UPRS Sodba I U 1604/2023-13


pomembnejša odločba

Jedro

EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU.

V tovrstnih zadevah lahko pride do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."

Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP niso očitno neutemeljeni.

Če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice.

Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.

V predmetni zadevi gre za posebno ranljivost vseh petih otrok in njihove matere, ki je sama in zato tudi ona spada med posebej ranljive osebe.

V primeru, ko obstaja "resen dvom" o primernosti nastanitvenih kapacitet za družine z mladoletnimi otroci, je potrebno podrobno in prepričljivo ter konkretizirano zagotovilo o bivanjskih razmerah, kamor bo družina nameščena iz razloga, ker obstajajo dve specifike pri opredeljevanju prepovedi nečloveškega ravnanja, ko gre za predajo mladoletnih otrok v drugo državo članico EU bodisi, da so otroci v spremstvu staršev, ali pa ne. Prva specifika je v tem, da mora nečloveško ravnanje doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca. Druga specifika pa je v tem, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino.

Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.

Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.

Če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku.

Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu.

Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov ni nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”, oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.

Določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer in šolanja, ko gre za mladoletne otroke.

Povsem je razumljivo, da tožnica ne more na zaslišanju dokazati, da bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi v smislu 4. člena Listine oziroma ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz odgovorov na vprašanja uradne osebe ne izhaja, da se tožnica ne bi potrudila in da ne bi razkrila okoliščin, problemov in stisk iz časa bivanja v nastanitvenem centru na Hrvaškem, ki bi bile očitno nepomembne, premalo natančne, pavšalne, nepovezane, nasprotujoče ali kako drugače pomanjkljive z vidika standardov dokaznega bremena, ki ga je treba tožnici upravičeno naložiti. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi morala tudi sama predložiti kakšne pravno-relevantne informacije o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v hrvaških nastanitvenih centrih po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Iz tega izhaja, da ni izkazano, da tožnica na osebnem razgovoru ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena v zvezi z utemeljevanjem, da njen zahtevek glede 4. člena Listine ni očitno neutemeljen. Nadalje je z vidika presoje izpolnitve dokaznega bremena na strani tožečih strank važno, da so pooblaščenci iz PIC pred dnem izdaje izpodbijanega akta v postopku predložili informacije o Hrvaški. Vse te informacije niso nepomembne z vidika vprašanja, ali imajo tožniki zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, saj se te informacije niso nanašale samo na migrante, ki so bili nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na prosilce za azil. Vsi tožniki v predmetni zadevi pa spadajo med ranljive osebe.

Tožena stranka se je namesto, da bi sledila dokaznim standardom in pravilom iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel in da bi pridobila od pristojnega organa Hrvaške konkretno zagotovilo o tem, kam bodo tožnik nastanjeni, ali je nastanitev prilagojena za potrebe otrok v starosti, kot so tožniki, in ali imata starejša otroka dejansko zagotovljen dostop do osnovnošolskega izobraževanja in v kateri šoli, ukvarjala z oceno neverodostojnosti tožnice o tem, ali je s petimi mladoletnimi otroci na Hrvaško vstopila v prvem ali v drugem poskusu, ali je vstopila na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH in ali je ob prijetju s strani hrvaške policije na območju Hrvatske Kostanjice dne 27. 7. 2023 deževalo, ali pa morda ni deževalo.

Če je oziroma če bi tujka - mati s petimi majhnimi in mladoletnimi otroki na Hrvaškem že izrazila željo za mednarodno zaščito, pa le-ta kljub očitni ranljivosti prosilcev (tujcev) njihove prošnje ni evidentirala, potem to ni nujno brez pomena za predajo oziroma pravilno uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe, še posebej ne, če gre za majhen časovni zamik med dvema dogodkoma.

Tožečim strankam ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Dublinski uredbi in dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom člena 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi tožena stranka akt predaje presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na člen 24(2) Listine, bi morala najprej od pristojnega hrvaškega organa dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ni nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov, le-to prevalilo na toženo stranko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek, oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivnimi ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo.

Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

Primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu je treba glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. Načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-4841/2023/11 (121-119) z dne 2. 11. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. V prvi točki izpodbijanega sklepa je tožena stranka združila upravne zadeve prosilcev za mednarodno zaščito v en postopek. V drugi točki izreka je odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilke za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A., roj. ... v kraju Megion, in njenih mladoletnih otrok z osebnimi imeni B. B., roj. ... v kraju Nadim, C. C., roj.... v kraju Megion, D. D., roj. ... v kraju Megion, E. E., roj. ... v kraju Megion in F. F., roj. ... v kraju Megion, vsi državljani Ruske federacije, zavrže, ker bodo na podlagi Uredbe 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) predani Republiki Hrvaški.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da so tožniki dne 11. 8. 2023 vložili prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Njihova istovetnost je bila v postopku ugotovljena. Prosilci so bili po vloženi prošnji nastanjeni v Izpostavo azilnega doma Logatec. Pristojni organ je na podlagi prstnih odtisov prosilke dne 11. 8. 2023 iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da je bila v evidenco že vnesena, in sicer 27. 7. 2023 kot prosilka v Republiki Hrvaški. Nekaj manj kot dva meseca kasneje, dne 7. 9. 2023, je tožena stranka poslala prošnjo pristojnemu organu Hrvaške in dne 21. 9. 2023 je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilke in njenih mladoletnih otrok.

3. V nadaljevanju tožena stranka povzema osebni razgovor, kjer je prosilka navedla, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker ji tam niso všeč sanitarni pogoji. Vse je umazano, poleg tega je veliko ščurkov. Ker ima male otroke, jo skrbi za njihovo zdravje, saj ščurki prenašajo različne bolezni. V Republiki Hrvaški imajo tudi slabo prehranjevanje. Sama si ne more privoščiti, da bi kupila hrano. Njeni otroci so bili tam lačni, ponoči so se zbujali in tudi podnevi so jokali ter jo prosili za hrano, ki jim je ni mogla omogočiti. V Republiko Hrvaško je vstopila v prvem poskusu. Takoj po vstopu se je predala organom. Postopek je bil dolgotrajen in tekom postopka je bila na ulici. Ta dan je zelo deževalo in bilo je hladno. Njeni otroci so bili popolnoma premočeni. Niso jih povabili v notranje prostore, da bi se otroci malo pogreli. Sedeli so na mali klopci in so zelo jokali, ker jih je zelo zeblo. Na ulici so tudi zaspali. Po končanem postopku so jih odpeljali na drugo postajo, kjer so ji vzeli prstne odtise. V eni od sob, v drugem nadstropju te postaje, so prenočili. Soba je bila zelo umazana in zelo mrzla. Okna so bila odprta in prek okna se je nahajala mreža. Okna ni mogla doseči ne z roko ne s kakim drugim pripomočkom, da bi ga zaprla. Vso noč jih je zeblo. Naslednje jutro so jih odpeljali v dvonadstropno zgradbo, ki je izgledala kot hostel. Odpeljali so jih v center za tujce. Na prvi lokaciji so bili nekaj ur. Na vprašanje uradne osebe ali je zaprosila za mednarodno zaščito, ko se je predala policiji Republike Hrvaške, je prosilka odgovorila, da je. Vendar je imela za ciljno državo Republiko Slovenijo. Tekom postopka na policijski postaji ni imela na voljo tolmača. S policisti se je sporazumevala ob pomoči aplikacije google translate.

4. Na poziv uradne osebe naj opiše nastanitveni center, je prosilka odgovorila, da so njo odpeljali v sobo, otroke pa pustili na ulici. Postavljali so ji vprašanja, na katera je odgovorila. Nato so pregledali njo in otroke ter vso njihovo prtljago. Odvzeli so ji telefon in osebne dokumente. Po končanem postopku je čakala na ulici z otroci, da so prišli ponje in jih odpeljali. Dokumente in telefon so ji naslednji dan vrnili v dvonadstropni stavbi. Odvzeli pa so ji jih na meji, ko se je predala. Ko so jih pripeljali v nastanitveni center, so ji dali posteljnino, ki je bila zelo umazana. Brisač ni dobila. Nato so jih odpeljali v sobo, ki je bila zelo umazana in hladna. V tej sobi je bilo veliko pajčevine in ogromno ščurkov. Otroci si niso upali vstopiti v to sobo, saj so bili ščurki ogromni. Manjši otroci so jokali. Tudi tu niso imeli na voljo tolmača, temveč so se sporazumevali preko aplikacije na mobilnem telefonu. Ni se spomnila, kako dolgo je ostala v centru, menila je, da sedem do deset dni. Na voljo je imela tri obroke hrane na dan, vendar je bila hrana slaba, obroki pa majhni. Otroci so bili lačni. Porcije so bile majhne. Poleg tega je bila hrana zelo začinjena, kar ni primerna hrana za majhne otroke, če to primerja s hrano, ki jo dobiva sedaj. Tu dobivajo čaje, sokove, v Republiki Hrvaški pa so dobivali le vodo. Niso ji omogočili, da bi obiskala zdravnika, prav tako ji niso povedali, na koga se lahko obrne, če bo s komerkoli karkoli narobe. Dali so jim le posteljnino. Rabila je zdravnika, saj so se otroci tekom postopka nahajali na ulici in so bili premočeni in so zaradi tega pričeli kašljati. Vendar ga ni dobila. Prosila je zaposlene v centru za pomoč, vendar so ji odgovorili, da nimajo zdravil in naj da otroku vodo. Pomagala ji je soseda, ki ji je dala sirup proti kašlju. Za pomoč je prosila zaposlene v tem centru. Obrnila se je na osebo v sobi, kjer je dobila posteljnino, saj so tam dajali navodila o dnevnem redu, higienske pripomočke. Ta oseba ji je povedala, da če otrok nima vročine, nima kaj prositi za zdravila in da naj da otroku vodo. Na vprašanje uradne osebe, ali je imela možnost, da si sobo očisti sama, je prosilka dogovorila, da je bilo v centru na voljo nekaj veder in raztrganih krp. Sobo si je počistila sama. Tekom bivanja v centru ni imela nikakršnega razgovora z uradnimi osebami ali socialnimi delavci. Prav tako ni prejela vabila na razgovor. Razen s policisti v Republiki Hrvaški torej ni imela stika za drugimi uradnimi osebami. Prav tako v Republiki Hrvaški ni imela težav s strani uradnih oseb ali kogarkoli drugega. Ko je deževalo in je bilo hladno, jih niso spustili v notranje prostore, čeprav so policisti vedeli, da so njeni otroci premočeni in da jih zelo zebe. Vseeno jih niso povabili v notranji prostor. Če gleda za nazaj in primerja uradnike in postopek s tem v Republiki Sloveniji, jo je strah pomisliti na to, da bi se vrnila v Republiko Hrvaško. Tam se do drugih ljudi vedejo zelo hladno oziroma so se tako obnašali do nje. Tu so jo sprejeli zelo toplo. V zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško se boji, da bodo njeni otroci tam zboleli, da bodo dobili različne okužbe. V času bivanja v Republiki Hrvaški so njeni otroci shujšali. Predvsem najmlajši otrok. Shujšali pa so, ker je tam primanjkovalo hrane. Ves čas so se pritoževali, da jih bolita glava in trebušček ter so prosili za hrano in pijačo. Niso ji omogočili otroške hrane za najmlajšega otroka. Vso noč je v eni roki nosila otroka in z drugo roko pobijala ščurke. Tudi pleničk ji niso omogočili, tako kot ji jih omogoči Republika Slovenija.

