VSRS Sklep II Ips 3/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Če sodišče v dokazni oceni, podani v obrazložitvi sodbe, dokazno utesnjuje sporočilni pomen pisne izjave priče, priče pa neposredno ne zasliši, čeprav je bil tak predlog podan, potem ne sme stranki, ki je tak dokazni predlog podala, pripisati, da ni zadostila dokaznemu bremenu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi nižjih sodišč se v izpodbijanem delu (nanašajoč se na odločitev v točki IV izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitve o stroških postopka v odločbah nižjih sodišč (odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi točke V izreka sodbe sodišča prve stopnje, točka II izreka sodbe pritožbenega sodišča ter sklep P 167/2020-II z dne 19. 4. 2023) se razveljavilo ter odločitev o stroških pridrži za končno odločitev.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Opredelitev sodnega spora

1. Pravda izvira iz zapuščinskega postopka. Tožnik uveljavlja svojo dedno pravico, ki jo utemeljuje z obstojem zunajzakonske skupnosti z zapustnico. Srž pravde je bila zato v ugotavljanju življenjskih dejstev, ki so relevantna v luči pravila o zunajzakonski skupnosti (sedaj 4. člen Družinskega zakonika; DZ).

2. Postopek pred Vrhovnim sodiščem je osredotočen na presojo, ali sta nižji sodišči navedena življenjska vprašanja reševali na procesno pravilen način, še bolj določno: ali sta s te poti skrenili, ko predlagane priče A. A. nista neposredno zaslišali, marveč sta se zadovoljili z njegovo pisno izjavo.

Odločitev nižjih sodišč

3. Relevanten del odločitve sodišča prve stopnje je zajet v IV. točki izreka in se glasi: "Zavrne se, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače."

4. Vsebinsko ta odločitev predstavlja zavrnitev ugotovitvenega zahtevka, da je tožnik dedič 1/2 zapuščine po pokojni B. B. ter zavrnitev denarnega zahtevka v znesku 89.500 EUR s pripadajočimi obrestmi. S V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je bilo še odločeno, da je tožeča stranka dolžna toženkama povrniti vse njune potrebne pravdne stroške. Stroški so bili po pravnomočnosti nato odmerjeni s posebnim sklepom. Vrhovno sodišče ob tem (ponovno) opozarja, da je sklep oblikovan napačno, saj stroške ne le odmerja, marveč ponovno tudi nalaga v plačilo ter tako v nasprotju s smislom četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ustvarja samostojen izvršilni naslov.

5. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika ter potrdilo prej opisano odločitev o glavni stvari ter o podlagi stroškovne odločitve.

Sklep o dopustitvi revizije

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 216/2023 z dne 19. 7. 2023 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči kršili prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena v zvezi s 4. členom ZPP (kršitev načela neposrednosti) s tem, ko sta zavrnili zaslišanje predlagane priče A. A..

Navedbe strank v revizijskem postopku

7. Tožnik vlaga revizijo in uvodoma povzema vsebino IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo na ta način (v povezavi z njeno potrditvijo na pritožbeni stopnji) tudi edino napada. Pojasnjuje, da je v spis vložil izjavo priče A. A. z dne 27. 11. 2021 ter hkrati predlagal zaslišanje te priče. Iz navedene izjave priče v bistvenem izhaja naslednje:

- da je priča živela skupaj s tožnikom in pokojno B. B. v istem stanovanju, vendar v svoji sobi (priča je bila najemnik sobe);

- tožnik in pokojna B. B. sta živela skupaj v največji sobi;

- tožnika in pokojno B. B. je priča dojemala kot par, pri čemer je vedel, da nista poročena;

- tožnik in pokojna B. B. sta skupaj spala in živela v isti sobi, hodila kot par skupaj ven na izlete, nakupe in koncerte;

- v prisotnosti priče A. A. sta se tožnik in pokojna pogovarjala, kaj bosta počela naslednji dan;

- priča je čuvala mačka, ko sta bila tožnik in pokojna odsotna;

- tožnik in pokojna B. B. sta hodila skupaj na morje;

- tožnik je pospravljal stanovanje ter kuhal;

- ko je bil tožnik v zaporu, ga je pokojna B. B. pogosto obiskovala;

- pokojna B. B. je tožnika pogrešala, ko je bil na prestajanju zaporne kazni, pisala sta si pisma;

- pokojna B. B. je imela tožnika rada.

