VSRS Sodba I Ips 30495/2014

Jedro

Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti.

Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, zavrnitvi pritrdilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 30495/2014 z dne 24. 10. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor vključno s pridržanjem od 9. 10. 2017 od 12.55 ure do 19. 1. 2018 do 17.00 ure. Po 73. členu KZ-1 so bile obsojencu odvzete, v izreku prvostopenjske sodbe podrobneje opisani puški, pištole, nabojniki, protipehotna mina in naboj, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa mora vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice in sodno takso.

2. Obsojenec in njegov zagovornik sta se zoper prvostopenjsko sodbo pritožila, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 30495/2014 z dne 30. 5. 2023 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, navedeno sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 600 EUR.

3. Obsojenčev zagovornik je vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitve zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca obtožbe oprosti ali da ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na vloženo zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec. Po njenem je zahteva neutemeljena, saj uveljavljane kršitve zakona niso podane, medtem ko je v delu zahteva v zvezi z verodostojnostjo prič in v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, po vsebini zatrjevana zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Glede na to vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče vloženo zahtevo zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in zagovorniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, zagovornik pa v izjavi pri navedbah in predlogih v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja.

B.

6. Vložnik je uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP obrazložil s tako imenovano protispisnostjo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po obrazložitvi so razlogi v prvostopenjski sodbi v očitnem nasprotju z dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je namreč brez vsakršne opore v izvedenih dokazih ugotovilo, da je obsojenec na avtobus naložil tudi rdeč kovček, ki ga po izpovedbah prič B. B. in C. C. ni prijemal, voznik avtobusa, priča D. D. pa je povedal, da dajejo kovčke v avtobus vozniki in da potniki sami nikoli ne dajo prtljage v avtobus.

7. Vrhovno sodišče je pred preizkusom povzete obrazložitve ugotovilo, da je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedel, da jo je vložil iz vseh izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP, vendar je v smeri nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni obrazložil. Pri ugotovljenem gre za položaj iz petega odstavka 420. člena ZKP, ko se vložnik v zahtevi sklicuje na kršitev, ki pa jo v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal vsebinsko, temveč posplošeno. To za izpolnitev pogoja materialnega izčrpanja ni dovolj, kajti vložnik mora (že) v pritožbi zoper sodbo uveljavljano kršitev konkretizirati (gl. npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23520/2020 z dne 16. 9. 2021), sicer Vrhovno sodišče ne more ugotoviti, ali je bila kršitev v pritožbi zoper sodbo dejansko uveljavljana oziroma je to bila, pa je sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Glede na to, in ker vložnik v obrazložitvi zahteve ni povedal, zakaj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni vsebinsko - obrazloženo uveljavljal v postopku s pritožbo, Vrhovno sodišče zahteve v zvezi s to kršitvijo ni preizkušalo.

8. Drugače je glede uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo je vložnik v postopku s pritožbo vsebinsko zatrjeval skozi kršitev pravic obrambe po tretjem odstavku 16. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena ZKP oziroma skozi kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V tem primeru je kršitev, na katero se vložnik v zahtevi sklicuje materialno izčrpana in jo je Vrhovno sodišče v nadaljevanju tudi preizkusilo.

9. Vložnik v obrazložitvi zahteve v zvezi z uveljavljeno kršitvijo pravi, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sicer zaslišalo pričo E. E., na izpovedbo katerega je v odločilnem oprlo svojo odločitev o obdolženčevi krivdi, ni pa ugodilo vložnikovemu dokaznemu predlogu po pridobitvi zapisnika s pričinega zaslišanja kot osumljenca v Bosni in Hercegovini za isto kaznivo dejanje oziroma z istim historičnim dogodkom. Dokazni predlog je bil podan z namenom preizkusa verodostojnosti in resnicoljubnosti priče, saj je bil navedeni E. E. po njegovi izpovedbi po obravnavanem dogodku prijet in priveden na tožilstvo Bosne in Hercegovine, kjer je dal svojo izjavo. Njena vsebina bi lahko bodisi potrdila ali ovrgla resnicoljubnost priče oziroma odgovorila na vprašanje, ali je E. E. tudi na omenjenem zaslišanju enako obremenil obsojenca kot v tem postopku. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo na način, ki implicira stališče o neprimernosti dokaza pri ugotavljanju relevantnih dejstev ter hkrati, ker je štelo, da dokaz ne bi bil uspešen, kar kaže na zavrnitev z vnaprejšnjo dokazno oceno. Na podoben način je sodišče druge stopnje zavrnitvi dokaznega predloga pritrdilo, kar ni pravilno, saj je razumljivo in življenjsko sprejemljivo, da se E. E. v tem postopku ni želel z ničemer samo inkriminirati. Glede na to, je velika verjetnost, da je E. E. izpovedbo prilagodil svojim potrebam ter kot aktivni udeleženec dogajanja na avtobusni postaji in manipulator spornega kovčka po krivem obremenil obsojenca. Še zlasti, ker je vložnik v postopku s pritožbo nanizal vrsto razlogov, po katerih je bila izpovedba priče E. E. nekoherentna in kontradiktorna, medtem ko se sodišče druge stopnje do teh razlogov v drugostopenjski sodbi ni opredelilo. Ker pa se nanizani razlogi nanašajo na odločilna dejstva in ker so izpodbijali dokazno oceno sodišču prve stopnje z vidika prepričljivosti kot z vidika pravila "in dubio pro reo", navedena opustitev v drugostopenjski sodbi pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Po 29. členu Ustave je eno od zagotovil obdolžencu v kazenskem postopku izvajanje dokazov v njegovo korist. Podobno je obdolžencu zagotovljeno v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s tem, da se zagotovilo v d. oddelku tega člena izrecno nanaša na zaslišanje oz. zahtevo po zaslišanju obremenilnih prič ter na navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Obe zagotovili sta v veljavnem Zakonu o kazenskem postopku izpeljani posredno v zahtevi iz drugega odstavka 5. člena ZKP, po kateri mora biti obdolžencu omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter da navaja dejstva in dokaze, ki so mu v korist, neposredno pa v obdolženčevi pravici do navajanja dejstev in predlaganja dokazov v njegovo korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP. Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti.