5. Na vprašanje pooblaščenke je prosilka pojasnila, da ji niso nikoli obrazložili postopka mednarodne zaščite. Prav tako ji niso omogočili zakonitega zastopnika tekom bivanja. Povedala je, da je fizično zdrava, ima pa velike skrbi, zaradi česar je občasno depresivna. Vendar pa tega zaradi svojih otrok ne sme pokazati. Njeni otroci so že dosti pretrpeli zaradi potovanja in bivanja v Republiki Hrvaški. Sedaj so se umirili. Ona pa mora biti močna, da jim je v oporo. Niti pomisliti ne sme, da bi pokazala svoje notranje stanje. V Republiki Sloveniji je izkoristila možnost obiska zdravnika. Ob nastanitvi so jim takoj pokazali, kam se lahko obrnejo po zdravniško pomoč. Ker ni imela dovolj sredstev za otroke v Republiki Hrvaški, se je znašla tako, da je za pomoč prosila sosedo. Prosila je tudi druge, ki so odhajali v trgovino, da so ji stvari kupili v trgovini, ker sama tja ni mogla, saj se je trgovina nahajala zelo daleč, ona pa ima pet otrok, s katerimi je težko oditi tja. Zelo je razočarana nad tem, da jo želi Republika Slovenija vrniti tja. Tudi otroci so v stresu. Jočejo in govorijo, da se ne želijo vrniti, saj jim je tu zelo všeč in našli so si prijatelje. Tu se svobodno gibljejo, se igrajo in živijo brez pomanjkanja. Komaj so prišli k sebi po težkem potovanju in kratkem življenju v Republiki Hrvaški. Tam ni bilo otroških igral, le zlomljen tobogan. Tu imajo na voljo vse. Poleg tega si ni upala spustiti otrok na ulico. Najbolj jo je skrbelo za hči, saj je bilo v tem nastanitvenem centru veliko moških.

6. Na vprašanje uradne osebe, kdaj je izvedela, da jo želi Republika Slovenija vrniti, je prosilka odgovorila, da dan pred razgovorom. Kontaktiral jo je pooblaščenec in ji povedal, da obstaja možnost za to. Republika Slovenija je bila njena ciljna država in želi ostati tu. Pristojni organ navaja, da je to za dublinski postopek brezpredmetno, saj mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, prosilec namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Pristojni organ dvomi v večino navedb prosilke, saj so te nekonsistentne ali neskladne z različnimi verodostojnimi javno dostopnimi viri ter objektivnimi dejstvi.

7. Prosilka tako navaja, da je v Republiko Hrvaško vstopila v prvem poskusu. Iz potne listine prosilke je razvidno, da je v Republiko Hrvaško pred tem skušala vstopiti že dvakrat. Obakrat iz Republike Srbije preko mejnega prehoda llok. Prvič 18. in drugič. 24. 7. 2023. Obakrat so ji vstop v schengensko območje zavrnili, ker ni imela ustrezne vize. Organi Republike Hrvaške so njene prstne odtise zajeli v poznem dopoldnevu, v kraju Hrvatska Kostanjica, ki leži tik ob meji Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino, v četrtek, 27. 7. 2023. Na podlagi njenega pričevanja izhaja, da je na mejnem prehodu preživela nekaj ur. Iz tega je moč razbrati, da je to tudi datum njenega vstopa v Republiko Hrvaško. Pristojni organ tu želi izpostaviti, da je prosilka tekom registracije in ob vložitvi prošnje navedla, da je v Republiko Hrvaško vstopila iz Republike Srbije. Glede na okoliščine, predvsem lokacijo Hrvatske Kostanjice in da iz potne listine ni razbrati, da bi po 25. 7. ponovno zapustila ozemlje Bosne in Hercegovine, pristojni organ dvomi v njene navedbe. Prav tako pristojni organ dvomi v navedbe prosilke o dogajanju ob tem, ko je izrazila namero na mejnem prehodu. Pristojni organ meni, da je sicer mogoče, da mejna policija prosilki in njenim otrokom ni omogočila vstopa v objekte na zunanji meji Evropske unije. Ti objekti so praviloma uradni objekti, kjer je gibanje in vstopanje vanje strogo nadzorovano in omejeno. Močno pa dvomi, da so bili prosilka in njeni otroci ta čas izpostavljeni dežju. Iz javno dostopnih virov je namreč razvidno, da dne 27. 7. 2023 ne v Hrvatski Kostanjici, ne na mejnem prehodu llok, v kolikor je mogoče res na področje Republike Hrvaške vstopila tam, ni deževalo.

8. Za postopek odločanja v predmetni zadevi ne nosijo posebne dokazne teže izjave prosilca glede ravnanja policije Republike Hrvaške ob njegovih prejšnjih poskusih vstopa. Pristojni organ v zvezi s tem izpostavlja sodbo v zadevi I Up 155/2023-21 z 21.6. 2023, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem in, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. S tem je navedena sodba pritrdila tudi starejšim odločitvam (npr. sodba št. I Up 81/2023 z 10. 5. 2023 in št. I Up 906/2022-15 z 8. 7. 2022). Tako bo prosilec vrnjen in obravnavan v postopku priznavanja mednarodne zaščite, v katerem ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, in ne v policijskem postopku, kjer bi ga obravnavali hrvaški policisti. V Republiki Hrvaški imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice, po določilih Dublinske uredbe pri postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaški jezik.

9. Prosilka je ob oddaji prošnje prav tako navedla, da je v Republiki Hrvaški bivala kak teden dni, na osebnem razgovoru je dejala, da mogoče celo deset dni. Istočasno iz njene izjave izhaja, da so jo v sprejemni center za prosilce za mednarodno zaščito Republike Hrvaške (nastanitveni center) odpeljali dan po prihodu na policijsko postajo, ker je dala prstne odtise, torej v petek, 28. 7. 2023. Iz dokumentacije, ki je nastala ob njenem prihodu v Republiko Slovenijo, je mogoče razbrati, da je v državo vstopila v ponedeljek, 31. 7. 2023. Prosilka tako svojo izkušnjo s sistemom mednarodne zaščite in sprejema utemeljuje na približno tridnevnem bivanju v Republiki Hrvaški ob koncu tedna. Ta časovnica tudi dodatno razloži, zakaj prosilka razen s policisti v Republiki Hrvaški ni imela stika z uradnimi osebami, zakaj ni imela razgovora ali ni prejela vabila na razgovor. Predvsem pa Zakon o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške v drugem odstavku 34. člena določa, da se bo prosilcu v sprejemnem centru omogočilo, da vloži prošnjo v najkrajšem možnem času in v največ 15 dneh po registraciji v evidencah ministrstva. Pristojni organ želi izpostaviti, da se tudi v Republiki Sloveniji praviloma ne imenuje zakonitega zastopnika v primeru, ko je prisoten eden od staršev. Prav tako si mora prosilec sam poiskati pooblaščenca, če želi, da mu ta nudi zastopstvo, podporo in svetovanje tekom postopka.

10. Čeprav prosilka ne trdi z vso gotovostjo, da je bila nastanjena v Zagrebu, pristojni organ meni, da je bila dejansko nastanjena v nastanitvenem centru v Kutini. Tako na podlagi njenega opisa, saj ima zagrebški nastanitveni center več kot le dve nadstropji, kot na podlagi drugih virov, iz katerih je razvidno, da je nastanitveni center v Kutini primarno namenjen nastanitvi ranljivih prosilcev in družin. Iz številnih virov, npr. poročila AIDA (Country Report Dublin Croatia) je mogoče razbrati tudi da so bila v tem centru decembra 2022 zaključena obnovitvena dela. Tudi zaradi tega se pristojnemu organu poraja velik dvom ob prosilkinem opisu bivanjskih razmer, stanja igral in primernosti hrane. Tovrstno nespoštovanje higienskih in prehrambenih standardov bi bilo namreč v ostrem nasprotju z zakonodajo Republike Hrvaške. V nadaljevanju se sklicuje na Zakon o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške (prvi odst. 55. člena, 20. člen, 52. in 57. člen). Delitev hrane poteka v skladu z določili hišnega reda, odgovornost prosilcev pa je, da se obrokov udeležujejo v za to predvidenih treh časovnih okvirjih s potrebnimi dokazili. Glede na to je pristojni organ mnenja, da bi na kršitve takih razsežnosti zagotovo opozorile tudi nevladne organizacije. Predvsem Rdeči križ Hrvaške (RKH), ki je v tem centru prisoten vsak dan. RKH nasprotno na svoji spletni strani navaja, da ima nastanitveni center kopalnice in sanitarije v vsaki etaži, športno dvorano, otroško igralnico, ustvarjalno delavnico, mojstrsko delavnico, prostor za sestanke in individualne pogovore, čajno kuhinjo, kuhinjo in jedilnico. Na območju nastanitvenega centra je opremljeno otroško igrišče in zunanji fitnes s pripadajočimi napravami. Sami pa v nastanitvenem centru vsakodnevno izvajajo vrsto aktivnosti, in četudi so bile aktivnosti vladnih in nevladnih služb ob koncu tedna okrnjene, bi prosilka lahko svoje težave zaupala kateremu od uslužbencev nastanitvenega centra ali predstavniku HRK ob začetku novega delovnega tedna ali pa uradni osebi na osebnem razgovoru, vendar se je odločila, da pred tem zapusti ozemlje Republike Hrvaške. Pristojni organ želi poudariti tudi, da ni objektivnih virov, ki bi pričali o nezadostnih materialnih pogojih sprejemnih kapacitet Republike Hrvaške.

