VDSS Sodba Pdp 137/2024

Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (I. točka izreka), odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je pridržalo do izdaje končne odločbe (II. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Meni, da si v 13. točki prihaja v nasprotje, ko najprej pojasni, da toženka odgovarja po pravilih o krivdni odgovornosti, nato pa odloča na temelju objektivne odgovornosti, kot je bilo to urejeno v drugem odstavku 154. člena ZOR, ki je bil podlaga za odločitev v zadevi VIII Ips 197/97. Sodišče bi moralo strogo presojati obstoj vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom ter med škodnim dogodkom in konkretno škodo. Ni se opredelilo do ugovora glede deljene odgovornosti, o soprispevku tožnice k nastanku škode (zaradi opustitve seznanitve, opravljanja dela v času bolniškega staleža, neuporabe predpisanih sredstev itd.), čeprav bi to moralo storiti že v vmesni sodbi, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ugotovitve pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da toženka do jeseni 2014 ni zagotovila rokavic, ki ustrezajo standardu EN 374, ki bi ustrezale čistilom Conti in Domal, zato naj bi tožnica vsaj 2 leti uporabljala neustrezne rokavice. Nato pa v nadaljevanju ugotovi, da toženka celotno obdobje ni zagotovila ustreznih rokavic. Prav tako ni upoštevalo navedb toženke, da tožnica ni imela neposrednega stika s čistili, če je imela stik, je napačno uporabljala čistila. Poleg tega nobeno od čistilnih sredstev ni vsebovalo Thiuran mix 1 %, na katerega je tožnica alergična, zato morebitna nezagotovitev ustreznih rokavic ni v vzorčni zvezi z zdravstvenimi težavami tožnice. Kot je ugotovilo sodišče, je tožnica imela težave s kožo v letu 2014, šele jeseni je obvestila toženko in sporočila alergijo na lateks. Toženka je takoj ukrepala in zamenjala rokavice. Ker ni imela podatkov o alergiji na Thiuran mix 1 %, ni mogla sprejeti drugačnih ukrepov. O tem je ni obvestila ne tožnica ne njena zdravnica ne izvajalec medicine dela. Napačen je zaključek, da se tožnici stanje po menjavi rokavic ni izboljšalo, da je prišlo v obdobju od 2015 do 2018 do izboljšav le v času bolniškega staleža in dopustov. Tožnici se je stanje v letih 2015 do 2018 izboljšalo, kar je razvidno iz zdravstvenega kartona in izvidov (pregled 30. 9. 2015 in 7. 2. 2018). Iz dokumentacije tudi izhaja, da tožnica ni prevzela kreme, s čimer je prispevala k nastanku in razvoju poklicne bolezni, kar bi moralo sodišče ugotavljati že v tej fazi. Ker se je tožnici stanje izboljšalo, je napačen zaključek, da sta A. A. in B. B. vedeli, da se stanje kljub menjavi rokavic ni izboljšalo in bi morala B. B. o tem obvestiti nadrejene in izvajalca za varnost in varstvo pri delu. Izvedenka iz varstva pri delu in ostali dokazi potrjujejo, da je toženka ukrepala ustrezno, glede na razpoložljive podatke (II Ips 663/2008). Tožnica ni bila pogosto na bolniškem staležu vse do leta 2018, ko je delala na črno. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izpovedi prič A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. ne izhaja, da je bilo stanje tožničinih rok razvidno navzven tudi po menjavi rokavic. Izvedenka iz varstva pri delu je pojasnila, da bi morala toženka tožnico po 19. 10. 2014 napotiti na drugi usmerjeni pregled, če je prejela obvestilo zdravnice o testiranju. Ker tega obvestila ni prejela, je bil redni pregled dne 8. 4. 