VSRS Sodba II Ips 74/2023

Jedro

Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK; nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 839,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj sodišče razsodi, da so nični kreditna pogodba, pogodba o zastavi nepremičnin in notarski zapis, vsi z dne 28. 3. 2008, ter da je neveljavna vknjižba hipoteke v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa pravnega posla o ustanovitvi hipoteke v neposredno izvršljivem notarskem zapisu po 142. členu Stvarnopravnega zakonika in potrošniške hipotekarne pogodbe. Podrejeno je zahteval, naj sodišče v primarnem tožbenem zahtevku navedene pravne posle razveže, toženi stranki pa naloži, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo izbrisana vknjižba hipoteke v korist tožene stranke in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa.

2. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 533/2021 z dne 10. 5. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj:

1.) Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost?

2.) Ali je treba zakonske predpostavke iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja?

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje ter kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave ter 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6. Vrhovno sodišče glede na določilo 371. člena ZPP povzema ugotovitve sodišč in navedbe strank le glede dopuščenih vprašanj in le na te tudi odgovarja. Vprašanji se nanašata na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke pri sklepanju kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF) in glede potrebnih predpostavk za presojo nepoštenih pogodbenih pogojev do potrošnika po prvem odstavku 24. člena v času sklepanja pogodbe veljavnega ZVPot. Vse navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja druge (zlasti procesne) kršitve, tako dopuščeni obseg revizije presegajo.

Dejanski okvir spora

7. Pravno pomembne dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi so naslednje:

- 28. 3. 2008 sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo za glavnico 83.000 CHF, ki se jo je tožnik kot kreditojemalec zavezal odplačati v 300 mesečnih anuitetah (torej v 25 letih, zadnja zapade 1. 4. 2033),

- posojilo je bilo obrestovano po pogodbeni obrestni meri, vsakokratni 6-mesečni obrestni meri za CHF (LIBOR) s pribitkom 1,3 % letno,

- za zavarovanje svojih obveznosti po kreditni pogodbi je bil dolžnik dolžan ustanoviti zastavno pravico na nepremičnini,

- za poravnavanje mesečnih anuitet se je tožnik zavezal na svojem računu ob zapadlosti zagotoviti ustrezen znesek v CHF oziroma je, če tega ne bo storil, pooblastil banko, da njegovo obveznost poravna s konverzijo drugih valut na njegovem računu,

- upoštevaje obresti in tečaj, je tožnikova anuiteta ob sklenitvi pogodbe znašala 443 CHF (tedaj 282 EUR), nato pa aprila 2009 348 CHF (230 EUR), oktobra 2011 330 CHF (270 EUR), aprila 2015 310 CHF (295 EUR) in junija 2018 310 CHF (267 EUR);

- po desetih letih (2008-2018) od 25-letne odplačilne dobe znaša odprta glavnica še cca 60 % celotne, prvotne glavnice (odplačane je bilo cca 40 %).

8. Ugotovitve, ki se nanašajo na sklenitev konkretne kreditne pogodbe in ob tem opravljene pojasnilne dolžnosti toženke, pa so sledeče:

- tožena stranka je tožniku ponudila oba kredita, tako v evrih kot v frankih, in za oba naredila izračun;

- ko je dobil informacije o kreditih, mu je, kot je sam izpovedal, referentka vse razložila. O zadevi je moral še premisliti, potem pa se je vrnil v banko zaradi nadaljnjih pogajanj o kreditu;

- toženka kredita v CHF ni preferirala in ni zagotavljala, da gre za varen kredit. Tožnika je opozorila na valutno tveganje in da bo znesek v evrih, potreben za poplačevanje mesečnih anuitet v CHF, odvisen od valutnega razmerja, ki je na dolgi rok (25 let) nepredvidljivo;

- tožnik je bil seznanjen z neomejenim valutnim tveganjem in da je prevzem valutnega tveganja povezan z nižjo obrestno mero. Za kredit v CHF se je odločil zaradi nižje obrestne mere;

- tožnik je podpisal izjavo o prevzemu tveganja ob najemu kredita v tuji valuti. Banka ga je pred tem poučila, da se odloča za kredit v CHF, dohodke pa prejema v EUR, da sprejema valutno tveganje in da je tečaj spremenljiv;

