<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 8/2024


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2024:VIII.IPS.8.2024
Evidenčna številka:VS00074402
Datum odločbe:27.03.2024
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 425/2023
Datum odločbe II.stopnje:26.09.2023
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - kategorije primerljivih delavcev - krajši delovni čas - reorganizacija

Jedro

Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kot je opredelitev iz 89. člena ZDR-1) ne sme temeljiti na razlikovanju med delavci za polni in krajši delovni čas na istem delovnem mestu, saj to vzpostavlja razlikovanje po neustreznem kriteriju primerljivosti oziroma neprimerljivosti. Kriterij mora izhajati iz prenehanja potreb po delu, vendar na istem delovnem mestu prenehanja potreb po delu ni mogoče utemeljiti s tem, da je postalo nepotrebno le delo tistih delavcev, ki so zaposleni polni delovni čas, ne pa tudi ostalih. Res je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi delo s polnim ali krajšim delovnim časom (31. člen ZDR-1), vendar v zvezi s prenehanjem potreb po delu razlikovanje po tem kriteriju ni ustrezno. S takšnim izločanjem nekaterih delavcev iz primerjave se ustvarja neutemeljeno razlikovanje med delavci, ki sicer delajo enako delo in so povsem zamenljivi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v I./1 točki in v delu I./2 točke izreka ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremenita tako, da se ugotovi, da tožeči stranki zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo,

- v preostalem nespremenjenem delu I. točke izreka in v II. točki izreka se sodba sodišča druge stopnje in v preostalem nespremenjenem delu I./2 točke izreka ter v I./3 in I./4 točki izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 nezakonita (I./1 točka izreka), da se ugotovi, da se tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006 še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (I./2 točka izreka), da je toženka dolžna v osmih dneh tožnico pozvati nazaj na delo in ji od 18. 11. 2022 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v obvezno zavarovanje in plačilom plač z zamudnimi obrestmi (I./3 točka izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevek tožnice za povračilo stroškov postopka (I./4 točke izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 221/2023 z dne 12. 12. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je toženka pravilno izvedla postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in ali je redna odpoved pogodbe z dne 14. 9. 2022 pravočasna.

4. Tožnica je vložila dve reviziji. Med drugim navaja, da je toženka začela postopek razreševanja presežnih delavcev v letu 2021 in takrat ponudila delavcem nove pogodbe za nedoločen in krajši delovni čas od polnega (30 ur tedensko, z dostavkom, da bo delavec v tem začasnem obdobju delal tri ali štiri leta). Te pogodbe je za delovno mesto krupjeja, na katerem dela tožnica, podpisalo 95 delavcev od skupno 245. Ti so po novih pogodbah začeli delati s 1. 1. 2022. Toženka je ustavila postopek razreševanja presežnih delavcev, vendar ga je 14. 4. 2022 ponovno uvedla, ker je ugotovila še 30 presežnih delavcev na delovnem mestu krupje in 3 presežne delavce na delovnem mestu kontrolor na IA. V kasnejšem programu je presežne delavce določila le med tistimi, ki pred tem niso podpisali pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas. S tem je ustvarila novo kategorijo primerljivih delavcev na istem delovnem mestu. Meni, da takšni postopki niso zakoniti, saj bi sicer delodajalec isti poslovni razlog v istem časovnem intervalu in v sosledju lahko razreševal na različne načine. Toženka bi morala v programu za določitev presežnih delavcev upoštevati vse delavce na istem ali primerljivih delovnih mestih. Dolžina oziroma razporeditev delovnega časa ne more biti razlikovalna okoliščina za uvrstitev ali neuvrstitev delavcev v program. Kriterij dela za polni delovni čas ne more biti odločilen; pomembno je, ali delavci delajo enako delo oziroma ali so med seboj zamenljivi. V zvezi z drugačno organizacijo dela pri toženki, ki je bila namenjena predvsem zagotovitvi delavcev za delo ob vikendih, opozarja tudi na to, da ima že po osnovni pogodbi o zaposlitvi določeno, da delo praviloma opravlja ob vikendih in na dan državnih praznikov igralcev. Toženka ni izkazala presežka 30 krupjejev in 3 kontrolorjev na IA v takšnem številu, saj je vsem ponudila pogodbo o zaposlitvi za 30-urni delavnih. Novim presežnim delavcem (med katerimi je bila tudi tožnica) tudi ni ponudila enakih pogojev dela kot delavcem, ki so pred tem sporazumno podpisali pogodbe za krajši delovni čas (za tri ali štiri leta), saj slednjim izplačuje tudi dodatke. Uveljavlja neenako obravnavanje oziroma povračilno ukrepanje toženke. Ta je imela na voljo tudi institut prerazporeditve delovnega časa. Zaradi socialne varnost delavcev mora biti zaposlitev za polni delovni čas pravilo in ne izjema. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi temeljijo na stališču, da je delovni proces lahko organiziran tako, da se sklene več kot 100 p0godb o zaposlitvi za delo samo v skrajšanem delovnem času, kar je v nasprotju z zakonom. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tudi prepozna, saj bi toženka ob zadostni skrbnosti morala že leta 2021, ko je začela postopek odpovedi presežnih delavcev, vedeti in predvideti učinke drugačnega razporejanja delovnega časa in števila presežnih delavcev. Delodajalec roka za odpoved ne more podaljševati s sprejemanjem parcialnih organizacijskih ukrepov. Sklicuje se tudi na primere iz sodne prakse.

