VSRS Sodba VIII Ips 15/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.

Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).

Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).

Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.

Izključitev Direktive se nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe Direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati posamezne mesečne neto zneske prikrajšanja pri plači od bruto osnov v obdobju od julija 2017 do marca 2022, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek od prisojenega pa je zavrnilo (I. točka izreka).¹ Toženki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 9/2024 z dne 30. 1. 2024 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava pri presoji, da v okoliščinah konkretnega primera dejavnost varovanja državne meje ni izvzeta iz uporabe Direktive 2003/88/ES (v nadaljevanju Direktiva). S sklepom VIII DoR 7/2024 z dne 30. 1. 2024 je dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava pri presoji o izključitvi tožnikovega dela iz uporabe Direktive.

4. Toženka v reviziji povzema razloge za izključitev uporabe Direktive, ki jih je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) navedlo v sodbi C-742/19 z dne 15. 7. 2021. Meni, da v okoliščinah tega primera varovanje državne meje predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, posebno dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren, dejavnost v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg sta zahtevala sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti itd., uporaba Direktive z dolžnostjo uvedbe sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa pa bi se lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede. Navaja, da sta sodišči nižje stopnje neupravičeno razlikovali med pojmoma vojaške operacije in vojaške operacije v pravem pomenu besede. Meni, da je pojem vojaške operacije (v pravem pomenu besede) strokovni termin vojaške stroke. Gre za serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev itd. Ne gre za pravni pojem. Sklicuje se tudi na Sklepni predlog Generalnega pravobranilca v zadevi C- 742/19. Tudi operacija Odboj, ki je potekala v obdobju opravljanja dela tožnika na meji, je po njenem mnenju predstavljala vojaško operacijo, saj je šlo za serijo povezanih taktičnih in drugih aktivnosti. To potrjuje tudi strokovno mnenje dr. Gregorja Potočnika in izpovedi prič. Sklicuje se tudi na opredelitev vojaške operacije iz Sklepnih predlogov Generalnega pravobranilca v zadevi C-742/19. Meni, da je bila za dosego operativnih in strateških ciljev operacije Odboj potrebna petdnevna pripravljenost, ki je zagotavljala potrebno odzivnost in učinkovitost. Tak način organiziranja je bil potreben zaradi zagotavljanja nacionalne varnosti, varovanja življenja in zdravja državljanov, kar je bil strateški cilj te operacije. Operacija je predstavljala posebno dejavnost, za katero sistem rotacije ni ustrezen; gre za izjemno dejavnost. Okoliščine opravljanja te dejavnosti so se v spornem obdobju tudi spremenile v primerjavi z obdobjem od leta 2015 do 2019 (takrat toženka za varovanje meje ni vzpostavila sistema rotacij). Sodišči ne bi smeli presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih za možnost rotacije. Napačno sta tolmačili tudi izrednost dogodka. Pri tem ne more biti odločilno večletno trajanje, saj se morajo ves čas izvajati tudi ukrepi za zmanjšanje škode. Poudarja, da varovanje državne meje sodi v pristojnost Policije in ne med redne delovne naloge pripadnikov Slovenske vojske. Varovanje državne meje v okoliščinah konkretnega primera brez dvoma predstavlja vojaško operacijo; pri tem ni pomembno, kaj je delal tožnik, saj je Slovenska vojska kolektivni organ. Opozarja na nekatere točke obrazložitve iz sodbe Sodišča EU C-742/19 in zaključuje, da je to sodišče državam članicam omogočilo, da izvzamejo iz uporabe Direktive celotne kategorije vojaških dejavnosti.

5. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotnost stališč sodišč nižje stopnje, ki sta izključili uporabo Direktive glede celotnega sklopa vaj in usposabljanj. Meni, da je izjeme treba tolmačiti ozko, da je nekatere dejavnosti vojske, za katere izjeme glede uporabe direktive ne veljajo, navedlo že Sodišče EU v 69. in 70. točki sodbe C-742/19, da tudi v primeru vaj in usposabljanj ni mogoče izključiti vseh vojaških oseb, temveč je treba upoštevati njihovo delo; soodvisnost vseh služb (tožnik je bil v logističnem polku) ni absolutna. Navaja, da so imele vaje in usposabljanja različne vsebine. Odrejena mu je bila tudi pripravljenost za potrebe izvedbe vojaškega tabora za študente, dijake in kandidate za častnike, kar ne predstavlja posebnih nalog. Izjeme glede uporabe direktive o delovnem času se nanašajo na delo konkretnih posameznikov in niso splošne. Omenja tudi vojaško vajo v Slunju in se sklicuje na izpovedi prič, ki jima je sodišče poklonilo premajhno težo. Vojaške vaje na Hrvaškem niso bile operacije kriznega usposabljanja. Zatrjuje, da je v okviru usposabljanja opravljal svoje običajne naloge.