2015 pravilen. Toženka izvajalca medicine dela ni mogla obvestiti o težavah tožnice, saj z njimi ni bila seznanjena. Poleg tega je bila tožnica izvajalca medicine dela dolžna seznanit s svojimi težavami, pa tega ni storila. Neutemeljen je tudi očitek, da toženka v skrajnem primeru tožnici ne bi smela dopustiti dela. V nobeni deklaraciji ni bilo navedeno, da je Thiuran mix 1 % v rokavicah, ne toženka ne izvajalec medicine dela nista bila seznanjena s to alergijo. Prav tako vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo ni dokazana z verjetnostjo. Sodišče je le hipotetično ugotovilo, da bi lahko izvajalec medicine dela, če bi bil seznanjen s težavami tožnice in njeno medicinsko dokumentacijo, podal morda drugačno oceno delazmožnosti. Sodna praksa je zavzela stališče, da mora delodajalec pri uresničevanju varstva pri delu upoštevati stališče in predloge medicine dela in ne more ukrepati, dokler ne ugotovi točnega dejanskega stanja poklicne bolezni. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi toženke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb strank, v obrazložitvi ni nasprotji, sodbo se da preizkusit, zato ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s smiselno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa toženka ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov, in med samimi dokazi. Pritožba le na splošno zatrjuje, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o odgovornosti toženke v nasprotju z izvedenim dokazi, zlasti mnenjem izvedenke, zato tega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti.¹ Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodne izvedenke iz varstva pri delu ugotovilo, da toženka tožnici že pred pojavom alergije konec leta 2014, ni zagotovila ustreznih varovalnih rokavic. V izjavi o varnosti z oceno tveganja z dne 10. 9. 2012 in z dne 1. 10. 2015 so bile za delovno mesto čistilke predpisane varovalne rokavice s standardom SIST EN 388, za katere je izvedenka ugotovila, da niso ustrezne glede na čistila (Conti in Domal), s katerim je delo opravljala tožnica, ampak bi morala toženka zagotoviti rokavice s standardom SIST EN 374. Rokavice s standardom SIST EN 388 niso primerne, ker ne zagotavljajo zaščite pred prepuščanjem kemičnih sestavin uporabljenih čistil, zato lahko povzročijo jedkost in preobčutljivost kože, kar lahko povzroči alergijski odziv. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je toženka trdila, da tožnica ob pravilni uporabi Domal in Conti ni prihajala v neposredni stik s čistili, vendar je pravilno ugotovilo, da je tožnica morala čistila uporabljati pri čiščenju sanitarij z gobico, zato so čistila prihajala tudi v neposredni stik s kožo tožnice. Utemeljeno pa toženka ugovarja, da nezagotovitev rokavic s standardom SIST EN 374 pred koncem leta 2014, ni v vzročni zvezi z nastankom poklicne bolezni. Tožnica je razvila profesionalni alergijski dermatitis, alergijo je imela med drugim na lateks in Thiuran mix 1 %, ki je glede na ugotovitve izvedenke prisoten v gumi, tudi v nitrilnih rokavicah, ni pa bil prisoten v čistilih, s katerimi je delala tožnica. Za ugotovitev, ali je zaradi pronicanja čistil skozi neustrezne rokavice tožnica razvila alergijo na lateks in Thiuran mix 1 %, bi bil potreben izvedenec medicinske stroke, ki ni bil predlagan s tem v zvezi, zato ni mogoč zaključek, da je uporaba rokavic s standardom SIST EN 388 v vzročni zvezi z nastankom tožničine poklicne bolezni.