- v pogodbi je določeno, da znaša kredit 83.000 CHF in da ga mora kreditojemalec vrniti v enakem znesku in valuti;

- tožnik je bil poučen tudi s strani notarja, saj je ta v notarskem zapisu zapisal, da je "strankam na razumljiv način opisal vsebino, ju opozoril na pravne posledice ter na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, zlasti … (tudi) Zakona o potrošniških kreditih" (v nadaljevanju ZPotK);

- toženka ni mogla vedeti, da bo prišlo do zelo velike spremembe valutnega razmerja med CHF in EUR.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

9. Po ugotovitvah višine tožnikovih anuitet v dosedanjem času odplačevanja kredita (prikazanih v predzadnji alineji 7. točke te obrazložitve) sodišče prve stopnje zaključi, da so se spreminjale tako navzgor kot navzdol, v obeh primerih največ za nekaj 10 EUR, kolikor je tožnik po lastni izpovedbi pričakoval in sprejel. Te spremembe tudi ne pomenijo tako bistvenega bremena za tožnika (z mesečno plačo cca 1.240 EUR), da bi mu, kadar so bile v njegovo breme, povzročile upoštevno finančno stisko in nemožnost izpolnjevati obveznosti. Sodišče se je zato vprašalo, ali ima tožnik sploh pravni interes za ugotovitev ničnosti (podredno razveze) kreditne pogodbe. Ni videti, v čem bi bil njegov pravni položaj boljši, če bi uspel s takim zahtevkom - prej nasprotno, saj bi bil takoj zavezan k vračilu celotnega prejetega kredita. Za tožnika torej negativnih posledic ni bilo in ni mogoče govoriti o pogojih, kot so opredeljeni v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

10. Po presoji sodišča prve stopnje je že zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Kljub temu se je opredelilo še do drugih spornih vprašanj, med drugim tudi do pojasnilne dolžnosti. V pogodbi je jasno in razumljivo določeno, da znaša kredit 83.000 CHF in da ga mora kreditojemalec vrniti v enakem znesku in valuti. Bolj jasno obveznost ne bi mogla biti zapisana. Tožnik je moral kot povprečno razumen in skrben potrošnik razumeti, da bo moral za odplačevanje kredita vsak mesec na svojem računu zagotoviti ustrezen znesek za plačilo mesečne anuitete v CHF (sam ali prepustiti banki konverzijo). Ker ni imel prihodkov ali premoženja v CHF, je vedel in razumel, da bo njegova mesečna obremenitev odvisna od valutnega razmerja CHF/EUR, tj. valutnega tveganja. Valutna razmerja na daljši rok so negotova in nezanesljiva. Edina gotovost je ta, da gotovosti ni. Strokovno pravilno in pošteno opravljena pojasnilna dolžnost je v dejanskih in pravnih okoliščinah iz marca 2008 toženi stranki nalagala, da tožniku objektivno, brez preferiranja predstavi več vrst kreditov in opozori na spremenljive elemente v vsaki od pogodb, zaradi katerih točnega zneska vseh mesečnih anuitet ni mogoče točno in zanesljivo napovedati, da je valutno razmerje ves čas spremenljivo v obe smeri, da so spremembe lahko večje ali manjše in da jih na dolgi rok ni mogoče zanesljivo predvideti. Ni pa bila njena obveznost, da možne spremembe variabilnih elementov predstavi v obliki grafov ter da opozori in na anuitetah ponazori posledice v valutnem razmerju v obsegu, v katerem je do tega v resnici prišlo oziroma niti v "katastrofalnem scenariju". Pojasnilno dolžnost je toženka opravila popolno, strokovno, skrbno in razumljivo. Tožnika je informirala tako, da je lahko premislil in pretehtal prednosti in tveganja različnih kreditnih pogodb in se tako informiran odločil. Pogodbeni pogoj je tako popolnoma razumljiv in jasen. Je tak, za kakršnega sta se odločili obe pogodbeni stranki in ju sklenjena pogodba zavezuje.

11. Podrejeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je bil namen kreditne pogodbe dosežen: tožnik je prejel denarna sredstva za nakup in adaptacijo stanovanja, ki jih lahko postopno vrača v obdobju 25 let. Tožnik ni dokazal okoliščin, ki bi bistveno oteževale izpolnjevanje njegovih obveznosti. Njegova mesečna obveznost v CHF je padla približno za 1/3, peračunana v EUR pa je približno enaka. Taka sprememba ne otežuje izpolnjevanja njegovih obveznosti do take mere, da bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi.

12. Sodišče druge stopnje je takim razlogom pritrdilo. Neomejenost valutnega tveganja sama po sebi ni nepoštena in tožnik je bil s takšnim tveganjem seznanjen. Ob znatni spremembi tečaja mu je toženka ponudila možnost konverzije kredita v evrskega, s čimer bi se lahko izognil bodočemu valutnemu tveganju, pa se tožnik za to ni odločil. Glede na ugotovitve o višinah anuitete ter odplačani glavnici v konkretnem primeru pogodbenega pogoja ni mogoče šteti za nepoštenega po 24. členu ZVPot.

Navedbe tožnika v reviziji

13. Tožnik navaja, da iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-405/21 z dne 13. 10. 2022¹ izhaja, da se slovenskim sodiščem z vidika 24. člena ZVPot pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja ni treba ukvarjati s presojo zahteve dobre vere iz člena 3(1) Direktive 93/13, čeprav je ta presoja neločljivo povezana s preizkusom nepoštenosti pogodbenega pogoja. Ker banka ni bila izpostavljena valutnemu tveganju enako kot potrošnik, je aleatornost zgolj navidezna. Stališča v izpodbijani sodbi odstopajo od vsebine in namena Direktive in ustaljene sodne prakse SEU, s čimer se slovenske potrošnike spravlja v neenak položaj s potrošniki drugih držav EU in privilegira slovenske banke ter posega v pravico do enakega varstva pravic. Ob ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje uporaba 23. in 24. člena ZVPot nujno pripelje do zaključka, da je pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti v danem primeru nepošten. Kakor hitro sta sodišči ugotovili, da toženka glede na svoje znanje in izkušnje ni mogla napovedati dviga tečaja CHF v letu 2015 (vedela pa je za mehanizme spremembe tečaja CHF, ki jih je bila dolžna pojasniti tožniku, vključno z možnostjo, izjemnih in naglih sprememb), sta izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob sklicevanju na sodbo SEU C-609/19 tožnik trdi, da pogodbeni pogoji potrošniku nalagajo nesorazmerno breme, če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti. Ni mogoče šteti, da bi potrošnik take pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Upoštevati je treba vse okoliščine, s katerimi je bil lahko poklicni dajalec kredita seznanjen ob sklenitvi pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj (ne torej v smeri napovedovanja trenutka in obsega konkretne tečajne spremembe), neločljivo povezanih s sklenitvijo takšnega kredita (pogodbe), ki so lahko vplivala na poznejše izpolnjevanje pogodbe. Ponudnik mora navesti vsa mogoča nihaja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo pogodbe, vključno z dejanskim tveganjem, ki mu je potrošnik izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, tudi v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Obvestiti ga mora o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev in pregledno pojasniti konkretno delovanje mehanizma, na katerega se pogoj nanaša, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki zanj iz tega izhajajo. Banka te okoliščine glede na njeno znanje in izkušnje pozna in pozna tudi mehanizem delovanja CHF kot valute varnega zavetja. Že pred sklenitvijo kreditne pogodbe je prihajalo do številnih dogodkov, ki so vplivali na apreciacijo CHF, kar bi morala tožniku pojasniti. Banke so vedele, da je zadolževanje gospodinjstev v valuti, različni od valute njihovih prejemkov, izjemno tvegano, zlasti dolgoročno.