8. Revident trdi, da bi bila izvedba dokaza s predlagano pričo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja lahko ključnega pomena. Tudi sodišče prve stopnje "pokloni verodostojnost navedeni priči." A kljub temu nato zaslišanje priče A. A. povsem neargumentirano zavrne z obrazložitvijo, da zaslišanje te priče ni bilo potrebno, saj je bila priča predlagana v zvezi z dejstvi, ki so navedena v pisni izjavi. Takšnemu stališču je pritožbeno sodišče pritrdilo. Revident trdi, da je takšna zavrnitev dokaznega predloga nezadostna in procesno napačna. Sodišče je namreč izjavo navedene priče opredelilo kot jasno in verodostojno, vendar nato arbitrarno pri odločitvi ni upoštevalo dejstev, ki jih je priča navedla v izjavi, z obrazložitvijo, da navedeni priči dejstva, kako sta tožnik in pokojna živela "za zaprtimi vrati", niso znana oziroma jih priča ni mogla zaznati. Takšni obrazložitvi je sodišče druge stopnje pritrdilo.

9. Revident trdi, da bi sodišči, če bi izvedli neposredno zaslišanje predlagane priče, vse te dvome lahko odpravili. Zato v spornem primeru ne gre le za vprašanje dokazne ocene, ki sta jo izdelali sodišči prve in druge stopnje, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene.

10. Ker sodišče prve stopnje predlaganega zaslišanja priče A. A. ni izvedlo, je po oceni revidenta kršilo določbo šestega odstavka 236.a člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in v zvezi s 4. členom ZPP (kršitev načela neposrednosti).

11. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

12. Revizija je utemeljena.

Procesna dejstva, ki so relevantna v luči dopuščenega revizijskega vprašanja:

◦ Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo, prejeto na naroku 29. 11. 2021, predlagala zaslišanje priče A. A. o dejstvih, ki so navedena v njegovi pisni izjavi. Pisno izjavo je tudi priložila ter se nahaja v spisu kot priloga A 18.

◦ Nasprotna, tožena stranka je ob zaključku naroka 29. 11. 2021 navedla, "da soglaša, da sodišče ob odločanju upošteva izjavo priče A. A. oziroma da ne vztraja pri zaslišanju te priče."

◦ Sodišče prve stopnje priče nato ni povabilo na narok ter je ni zaslišalo, je pa dokazno ocenilo njeno pisno izjavo, kar je pozunanjilo (šele) v obrazložitvi sodbe.

◦ Tožnik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obširno napadel dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je storil tudi v delu, ki se nanaša na dokazno oceno pisne izjave priče A. A. ter dodal: "Sploh pa, v kolikor sodišče meni, da priča A. A. v svoji izjavi ni dovolj natančno pojasnila odnosa med tožnikom in pokojno, ki so mu bili očitno znani, ne bi bilo smiselno zavrniti dokaznega predloga po njegovem zaslišanju, saj je bila priča predlagana prav v zvezi z odnosom med tožnikom in pokojno B. B., kar izhaja tudi iz njegove izjave."

◦ Pritožbeno sodišče se je do procesnega očitka opredelilo v 14. točki sodbe. Pritožbeno sodišče "ni videlo razloga po neposrednem zaslišanju", saj "naj bi izjava ne bila premalo natančna", zlasti pa je bilo ustno pričanje predlagano v zvezi z dejstvi, ki jih je priča že podala v pisni izjavi. Ta dejstva pa potrjuje že sama pisna izjava in zato po presoji pritožbenega sodišča neposredno zaslišanje o dejstvih, vsebovanih v izjavi, ni potrebno.

Zakonska ureditev glede prič v postopku

13. Izhodiščno pravilo je, da se dokaz s pričami izvede ustno, zasliši se vsaka priča zase, na glavni obravnavi, brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje (prim. prvi odstavek 238. člena ZPP). V tem se odraža načelo neposrednosti (4. člen ZPP). Spoznavoslovni kakovosti prida svoje nato še dinamika kontradiktornosti: priči se po splošnih vprašanjih postavljajo še podvprašanja, s katerimi se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in/ali razjasnijo (prim. prvi odstavek 239. člena ZPP). Dokazovanje postane še bolj živo in spoznavoslovno dinamično, kadar se izpovedbe prič ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Tedaj jih sodišče sooči (tretji odstavek 239. člena ZPP). V tak, odprt način dokazovanja je že vsajeno tudi dokazno ocenjevanje, katerega končni odraz je "k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena"¹ kot del obrazložitve sodne odločbe.