5. Toženka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe. Prvenstveno predlaga zavrženje revizije, ker ta uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podrejeno predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 67. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP), vendar revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi bila revizija tožnice vložena iz tega razloga. Zato zavrača nasprotne navedbe toženke.

8. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je toženka že v drugi polovici leta 2021 pričela s postopkom odpovedi večjemu številu delavcev in od 340 delavcev na igralnih avtomatih nameravala 225 delavcev opredeliti za presežne delavce. Po pogajanjih je nato ob koncu leta 2021 s 149 delavci, od teh 95 delavci na delovnem mestu krupjeja, sklenila pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom 30 ur in veljavnostjo teh pogodb za obdobje treh ali štirih let. Takrat je toženka ustavila postopek razreševanja presežnih delavcev, vendar je že po treh mesecih v letu 2022 ugotovila, da celotni učinki niso bili doseženi in je zato nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi še nekaterim delavcem (med temi 30 krupjejem). S potrebo po dodatnem zmanjšanju delavcev se je uprava toženke seznanila 14. 4. 2022, 12. 9. 2022 pa je bil po predvidenem postopku sprejet program razreševanja presežnih delavcev.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sklenitev novih pogodb s krajšim delovnim časom na koncu leta 2021 ni bilo prepovedano pripravljalno dejanje za nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj toženka v začetku leta 2022 še ni vedela, kako se bodo izvedeni prejšnji ukrepi realizirali in kakšni omejitveni ukrepi bodo veljali zaradi epidemije. V program razreševanja presežnih delavcev ni vključila vseh delavcev, temveč samo delavce (med njimi krupjeje), ki pred tem niso podpisali pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas. Na ta način je presežne delavce izbirala le med delavci, ki so še vedno imeli pogodbo o zaposlitvi za nedoločen in polni delovni čas. Med 150 krupjeji na seznamu je bilo 30 presežnih. Tem je ponudila pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Takšno pogodbo je ponudila tudi tožnici, vendar jo ta ni podpisala.

10. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na sodno prakso obrazložilo, da v isto kategorijo delavcev spadajo delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki so primerljiva, izbira kategorije pa je prepuščena delodajalcu. V tem sporu je ključno razlikovalno okoliščino pri oblikovanju kategorije delavcev, izmed katerih se določijo presežni delavci, predstavljala zaposlitev za polni oziroma krajši delovni čas. Presodilo je, da so delavci, ki so pred tem podpisali pogodbo za krajši delovni čas, že delali pod pogoji, ki so bili za toženko ustrezni glede na njene potrebe prilagajanja delovnega časa na delo ob vikendih, saj je bilo prav delo v 30-urnem tedniku takšno, ki ga je toženka potrebovala. Zato glede oblikovanja kategorije primerljivih delavcev ni šlo za manipulacijo, neenako obravnavanje ali maščevanje. Obrazložilo je tudi, da je nekoliko nejasno, ali pri toženki velja sporazum o delovnem času, vendar se v praksi uporablja. Ta sporazum brez soglasja krupjejev ni omogočal drugačne razporeditve delovnega časa, kot jo je toženka predvidela v programu (v glavnem na delo ob vikendih).

