vprašanja, ki ne smejo ali ki niso bila predmet sporazuma o priznanju krivde (tretji odstavek 450.b člena ZKP) in o katerih sme na podlagi navedene določbe odločati sodišče.

Od tega izhodišča tudi na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, ni mogoče odstopiti. Ta določba prepoveduje sodišču, da bi s sodbo na podlagi priznanja krivde izreklo strožjo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec, in se smiselno uporablja tudi po izdaji sklepa o sprejemu sporazuma o priznanju krivde (tretji odstavek 450.č člena ZKP). Ker je prepoved iz šestega odstavka 285.č člena ZKP namenjena varovanju predvidljivosti obdolženčevega položaja, kadar je pri izjavljanju o krivdi na predobravnavnem naroku soočen s tožilskim kaznovalnim predlogom, je ni mogoče uporabiti, če državni tožilec na obdolženčev položaj ne more vplivati ali pa (glede na vsebino oziroma odsotnost predloga) ni vplival (prim. stališče v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 5032/2021 z dne 4. 4. 2024, 7. in 8. točka obrazložitve). Zato tudi smiselna uporaba šestega odstavka 285.č člena ZKP ne pomeni, da je treba odstopiti od stališča o dometu sporazuma o priznanju krivde: tudi ob smiselni uporabi šestega odstavka 285.č člena ZKP bo lahko sporazum učinkoval (in zavezoval) sodišče le o tistem, o čemer sta se stranki sporazumeli in nato s predložitvijo sporazuma predlagali sodišču, naj sledi njuni volji.

22. Takšno stališče nadalje upošteva, da je postopek s sporazumom o priznanju krivde zasnovan tako, da je le na podlagi soglasja strank dopuščeno poenostavljeno odločanje o kazenski zadevi, ne da bi se pomembna vprašanja presojalo po opravljeni vsebinski razpravi. Kolikor takšno soglasje ni določno in nedvoumno izraženo (v sporazumu o priznanju krivde), sme sodišče odločati le na podlagi celovite razprave (na naroku za izrek kazenske sankcije ali v nadaljevanju glavne obravnave). Brez jasno in nedvoumno izraženega zakonitega dogovora strank o prvinah kazenske sodbe poenostavljeno postopanje v kazenskem postopku ne more biti dovoljeno. Tudi zato ni mogoče pripisati širših procesnih posledic sporazumu, v katerem se stranke o (sicer dopustnih) sestavinah ne opredelijo.

23. V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen ZKP), nista dosegli soglasja. Molka o sicer dopustni sestavini torej ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu. Sodišče je torej ravnalo v mejah tretjega odstavka 450.b člena ZKP, zato kršitev, ki jo zatrjuje vložnik, ni podana.

B. - III

O kršitvah določb kazenskega postopka - razlogi o predlogu o načinu prestajanja kazni zapora

24. Vložnik zatrjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o obsojenčevem predlogu, naj kazen zapora prestaja na polodprtem oddelku zavoda. Vložnik opozarja, da se ima sodišče dolžnost odzvati na takšen predlog, tudi če sodi odločitev v polje diskrecijske presoje sodišča (kot je zapisalo višje sodišče v 7. točki obrazložitve sodbe). Vložnik s tem zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Obsojenec je predlog podal kot del zagovora na naroku za izrek kazenske sankcije. V zapisniku naroka je zabeležena obsojenčeva izjava, "da bi želel, da zaporno kazen prestajam na polodprtem režimu." Drugih izjav o načinu prestajanja kazni zapora ne obsojenec ne njegov zagovornik nista podala.

26. Zatrjevana kršitev ni podana. Bistvo zahteve po obrazloženi sodni odločbi, ki je v jedru določbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je v tem, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

27. Predlog, ki ga je podal obsojenec, je vsebinsko popolnoma prazen. Iz drugega in tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izhaja, da se kazen zapora v zavodu praviloma prestaja v zaprtem režimu. Ker obdolženec v svojem predlogu ni navedel nobene okoliščine, ki bi bila pomembna za odstop od tega načina izvršitve, tudi ni mogoče slediti vložnikovemu stališču, da bi se morali sodišči na takšen predlog odzvati. Vložnik ob tem tudi v zahtevi konkretneje ne navede, da bi sodišče spregledalo katero od (za odločitev o načinu izvršitve kazni zapora) pomembnih okoliščin. Zato vložniku tudi v tem delu ni mogoče slediti.

C.

28. Ker zatrjevane kršitve niso podane in je zahteva neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

29. Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP. Ker je obsojenec upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ga je treba s smiselno uporabo četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostiti plačila sodne takse kot stroška postopka pred Vrhovnim sodiščem.

30. Odločba je bila sprejeta z večino glasov, z glasovi sodnic in sodnikov Marjete Švab Širok, mag. Aleksandra Karakaša, Maje Baškovič in dr. Primoža Gorkiča. Sodnik dr. Primož Gorkič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Sodnica Barbara Zobec je dala odklonilno ločeno mnenje.

***************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA

Povezava na PDF dokument

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na PDF dokument

Datum zadnje spremembe:

04.10.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 55884/2021
• VSRS Sodba I Ips 45480/2014
• Sodba I Ips 164/95