Navedbe toženke v odgovoru na revizijo

14. Tožena stranka trdi, da se dobra vera in morebitno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank presojata kumulativno. Nacionalno sodišče je pristojno za ugotavljanje in presojo dejstev v postopku o glavni stvari, pa tudi za razlago in uporabo nacionalne zakonodaje. Ustaljena in enotna praksa Vrhovnega sodišča je, da je v okviru (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe treba presoditi oba elementa, torej, ali je banka ravnala v dobri veri, in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Opozarja na zadevo II Ips 195/2018. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja vodi do ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Če pa gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti le za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega, posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega določila. Na podlagi zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, sodišču prve stopnje v skladu z ustaljeno sodno prakso ni bilo treba presojati, ali je tožena stranka pri sklepanju kreditne pogodbe ravnala v slabi veri in ali je v trenutku njenega sklepanja obstajalo znatno neravnotežje pravic in obveznosti pogodbenih strank. Kljub temu je ugotavljalo tudi nepoštenost pogodbenega pogoja in ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v slabi veri in da ni podano znatno neravnotežje pogodbenih pravic in obveznosti. Vse, kar je Vrhovno sodišče navedlo v zadevi II Ips 32/2019, velja tudi v konkretnem primeru: tožnik je imel na voljo tudi kredit v EUR in je lahko enakovredno izbiral med obema; tožena stranka ga ni zavajala, ampak je pojasnila, da lahko menjalni tečaj EUR:CHF neomejeno naraste tudi do te mere, da bo težko izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti; tožnik je imel ves čas možnost konvertirati kredit v evrskega, pri čemer mu je tožena stranka večkrat pripravila posebej ugodne pogoje za to in ga pozivala, naj se oglasi v njeni poslovalnici zaradi rešitve njegovega primera; ravnanje tožene stranke je imelo zakonsko podlago. Dejansko stanje v zadevah, ki jih navaja tožnik, je drugačno od obravnavanega. V zadevi II Ips 18/2022 sta bila potrošnika sposobna le za kredit v CHF in ne tudi v EUR, glede valutnega tveganja pa jima banka ni pojasnila ničesar in sta bila seznanjena le z informacijami, zapisanimi v kreditni pogodbi oziroma objavljenimi na spletu. V zadevi II Ips 8/2022 pa je banka dala le splošna pojasnila, da sta valuti enakovredni in lahko pride do manjših nihanj, ni pa pojasnila konkretnega delovanja mehanizma v tuji valuti in kako bi na tožnikovo obveznost vplival znaten padec domače valute. V konkretnem primeru pa je tožena stranka "tožnika opozorila na valutno tveganje, da bo znesek v evrih, potreben za poplačevanje mesečnih anuitet v CHF, odvisen od valutnega razmerja, ki je na dolgi rok (25 let) nepredvidljivo" in pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost tako v obsegu kot na način, ki ga od nje zahtevajo pozitivni zakonski predpisi in sodna praksa slovenskih sodišč ter SEU. Šlo je za "pravi" kredit v tuji valuti. Tudi sodba SEU C-609/19 obravnava drugačno pogodbo z drugačnim pogodbenim pogojem, in sicer da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov. Sklenjena pogodba nima takega določila. Mesečni obroki so bili bili odvisni le od gibanja referenčne obrestne mere LIBOR, preračunano v EUR pa tudi od menjalnega tečaja EUR:CHF. Tožnik ne pojasni, kako naj bi bilo to primerljivo s konkretnim primerom in kakšen neobrestni strošek kredita naj bi v konkretnem primeru povzročil znatno neravnotežje zanj. Tožnik tudi ni dokazal, da je kreditna pogodba kakorkoli v škodo potrošnika ali da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je pričakoval.

Odločitev Vrhovnega sodišča

15. Revizija ni utemeljena.

Splošna izhodišča

16. Kreditni posli v tuji valuti niso prepovedani niti niso bili prepovedani v času, ko sta pravdni stranki sklepali kreditno pogodbo. Prav tako niso prepovedani aleatorni (tvegani) posli, kar kreditna pogodba v tuji valuti postane zaradi odvisnosti kreditojemalčeve obveznosti od gibanja tečaja tuje valute.² Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da ima banka zaradi zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti zaprte devizne pozicije,³ zaradi česar je valutna tveganja niso prizadele tako kot kreditojemalca in kar tožnik v reviziji označuje za navidezno aleatornost.