11. Prosilka je tekom razgovora tudi navajala, da je zaradi kašljanja njenih otrok iskala zdravniško pomoč, ki je ni dobila. Uslužbenci nastanitvenega centra naj ne bi imeli zdravil in so ji svetovali, naj otroku daje vodo. Prav tako naj bi dejali, da če otrok nima vročine, nima kaj prositi za zdravila. Pristojni organ odgovarja, da tovrstno ravnanje nikakor ne izpričuje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, temveč prej nasprotno, dokazuje odgovoren odnos zaposlenih v hrvaških nastanitvenih centrih. Morebitno neodgovorno izdajanje zdravil mimo zdravniške stroke, ki bi presodila, ali je tovrstno zdravljenje sploh potrebno in v kakšnem obsegu, bi lahko ogrozilo zdravje prosilcev, predvsem najranljivejših. Prav tako so skladna z ustaljeno prakso tudi navodila osebja, da morajo otroci ostati hidrirani in da v kolikor nimajo vročine, niso upravičeni do pediatrične nujne medicinske pomoči, za katero lahko sklepamo, da je bila ob koncu tedna edina dostopna. Enako velja tudi v Republiki Sloveniji, kjer redne ordinacije praviloma ob koncu tedna ne delujejo, nujna medicinska pomoč, ki je na voljo, pa pomeni izvajanje nujnih ukrepov medicinskega in zdravstvenega osebja pri bolniku, ki je zaradi bolezni ali poškodbe neposredno življenjsko ogrožen, oziroma bi lahko zaradi bolezenskih znakov v kratkem času prišlo do ogroženosti življenja in zdravja. Kot tako ogrožajoče se smatra vročina, ki se po uporabi antipiretikov v 1-2 urah ne zniža za vsaj 1-C. Glede na to, da tožnica ni navajala, da bi otroci imeli vročine in prav tako ni navajala drugih relevantnih razlogov, osebje ni imelo razloga, da bi za njih iskalo nujno medicinsko pomoč.

12. Prosilka prav tako navaja, da naj bi njeni otroci, predvsem najmlajši, tekom bivanja v Republiki Hrvaški shujšali zaradi pomanjkanja hrane. Pristojni organ močno dvomi, da je prav tri do štiridnevno bivanje prosilke in njenih otrok odločilno vplivalo na morebitno izgubo teže na strani otrok. Tudi, če bi bila hrana v nastanitvenih kapacitetah res neprimerna, prosilka je sama navajala, da so ji prosilci priskočili na pomoč ter ji iz trgovine med drugim dostavili hrano za otroka. Pristojni organ poudarja, da bi se lahko prosilka tudi glede tega posvetovala s predstavniki HRK ali z zdravniškim osebjem tekom delovnih dni, v kolikor tekom konca tedna niso bili prisotni, vendar se je raje odločila, da bo nadaljevala pot proti Republiki Sloveniji.

13. Pristojni organ po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilke ugotavlja, da izjave, ki jih je tožnica podala na osebnem razgovoru, glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščiti in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilka in njeni mladoletni otroci v dublinskem postopku ne bi mogli biti vrnjeni v Republiko Hrvaško.

14. Pristojni organ se je na podlagi izjav odločil, da pristojnosti za obravnavo njihove prošnje ne bo prevzel, saj je za obravnavo njihovih prošenj potrdila pristojnost Republika Hrvaška.

15. Pristojni organ je s strani prosilčevega pooblaščenca dne 10. 10. 2023 prejel dokument "Informacije o stanju na Hrvaškem". Pristojni organ pravi, da je skrbno proučil posredovano gradivo in pojasnjuje, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite oziroma na t. i "push-backe", ki se dogajajo na meji, pri čemer gre seveda za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog.

16. Med predloženimi informacijami je navedenih nekaj sodb oziroma postopkov pred nacionalnimi sodišči. Tožeča stranka omenja odložilna sklepa, s katerima sta območni upravni sodišči v Hannovru in Stugarttu ugodili tožbi prosilcev ter odložili vrnitev na Hrvaško. Iz sklepa izhaja, da je tožbi ugodeno zaradi nevarnosti "refoulmenta", ki bi lahko nastal kot posledica specifičnih okoliščin konkretnega primera. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da gre za odločitvi v konkretnem primeru, pri čemer pa niti ne gre za končno odločitev o prekinitvi transferja, temveč le za začasno prekinitev predaje osebe in za dovoljenje za vložitev pritožbe. Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi z dne 2. 9. 2022 podobno ugotovilo, da je pritožba dovoljena, saj sistemske pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški obstajajo med drugim zaradi dejstva, da se prosilci, ki so zapustili državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred t. i. non-refoulmentom.

17. V nadaljevanju sta omenjena sklep in sodbo upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 in 24. 5. 2022, ki se nanašata na primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom. Sodišče je navedlo, da naj bi imeli postopek odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici sistemske pomanjkljivosti, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na tovrstne pomanjkljivosti naj bi kazali dokumentirani "push-backi" iz Hrvaške v Srbijo ter Bosno in Hercegovino in da brez posameznih zagotovil hrvaških oblasti ni zagotovila, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško po dublinskem postopku, ne bodo postali tudi žrtve nasilnih verižnih deportacij v Bosno in Hercegovino. Razpoložljivi dokazi naj bi zagotavljali dovolj dokazov, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice proti migrantom. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so povratniki deležni prednostne obravnave. Skladno s tem, sodišče meni, da tudi vrnitev na Hrvaško po "redni poti" prosilcem ne nudi nikakršne varnosti, da ne bodo predmet "vračanja" in vrnjeni v Bosno in Hercegovino, ne da bi bili predhodno zaslišani ali da bo odločitev zoper njih prejeta brez učinkovitega pravnega varstva. Sodišče priznava, da sodba ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča.

18. Iz sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 269/22 z 8. 5. 2023 je razvidno da je Upravno sodišče v celoti zavrnilo vsa jamstva Republike Hrvaške. Republiko Hrvaško je obtožilo porajajoče prakse kolektivnih izgonov ter na podlagi pričevanja o prisilni vrnitvi prosilca na področje Bosne in Hercegovine in prišlo do zaključka, da ni dovolj jamstev, da dublinski povratniki po vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v Bosno in Hercegovino. Na navedeno sodbo je kot na eno od sodnih praks sklicevalo upravno sodišče v Münchnu pri pripravi sklepov, s katerimi je ugodilo zahtevani odložitvi vrnitve, so pa končno odločitev v specifični zadevi prepustili kasnejši obravnavi. Upravno sodišče v Kölnu je svojim sklepom št. G L 858/23.A17 z dne 7. 6. 2023 zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve. Sodnik v obrazložitvi ni pritrdil razlagi nekaterih prvostopenjskih sodišč, ki razlagajo manjko vedenja o tem, ali so tudi dublinski povratniki podvrženi nelegalnim push-backom in verižnim deportacijam tako, da tega ni mogoče izključiti in zato sklepajo na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Upravno sodišče v Karlsrueju se je v obrazložitvi k sodbi A 19 K 216/23 z dne 29. 6. 2022 izčrpno posvetilo navedeni sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu. Izpostavilo je, da širok nabor pričevanj o "push backih" ne kaže, da bi bili dublinski povratniki ali druge osebe vključene v postopek mednarodne zaščite proti svoji volji odpeljane iz države. Osamljen primer ne more zadostovati za zaključek, da obstajajo resni in dejansko potrjeni razlogi za obstoj resnega tveganja za to, ali da je potrebno to tveganje oceniti ali nasloviti v danem postopku. Prav tako je sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU.

19. Dodatno potrditev, da je bil sistem medsebojnega zaupanja med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo še do nedavnega trden, so tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih izhaja, da je Zvezna Republika Nemčija v prvi polovici letošnjega leta tja vrnila 98 oseb (v letu 2022 pa 89 oseb). Glede na vse navedeno pristojni organ meni, da navedene sodbe ni mogoče obravnavati kot posebej tehtne pri odločanju v zadevi.

20. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil takoj deportiran naprej v Republiko Bosno in Hercegovino. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Kot že prej omenjeno, se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite omogočen. Povsem nelogično je namreč, da bi nekoga, ki ima status prosilca, v t. i. "push-backih" vračali v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo, zato nikakor ni verjetno, da bi se to v primeru predaje Republiki Hrvaški lahko zgodilo tudi prosilki in njenim mladoletnim otrokom.

21. Dokument povzema tudi povzetke dveh sodb in dveh obravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Obe sodbi se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, prva obravnava je potekala leta 2020. Zastarele informacije pa odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma naslanjajo na dogajanje v letu 2021 ali prej.

22. Zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo Ministrstvo za zdravje Republike Hrvaške. V zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta (družinska medicina) za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so imenovali tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine. Sem spadajo: pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v bolnici Kutina, ambulanta za zdravljenje odvisnosti, zobne ambulante in psihiatrične bolnišnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice, tj. v Sisak za tiste, ki so nastanjeni v Kutini, in bolnišnico Zagreb. Določene so tudi pristojne lekarne, ena v Zagrebu in ena v Kutini. Cepljenje pa izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine.

23. Tožena stranka nato nadaljuje, da je pooblaščena organizacija PIC na Hrvaški pravni center naslovila vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki, in ki bi lahko zagotovil, da lahko vsi, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški postopek odločanja o priznanju mednarodne zaščite, če to želijo. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra je razvidno, da takšne organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ni. Novih informacij o situaciji na terenu nimajo, ker že skoraj tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih, kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so na primer njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito.

24. Nobenega razloga torej ni, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, nikakor ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Pristojni organ želi tudi izpostaviti, da je prav Hrvaški pravni center partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano AIDA poročilo. Glede na to pristojni organ meni, da ima ta organizacija poln in zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Omenjeni odgovor torej ne more imeti nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški.

25. Pristojni organ je prosilko preko pooblaščencev seznanil z omenjenimi pridobljenimi informacijami, uporabljenimi v tem sklepu. Pooblaščenec je pristojnemu organu dne 21. 10. 2023 nato poslal še komentarje na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško. Pooblaščenec je v komentarjih pristojnemu organu očital, da je navkljub večkratnim opozorilom sodišča, gradivo, predvsem poročilo AIDA, okrajšano v taki meri, da so iz njega izpuščene vse informacije, ki podpirajo stališče prosilca. Pristojni organ je skrbno preučil posredovano gradivo pooblaščenca. Ugotovil je, da se deli poročila, za katera mu pooblaščenec očita, da so bili načrtno izpuščeni, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ne odraža v celoti obstoječega in aktualnega stanja ali pa so brezpredmetni za konkreten primer.