6. V obeh odgovorih na revizijo vsaka stranka zavrača revizijske navedbe nasprotne stranke.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Predmet preizkusa v tej zadevi se glede na dopuščena revizijska vprašanja ne nanaša na vprašanje izključitve Direktive v primeru dejavnosti straže.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Slovenska vojska varovanje državne meje izvajala od leta 2015 do 2022. Ta dejavnost se je od konca leta 2020 izvajala v okviru operacije Odboj². Vsebina dela vojakov je bilo sodelovanje s policisti v mešanih policijskih patruljah in na opazovalnicah na točkah ob meji. Pripadniki so delo opravljali pet dni kontinuirano, v 12 urnem turnusu, v obdobju pripravljenosti pa so se nahajali v bližnji vojašnici, ki jo niso smeli zapuščati. Zaradi kontinuiranega varovanja državne meje od leta 2015 je sodišče presodilo, da se ta dejavnost ni opravljala v okviru izrednih dogodkov oziroma ni ustrezala pojmu izredne situacije. To dejavnost je bilo tudi v spornem obdobju mogoče izvajati s sistemom rotacije. Sodišče je še obrazložilo, da varovanja državne meje ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, kljub poimenovanju, saj so bile naloge vnaprej načrtovane, obenem pa ni šlo za neko izredno, nenadno dejavnost, ki se je ne da organizirati - kot v primerih nepredvidljivih bojnih operacij. V zvezi s pripravljenostjo tožnika v času vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, je izhajalo iz doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja, katere namen je doseči zadostno stopnjo izurjenosti in usposobljenosti za bojno delovanje. Sklicevalo se je na izpovedi prič o razlikah med vajami in terenskim usposabljanjem ter ugotovilo, da je bil tožnik (eden izmed mehanikov) pripadnik logistične enote, ki sodeluje z vojnimi enotami in jih oskrbuje - poskrbi za nastanitev, prehrano ter delovanje tehničnih naprav in vozil. Tožnik pa ni bil le logist, temveč hkrati vadbenec. Vaje so trajale več dni, z namenom zagotovitve usposobljenosti za bojno delovanje, namen vaje v Slunju pa je bil sodelovanje z hrvaško in ameriško vojsko. Na podlagi izpovedi prič je ugotovilo, da se vaje ne bi mogle organizirati na način rotacij, ker je njihova izvedba zahtevala posnemanje pogojev dela v izrednih ali vojnih razmerah. Sklicevalo se je tudi na 81. točko sodbe Sodišča EU C-742/19.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da varovanje meje, ki jo je opravljal tožnik, ne izpolnjuje kriterijev, po katerih se za to dejavnost ne bi uporabljala Direktiva. Obdobja pripravljenosti tožnika je zato štelo v delovni čas. Glede na to, da se navedena direktiva neposredno uporablja in izključuje določbi 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.), je tožniku prisodilo razliko plače, kot mu pripada za delo v delovnem času.³ V primeru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja je izključilo uporabo Direktive.

11. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje.

12. Za odločitev v tem sporu so prvenstveno pomembna pravna stališča in pojasnila Sodišča EU glede uporabe Direktive, ki v tretjem odstavku 1. člena določa, da se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, v skladu z 2. členom Direktive 89/391/EGS (brez vpliva na 14., 17., 18. in 19. člen te Direktive). Pri tem iz drugega odstavka 2. člena Direktive 89/391/EGS izhaja, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Razlago teh določb in s tem uporabo Direktive je Sodišče EU podalo v številnih zadevah, pri čemer se na nekatere od teh sklicuje tudi v sodbi C-742/19.