17. Razvoj sodne prakse - tako prakse SEU kot tudi domače ustavnosodne in sodne prakse - je pripeljal do nadgraditve in delne spremembe stališč, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019, na kateri se sklicuje tožena stranka v odgovoru na revizijo. V nedavnih odločbah⁴ je tako v skladu s stališči US, SEU in izhodiščem Direktive 93/13 glede potrošnikovega podrejenega položaja tako glede ravni obveščenosti kot pogajalskih možnosti in sposobnosti vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe. Ni mogoče namreč izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, je treba povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.⁵ Posojilojemalcem posredovane informacije morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer), in sicer v celotnem (dolgotrajnem) obdobju odplačevanja kredita.⁶ Kreditojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. V nedavni odločbi je Ustavno sodišče⁷ še dodalo, da "jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe, prebiranjem besedila pogodbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete zaradi možne spremembe tečaja (s strani notarja),"⁸ saj ne izraža tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti. Banka mora posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita.⁹

18. Sodišče mora torej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe,¹⁰ naloga sodnega odločanja pa je, da v pravi meri (vselej ustavnoskladno) napolni vsebino pojasnilne dolžnosti ob upoštevanju vseh okoliščin primera.¹¹ Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je objektivno. Že nerazkritje vseh okoliščin, ki jih je banka ob sklenitvi lahko poznala, krni zahtevo dobre vere. Merila (zahteve) za presojo, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, so po povedanem stroga in stroga je tudi nadaljnja presoja, da gre praviloma ob neustrezni pojasnilni dolžnosti za nepošten in zato ničen pogodbeni pogoj (drugi odstavek 23. člena ZVPot), ki kot bistvena sestavina kreditne pogodbe, povzroči ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika). Vrhovno sodišče je že zapisalo, da to ne vnaša pretirano mero avtomatizma v presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in da je sklep o tem rezultat presoje okoliščin konkretnega primera, ob upoštevanju evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana, in ustavnoskladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava.¹² Povedano drugače, v vsakem primeru bo od presoje konkretnih okoliščin posameznega primera odvisno, ali je banka svojo dolžnost izpolnila. Pri tem morda ni odveč pojasniti, da nadaljnja evolucija prava ni oblikovala novih, dodatnih ali strožjih zahtev, ampak se je ob obravnavanju številnih primerov obogatilo spoznanje o delovanju oziroma vplivu tuje valute kot pogodbenega pogoja na potrošniške kreditne pogodbe. Banki pa je bil ta vpliv (mehanizem delovanja) ves čas (tudi ob sklepanju pogodbe) znan oziroma bi ji kot poklicnemu dajalcu kredita moral biti znan; ker bi lahko imel pomemben vpliv na kreditojemalčevo razumevanje prevzetega tveganja in s tem na njegovo odločitev za prevzem tveganja, bi ga morala s tem seznaniti v okviru pojasnilne dolžnosti.

Konkretna presoja

19. Vrhovno sodišče je že (večkrat) odgovorilo na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje, zato le na kratko ponavlja: zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in jih je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.¹³ Poudarilo pa je tudi¹⁴, "da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika. To ne pomeni, da je nepreglednost predpostavka, da se sploh presoja nepoštenost pogodbenega pogoja, temveč so vzroki za nepreglednost (dobra/slaba vera ponudnika) in posledice nepreglednosti (ne/uravnoteženost pogodbenega pogoja) nujen del presoje nepoštenosti. Pri tem je treba ponovno poudariti, da kredit v tuji valuti, ki ima vse potrebne sestavine, ki jih je zapovedoval ZPotK, ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil nepregledno predstavljen, ne more biti nepošten ne po Direktivi 93/13 ne po ZVPot, tudi če je izpolnitev obveznosti v znatno škodo potrošnika."