26. Pristojni organ meni, da iz navedene odločitve ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Aktualno poročilo AIDA za Nizozemsko tako poroča o tem, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom o tem, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti naj bi se odzvale na vprašanja nizozemskih organov in zagotovile, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Izpostavi pa tudi nedavni vstop Republike Hrvaške v schengenski prostor, ko je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda. Komisija navaja, da je Hrvaška zavezana k politiki ničelne tolerance do nasilja na meji v kakršnikoli obliki.

27. Do navedenih odločitev belgijskega sodišča (the Council for Alien Law Litigation - Belgium [CALL]) se pristojni organ ni posebej opredeljeval, saj je iz AIDA poročila o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje posredovano poročilo EUAA (glej poglavje 4.2.6), kjer je navedeno, da Hrvaški .oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško ter da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je jasno razvidno, da je Kraljevina Belgija v letu 2023 pričela z vračanjem prosilcev v okviru dublinskega postopka v Republiko Hrvaško in jih je tja v prvi polovici leta vrnila kar 54.

28. Prav tako se pristojni organ ni opredeljeval do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilo ni več najti. Pristojni organ v zvezi s tem izpostavlja referenčno sodbo švicarskega Zveznega upravnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri transferjih, skladnih z Dublinsko uredbo, potrebno ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Odločitvi sodišča pritrjujejo ažurna poročila in večina sodne prakse držav članic, s katerimi se je posvetovalo sodišče. Iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo tako na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

29. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Z sodbo Vrhovnega sodišča Up 245/2022 z 11. 1. 2023 je sodišče zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IU 1223/2022 s 16. 9. 2022., št. 1566/2022 s 24. 11. 2022 in št. IU 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

30. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bodo v konkretnem primeru prosilka in njeni mladoletni otroci ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Prosilka poleg tega ni navajala nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev pristojnega organa.

31. V tožbi tožniki pravijo, da so bili še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito dne 11. 8. 2023 obravnavani ob vstopu v Slovenijo in sicer dne 31. 7. 2023 s strani policije zaradi ilegalnega vstopa v Slovenijo iz Hrvaške. V postopku odstranitve iz Republike Slovenije je tožnica podala lastnoročno izjavo, da želi z mladoletnimi otroci ostati v Republiki Sloveniji in podati prošnjo za mednarodno zaščito. Razume, da je treba v postopku preveriti, ali obstajajo kakšne okoliščine, zaradi katerih predaja Hrvaški, ni mogoče in v zvezi s tem predlaga zaslišanje prve tožnice na glavni obravnavi preko tolmača.

32. Tožnica je v upravnem postopku povedala, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker se Hrvati do nje in njenih otrok niso lepo obnašali. O predaji policistom so jo namreč skupaj z otroci, od katerih je eden še dojenček, pustili čakati zunaj na klopi več ur, čeprav je deževalo tega dne in bilo hladno. Otroci so zato jokali, saj jih je zelo zeblo. Kljub temu so jih pustili zunaj, brez strehe nad glavo in jih dalj časa niso spustili v stavbo. Toženka je z vsemi oblačili, ki so jih imeli s sabo, otroke pokrila, da ne bi bili popolnoma premočeni in da se ne bi podhladili. Na ulici so tako tudi zaspali. Nato so jih policisti le odpeljali v neko drugo stavbo, kjer so prenočili v neki sobi v drugem nadstropju, ki je tudi bila hladna, z zamreženim oknom, ki se ga ni dalo zapreti. Tam je toženka sicer zaprosila za mednarodno zaščito, čeprav tega namena ni imela, saj je bila njena ciljna država Slovenija. Kljub temu je storila, kot so to policisti od nje zahtevali, pri čemer pa ni bil prisoten tolmač za ruski jezik, čeprav bi v skladu z direktivo in zakonodajo hrvaške s področja mednarodne zaščite moral biti prisoten tolmač. Sporazumevali so se le preko google prevajalnika na telefonu. Ko so jih policisti končno pripeljali v nastanitveni center v Zagrebu, so jim tam uradne osebe dale le umazane rjuhe in jih odpeljale v neko sobo, ki je bila zelo umazana, hladna, polna velikih ščurkov in pajčevine. Otroci so jokali, ker so se zelo bali ščurkov. Tudi v nastanitvenem centru ni bilo tolmača za ruski jezik in se je tožnica lahko sporazumevala z uradnimi osebami le z google prevajalnikom. Dobili so tri obroke hrane na dan, ki pa so bili neokusni in v majhnih količinah tako, da so bili otroci ves čas lačni. Hrana je bila tudi povsem neprimerna za majhne otroke, še sploh za najmlajšega dojenčka, saj je bila zelo začinjena. Za piti so lahko dobili le vodo, niti toplega čaja ne. Ker so se manjši otroci zaradi čakanja na dežju prehladili, so pričeli kašljati. Ko je tožnica prosila za zdravniško pomoč, je ni dobila. Uradne osebe so ji dejale, da če otroci nimajo vročine, naj jim da piti vodo in da nima kaj prositi za zdravila. Nato ji je pomagala soseda, ki ji je dala za otroke sirup proti kašljanju. Uradne osebe v nastanitvenem centru ji niso z ničemer pomagale kljub temu, da so videle, da je sama s petimi mladoletnimi otroci, od katerih je najmlajši še dojenček, ki takrat še ni bil star niti eno leto. Tožnica je povedala, da se na Hrvaško zato noče vrniti, saj se boji za svoje majhne otroke, ki so tam že v nekaj dneh bivanja močno shujšali zaradi slabe in nezadostne hrane, niti ni imela dostopa do zdravstvene oskrbe, čeprav jo je potrebovala za najmlajše otroke, ki jih je ves čas bolela glava in trebuh. Nastanitveni center v Zagrebu pa je tudi bil izredno umazan in je morala ves čas pobijati v sobi velike ščurke, ker so manjši otroci jokali, ko so jih videli. Zato je po nekaj dnevih, skupaj z otroci zapustila nastanitveni center in se odpeljala z vlakom v Slovenijo. Meni, da na Hrvaškem njihove prošnje za mednarodno zaščito ne bi korektno obravnavali glede na to, kako so jih najprej uradne osebe - policisti obravnavali na policijski postaji in nato še uradne osebe v Nastanitvenem centru. Poleg tega ne uradne osebe v nastanitvenem centru, niti policisti niso pripeljali nobenega prevajalca za ruski jezik, da bi tožnica sploh lahko vedela, kaj se dogaja.

33. Že v tako kratkem času so tožniki nedvomno doživeli na Hrvaškem nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki se kaže v sledečem: ko so jih policisti po prijetju ilegalnega prehoda bosansko-hrvaške meje zaprli v majhno sobo na policijski postaji, je bila le-ta hladna tako, da so se mladoletni otroci tresli od mraza vso noč; pred tem so tožnico z otroci, od katerih je najmlajši še dojenček, pustili čakati več ur na klopi pred stavbo v mrazu in dežju; brez prevajalca je morala tožnica podpisati na policijski postaji dokument, ki ga ni dobro razumela, saj tam ni bilo prevajalca za ruski jezik. Iz navedenega jasno izhaja, da je šlo pri tem postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

34. V nadaljevanju pravijo, da zavajujoče in povsem neprimerno toženka na 5. strani v izpodbijanem sklepu navaja, da so navedbe tožnice nekonstitentne, pri čemer ne dokaže, zaradi česa naj bi bile nekonsistentne. Nadalje še, da dvomi v izpoved tožnice, ker naj bi bile njene navedbe v nasprotju z različnimi verodostojnimi javno dostopnimi viri, katere v nadaljevanju navaja le tiste izbrane, ki so toženki v korist. Kje točno je tožnica s petimi otroki vstopila na Hrvaško, sama niti ne ve, tako kot ni vedela, da je bila nastanjena v nastanitvenem centru Porin ali v nekem drugem nastanitvenem centru v Zagrebu, temveč je to le predvidevala. Povsem brezpredmetne, nedokazane in pavšalne so navedbe toženke, da dne 27. 7. 2023 v Hrvatski Kostanjevici in na mejnem prehodu Ilok ni deževalo. Uradna oseba je tožnico sama vprašala na osebnem razgovoru, kako je bilo ob njihovem prijetju po prehodu meje s Hrvaško, o čemer je nato tožnica tudi verodostojno izpovedala. Niso pa v tej tožbi bistvene te razmere in za tožnike tudi iz tega razloga niso uporabne sodbe, ki jih toženka navaja kot primerljive na strani 5. izpodbijanega sklepa. Kljub temu, da naj bi bivala tožnica v nastanitvenem centru le 3 dni, pa je imela tam zadosti slabih izkušenj, saj ni uspela dobiti niti osnovne zdravniške pomoči za otroke, ki so zboleli in kašljali, zaradi česar je z otroci odšla od tam, saj se je bala za njihovo zdravje.

35. Gre za klasično formalistično navajanje toženke, ki se ponavlja od primera do primera, čeprav se primeri med seboj razlikujejo, kar pa toženke ne zanima. Ravno ta primer tožnikov jasno dokazuje, da Hrvaška sploh ne spoštuje pravnega reda EU niti svojega lastnega ne in s tem tudi ne Dublinske uredbe, ter masovno zavrača prosilce za mednarodno zaščito na vse možne načine, tudi "dublinske povratnike", ki jih (če jih sploh) namesti v Azilni dom, običajno v Porinu, kjer pa ni le hrana slaba, kot je povedala tožnica, temveč so dejansko tudi umazane sobe in ležišča, o čemer govori članek Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023: https://ambasada-rog.si/2023/07/23/plesen-in-sienice/. Tja MNZ in sodišča z dublinskimi odločbami pošiljajo ljudi, ki v Sloveniji zaprosijo za azil. Na posnetku je jasno razvidno, da so vzmetnice plesnive, v njih pa bivajo posteljne stenice." Plesen sicer povzroča hude in trajne posledice na človekovo zdravje (lahko povzroči brazgotinjenje pljuč in poškoduje naše notranje organe, ožilje, kožo, vpliva pa tudi na reproduktivne organe in plodnost). Stenice s svojimi ugrizi močno ogrozijo fizično in psihično zdravje, saj izzovejo težke alergijske reakcije in paranojo. Problem naj bi bil tudi prezasedenost tega, kot tudi drugih nastanitvenih centrov, kjer ležijo prosilci na jogijih vsepovsod tudi po hodnikih in pred samim Azilnim domom. Dom pa je umazan, poln odpadkov, ki ležijo vsepovsod, hrano pa prejemajo prosilci kar v stiropornih škatlah, za katere ni primernega odlagališča. Delujejo le trije pralni stroji za več sto beguncev, ostali so pokvarjeni. Tudi zdravstvena oskrba ne deluje, kar je jasno komentiral eden od prosilcev, Arinichev Vladislav, ki je tam nastanjen in je dne 10. 9. 2023 pripravil videoposnetek: https://youtu.be/mZh1Mz9MkLk?si=S Wmf8XPJciDgzQRd. To so najnovejše informacije s "terena" o katerih pa se toženka o njih ni predhodno pozanimala, pa čeprav bi se morala, saj so vsi njeni viri, ki jih navaja, že zastareli.