13. Svoja stališča je Sodišče EU navedlo v zadevah C-147/17, C-397/01, C-52/04, v združenih zadevah od C-529/21 do C-536/21 in od C-732/21 do C-738-21 ter v zadevi C-21/19⁴, predvsem pa v sodbi Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, C-742/19 z dne 15. 7. 2021. Ta sodba se sicer nanaša na vprašanje uporabe Direktive v primeru straže, ki jo opravlja vojaška oseba, vendar je iz obrazložitve te sodbe ter razlogov, ki jih je v Skupnih predlogih podal Generalni pravobranilec dne 28. 1. 2021, razvidno, da sta sodišče in pravobranilec najprej upoštevala in obrazložila posebnosti vojaške službe, nato pa jih aplicirala še na konkretno dejavnost straže oziroma pripravljenost v tem času. Zato je razloge v zadevi C-742/19 in tudi predhodna stališča glede uporabe Direktive v navedenih sodbah Sodišča EU mogoče smiselno upoštevati tudi v zvezi z drugimi aktivnostmi vojaških oseb. Med temi je v tej zadevi pomembno varovanje državne meje ter urjenje.

14. Revizijsko sodišče v tej zadevi ne povzema natančneje razlogov obrazložitve Sodišča EU v sodbi C-742/19, ki jih v večji meri dopolnjujejo tudi stališča Generalnega pravobranilca v Sklepnih predlogih, saj jih je v zvezi s pripravljenosti v času napotitve vojakov na mejo že obsežneje povzelo v sodbi VIII Ips 11/2024. Zato se v tej sodbi na te razloge le sklicuje.

15. V navedeni sodbi je Sodišče EU odločilo, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe direktive (prva točka izreka):

‒ bodisi kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede;

‒ bodisi kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotovitev spoštovanja zahtev navedene direktive, ni primeren;

‒ bodisi kadar je glede na vse upoštevne okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno direktivo;

‒ bodisi kadar bi se uporaba navedene direktive za to dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

K reviziji toženke

16. Toženka v svoji reviziji uveljavlja izjeme, ki izključujejo uporabo navedene direktive, predvsem s tem, da naj bi operacija Odboj, v kateri je tožnik opravljal delo na meji, predstavljala vojaško operacijo, izredno dejavnost, ki onemogoča sistem rotacije in načrtovanja delovnega časa, vendar neutemeljeno.

17. Sodišče EU je v zvezi z izključitvijo možnosti uporabe direktive, ki se nanaša na vojaške operacije (izjema v prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19) uporabilo izraz "vojaška operacija v pravem pomenu besede." To je poimenovanje v verodostojnem besedilu jezika postopka.⁵ Tudi poimenovanje v jezikovnih variantah te sodbe⁶ predstavlja poseben izraz, ki ga je uporabilo Sodišče EU in se razlikuje od splošnega pojma vojaške operacije, ki lahko vključuje različne oblike delovanja vojske. Opredelitev Sodišča EU dodatno omejuje pojem vojaške operacije. To je razumljivo, saj so vojaške operacije različne, z različnim tveganjem za njihov uspeh pri varovanju nacionalne varnosti in ohranjanju ozemeljske celovitosti držav članic (glej 78. točko obrazložitve sodbe C-742/19), te razlike pa vplivajo na možnost organiziranja delovnega časa. Gre za pravni pojem iz navedene sodbe, ki ga je glede na okoliščine primera treba napolniti z ustrezno vsebino. Zato za razlago tega pojma niso neposredno uporabljiva vojaška strokovna tolmačenja, na katere se sklicuje toženka oziroma sodobna opredelitev vojaške stroke, po kateri je vojaška operacija "serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in se koordinira v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev." Za razlago tega pojma so pomembni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče EU. Ne gre za vsako vojaško operacijo, temveč za tiste operacije, ki zaradi teže ali izrednosti preprečujejo načrtovanje delovnega časa oziroma bi spoštovanje zahtev navedene direktive med operacijo (ali v neposrednih pripravah nanjo) pomenilo "precejšnje tveganje za njen uspeh" in katere izvedba bi bila ogrožena. To se nanaša npr. na primere "vojaškega posredovanja", bojnega delovanja, bitke oziroma delovanja, ki vključuje takšne elemente. Tudi Generalni pravobranilec je uporabo vojaških sil v vojaški operaciji (v primerih zunanjih ali notranjih operacij), ki spada pod posebne dejavnosti, ki omogočajo izključitev direktive, povezal s kriterijem "izrednega" oziroma "izrednih razmer" ali "izrednih dogodkov," kot so naravne ali tehnološke nesreče, atentati, grozeči teroristični napadi, napotitev v tretje države v okviru operacije "kriznega upravljanja," kjer je načrtovanje nalog še posebej težko, odvisno od ravnanja morebitnega sovražnika ipd. (glej 87. in 88. točko v povezavi s 71. točko Sklepnega predloga v zadevi C-742/19).