11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, med drugimi zavrnilo še vložnikov dokazni predlog po pridobitvi zapisnika o zaslišanju priče E. E., kot osumljenca v Bosni in Hercegovini. Pridobitev zapisnika je bila po predlogu, kot sedaj v zahtevi obrazložena s potrebo po preizkusu pričine verodostojnosti in resnicoljubnosti. Sodišče prve stopnje je z razlogi v 2. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe predlagano pridobitev zapisnika zavrnilo kot nepotrebno, saj je bil E. E. v ponovljenem postopku neposredno zaslišan kot priča, bil je poučen o dolžnosti izpovedovanja resnice in o posledicah krivega pričanja, pridobljeni zapisnik pa ne bi pripomogel k razjasnitvi zadeve. To pa niso edini razlogi, kajti sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložitve prvostopenjske sodbe, zlasti v tč. 6 do vključno tč. 18, temeljito ocenilo vse izvedene dokaze ter sklenilo, da "zaradi vsega navedenega in razlogov, ki jih je že pojasnilo zgoraj, je (sodišče) zavrnilo ostale dokazne predloge obrambe, ker ni bila izkazana verjetnost, da bi predlagani dokazi izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, ugotovljenih z izvedenimi dokazi." Pomeni torej, da sodišče prve stopnje ocene o nepotrebnosti predlagane pridobitve zapisnika o zaslišanju E. E., kot osumljenca v Bosni in Hercegovini, ni utemeljevalo na vnaprejšnji dokazni oceni samega zapisnika ali krajše na predsodku, kot to v jedru izhaja iz obrazložitve zahteve ampak v kontekstu s i) pričinim neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi in s tem povezanimi dolžnostmi ter posledicami in v kontekstu ii) informativne izdatnosti že izvedenih dokazov, ki jih končno ni bilo malo ter njihove skladnosti, ki sta sodišče prve stopnje skupno ali združeno odvrnila od nadaljnjega dokazovanja. Glede na to je sodišče prve stopnje navedeno dolžnost iz sedmega odstavka 364. člena ZKP izpolnilo, obsojenec pa v pravici do predlaganja dokazov v svojo korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP oz. do njihovega navajanja po drugem odstavku 5. člena ZKP ter v zagotovilih iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ni bil prizadet. Niti potem, ko vložnik v nadaljevanju na 6. in 7. strani zahteve podaja lastno dokazno oceno izpovedbe priče E. E., ki jo razširjeno primerja in povezuje z drugimi dokazi ter na koncu sklene, da "nobena ugotovljena dejstva v dokazne postopku (namreč) prepričljivo ne izključujejo zagovora obdolženca oz. možnosti, da je bil načrtno izbran kot oseba, na katerega bi po potrebi padel sum, da gre za potnika, ki je povezan z zadevnim orožjem, z namenom, da bi pravi spremljevalec kovčka ostal neugotovljen." Gre namreč za navajanja, s katerimi vložnik zgolj navidez dodatno utemeljuje uveljavljano kršitev določb kazenskega postopka, po vsebini pa nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga po omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP, za zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

12. Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, zavrnitvi pritrdilo. Ravnalo je torej znotraj zahteve iz prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri se sodišče druge stopnje izjavlja o odločilnih dejstvih zgolj posredno skozi navedbe v pritožbi in ne tako kot je to dolžno storiti sodišče prve stopnje, ki je ta dejstva samo ugotavljalo. Vložnikovo sklicevanje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je tako v zvezi z drugostopenjsko sodbo, po predmetu zgrešeno. Sploh pa se je sodišče druge stopnje o izpovedbi priče E. E. ter o ostalih dokazih izjavilo skozi pritožbeni preizkus uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar vse je v 7. do vključno 11. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe razumljivo navedeno.

13. Vložnik na koncu obrazložitve zahteve še navaja, da z izrekom kazni zapora obsojencu namen kaznovanja ni bil dosežen. Dejstva in okoliščine obravnavanega primera namreč utemeljujejo izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Obsojenec ni bil nikoli doslej kaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, dopolnil je 50 let, je zaposlen ter za družino živi urejeno življenje v Nemčiji. Razen tega je bilo kaznivo dejanje storjeno pred desetimi leti, hkrati pa ni ničesar takšnega, kar bi kazalo, da bi obsojenec kaznivo dejanje utegnil ponoviti.

14. S povzeto obrazložitvijo, vložnik po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak nasprotuje oceni dejstev, zaradi katerih je bila obsojencu izrečena določena vrsta kazenske sankcije. Pomeni, da napada njen izbor z vidika pravilno oz. popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po omenjeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati, namesto z vidika prekoračitve pravice, kot predmeta kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki v vloženi zahtevi ni bila niti omenjena.

C.

15. Po obrazloženem, ko je bilo torej ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane in da je bila zahteva v delu vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec se nahaja na prestajanju kazni zapora, hkrati pa je oče dveh nepreskrbljenih otrok, ki že mora povrniti oz. plačati stroške pred sodiščem prve in druge stopnje.

17. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Sodnik dr. Primož Gorkič je glasoval za ugoditev zahtevi in za razveljavitev sodb.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2024

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 214/2007
• Sodba I Ips 110/2008
• Sodba I Ips 473/2006