20. V zvezi z vprašanjem ustreznosti pojasnilne dolžnosti banke je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da je odločilna stopnja, intenzivnost (vsebina) informiranja potrošnikov, ne pa točno določen način informiranja. Kot je bilo že navedeno, mora vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni bila obveznost toženke, "da opozori in na anuitetah ponazori posledice sprememb v valutnem razmerju v obsegu, v katerem je do tega dejansko prišlo oziroma niti v "katastrofalnem" scenariju".¹⁵ Sodišče druge stopnje pa je ob potrditvi te sodbe presodilo, da iz vseh drugih dejanskih okoliščin o vsebini opravljene pojasnilne dolžnosti izhaja, da je toženka tudi na to opozorila v ustrezni meri. Temu je treba pritrditi, saj ugotovitev, da je bil tožnik seznanjen z neomejenim valutnim tveganjem,¹⁶ nujno implicira tudi seznanjenost z možnostjo zelo velike depreciacije domače valute. Sicer pa sta sodišči v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke ugotovili,¹⁷ da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK;¹⁸ nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti. Da se je te možnosti zavedal, nenazadnje izhaja iz njegove izpovedbe in kalkulacije, kolikšno tveganje (kolikšno povečanje obrokov) bo (bi) zmogel nositi. Z drugimi besedami povedano, zavedal se je delovanja konkretnega mehanizma in materializacije tveganja v konkretni sferi njegovih obveznosti.¹⁹ Tožniku dane informacije tudi niso temeljile na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja pogodbe, prav nasprotno, tožnik je bil opozorjen na neomejeno valutno tveganje in možnost njegove realizacije. Ker ni zahteve po točno določenem načinu informiranja, zgolj izostanek grafov in natančnejših izračunov še ne pomeni, da tožnik ni razumel ali se zavedal dejanskega obsega dolgoročnega tveganja,²⁰ glede na čas sklepanja pogodbe pa tudi ni realno pričakovanje, da bi banka razpolagala še z dodatnim konkretnim gradivom.

21. Vrhovno sodišče se torej strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje o popolno opravljeni pojasnilni dolžnosti. Obenem ugotavlja, da se konkretne okoliščine v tej zadevi tudi razlikujejo od doslej obravnavanih, v katerih je bilo ugotovljeno:²¹

- da so bila dana le splošna pojasnila, da sta valuti CHF in EUR enakovredni in da lahko pride do manjših nihanj (1-2 %), niso pa bile posredovane informacije, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zeli velika depreciacija domače valute;²²

- da je bilo sicer opozorjeno na možnost "slabega scenarija", a preteklo gibanje je bilo predstavljeno z odkloni okrog 7 % v plus in minus za obdobje petih let, kar je bilo obdobje z izrazitim trendom v prid EUR, torej v korist kreditojemalcev v CHF;²³

- da je bil kredit predstavljen kot varen, možna nihanja na mesečni ravni pa "par evrov gor ali dol";²⁴

- da je bil kreditojemalec seznanjen le z zanj ugodnim trendom valutnega razmerja in opozorjen, da v primeru zanihanja tečaja navzgor in navzdol, "to ni bilo le za par evrov razlike".²⁵

22. Tveganost kredita v tuji valuti na dolgi rok je velika in nenapovedljiva oziroma "glede valutnega razmerja je edina gotovost ta, da gotovosti ni",²⁶ zato je pomembno, da banke ob sklenitvi pogodbe skrbno izpolnijo svojo pojasnilno dolžnost. Nedovoljenost predmeta pogodbe se zato presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevne vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal (poznala) ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe.²⁷ Ob sicer ugotovljenem ustreznem opozorilu na možnost velikih tečajnih sprememb pa ni nepomembna tudi ugotovitev, da se tožnikove obveznosti v fazi izvajanja pogodbe zaradi spremembe valutnega razmerja niso povečale in se pogodba izpolnjuje v skladu s pričakovanji strank ob njeni sklenitvi, tožnik pa je odplačal približno trajanju kreditne dobe sorazmeren del glavnice. V dokaznem postopku se namreč niso potrdile njegove trditve, da naj bi višina dolgovanega kredita (ali znesek glavnice) kljub odplačevanju ostajala enaka. Pogodbeni pogoj torej tudi ni povzročil nobenega od položajev, predvidenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot. Nenazadnje na to kaže tudi tožnikovo dejansko vztrajanje pri pogodbi, ko še tudi po 10 letih obveznosti izvršuje tako, kot je bilo dogovorjeno.²⁸

23. Konkretne okoliščine primera torej narekujejo presojo, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena pomanjkljivo in je ustrezala zahtevanim profesionalnim standardom. Sporni in bistveni pogodbeni pogoj pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu se zato ne šteje za nepošten in s tem ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

24. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik v postopku z revizijo ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer stroške njegove sestave (1125 odvetniških točk), materialne stroške in DDV.