18. Glede na navedeno se revizijsko sodišče strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.

19. Toženka v reviziji nasprotuje uporabi Direktive tudi z navedbami, da se je Slovenska vojska morala nemudoma odzvati na nenaden pojav večjega števila migrantov, saj te nenadnosti oziroma nujnosti ukrepanja glede na dokazne zaključke sodišč nižje stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano) ni bilo. Skupnega patruljiranja ob meji s policisti ali opazovanji, sicer pa pripravljenost na možno posredovanje v vojašnici (pri čemer ni šlo za pripravljenost na neko od oblik bojnega delovanja), ni mogoče opredeliti kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Iz dokaznih zaključkov sodišč tudi ne izhaja posebna narava tega patruljiranja ali opazovanja.

20. Prav tako ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve). V operaciji Odboj ni šlo za primer delovanja le visoko sposobnih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.

21. Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja). Toženka prikazuje izrednost dogajanja tudi s tem, da je bilo varovanje državne meje v pristojnosti Policije in ne sodi med redne naloge Slovenske vojske. Ob tem spregleda določbo četrtega odstavka 37. člena ZObr, ki že predvideva sodelovanje vojske s policijo pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade in 4. točko 5. člena ZObr glede razglasitve izrednega stanja.⁷ Sodišče EU je izrednost dogodkov v obravnavanem kontekstu povezalo z okoliščinami, ki so po svoji teži in obsegu izredne in zahtevajo sprejem ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pri tem pa cilji zaščite absolutno prevladajo in izključujejo uporabo pravil o delovnem času. Teh okoliščin v tej zadevi ni bilo.

22. Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.

23. Na utemeljenost takšne presoje nenazadnje kaže tudi načelna usmeritev Sodišča EU glede možnih izjem pri uporabi Direktive v citiranih drugih odločbah tega sodišča, posebej pa tudi poudarki v podobni zadevi Keszenleti Rendorseg, C-211/19, ki se je nanašala na dejavnost policijskih enot za hitro posredovanje pri nadzoru zunanje meje države članice.

O reviziji tožnika

24. Kot navedeno je uporaba Direktive po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 izključena tudi, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja osebe (ki se usposablja) ali operativnega urjenja. To je tudi edina izjema, ki pride v poštev v primeru vojaških vaj, urjenja oziroma usposabljanja,⁸ če gre za osebo, ki se uri oziroma usposablja.

25. Tudi za razumevanje te izjeme je treba izhajati iz obrazložitve Sodišča EU in mnenja Generalnega pravobranilca. Sodišče EU je pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti tudi s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem oziroma operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi. Cilj takšnega usposabljanja je tudi, da osebe, ki se usposabljajo, pridobijo in ohranijo visoko raven vzdržljivosti v slabih življenjskih razmerah, ki so značilne za vojaške operacije v pravem pomenu besede. Na presojo možnosti izključitve uporabe Direktive ne vpliva okoliščina, da začetno usposabljanje ali operativno urjenje poteka v mirnodobnem času (81. do 83. točka obrazložitve). V izključni pristojnosti držav članic je, da izvedejo vojaške operacije, ki so primerne, ter določijo intenzivnost začetnega usposabljanja in operativnega urjenja, ki sta koristna za dobro izvedbo navedenih operacij (84. točka obrazložitve). Tudi Generalni pravobranilec je bil mnenja, da "posebne dejavnosti" oboroženih sil, pri katerih je uporaba Direktive lahko izključena, vključujejo začetno usposabljanje, urjenje in vaje, ki jih vojaške osebe izvajajo zaradi operativnih priprav, tudi če se izvajajo v "običajnih razmerah." Skliceval se je tudi na stališča slovenske in francoske vlade, da je treba za uspeh operacij in varnost vojaških oseb te priprave opraviti v pogojih, ki kar najbolj natančno posnemajo pogoje, s katerimi se bodo morale te osebe soočiti v primeru napotitve. V tem okviru morajo biti vojaške osebe pripravljene na utrujenost, kolektivno disciplino, sovražnikovo nasilje in preproste delovne razmere. Omogočeno mora biti, da se začetno usposabljanje, urjenje in vaje odvijajo tako podnevi kot ponoči, včasih dolgotrajno, ne da bi to preprečevala pravila o odmorih in nočnem delu iz Direktive (89. točka Sklepnega predloga).

26. Iz teh povzetkov izhaja, da se izključitev Direktive nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.⁹

27. Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.