11. Sodišče druge stopnje je potrdilo obstoj organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je morala toženka zaradi epidemije in spremenjenih navad gostov prilagoditi organizacijo delovnega časa in razporeditve delavcev. Obrazložilo je, da je v skupino primerljivih delavcev treba uvrstiti vse delavce, katerih delo zaradi poslovnih razlogov lahko postane nepotrebno in ne morejo nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar a contrario pomeni, da delavci, katerih potreba po delu se ne spreminja, ne morejo biti vključeni v kategorijo delavcev, med katerimi se določa presežne delavce. Strinjalo se je s tem, da delo delavcev, ki so že pred tem podpisali pogodbe za delo za krajši delovni čas za obdobje treh ali štirih let, ne more postati nepotrebno. Čeprav gre pri krupjejih za enako delovno mesto, delavci toženke, ki opravljajo delo v krajšem delovnem času, niso primerljivi niti zamenljivi s tožnico oziroma delavci, ki delo krupjeja opravljajo v polnem delovnem času. Toženka je imela pravico organizirati delo v skladu s svojimi poslovnimi odločitvami in je delavcem tudi ponudila nadaljevanje zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, kar ustreza tudi možnosti iz 101. člena ZDR-1. Sporazum o delovnem času ni omogočal razporejanja zaposlenih na delo v skladu z organizacijskimi potrebami delovnega procesa toženke.

12. Tožnica se v reviziji sklicuje na nekatere primere sodne prakse, ki pa ne obravnavajo iste problematike.1 V zvezi z materialnopravno presojo v tej zadevi namreč niso pomembna stališča Vrhovnega sodišča RS glede opredelitve pojmov običajno zaposlenih delavcev ter kolektivnega odpusta (tudi v zvezi s prakso Sodišča Evropske unije glede uporabe Direktive Sveta 98/59/ES), temveč gre v tej zadevi za vprašanje oblikovanja oziroma vključitve delavcev v kategorijo primerljivih delavcev, izmed katerih delodajalec ob uporabi kriterijev (102. člen ZDR-1) določi presežne delavce.

13. Iz starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da so delavci iste kategorije tisti delavci, ki so razporejeni na delovna mesta, na katerih je ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu oziroma delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporejati. Ta praksa je upoštevala takrat veljavni institut razporeditve in se navezovalo na prvi odstavek 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 59/93 in nadalj.) oziroma prvi odstavek 17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), po katerih se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Upoštevana je bila tudi Razlaga o uporabi SKPgd (Ur. l. RS, št. 113/2002), po kateri se po 17. členu SKPgd "v isto kategorijo razvrščajo delavci, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi." Sodna praksa je takšno stališče oblikovala tudi na področju negospodarstva, brez neposredne podlage v kolektivni pogodbi in pri tem upoštevala načelo enakosti - da se pri istem delodajalcu zaposleni delavci, ki jih je mogoče medsebojno razporejati, obravnavajo enako in imajo enake možnosti obdržati zaposlitev.2

14. Po sedaj veljavni ureditvi institut razporeditve v ZDR-1 ni več predviden. Iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 izhaja, da prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca predstavlja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoča pod nadaljnjim pogojem, da ta razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). 99. in 100. člen ZDR-1 omenjata tudi kategorije presežnih delavcev, o katerih mora delodajalec obveščati sindikate pri delodajalcu in zavod za zaposlovanje. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela in je zato v kategorijo primerljivih delavcev, izmed katerih bo enemu ali več delavcem odpovedana pogodba o zaposlitvi, treba uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma primerljive delavce. Ni pa mogoče kategorijo primerljivih delavcev razširiti na najširši krog potencialnih kandidatov, ki lahko opravljajo isto delo.3

15. Delavci krupjeji (med temi tudi tožnica) so bili zaposleni na istem delovnem mestu, z istim opisom del in nalog. Edina razlika med njimi, ki je vplivala na oblikovanje kategorije primerljivih delavcev, je bila pogodba o zaposlitvi za delo v polnem oziroma krajšem delovnem času. 95 krupjejev je več kot pol leta pred tem podpisalo pogodbo zaposlitvi s toženko za nedoločen in krajši delovni čas 30 ur (za čas treh ali štirih let), drugi delavci pa teh pogodb niso podpisali in so še vedno opravljali delo v polnem delovnem času. To pa ne pomeni, da so bili delavci le zaradi te okoliščine med seboj neprimerljivi in da je lahko prenehala le potreba po delu tistih delavcev, ki pred tem niso podpisali pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas (sicer za začasno obdobje treh ali štirih let). Z vidika oblikovanje kategorije primerljivih delavcev je neutemeljena delitev na tiste, ki so zaposleni polni oziroma krajši delovni čas.

16. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kot je opredelitev iz 89. člena ZDR-1) ne sme temeljiti na razlikovanju med delavci za polni in krajši delovni čas na istem delovnem mestu, saj to vzpostavlja razlikovanje po neustreznem kriteriju primerljivosti oziroma neprimerljivosti. Kriterij mora izhajati iz prenehanja potreb po delu, vendar na istem delovnem mestu prenehanja potreb po delu ni mogoče utemeljiti s tem, da je postalo nepotrebno le delo tistih delavcev, ki so zaposleni polni delovni čas, ne pa tudi ostalih. Res je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi delo s polnim ali krajšim delovnim časom (31. člen ZDR-1), vendar v zvezi s prenehanjem potreb po delu razlikovanje po tem kriteriju ni ustrezno. S takšnim izločanjem nekaterih delavcev iz primerjave se ustvarja neutemeljeno razlikovanje med delavci, ki sicer delajo enako delo in so povsem zamenljivi. Zato ugotovitve o prenehanju potreb po delu ni mogoče omejiti le na nekatere delavce na istem delovnem mestu in s tem vzpostaviti dva različna položaja.

17. Sodišči nižjih stopenj sta tudi napačno izhajali iz tega, kako je toženka hotela po novem organizirati delo delavcev (z zaposlitvijo večjega števila delavcev le za krajši delovni čas: tistih, ki so že pred tem podpisali nove pogodbe za krajši delovni čas, vendar za začasno obdobje, in tistih, ki jim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, vendar ponudila nove pogodbe za krajši delovni čas, vendar za trajno). Nova organizacija dela je lahko izhodišče za ugotavljanje, koliko delavcev je presežnih, ne more pa vplivati na ugotavljanje, kdo od delavcev (glede na polni ali krajši delovni čas) bo presežen.

18. Ukrep delodajalca s ponudbo novih pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas predstavlja ukrep za omejitev prenehanja oziroma omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (101. člen ZDR-1), kar je nekaj drugega, kot oblikovanje kategorije med seboj primerljivih delavcev, med katerimi se določi presežne delavce. Od delavcev, ki jim je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi in jim glede na to, kako je v bodoče hotela organizirati delo, ponudila nove pogodbe o zaposlitvi (ki so bile po petem odstavku 91. člena ZDR-1 neustrezne), tudi sicer ni mogla zahtevati, da bodo nove pogodbe tudi podpisali.

19. Glede na navedeno je toženka napačno oblikovala kategorijo primerljivih delavcev, ker vanjo ni vključila vseh delavcev na delovnem mestu krupjeja in je presežne delavce izbrala le med nekaterimi in ne vsemi delavci, ki opravljajo enako delo. S tem je delavce, zaposlene za polni delovni čas, spravila v slabši položaj in sprejela tudi nezakonit program razreševanja presežnih delavcev. Na drugačen zaključek ne vplivajo eventualne zaveze toženke v zvezi s sporazumom o delovnem času in možnost razporejanja delovnega časa izven uveljavljenega sistema, saj vprašanje razporeditev delovnega časa ne more vplivati na določitev kategorije tistih delavcev, med kateri se z uporabo kriterijev določi presežne delavce.

20. To predstavlja tudi odgovor na prvo revizijsko vprašanje. Na drugo vprašanje revizijsko sodišče ne odgovarja, saj ni pomembno za odločitev.

21. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo.4 Ker pa v posledici nepravilne odločitve o izvedbi postopka določitve presežnih delavcev sodišči nižjih stopenj nista obravnavali ostalih relevantnih vprašanj - reintegracije oziroma trajanja delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja, je revizijsko sodišča v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP v nespremenjenem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

22. Posledica takšne odločitve je tudi razveljavitev odločitev o stroških postopka, odločitev o stroških revizije pa se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Gre za sklep VS RS VIII Ips 290/2016 z dne 9. 5. 2017, sodbo VS RS VIII Ips 249/2017 z dne 16. 1. 2018, sodbo in sklep VS RS VIII Ips 10/2016 z dne 22. 3. 2016 in sklep VS RS VIII Ips 282/2016 z dne 6.6. 2017.
2 Glej sodbo VS RS VIII Ips 160/99 z dne 1. 2. 2000, sklep VS RS VIII Ips 32/2000 z dne 19. 9. 2000, sodbo VS RS VIII Ips 145/2000 z dne 20. 2. 2001, sklep VS RS VIII Ips 69/2001 z dne 15. 1. 2002, sodbo VS RS VIII Ips 97/2001 z dne 26. 2. 2002 in sodbo VS RS VIII Ips 263/2004 z dne 19. 4. 2005.
3 Sodba VS RS VIII Ips 425/2008 z dne 24. 5. 2010, sodba VS RS VIII Ips 46/2016 z dne 21. 6. 2016, sodba VIII Ips 23/2015 z dne 8. 9. 2015.
4 Ta izrek je oblikovalo v skladu s stališči VS RS v sklepu VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019 ter v sodbi in v sklepu VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 99, 100

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.05.2024

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDc0NDQ4