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba, izdana na podlagi predhodnega vprašanja Višjega sodišča v Mariboru.
² Vrhovno sodišče je to pojasnilo že v več odločbah in se zato sklicuje na tam navedene razloge, npr. II Ips 201/2017, 12.-16. točka obrazložitve.
³ II Ips 8/2022, tč. 39.
⁴ Najprej v zadevi II Ips 8/2022, temu pa so sledile še II Ips 54/2023, II Ips 49/2023, II 56/2023 in II Ips 72/2023.
⁵ Zadeve Paribas, sodba C-776/19 do C-782/19, tč. 51.
⁶ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1181/20, tč. 14 in 16.
⁷ Up-810/20-27 z dne 4. 1. 2024.
⁸ Tč. 11.
⁹ II Ips 54/2023, tč. 18 ob sklicevanju na odločbo US Up-54/19, tč. 20.
¹⁰ Up-14/21, tč. 30, kar je US ponovilo še v nadaljnjih določbah (npr. Up-317/21, tč. 10, Up-1181/20, tč. 17).
¹¹ Up-14/21, tč. 30.
¹² II Ips 8/2022, tč. 78.
¹³ Podrobneje II Ips 8/2022 (tč. 30), II ps 54/2023 (tč. 40), II Ips 49/2023 (tč. 23) in tam navedeni razlogi.
¹⁴ II Ips 8/2022, tč. 45.
¹⁵ Tč. 81 obrazložitve sodbe prve stopnje.
¹⁶ 18. točka obrazložitve sodbe druge stopnje.
¹⁷ V nadaljevanju nanizane ugotovitve so povzete po 16. in 18. točki sodbe druge stopnje v zvezi s točkami 67, 68, 89, 90 in 98-100 sodbe prve stopnje, po alinejah pa navedene že tudi v 8. točki te obrazložitve.
¹⁸ V notarskem zapisu sta bili sklenjeni tako pogodba o ustanovitvi hipoteke v neposrednem izvršljivem notarskem zapisu kot tudi potrošniška kreditna hipotekarna pogodba in v njem je izrecno citiran tudi drugi odstavek tedaj veljavnega 7.a člena ZPotK: "Notar mora lastnika nepremičnine iz prejšnjega odstavka posebej poučiti o vseh pravnih posledicah kreditne pogodbe in njenega zavarovanja, še posebej pa o tem, kakšna je čista vrednost kredita, kakšna je efektivna obrestna mera in kakšne so pravne posledice neplačila. Lastnik mora na notarskem zapisu s podpisom potrditi, da ga je notar poučil o vseh pravnih posledicah."
¹⁹ Potrošniki prevzem valutnega tveganja najpogosteje spremljajo skozi povečanje mesečnih obveznosti, čeprav to ni edino merilo in pokazatelj razumevanja delovanja mehanizma pogodbenega pogoja. Iz tožnikove izpovedbe pa izhaja, da se je zavedel tudi drugih učinkov (vpliv na glavnico, obresti).
²⁰ Nenazadnje bi prevelika količina podatkov in informacij tudi ne dosegla svojega namena.
²¹ V zadevah II Ips 52/ 2023 in II Ips 72/2023 sodišči prve in druge stopnje zaradi drugačnih materialnopravnih izhodišč nista ugotavljali vseh pravno pomembnih dejstev glede opravljene pojasnilne dolžnosti, zato primerjava s tema dvema zadevama ni mogoča.
²² II Ips 8/2022.
²³ II Ips 54/2023.
²⁴ II Ips 49/2023.
²⁵ II Ips 56/2023.
²⁶ 73. tč. obrazložitve sodbe prve stopnje.
²⁷ Up-14/21, tč. 37.
²⁸ Sodišče prve stopnje se je ob tem tudi izrecno vprašalo o pravnem interesu tožnika za ugotovitev ničnosti - če bi namreč z zahtevkom uspel, bi bil takoj zavezan k vrnitvi celotnega prejetega kredita.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2024

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 130/2022
• VSRS Sklep II Ips 37/2023
• VSRS Sklep II DoR 97/2023