36. Obstaja torej ovira za predajo zaradi namestitve prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd). Iz v tožbi navedenih internetnih člankov pa jasno izhaja, da v celotni Hrvaški ni zadostnih nastanitvenih kapacitet, saj hrvaške oblasti iščejo nove možnosti oziroma želijo predelati neke stare objekte v nastanitvene centre, ki pa bi lahko sprejeli zgolj 1000 prosilcev, katerih število pa v zadnjih mesecih enormno narašča in bo te le "kaplja v morje". O tem govori internetni članek z dne 8. 9. 2023 z naslovom: "Jača migrantski pritisak, Hrvatska gradi centre za registraciju." Omenja tudi članek in video posnetek, ki govori o tem, da Hrvaška še vedno deportira na stotine migrantov nazaj v BIH, ker migranti na Hrvaškem niso zaželeni. Tožniki trdijo, da toženka ni podala nobenih zagotovil, da se takšno ravnanje tožnikom ne bo zopet ponovilo ob morebitni vrnitvi v azilni dom na Hrvaškem.

37. Prilaga članek organizacije Human Rights Watch iz meseca maja 2023 (https://www.hrw.org/hr/news/2023/05/03/croatia-ongoing-violent-border-pushbackss.Ta internetni članek z naslovom "Hrvatska: konstantna nasilna protjerivanja preko granice" med drugim navaja, da kljub temu, da prosilec za mednarodno zaščito vloži na Hrvaškem prošnjo za mednarodno zaščito, ga hrvaške oblasti vrnejo v BiH, kar naj bi se dogajalo tudi v primeru družin z otroki in otroki brez spremstva V zvezi s temi informacijami (poročilo ima 94 strani) je omenjen Michael Garcia Bochenek, višji svetovalec za pravice otrok pri Human Rights Watch in avtor poročila: "Ova gnusna kršenja - i dvolične službe koje ih podržavaju - trebaju prestati.” HRW je ob tem izvedel razgovore s 1000 migranti, s približno 20 otroki in 20 starši, ki so potovali z otroci. Zavračanja so se dogajala v mesecu aprilu 2023. V 13% deležu zavračanj v letu 2022 je šlo za otroke - brez spremstva ali s starši.

38. Tožniki v tožbi navajajo, da se te deportacije migrantov s strani hrvaških oblasti samo še stopnjujejo in se še bodo bolj stopnjevale zaradi vse večjega števila prihajajočih migrantov, o čemer je dokaz tudi internetni članek z dne 7. 9. 2023, v katerem se Minister za notranje zadeve celo javno hvali, da je prejšnjo noč bilo preprečenih 600 vstopov migrantov na Hrvaško: .https://vlada.gov.hr/vijesti/bozinovic-prosle-noci-spriiecen-ulazak-oko-600-migranata/38950. Iz tega komentarja ministra pa izhaja, da se Hrvaška ne bo (tako kot se tudi do sedaj ni) podrejala EU zakonodaji s področja mednarodne zaščite, temveč bo reševala to problematiko tako kot bo sama želela. Tudi internetni članek z dne 1. 9. 2023 z naslovom "Novi ogroman val migranata mogao bi promjeniti Europu: medhttps://vlada.gov.hr/vijesti/bozinovic-povecani-pritisci-ilegalnih-migracija-u-cijeloj- europi/38939, med drugim potrjuje, da Hrvaška izvaja zavračanja migrantov (pusk-backs) na vse možne načine.

39. Ti dokazi so po mnenju tožnikov bistvenega pomena v tej in vseh drugih dublinskih zadevah vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, saj se tam razmere iz dneva v dan spreminjajo in so vsi ti navedeni dokazi aktualni za oktober 2023, saj prikazujejo najnovejše razmere na področju migrantske politike in njenega izvajanja v Republiki Hrvaški in dejanskih ovir, zaradi katerih se prosilcev upravičeno tja ne sme več vračati iz Slovenije.

40. Tožniki pa dodajajo kot dokaz tudi vse navedbe, ki se nanašajo na Informacije o stanju na Hrvaškem, katere je pripravil PIC dne 22. 9. 2023 in na njegov komentar o dublinskih povratnikih v Hrvaško z dne 20. 10. 2023, katerih vsebina v celoti predstavlja trditveno podlago te tožbe. Enako velja tudi za vprašanje o dublinskih povratnikih na Hrvaško Hrvatskemu pravnemu centru z dne 12. 1. 2023.

41. Navajanje sodb toženke v izpodbijanem sklepu pa sploh ni več aktualno, saj so bile le-te izdane aprila in maja 2023. V zadnjih štirih mesecih so se namreč razmere na področju migracij v EU drastično spremenile zaradi velikega povečanja števila prihajajočih migrantov tako, da bo vsekakor potrebno tudi prilagoditi in spremeniti sodno prakso glede na novonastale razmere.

42. Tožeče stranke v nadaljevanju tožbe pravijo, da tožena stranka ne poda nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnikov do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo niti ne poda dokaza, da je "vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja izključena. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bodo tožniki dejansko imeli zagotovljen dostop do azilnega postopka, saj v primerih, ko Slovenija vrne migrante preko sporazuma o vračanju, so migranti prav tako uradno predani hrvaškim organom, pa so nato kljub temu nezakonito vrnjeni v BiH. Obstaja torej verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožniki postali žrtve nezakonitega vračanja v BiH in posledično podvrženi nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, saj iz številnih pričevanj izhaja, da so bili migranti po predaji s strani slovenske policije na Hrvaško nato takoj deportirani v BiH, pri tem pa še brutalno pretepeni. Poleg tega se prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni nazaj na Hrvaško, obravnavajo kot vlagatelji ponovne prošnje, kar zanje pomeni tveganje za vračanje. Tudi belgijsko sodišče je prekinilo dublinske postopke vračanj na Hrvaško zaradi strukturnih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev sprejema. Glede na vse navedeno je mogoče zaključiti, da obstaja velika verjetnost, da bi bili tožniki v primeru vrnitve na Hrvaško podvrženi nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU. Zaključek tožene stranke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v tožnikovih osebnih primerih, je torej nepravilen. Tožena stranka bi morala preučiti relevantna poročila in jih nato pravilno oceniti, saj je ravnanje hrvaških organov splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih; uporabiti bi morala 3. člen Dublinske uredbe ter obravnavati prošnje vseh šestih tožnikov za mednarodno zaščito v Sloveniji.

43. Tožena stranka izhaja iz napačne materialno-pravne razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja tožnikov Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Na to je sodišče toženo stranko opozorilo že v sodbi I U 136/22-8, z dne 23. 3. 2022. Poleg navedene sodbe bi namreč morala toženka upoštevati tudi sodbo naslovnega sodišča I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se tudi nanaša na uporabo Dublinske uredbe za Hrvaško in tudi odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up- 613/16 z dne 28.9.2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo tri leta starejšo interpretacijo naslovnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013.

44. Naslovno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (v razdelku D.2.) obširno razložilo in na splošno opredelilo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče v celoti potrdilo. Zato bi morala tožena stranka tudi v tej zadevi slediti temu načelu, saj gre za povsem primerljivi zadevi, kot je tudi sodba naslovnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, katero se priporoča toženki, da si jo, med ostalimi navedenimi, prebere in upošteva.

45. Posledično to pomeni, da toženka ni imela podlage, da je odločitev oprla na argument, da tožniki niso predložili oz. navedli dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče "izključiti vsakršne dejanske nevarnosti" nečloveškega ravnanja, mora najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo, česar pa toženka v konkretnem primeru ni storila. V zvezi s Hrvaško je namreč splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodne organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka bi za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov uporabljenih v sodnih postopkih pred naslovnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 in na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil v zvezi z dostopom do azilnega ali postopkov po Direktivi o vračanju 2008/115 na Hrvaškem. Od omenjenih sodb Upravnega sodišča z dne 7. 12. 2020 in Vrhovnega sodišča iz aprila 2021 ni tožena stranka predložila nobenih informacij o tem, da so se razmere oziroma stanje na Hrvaškem bistveno spremenile glede na ugotovitve sodišč v omenjenih dveh sodbah.

46. Vsekakor trditve tožnikov niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje, saj bi se lahko ponovno zgodilo enako, torej, da tožnica ne bi dobila dostopa do zdravniške oskrbe za svojih pet mladoletnih otrok, od katerih je najmlajši še dojenček, star komaj eno leto, da ne bi dobila zadovoljivih obrokov hrane za otroke, da ne bi mogla bivati skupaj z njimi v čistih prostorih, brez ščurkov, stenic, smeti in umazanije, da ne bi dobila plenic in primerne hrane za dojenčka. "Pametovanje" toženke na 7. strani izpodbijanega sklepa o tem, zakaj ni bilo primerno, da bi tožnica dobila zdravila za svoje otroke, pa je povsem neprimerno in neokusno, saj toženka nima nikakršnega strokovnega znanja o zdravniški stroki s področja pediatrije. Da ni potrebne zdravniške oskrbe v nastanitvenem domu na Hrvaškem zaradi pomanjkanja javnih sredstev iz državnega proračuna, govori tudi Poročilo AIDA z dne 26. 6. 2023, na katerega se toženka vedno sklicuje, in sicer navaja: "V praksi se dokazi redko izvajajo v obliki zdravniških izvidov, čeprav trditve nekaterih prosilcev kažejo, da je možno, da so bili žrtve mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Po vedenju Hrvaškega pravnega centra v teh nekaj primerih v preteklosti zdravniški izvidi niso temeljili na metodologiji, ki jo določa Istanbulski protokol. LITP izrecno ne določa možnosti predložitve zdravniškega izvida v postopku, zato se v tem primeru uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. To pomeni, da zadevni delavec v postopku ugotavlja dejansko stanje s kakršnimi koli dokaznimi sredstvi in lahko v ta namen med drugim uporabi tudi izvide in mnenja izvedencev. Tudi, ko prosilci omenijo, da so žrtve mučenja, še vedno niso napoteni k specialistu, niti v postopku na prvi stopnji niti kasneje v upravnem sporu. Drugi razlog je pomanjkanje javnih sredstev iz državnega proračuna. Ministrstvo za notranje zadeve ima torej možnost odrediti zdravniški pregled, vendar se ta možnost v praksi ne uporablja.

47. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bodo zadevne osebe obravnavane v tej državi članici. Zato bi vsekakor morala pred odstranitvijo tožnikov poskrbeti oziroma pridobiti zanje ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila "vsakršen pomislek' o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, oziroma, da se "izključi vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnikov, še posebej mladoletnih otrok.

48. Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da so tožničine navedbe malo verjetne. Vendar pri tem ni upoštevala bistva, in sicer, da so procesne garancije dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema (18. člen) in da imajo te "pomanjkljivosti" po navedbah tožnikov v upravnem postopku elemente nečloveškega ravnanja s tujci, ki so potencialni prosilci za azil oziroma v njihovem primeru že prosilci za azil. Po podatkih članice ECRE, Danskega sveta za begunce (DRC) in partnerjev v okviru pobude PRAB je leta 2022 skupno 3461 oseb prijavilo vrnitev s Hrvaške v Bosno. ESČP je 17. januarja izdalo drugo sodbo, v kateri je ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov v zadevi Daraibou proti Hrvaški. Po mnenju člana ECRE, Centra za mirovne študije, je sodišče ugotovilo hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev, kot tudi neukrepanje za zaščito življenj teh ljudi. Tako je tudi v tej sodbi ugotovljena procesna kršitev pravice do življenja zaradi neučinkovite preiskave, torej ker hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili življenju nevarno ravnanje v prihodnosti.

49. Na podlagi vsega navedenega izhaja, da imajo tožniki glede ukrepa premestitve na Hrvaško zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni očitno neutemeljen (arguable claim), in da v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajajo javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki predstavljajo utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz 4. člena oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnikov na Hrvaško. Ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožnikom v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU, je potrebno zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe) izpodbijani akt odpraviti.

50. Tožniki uveljavljajo, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu eksplicitno nikoli ni omenila mladoletnih otrok niti ni navajala njihove starosti, kar se ji zdi očitno povsem nepomembno. Najmlajši otrok F. F. je star šele 13 mesecev in je še dojenček. Naslednji otrok E. E. je star dve leti in pol, D. D. je star pet let in najstarejša otroka B. B. in C. C. sta stara enajst in deset let. Gre namreč za potrebo po posebni skrbi za največje varstvo otrokovih koristi, ki izhaja tudi iz drugega odstavka 24. člena Listine EU. Slednja določa, da se pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, morajo upoštevati predvsem koristi otroka. Tega tožena stranka vsekakor ni niti malo upoštevala in je tožnikom izdala izpodbijani sklep, na podlagi katerega je mamo samohranilko s petimi mladoletnimi otroki neusmiljeno poslala nazaj na Hrvaško. Takšna situacija vračanja v zgoraj opisano bivanjsko okolje bi bila tako za vseh pet mladoletnih otrok, kot tudi za njihovo mamo, torej za vse tožnike, popolnoma nevzdržna in nehumana in jo uradni organi države Slovenije enostavno ne morejo dopustiti.

51. Tudi dosedanja sodna praksa naslovnega sodišča v primerih mladoletnih otrok je jasna (I U 1436/2017-4): "Mladoletni otroci, ki so prosilci za azil, zahtevajo posebno zaščito, glede na njihove posebne potrebe in njihovo posebno ranljivost, tudi če so v spremstvu staršev. Zato morajo biti pogoji za predajo oziroma premestitev mladoletnikov taki, da v že obstoječi stresni situaciji, ko so bili mladoletniki primorani zapustiti dom, sorodnike, prijatelje in podobno, ne povzročijo še dodatnega stresa in tesnobe".

52. Otrokom v starosti od enega do enajst let je vsekakor pomembno, da ostanejo v Sloveniji, kjer se počutijo mirneje in varneje, saj so tukaj primerno zdravstveno oskrbljeni, tako kot tudi njihova mama-prva tožnica. Poleg tega B. B. in C. C. obiskujeta Osnovno šolo v Logatcu in se učita slovenskega jezika. Tožniki imajo tudi razvito socialno mrežo v Logatcu in se tu počutijo varne. Kot je tožnica že izpovedala na osebnem razgovoru (str. 5 in 6 zapisnika), je že potrebovala zdravniško pomoč v Sloveniji za enega od otrok zaradi kašlja in bolečin v trebuhu, zase pa do pred kratkim le za zobozdravnika. Je pa že na osebnem razgovoru izpovedala (str. 5 zapisnika), da ima zelo veliko skrbi in je zaradi celotne njene situacije občasno depresivna, vendar tega noče kazati pred otroci. Se ji je pa njeno psihično zdravstveno stanje močno poslabšalo, od kar je prejela izpodbijani sklep, da se bo morala s petimi majhnimi otroci vrniti na Hrvaško tako, da jo je socialna delavka v Azilnem domu v Logatcu dne 7. 11. 2023 naročila na pregled k prof. dr. Petru Preglju, dr. med. specialist psihiatrije za dne 9. 11. 2023. Tožniki zato trdijo, da bi individualno zagotovilo glede primerne zdravstvene oskrbe moralo biti podano mnogo bolj specifično, glede na njihovo situacijo, saj je tožnica mama petih mladoletnih otrok, od katerih je najmlajši še dojenček.

53. Glede na vse zgoraj navedeno, iz česar izhaja slabo zdravstveno stanje manjših mladoletnih otrok, kot tudi zelo poslabšano psihično zdravstveno stanje tožnice, vsekakor ne zadostuje zgolj pavšalno postavljeno vprašanje slovenske dublinske pisarne hrvaški, ali jih bodo v hrvaškem azilnem domu primemo zdravstveno obravnavali, ter kratek odgovor hrvaške dublinske pisarne samo v enem stavku - da jih bodo, brez kakršnekoli dodatne obrazložitve.

54. V primeru, ko tožena stranka ne pridobi posebnih zagotovil za primer tožnikov, stori procesno kršitev. Enako izhaja tudi iz pravnomočne sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 456/2023 z dne 31. 3. 2023. V 44. točki se sodba sklicuje na sodbo sodišča EU v zadevi C-578/16; C.K. proti republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017, v kateri je SEU med drugim zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Po presoji SEU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. Po presoji SEU to pomeni, da če prosilec za azil v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s 27. členom Dublinske uredbe predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo (po analogiji sodba z dne 5. 4. 2016, Aranyosi in Caldararu. C-404/15 in C-659/15 PPU, EU:V:2016:198, točka 88). Kot zapiše SEU bi ti organi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe, kar pa toženka v tem primeru za tožnike še ni storila. V tem okviru morajo po presoji SEU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti. Glede na navedene zdravstvene duševne probleme tožnice in zdravstvene probleme njenih mladoletnih otrok, bi tako morala toženka, upoštevajoč navedeno sodbo SEU, pridobiti individualno zagotovilo, da bodo tožniki dejansko prejeli zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebujejo. Zgolj splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, prevzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnikov, pa ne zadošča.

55. Tožniki so vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnike izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bili izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnike, od katerih je kar pet mladoletnih otrok, najmlajši pa še dojenček, tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspeli. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi, se tožniki v času odločanja ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije, in bi to pomenilo, da tudi ne bi bili več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogli več izkazovati pravnega interesa, ker bi jim z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnike kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so jim kršene temeljne človekove pravice in bi jim nastala nepopravljiva škoda. Glede na navedeno tožniki predlagajo, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Predlagajo, da sodišče sklep odpravi oziroma podredno tožbi ugodi in sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

56. V odgovoru na tožbo tožena stranka najprej pojasnjuje, da so navedbe tožečih strank v zvezi z obravnavo na policijski postaji v Republiki Hrvaški v predmetni zadevi povsem irelevantne. Tožena stranka je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 155/2023-21 z 21. 6. 2023. Tožeče stranke bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško sprejete s strani drugih uradnih oseb hrvaškega notranjega ministrstva in ne policistov. Tožeče stranke so se v Republiki Hrvaški nahajale zgolj nekaj dni, preden so jo prostovoljno zapustile pred zaključkom postopka mednarodne zaščite. Povsem nerazumno je pričakovati, da bi bil kdorkoli v tako kratkem času lahko deležen celovite zdravstvene oskrbe. Nenazadnje pa so tožeče stranke same izpostavile, da so se mlajši otroci prehladili, pri čemer pa težko govorimo o urgentnem stanju, ki potrebuje takojšnje posredovanje. Tožena stranka absolutno zavrača povsem neutemeljeno sklepanje tožeče stranke, da Republika Hrvaška sistematično zavrača prosilce za mednarodno zaščito. Za to tožeča stranka ni predložila nikakršnega relevantnega dokaza, niti teh podatkov ni v javno dostopnih poročilih. Tudi na tem mestu nikakor ne gre spregledati poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. V zvezi s kvaliteto hrane tožena stranka izpostavlja, da gre pri tem za povsem subjektivno doživljanje. Glede domnevne slabe higiene prostorov pa tožena stranka pojasnjuje, da gre pri tem zagotovo za zgolj stanje v danem trenutku in da to nikakor ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema. Enako velja za navedbe tožeče stranke o prezasedenosti sprejemnih kapacitet. Razumljivo je, da sprejemni centri ob takšnem številu prosilcev za mednarodno zaščito kdaj dajejo občutek prezasedenosti.