14. Opisana načelna zasnova tega dokaznega sredstva je le izjemoma dopuščala odmike. Narekovale so jih lahko posebne okoliščine. Takšna okoliščina je lahko izhajala iz življenjske nujnosti (npr. že pokojna priča, ki je pustila pisno izjavo), dalje, iz načela humanosti (priča je hudo bolna, v domu starejših oseb...), res izjemoma tudi iz načela ekonomičnosti (priča je na drugem koncu sveta in bi bili stroški njenega prihoda nesorazmerni). Krog mogočih okoliščin ni zaprt: v njegovi odprtosti se odraža pestrost življenja, v kateri je treba uravnovesiti različne vrednote in s pravo mero upoštevati življenjske danosti.

15. Čvrstejšo zakonsko zaslombo tem in drugim izjemam, utemeljenim zlasti na načelu procesne dispozicije strank, je prinesel 236.a člen ZPP. Po eni strani gre tu za uzakonitev izjeme: "Ker si sodnik v primeru predložitve pisne izjave priče ne more ustvariti subjektivnega mnenja o verodostojnosti priče, gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je sicer uveljavljeno zlasti na naroku za glavno obravnavo."² Po drugi strani gre za učvrstitev načela ekonomičnosti že v fazi sprejemanja dokaznega sklepa,³ saj daje podlago, da sodišče predlog za zaslišanje priče, od katere si ni izkazano nič obetati, zavrne (sedmi odstavek 236.a člen ZPP).

16. Določbe 236.a člena ZPP so spoj tehničnih pravil, kako sodišče in stranke ravnajo ob pisnih izjavah prič, in konkretizacija splošnih procesnih načel (neposrednosti, kontradiktornosti ...). Takšno je zlasti pravilo, da sodišče mora izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Ne nudijo pa izrecnega odgovora na vse mogoče procesne dileme, tudi na to ne, ki jo odpira dopuščeno revizijsko vprašanje v tej zadevi ter je kontekstualizirana s procesnimi dejstvi primera, ki so povzeta na začetku ožjega dela obrazložitve.

Domet konkretnega dokaznega predloga, notranje zakonitosti dokaznega postopka in procesna drža stranke

17. Dokaz s predložitvijo pisne izjave priče je v sistematizaciji različnih dokaznih sredstev še vedno dokaz s pričo oziroma pričanje.

18. Dokazna tema so trditve o pravno relevantnih dejstvih. V konkretni zadevi dokazna tema tako zadeva trditve o (spornih) dejanskih vprašanjih, torej kako sta tožnik in pokojnica živela, kakšno je bilo njuno razmerje in kako je bilo to videti s strani priče. Vsebina pisne izjave je že vsebina samega dokaza. Ta mora biti podvržen dokazni oceni sodišča, kakršna izhaja že iz narave spoznavnega procesa ter jo naposled narekuje tudi 8. člen ZPP. Konkretni dokazni predlog je bil zasnovan tako, da sta se dokazna tema (trditve) in vsebina dokaza (pisna izjava priče) prekrivali. Hkrati je tožnik predlagal, naj se pričo o teh trditvah tudi zasliši. Tako zasnovan dokazni predlog sicer res ne širi dokazne teme, vseeno pa omogoča večjo metodološko kakovost.

19. Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je, ali tako zasnovan dokazni predlog, že vsebuje tudi zahtevo iz šestega odstavka 236. a člena ZPP? Če bi bil odgovor pritrdilen, bi moralo sodišče pričo zaslišati pod enakimi pogoji, kakor če pisne izjave ne bi bilo (se pravi: dokazni predlog bi lahko zavrnilo, če bi bil dokaz nerelevanten, očitno neprimeren, če bi bilo dejstvo že dokazano; sicer pa bi ga moralo izvesti)⁴.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča konkretni dokazni predlog, naj se pričo o dejstvih, ki so navedena v njegovi pisni izjavo, tudi zasliši, sicer ne dosega intenzitete brezpogojnosti, ki bi ustrezala pojmu zahteve iz 6. odstavka 236. a člena ZPP. Temu ob rob velja povedati, da se zahteva po šestem odstavku 236. a člena ZPP, naj se pričo, katere pisna izjava je bila predložena sodišču, tudi ustno zasliši, po svoji naravi in v povprečnem tipičnem položaju bolj prilega procesnemu položaju nasprotne stranke in ne te, ki je dokaz tudi predlagala.