28. Tožnik v reviziji sicer pravilno opozarja na to, da Direktiva ne more biti izključena v vsakem primeru urjenja, vendar pa kaj več od splošnega nasprotovanja konkretnim razlogom sodišč ne navede. Pri tem ni mogoče upoštevati nekaterih revizijskih navedb, ki so usmerjene na izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč, saj to ni dovoljen revizijski razlog. Revizijsko sodišče je na te ugotovitve vezano. Res je, da so tudi zaključki sodišč prve in druge stopnje splošni, brez natančne ugotovitve in opredelitve narave posameznih usposabljanj (vaj), za katere je tožnik uveljavljal dodatno plačilo, vendar pa iz ugotovitev sodišča druge stopnje vseeno izhaja, da se je tožnik usposabljal skupaj z drugimi enotami, da je bil uspeh vaj odvisen od vseh sodelujočih in da je šlo za vaje, v katerih so se posnemali pogoji delovanja v izrednih, ekstremnih vojnih razmerah. Ti zaključki pa glede na gornja pojasnila ne omogočajo drugačne pravne presoje.

29. V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh strank kot neutemeljeni.

30. V posledici te odločitve in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

31. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Zahtevku je ugodilo iz naslova razlike plače za čas pripravljenosti na straži in pri varovanju državne meje, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo razlike plače za čas pripravljenosti za čas vojaških vaj oziroma usposabljanja.
² Načelnik Generalštaba Slovenske vojske je 7. 12. 2020 sprejel Direktivo št. 13-11 o sodelovanju Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje - operacija Odboj. Iz te direktive izhaja, da Slovenska vojska sodeluje pri izvajanju nalog pri "širšem varovanju državne meje", pri tem pa izvaja naslednje naloge: sodeluje v mešanih patruljah s policisti, izvaja opazovanje državne meje na statičnih in premičnih opazovalnicah, izvaja opazovanje državne meje iz zraka in vode, sodeluje v policijskih postopkih pri prevozih in vračanju tujcev, sodeluje v policijskih postopkih pri obravnavanju nezakonitih migrantov v policijskih enotah ali v sprejemno-registracijskih centrih, z inženirskimi zmogljivostmi izvaja delo v zvezi z začasnimi tehničnimi ovirami, vzdrževanjem in obnovo komunikacij ter drugo logistično podporo z razpoložljivim materialom in tehničnimi sredstvi, sodeluje v policijskih postopkih pri izvedbi zased za odkritje in prijetje nezakonitih migrantov, izvaja samostojne obhode patrulj v sodelovanju s policijo z namenom odkritja nezakonitih prehodov in ugotavljanja morebitnih poškodb začasnih tehničnih ovir, opravlja prevoze policistov in opreme s tovornimi vozili in avtobusi ter sodeluje s policijo pri varovanju zbirnih in nastanitvenih centrov za nezakonite migrante.
³ Sodišče je obrazložilo, da ZObr določa le pripravljenost, ki ni vključena v tedensko in mesečno delovno obveznost (torej v delovni čas, tako kot pri straži - 97.č člen ZObr). KPJS ne določa višine plačila za pripravljenost, ki se šteje v delovni čas, temveč le plačilo dodatka za čas pripravljenosti. Zato je upoštevalo le splošna pravila o plačilu, ki delavcu (javnemu uslužbencu) pripada za delovni čas.
⁴ Natančnejše o razlogih za uporabo oziroma izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ki izhajajo iz teh zadev glej sodbo VS RS VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024.
⁵ 41. in 37. člen Poslovnika Sodišče EU.
⁶ Glej natančneje v sodbi VS RS VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024.
⁷ Izredno stanje se razglasi, kadar velika ali splošna nevarnost ogroža obstoj države. Izredno stanje se lahko razglasi, če grozi povečana nevarnost napada na državo oziroma nastane neposredna vojna nevarnost. Povečano nevarnost napada na državo oziroma neposredno vojno nevarnost lahko predstavlja tudi nevarnost oboroženega napada ali oborožen napad na državo ali države, s katerimi je Republika Slovenija v zavezništvu na podlagi mednarodnih pogodb.
⁸ V tej zadevi so bila urjenja v glavnem na Počku in tudi v Slunju.
⁹ Glede na navedeno vseh vojaških vaj na terenu ni mogoče izenačiti z operativnim urjenjem.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 11/2024
• VSRS Sodba VIII Ips 13/2024
• VSRS Sodba VIII Ips 17/2024