57. Tožena stranka naproša, da v prihodnje tožbene navedbe in vire, s katerimi navedbe pojasnjujejo, zapisujejo v slovenskem jeziku, saj v nasprotnem primeru toženi stranki onemogočajo, da so do vseh tožbenih navedb opredeli. Tožeče stranke izpostavljajo članke, ki se nanašajo na push-backe (Human Rights Watch). Tovrstni viri so v predmetni zadevi povsem irelevantni, saj se nanašajo na obravnavo tujcev, ki ilegalno vstopijo na ozemlje Republike Hrvaške in ne na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v dublinskem postopku. Iz poročila AIDA (Country Report; Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

58. Tožeče stranke toženi stranki očitajo, da pri izdaji sklepa ni upoštevala, da gre za mamo samohranilko z mladoletnimi otroki. Poleg tega tožeče stranke navajajo tudi, da ima mama težave z duševnim zdravjem. Tožena stranka absolutno zavrača očitke tožeči strank, da je pri presoji zanemarila posebne osebne okoliščine tožečih strank. Tožena stranka je, kot že zapisano, preučila javno dostopne informacije o stanju v Republiki Hrvaški, izjavo tožečih strank in informacije predložene s strani pooblaščenca in ugotovila, da ni razloga za utemeljen sum, da bi bile tožeče stranke glede na njihove posebne okoliščine v Republiki Hrvaški kakorkoli prikrajšane za oskrbo primerno njihovemu osebnemu stanju. Iz aktualnega poročila AIDA je razvidno, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajajo zdravstvene ustanove in jih v odgovoru tudi našteva.

59. V prvi pripravljalni vlogi tožniki pravijo, da se toženka sklicuje na Poročila AIDA z dne 22. 4. 2022, ki je že zastarelo, in na poročilo z junija 2023, iz katerih izhaja, da prosilci, ki so predani RH iz drugih držav, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. To je zgolj pavšalno navajanje in naj toženka to tudi dokaže tako, da bo poročilo v tem delu dobesedno citirala, lahko le v angleškem jeziku.

60. Povsem brez vsakršnega občutka in neprimerno navaja toženka, da zaradi navedenih sodb postopek pred policisti na Hrvaškem ni relevanten v tej zadevi. Seveda je še kako relevanten. Vse te sodbe vedno tudi navajajo, da je potrebno upoštevati osebne okoliščine vsakega posameznega primera, v tem primeru pa še dodatne posebne osebne okoliščine matere s petimi mladoletnimi otroci. Toženka stalno ponavlja absurdno primerjavo med uradnimi osebami v azilnem domu in uradnimi osebami - policisti, kot da ne bi bili vsi ti uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Tudi med njihovim neprimernim, ignorantskim in nezakonitim ravnanjem v okviru azilnega postopka sploh ni nobene razlike. Najprej so uradne osebe-policisti poskrbeli s svojim namernim ignoriranjem, da so se otroci prehladili na dežju, kot tudi ponoči v hladni sobi z odprtim oknom na policijski postaji, nato pa so jih uradne osebe v azilnem domu ponovno ignorirale, ko jih je prva tožnica prosila za zdravila proti kašlju. Pri tem pa toženka še navaja, da je šlo samo za prehlad. Ali se toženka le pretvarja ali pa dejansko ne razume, da lahko že prehlad s kašljem življenjsko ogrozi otroke v starosti enega do štirih let, še sploh otrok, ki imajo izrazito slab imunski sistem, kot ga imajo oz. so ga imeli tožniki zaradi težke in nevarne poti, ki so ji bili podvrženi. V azilnem domu pa bi ji morali nemudoma pomagati z zdravniško oskrbo otrok, pa četudi bi tam prebivala le 24 ur, vendar ji niti v treh dneh niso. Pri tako majhnih otrocih je pomembno v takšnih okoliščinah, kot jih je preživljala prva toženka z njimi, takoj ukrepati. Tožnica se iz strahu pred takšnim ravnanjem uradnih oseb policistov in uradnih oseb azilnega doma noče več tja vrniti. Formalistično in pavšalno navajanje toženke vseh mogočih zdravstvenih ustanov je popolnoma brezpredmetno, kajti po verodostojni izpovedbi prve tožnice ji ni bil omogočen dostop niti do osnovnih zdravstvenih storitev za mladoletne otroke, dojenčka, kaj šele do zdravnika-pediatra. In tako pričajo tudi mnogi drugi prosilci, ki so potrebovali zdravstveno pomoč v azilnem domu na Hrvaškem, vendar jim dostop ni bil omogočen. V Sloveniji nikakor policisti ne vpišejo osebe kot prosilca za mednarodno zaščito kar avtomatsko pod št. 1 v EURODAC sistemu kot to delajo uradne osebe - policisti na Hrvaškem. Vsaka poslovno sposobna oseba, pa četudi je tujec na ozemlju tuje države, ima namreč svojo svobodno voljo in svoje osnovne človekove pravice, ki se v teh primerih izražajo tako, da se lahko ta oseba sama odloči, ali bo državi, v kateri je bila po ilegalnem prehodu meje prijeta, zaprosila za mednarodno zaščito ali ne. Tožnica ni razumela, da je hkrati s svojimi prstnimi odtisi že tudi vložila namero za podajo prošnje za azil na Hrvaške in bila tako kot prosilka evidentirana v sistem EURODAC. Prva tožnica trdi, da je takšen način nezakonit, saj njena prava volja ni bila spoštovana. Ker ni bila njena prava volja vložiti namero in kasneje prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je navedba tožnikov kot prosilcev v hrvaškem sistemu in v EURODAC-u neveljavna oziroma nična, prošnja za mednarodno zaščito, "vložena" s strani tožnikov v Republiki Hrvaški pa sploh ne obstaja oziroma je obremenjena z napako volje prve tožnice tako, da posledično tudi ne moremo govoriti o dublinskem postopku vračanja tožnikov v Republiko Hrvaško.

61. Na takšen način "vložene" prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem so vse nične, zaradi česar se zoper prosilce, ki že na osebnem razgovoru verodostojno izpovejo, da ob odvzemu njihovih prstnih odtisov ni bil prisoten tolmač za njihov jezik in da na Hrvaškem ni bila njihova prava, svobodna volja zaprositi za mednarodno zaščito, ne izdaja sklepov o vračanju teh prosilcev na Hrvaško. Če pa toženka meni drugače, naj to tudi dokaže, saj je na njej dokazno breme. Naj torej sodišču predloži s strani prve tožnice podpisano namero ali prošnjo za azil zase in za njenih pet mladoletnih otrok, prevedeno v ruski jezik, katero vsekakor toženka lahko pridobi. Zato tožniki poudarjajo, da ne bodo odšli nazaj na Hrvaško, ker tam nikoli niso vložili ne namer, ne prošenj za azil, niti nimajo sedaj namere teh prošenj "ponovno" vložiti.

62. V zvezi s poročilom AIDA z dne 26. 6. 2023 tožeče stranke toženki očitajo, da povzema zgolj tiste dele poročila, ki njej ustrezajo. Ne navaja pa na primer navedb iz tega istega poročila, da ko prosilci omenijo, da so žrtve mučenja, še vedno niso napoteni k specialistu, niti v postopku na prvi stopnji niti kasneje v upravnem sporu. Ministrstvo za notranje zadeve ima torej možnost odrediti zdravniški pregled, vendar se ta možnost v praksi ne uporablja. Rehabilitacijski center za stres in travmo ugotavlja, da se ne izvajajo ustrezni postopki v zvezi z dokumentiranjem in preverjanjem, vključno z medicinsko-pravno dokumentacijo žrtev mučenja. Iz navedenega dela poročila torej izhaja, da za tožnike z vidika zdravstvene oskrbe ne bo ustrezno poskrbljeno, saj Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške dejansko nima zadosti javnih sredstev iz državnega proračuna, da bi nudilo prosilcem vso potrebno zdravstveno oskrbo, kar se je v tem primeru že izkazalo.

63. Zaradi slabega psihičnega počutja, kateremu poslabšanje je botroval še dodatno izpodbijani sklep, je bila prva tožnica s strani socialne službe v Azilnem domu Logatec napotena na zdravniški pregled k prof. dr. Petru Preglju, dr. med. specialist psihiatrije. Iz zdravniškega izvida z dne 9. 11. 2023 (prilaga ga kot dokaz) je razvidno, daje prva tožnica v velikem stresu, ker jo je strah vrnitve na Hrvaško, skupaj s svojimi petimi mladoletnimi otroci. Ker se ji stanje ni izboljšalo, je po napotku psihiatra šla prva tožnica k njemu ponovno na pregled dne 16. 11. 2023. Dr. Pregelj je navedel v zdravniškem izvidu (v prilogi kot dokaz), da se ji je počutje poslabšalo zaradi dublinskega postopka, ter da so zaradi tega tudi otroci napeti in jokajo. Stalno je pod stresom, ker ne ve, kako bo, saj ne ve, kdaj bodo prišli po njih, otrok pa ne more več obvladati. Ima včasih občutek, da ne zmore več. Pomagajo ji pri otrocih tudi prostovoljci, vendar otroci kljub temu jokajo. Mož pa je v BiH in ne more priti čez mejo. Vsekakor se ne želi vrniti na Hrvaško. Tudi otroci so že vpisani tukaj v šolo. Dr. Pregelj ji je predpisal zdravilo.

64. V drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke obveščajo sodišče, da je bila tožnica dne 30. 11. 2023 na kontrolnem pregledu pri prof. dr. Petru Preglju, dr. med. specialistu psihiatrije. Iz mnenja psihiatra je razvidno, da tožnica na pregledu navaja, da je počutje boljše, vendar hkrati pove, da zelo težko skrbi za svojih pet mladoletnih otrok, saj ji prostovoljci pomagajo le pri starejših otrocih, otroškega vrtca za najmlajše otroke pa ni. Psihiater je ugotovil, da je tožnica pogovorljiva, bistre zavesti, orientirana, znižane razpoloženjske lege, čustveno slabše razgibana. Ne navaja PPS, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Prisotna je povečana anksioznost. Postavi diagnozo : F 43.2 (prilagoditvena motnja) in F 51.9 (neorganska motnja spanja, neopredeljena). Predpiše ji zdravilo Sanval 5 mg, 1/2 tablete zvečer in Lexaurin 1,5 mg, 1 tableto ob tesnobi do lx na teden. V pripravljalni vlogi pravijo, da bi glede na trajajoče, navedene zdravstvene duševne probleme tožnice, toženka, upoštevajoč navedeno sodbo SEU v tožbi, vsekakor morala pridobiti individualno zagotovilo, da bodo tožniki dejansko prejeli zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebujejo, v primeru vrnitve na Hrvaško. Zgolj splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, prevzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje prve tožnice, mame samohranilke petih mladoletnih otrok - tožnikov, ne zadošča.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

65. Upravno sodišče mora v tej zadevi ob tem, ko presoja zakonitosti izpodbijanega akta (v smislu 157. člena Ustave), zagotoviti tudi "učinkovito" sodno varstvo človekovih pravic tožnikov na podlagi procesne pravice iz 27. člena Dublinske uredbe in člena 47(1) in (2) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v zvezi z materialnimi pravicami iz 4. člena, 7. člena in člena 24(2) Listine EU in ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz 2. člena in člena 4(3) PEU. Temeljna procesna pravna vira EU iz 27. člena Dublinske uredbe in člena 47(1) in (2) Listine za učinkovito sodno varstvo človekovih pravic v sporih v zvezi z Dublinsko uredbo se v domačih pravnih določbah odražata v pravici iz 23. člena Ustave in v določbah prvega in drugega odstavka 70. člena ZMZ-1. Z vidika Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) pa je za učinkovito sodno varstvo pravic tožnikov relevantna procesna dimenzija člena 3. ter procesna pravica iz 13. člena EKČP (za primer materialne pravice iz 8. člena EKČP) oziroma na to vezana sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).