8. Ne glede na zgoraj navedeno pa je odločitev, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka jeseni 2014 s strani tožnice ustno seznanjena, da ima alergijo na lateks, v posledici česar ji je zagotovila nitrilne rokavice, ki so ustrezale standardu SIST EN 374, kljub temu pa te rokavice niso bile ustrezne, ker so vsebovale tudi Thiuran mix 1 %. Posledično ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ves čas tožnici ni zagotavljala ustreznih rokavic, ni v nasprotju s predhodno ugotovijo, da ji do jeseni 2014 vsaj dve leti ni zagotavljala ustreznih rokavic, ampak rokavice s standardom SIST EN 388. Toženka za alergijo na Thiuran mix 1 % sicer ni vedela, ker ji tožnica ni izročila rezultatov epikutalnega testiranja, vendar je toženka kljub tej opustitvi tožnice, odgovorna za nastalo škodo, saj je tožnica po menjavi rokavic še naprej imela zdravstvene težave, kar je toženka vedela, kljub temu pa je ni napotila na drugi usmerjeni zdravstveni pregled. Tožnica je o vztrajanju težav obvestila nadrejeni A. A. in B. B. Nadrejena B. B. bi o tem morala seznaniti odgovorno osebo za varstvo in zdravje pri delu pri toženki, ki bi tožnico na podlagi 10. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Pravilnika) morala napotiti na drugi usmerjeni zdravstveni pregled za ugotovitev preostale delovne zmožnosti, vendar tega ni storila, s čimer je izkazana protipravna opustitev toženke.

9. Čeprav tožnica ni imela večjega števila pregledov od leta 2015 do leta 2018 ali več bolniških odsotnosti, sta tako B. B. kot A. A. potrdili, da je tožnica kljub menjavi lateks rokavic z nitrilnimi še vedno imela zdravstvene težave in je želela prilagoditev delovišča, zato toženka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub odstranitvi enega od alergenov iz delovnega okolja, še vedno imela zdravstvene težave. Zaradi vztrajanja zdravstvenih težav tožnice bi toženka kot dober strokovnjak morala ukrepati in ni storila dovolj s tem, ko je zamenjala rokavice z nitrilnimi, čeprav ni imela rezultatov epikutalnega testiranja. Toženka opravlja dejavnost profesionalnega čiščenja, kjer delavci prihajajo v stik s kemičnim snovmi in alergeni, zato mora skrbeti za ustrezne zdravstvene preglede, še posebej, ko se delavcem pojavijo zdravstvene težave med delom. Da bi toženka morala ob vztrajanju zdravstvenih težav tožnice slednjo napotiti na drugi usmerjeni zdravstveni pregled, je ugotovila tudi izvedenka iz varstva pri delu (točka 3.42 dopolnitve izvedenskega mnenja), zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi bila glede na ugotovitve izvedenke tožnico dolžna napotiti na drugi usmerjeni zdravstveni pregled le, če bi prejela rezultate epikutalnega testa. V okviru drugega usmerjenega zdravstvenega pregleda bi se ugotavljal vzrok za tožničine težave in bi se ugotovilo, kateri alergeni na delovnem mestu, poleg lateksa, tožnici povzročajo težave. Ugotavljalo bi se, ali je tožnica še delazmožna in pod kakšnimi pogoji, s čimer se bi preprečila nadaljnja izpostavljenost alergenom. Toženka tega ni storila, zato je bila tožnica še naprej izpostavljena alergenom zaradi uporabe neustreznih rokavic, razvila je poklicno bolezen in bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu. S tem je tožnica z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala obstoj vzročne zveze med protipravno opustitvijo toženke in nastalo škodo.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je odgovornost toženke podana tudi zaradi neprimerne izpolnitve napotnice za redni obdobni preventivni zdravstveni pregled dne 7. 4. 2015. Pritožba neutemeljeno ugovarja, da toženka izvajalca medicine dela ni mogla opozoriti na alergijo na Thiuran mix 1 %, ker s tem ni bila seznanjena, saj se toženki to ne očita. Toženki se utemeljeno očita, da na napotnico za redni usmerjeni preventivni zdravstveni pregled ni vnesla zdravstvenih težav tožnice s kožo, opis delovnega procesa je bil pomanjkljiv, niso bili navedeni predmeti dela, izpostavljenost tveganjem, posebne zdravstvene zahteve in za katere delavce je delovno mesto neprimerno, zaradi česar se ni ustrezno ugotavljalo zdravstveno stanje tožnice in zmožnost za opravljanje dela. Obseg zdravstvenega pregleda je odvisen od vsebine napotnice, katero je toženka izpolnila neustrezno, čeprav je tožnico napotila na obdobni preventivni zdravstveni pregled po tem, ko je bila seznanjena z njenimi zdravstvenimi težavami. Tudi ZVZD-1 v sedmem odstavku 28. člena delodajalcu nalaga, da zunanjo strokovno službo, kateri poveri opravljanje (dela) nalog iz varnosti pri delu, seznani z vsemi dejavniki, ki vplivajo na varnost in zdravje pri delu, česar toženka ni storila.