21. A če ne gre za brezpogojno zahtevo, kako potem razlagati tak, hibriden dokazni predlog, kjer stranka predloži pisno izjavo ter hkrati predlaga njeno zaslišanje? Dokazni predlog je treba presojati z vidika dokaznega interesa stranke. Če se ta prekriva s trenutno dokazno hipotezo sodišča, bi bilo ustno zaslišanje priče samo sebi namen. Bilo bi golo podvajanje tistega, kar je vsebovano že v pisni izjavi. Pri razlagi tega tipa dokaznega predloga in njegovi izvedbi je potrebna prožnost. Odločitev v konkretni fazi postopka se mora prilagajati procesni dinamiki spoznavnega procesa ter tudi ravnanju (volji) strank.

22. Sprotno odzivanje stranke na tek postopka je pomembno z vidika vestnosti in poštenja v postopku ter tudi v luči pravila o takojšnjem grajanju procesnih kršitev (286.b člen ZPP). Stranka namreč lahko sproti opozarja na odprt dokazni predlog z ustnim zaslišanjem, morda procesno graja, da sodišče še ni krenilo po tej dokazni poti ali na določeni (razumni) točki postopka postavi brezpogojno zahtevo po šestem odstavku 236.a člena ZPP, naj se pričo neposredno zasliši. A ne glede na to: način izvedbe dokaza s pričo, pri katerem se le prebere pisna izpovedba, a priori še ni procesna kršitev in zaradi gole opustitve ustnega zaslišanja zato vselej še ne nastopi strankina obveznost grajanja procesnih kršitev. Tu sedaj nastopi pomen dinamike spoznavnega procesa.

23. Stranka ne more vedeti, kako bo sodišče dokazno ocenilo pisno izjavo priče. Zato tudi ni dolžna na zalogo uveljavljati procesne kršitve, češ da ni bila ustno zaslišana. Njen dokazni predlog, naj se pričo o istih okoliščinah, ki jih sporoča že pisna izjava, tudi ustno zasliši, je zato treba razumeti kot pogojen predlog.

24. Ko v dokazni oceni nato sodišče kontekstualizira izjavo priče z dodatnimi okoliščinami, ki učinkujejo kot dokazni argumenti, jo torej (ustvarjalno) dokazno oceni in s tem relativizira njeno sporočilnost. Lahko ji jemlje težo, moč ter lahko v skrajni fazi tudi v celoti razvrednoti njeno sporočilnost, ki izhaja iz golega besedila in njegove jezikovne razlage. Kadar to stori, ne da bi izčrpalo procesne spoznavne možnosti, ima takšna dokazna ocena nujno tudi procesne razsežnosti. In če je stranka predlagala tudi ustno zaslišanje, sodišče pa tega ne izvede, nato pa dokazno oceni pisno izjavo z oženjem njenega jezikovnega pomena, stranki pa hkrati oponese, da ni bila dokazno uspešna, gre za procesno napačno ravnanje, ki sodi v procesno množico vnaprejšnje dokazne ocene. Takšno procesno napačno ravnanje ustreza kršitvi določb pravdnega postopka. Ne gre zgolj za relativno kršitev 236.a člena ZPP, ki v povezavi in pod pogoji iz prvega odstavka 339. člena ZPP postane tudi bistvena, marveč se zažira v samo jedro civilnoprocesnih ustavnih kavtel po 22. členu Ustave, kar zato ustreza tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja procesnega očitka v konkretni zadevi

25. Sodišče prve stopnje trditev o dejstvih, ki jih je s pisno izjavo priče A. A. (in predlogom za njegovo ustno zaslišanje) dokazoval tožnik, ni dokazno sprejelo ter vključilo v dejansko podlago sodbe. Pisno izjavo je dokazno ocenilo, s čimer samo po sebi ni nič narobe. To je namreč storilo v skladu z metodološkim napotkom, ki je opisan v 8. členu ZPP. Dokaz je najprej presojalo posebej, ga torej analiziralo,⁵ ter ga nato postavilo v dokazni kontekst celote (ostalih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka ter dokaznih argumentov in spoznavnih prvin lastnega prepričanja).⁶ Napravilo je torej sintezo ter nato tožniku v 72. točki obrazložitve naprtilo dokazni neuspeh.⁷