11. Delavcu za varno in zdravo delovno okolje odgovarja delodajalec (prvi odstavek 45. člena ZDR-1, prvi odstavek 5. člena ZVZD-1), zato se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na delo zunanjega izvajalca, katerega je izbral sam. Izvajalec medicine dela je opravil pomanjkljiv zdravstveni pregled tožnice. Ni pridobil zdravstvene dokumentacije (zdravstvenega kartona) tožnice, čeprav je bil to glede na drugi odstavek 13. člena Pravilnika dolžan storiti. V zdravstvenem kartonu so bili vsi izvidi tožnice, tudi rezultati epikutalnega testiranja, zato bi izvajalec medicine dela, če bi skrbno izvedel pregled, že ob pregledu 7. 4. 2015 ugotovil, da ima tožnica omejitve pri delu, da potrebuje posebne rokavice. Tožnica ob pregledu sicer ni omenila epikutalnega testa, vendar to ne razbremeni odgovornosti toženke, saj bi moral izvajalec medicine dela v vsakem primeru pridobiti medicinsko dokumentacijo tožnice, pa tega ni storil. Tudi ob pregledu dne 15. 5. 2018, ko je isti izvajalec medicine dela opravil nov obdobni preventivni zdravstveni pregled, je ugotovil, da tožnica nima omejitev pri delu, dne 17. 12. 2018 pa je bila tožnici z odločbo ZPIZ priznana III. kategorija invalidnosti in so ji bile določene omejitve pri delu, kar kaže na pomanjkljiv oziroma neskrbno izveden zdravstveni pregled toženkinega izvajalca medicine dela. Toženka se zato ne more razbremeniti svoje odgovornosti s tem, da se sklicuje na to, da je izvajalec medicine dela ni opozoril na alergijo na Thiuran mix 1 % in ni določil nobenih omejitev pri delu tožnice.

12. Toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s sklicevanjem, da na deklaracijah rokavic niso navedene vse sestavine, zato v nobenem primeru ne bi mogla izločiti alergena Thiuran mix 1 % iz delovnega procesa. Toženka bi bila po tem, ko bi tožnico napotila na drugi usmerjeni zdravstveni pregled oziroma po skrbno izvedenem obdobnem preventivnem zdravstvenem pregledu, opozorjena na prisotnost alergena Thiuran mix 1 % v varovalnih rokavicah, kot je to ugotovila izvedenka iz varstva pri delu. Posledično bi lahko izbrala ustrezne rokavice, in sicer po predhodnem preverjanju sestavine rokavic pri proizvajalcu, s čimer bi bili iz delovnega okolja odstranjeni vsi alergeni, ki so pri tožnici povzročili nastanek zdravstvenih težav in s tem škodo.

13. Toženka neutemeljeno vztraja na stališču, da je ukrepala ustrezno in da do prejema odločbe ZPIZ o poklicni bolezni tožnice, ni bila dolžna sprejeti posebnih ukrepov. Delodajalec mora delavcu zagotavljati zdravo in varno delovno okolje, zato je dolžan ukrepati takoj, ko je obveščen oziroma seznanjen, da ima delavec pri delu zdravstvene težave. Toženka je bila o alergiji tožnice na lateks seznanjena, tudi sicer pa so bile zdravstvene težave tožnice, pordele in razpokane roke, vidne navzven, kar so potrdile priče D. D., C. C., E. E., A. A. in B. B. Toženka izpostavlja, da iz izpovedi prič ne izhaja, da so bile težave vidne tudi po menjavi rokavic, vendar to ne drži. Priče so na splošno izpovedale, da jim je tožnica pokazala pordele in razpokane roke, niso pa svojo izpoved omejile le na čas do menjave rokavic. Pri tem je tudi sicer nepomembno, ali so priče potrdile, da so bile zdravstvene težave tožnice vidne tudi po menjavi rokavic. Tožnica je namreč A. A. in B. B. obvestila, da težave kljub menjavi rokavic niso popustile, kar pomeni, da je bila toženka seznanjena, da lateks ni edini alergen, ki je problematičen pri tožničinem delu in bi skladno s prvim odstavkom 45. člena ZDR-1 in prvim odstavkom 5. člena ZVZD-1 morala ugotavljati, kaj še povzroča zdravstvene težave tožnici pri njenem delu in jo napotiti na drugi usmerjeni zdravstveni pregled.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o ugovoru o deljeni odgovornosti iz 171. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je opredelilo in utemeljeno zavrnilo ugovor toženke, da za nastalo škodo ne odgovarja, ker tožnica ni obvestila ne nje ne izvajalca medicine dela, da ima alergijo na Thiuran mix 1 %. Glede navedb o delu na črno, pa je sodišče prve stopnje v 53. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da so bile le-te pavšalne, tudi sicer pa ne bi mogle razbremeniti toženke njene odgovornosti. Toženka je v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljanji vlogi v okviru ugovora glede višine zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti navajala, da je tožnica uporabljala čistila tudi v prostem času, toženka pa ne more odgovarjati za težave, ki izvirajo iz uporabe čistil v prostem času. V tretji pripravljalni vlogi je še povzela pisni izjavi prič B. B. in A. A., da je bila tožnica v letu 2018 dlje časa na bolniškem staležu in delala na črno, v četrti pripravljalni vlogi pa je navedla, da kljub temu zoper tožnico ni ukrepala, kar kaže na to, da se je ni imela namena znebiti. Toženka glede na navedeno ni podala jasnih in določnih trditev, da je tožnica pred nastankom zdravstvenih težav, ki so se začele v letu 2014, opravljala delo na črno, kjer je prihajala v stik z alergeni, zaradi česar je prispevala k nastanku poklicne bolezni. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica alergična na lateks in Thiuran mix 1 %, ne pa tudi na čistila. V letu 2018 je pri tožnici že bila ugotovljena poklicna bolezen, zato tudi, če je tožnica v letu 2018 res opravljala delo na črno, to ni bilo vzrok za nastanek poklicne bolezni.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje že v vmesni sodbi opredeliti do ugovora, da tožnica ni uporabljala predpisanega mazila, ker naj bi šlo za ugovor o soprispevku tožnice k nastanku oziroma poslabšanju poklicne bolezni. Toženka ni podala takšnih trditev tekom postopka na prvi stopnji. Neuporabo predpisanega mazila je uveljavljala le v zvezi z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, nikoli pa ni trdila, da je tožnici poklicna bolezen nastala, ker ni uporabljala kreme, ki je bila tudi sicer tožnici predpisana po tem, ko so ji že nastale zdravstvene težave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da gre le za ugovor glede obsega škode, ki bo stvar nadaljnjega postopka in o tem ni bilo dolžno odločati v okviru vmesne sodbe.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen v povezavi s 164. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Iz sodbe VIII Ips 197/97 ne izhaja, da se je odločalo po pravilih o objektivni odgovornosti, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2024

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 305/2005
• Sodba VIII Ips 302/2004
• Sodba II Ips 552/2002