26. Pritožbeno sodišče je dokazno oceno na splošno potrjevalo v 12. točki obrazložitve. V 13. točki je nato potrdilo presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel svojega dokaznega bremena. Glede dokaza s pričo A. A. pa je dokazno oceno nato še posebej presojalo v 14. točki, sprejelo dokazno relativizacijo pisne izjave, ki jo je podalo sodišče prve stopnje,⁸ a nato kljub temu zavrnilo potrebo po njegovem ustnem zaslišanju, češ da "dejstva v izjavi potrjuje že sama pisna izjava, zato pa neposredno zaslišanje o v izjavi vsebovanih dejstvih ni potrebno." (9. opomba, pripeta k 14. točki obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

27. Kar je narobe pri opisanem pristopu je, da sta sodišči deklarirali pisno izjavo kot (sodišče prve stopnje v 65. točki) "jasno in verodostojno ter jo tudi sprejema za resnično (...)" oziroma (sodišče druge stopnje), da "dejstva v izjavi potrjuje že sama pisna izjava" (opomba št. 9) ter da "iz zaključkov sodišča prve stopnje ni razbrati, da bi ugotovilo, da je bil A. A. v svoji pisni izjavi premalo natančen (...)". Takšne deklaracije sodišč, s katerimi sta utemeljevali, zakaj naj bi neposredno zaslišanje priče ne bilo potrebno, nasprotujejo dokazni oceni, s katero je ta izjava dokazno relativizirana (zmanjšana).

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje:

28. Ker sodišči nista izkoristili spoznavnih možnosti, ki jih je ponujal tožnikov dokazni predlog z neposrednim zaslišanjem priče A. A., ter sta ob znižanem metodološkem standardu tožniku naprtili posledice neuspelega dokaznega bremena, sta kršili prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 236a. členom ZPP⁹ ter v zvezi s 4. členom ZPP (kršitev načela neposrednosti) s tem, ko sta zavrnili zaslišanje predlagane priče A. A..

Odločitev

29. Sodišči nižjih stopenj sta napačno razlagali in uporabili procesno ureditev iz 236.a člena ZPP. Sodbi sta zato obremenjeni s procesno kršitvijo po prvem odstavku 339. člena ZPP. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka

31. Vrhovno sodišče zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari o stroških vsebinsko ni odločilo, marveč je to odločitev pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 90.
² N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2010, stran 182.
³ Prim. N. Betetto, nav. delo, str. 181.
⁴ Glej: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, založba, Ljubljana 2004, zlasti str. 224-232.
⁵ Analitični del vsebuje 65., zlasti pa 66. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer se njegovi izjavi daje pomen vtisa. A ta vtis sodišče nato drugače oceni tako, da njegov spoznavni in dokazni pomen zmanjša, ker naj ne bi imel uvida, kaj se dogaja "za zaprtimi vrati."
⁶ Dokazna ocena prehaja v sintezo v 67. točki obrazložitve, kjer sodišče deklarira svoj dvom o prav tistih trditvah tožnika, ki so bile predmet dokazovanja s pričo A. A. in sicer prav v povezavi z drugimi dokazi.
⁷ 72. točka se glasi: "Glede na vse navedeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je med njo in pokojno B. B. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema."
⁸ Iz 14. točke sodbe sodišča druge stopnje: "(...) pri čemer je pomembno, kar je sodišče tudi upoštevalo, da je A. A. sam izjavil, da je bil zelo veliko odsoten iz stanovanja."
⁹ Tu odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje ni povsem dobeseden. Revizijsko vprašanje namreč izrecno načenja šesti odstavek 236a. člena ZPP, odgovor Vrhovnega sodišča pa tako izoliran odstavek umešča v širši kontekst pravil o dokazovanju s pričo, kadar je ponujena pisna izjava s predlogom za zaslišanje.

Datum zadnje spremembe:

21.05.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 216/2023
• VDSS sodba Psp 418/2014
• VSRS Sklep X DoR 59/2018-9