66. Zagotavljanje "učinkovitosti" sodnega varstva pravic v postopku pred Upravnim sodiščem v praksi pomeni, da mora Upravno sodišče v teh primerih človekove pravice, kot so opredeljene v relevantnih pravnih virih in sodni praksi Sodišča EU, ESČP, Ustavnega sodišča RS ali Vrhovnega sodišča RS, obravnavati "resno", natančno in celovito.¹ V bistvu gre za uveljavljeno metodo razlage prava, ko gre za vprašanje varstva človekovih pravic v mednarodnem pravu. Po tej metodi razlage prava mora biti učinkovito pravno sredstvo z namenom zaščite človekovih pravic dostopno ne zgolj "na papirju", ampak mora biti dejansko dostopno v praksi in ne sme biti neupravičeno ovirano z opustitvami ali dejanji države.² Garancije za varstvo človekovih pravic morajo biti "praktične in učinkovite, ne pa zgolj teoretične in iluzorne".³ To velja tudi za porazdelitev dokaznega bremena med prosilca in pristojni organ v azilnih zadevah,⁴ kar je tudi podrobnost in bistvo tega spora.

67. To pomeni, da mora Upravno sodišče uporabiti vse pravno relevantne vire in sicer v vsej njihovi kompleksnosti. Različne pravne vire iz treh pravnih sistemov mora povezati v koherentno celoto tako glede procesnega kot tudi materialnega prava in dokaznih pravil. Ne sme selektivno in/ali izolirano uporabiti zgolj določenih stališč, interpretacij ali standardov iz sodne prakse omenjenih sodišč, ki kot take (same po sebi in ločeno od drugih) podpirajo odločitev v določeni smeri. Ob tem mora Upravno sodišče upoštevati specifična razmerja med temi različnimi pravnimi viri (sistemi) in morebitne omejitve v obsegu presoje s strani omenjenih hierarhično višjih sodišč glede na specifičnosti in razlike v pristojnostih omenjenih sodišč. Konkretne pravne določbe mora interpretirati ob upoštevanju metod razlage in uporabe prava, kot veljajo v sodni praksi Sodišča EU. Upravno sodišče namreč - enako kot tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu - v tej zadevi izvaja(ta) pravo EU v smislu člena 51(1) Listine. Vendar pa mora ob tem Upravno sodišče kljub temu, da gre za izvajanje prava EU, v tej zadevi upoštevati tudi specifični test presoje tveganja za tožnikove pravice oziroma mora izpodbijani akt presoditi tako, da to zadovolji tudi zahtevam sodne prakse ESČP.

68. Posebna specifičnost tovrstnih sporov na ozemlju EU je v tem, da pravni problem, ki ga odpira tudi ta upravni spor, pristojna evropska sodišča postopoma in bolj ali manj uspešno poskušajo (raz)reševati že približno 25 let, to je od časa, ko je veljala Dublinska konvencija iz leta 1990, ki je stopila v veljavo dne 1. septembra 1997.⁵ Tudi Dublinska konvencija iz leta 1990 je namreč temeljila na vzajemnem zaupanju med državami podpisnicami te konvencije.⁶ Zgolj za ilustracijo kompleksnosti problema v zgodovinski perspektivi evropskega prava je treba v tem uvodnem razdelku opozoriti, da je pravni problem, ki je predmet obravnavanega spora, prvo začelo razreševati sodišče Združenega kraljestva. Na podlagi Dublinske konvencije iz leta 1990 je sodnik Lord Wolf v zadevi Iyadurai vzpostavil sodniški test, po katerem morajo sodišča Združenega kraljestva presojati, ali bi predaja prosilca drugi državi članici EU oziroma tretji državi povzročila kršitev Ženevske konvencije o statusu beguncev.⁷ V skladu s tem sodniškim testom je pritožbeno sodišče (Court of Appeal) Združenega kraljestva v konkretni zadevi odločilo, da ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva ne sme predati prosilca Nemčiji in Franciji iz razloga, ker ti dve državi, vključno s sodno prakso, v relevantnem času nista priznavali, da je utemeljen strah pred preganjanjem mogoč, kadar je akter zatrjevanega preganjanja nedržavni subjekt.⁸

69. Ključni prelomnici za države članice EU v postopnem razreševanju (pravnega) problema v zvezi z učinkovitim varstvom človekovih pravic prosilcev za azil na podlagi Dublinske uredbe sta bili sodbi Velikega senata ESČP v zadevah M.S.S. v Belgium and Greece iz leta 2011 in Tarakhel v. Switzerland iz leta 2014. Druga omenjena sodba ESČP, kot bo razvidno iz nadaljevanja te sodbe, je še posebej relevantna za obravnavani primer, ker je v zadevi Tarakhel šlo za vprašanje predaje družine z mladoletnimi otroci iz Švice v Italijo na podlagi Dublinske uredbe št. 343/2003. Tej sodbi pa so potem sledile številne sodbe Sodišča EU, kajti sodišča držav članic EU zaradi še vedno odprtih odprtih pravnih vprašanj pogosto postavljajo predhodna vprašanja v zvezi z razlago in uporabo določila drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe št. 604/2013.

70. Tovrstnih sporov zato ni mogoče pravilno razreševati brez poznavanja vse dinamike v sodnih praksah Sodišča EU in ESČP na tem področju. Zaradi teh specifičnosti bo Upravno sodišče zakonitost izpodbijanega akta presojalo po specifičnem vrstnem redu sodne argumentacije, ne glede na strukturo oziroma vrstni red argumentov tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa omenjene sodne prakse Sodišča EU in ESČP sploh ne omenja oziroma izpodbijana odločitev na tej sodni praksi ne temelji, zaradi česar je izpodbijani akt, kot bo sodišče utemeljilo v naslednjih razdelkih sodbe, nezakonit z vidika materialnega prava in posledično tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Opredelitev relevantnega materialno-pravnega okvira za konkretni primer:

71. V tem drugem razdelku sodbe bo Upravno sodišče glede na neprerekana dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, tožbene navedbe ter tožbene ugovore, natančneje opredelilo relevanten materialno-pravni okvir za presojo izpodbijanega akta. Z vidika materialno-pravnega okvira so poleg določil drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe relevantna tudi določila in sodna praksa Sodišča EU na podlagi 4. člena,⁹ 7. člena¹⁰ in 24(2) člena¹¹ Listine ter načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU (iz 2. člena in 4(3) člena PEU). V materialno-pravni okvir te zadeve pa spada tudi sodna praksa ESČP v zvezi s 3. členom¹² in 8. členom¹³ EKČP.

72. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 11. 8. 2023 izhaja, da se tožnica, ki je po narodnosti Čečenka, s svojimi petimi mladoletnimi otroki boji vrnitve v Rusko federacijo, ker so njo (enkrat) in njenega moža (trikrat) v Rusiji ugrabili "kadirovci". Ob tem naj bi ju tepli in mučili, njej so grozili z odvzemom otrok. To naj bi se zgodilo v povezavi z ubojem G. G. in v povezavi s tem so ubili brata njenega moža, ki je bil namestnik omenjenega G. G., ta pa je bil namestnik H. Po smrti G. G. je postal odgovoren za izginotje velike količine denarja brat tožničinega moža kot namestnik G. G. Iz zaslišanja tožnice v upravnem postopku izhaja, da tožničinega moža ni v Sloveniji, ampak se je takrat nahajal v BiH.

73. To pomeni, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila tožničina situacija glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine očitno brez kakršnega koli tveganja v postopku odločanja o zavrženju njene prošnje in prošnje njenih otrok za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi. Vendar pa se pravno relevantno tveganje za morebiten poseg v pravico tožnikov iz 4. člena Listine v predmetni zadevi ne nanaša na vprašanje, ali je oziroma ali bo pristojni organ na Hrvaškem pravilno uporabil materialno in procesno pravo glede pravil za mednarodno zaščito po pravu EU in Ženevski konvenciji o statusu beguncev in ali bo sodišče na Hrvaškem opravilo sodni nadzor nad odločitvijo upravnega organa v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU,pri čemer o prošnji tožnikov na Hrvaškem sploh še ni bilo odločeno.¹⁴ Poleg tega pa med strankama niti ni sporno vprašanje, ali bodo hrvaški organi in sodišča pravilno uporabili pravo EU pri obravnavi njihovih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pravnih sredstev.

74. Pravno relevantno tveganje in sporno pravno razmerje med toženo in tožečo stranko glede na tožbene navedbe se namreč nanaša na pogoje nastanitve in bivanjskih razmer tožnikov ter šolajočih otrok kot prosilcev med potekom azilnega postopka na Hrvaškem, kamor bi bili prosilci vrnjeni na podlagi izpodbijanega sklepa. To sporno pravno razmerje pa avtomatično pokriva tudi zatrjevani strah in argumente tožečih strank, da obstaja tveganje, da tožeče stranke v primeru predaje ne bodo tam sprejete v azilni postopek v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU. Pravo Unije sicer temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.¹⁵ To načelo od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.¹⁶ Načelo medsebojnega zaupanja v zvezi z Dublinsko uredbo želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, pri čemer gre za domnevo, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine in Konvencije o statusu beguncev.¹⁷

75. Vendar pa ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje tega sistema v posamezni državi članici zelo oteženo, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bili prosilci za mednarodno zaščito v primeru predaje v to državo članico obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami.¹⁸ Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti,¹⁹ in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti.²⁰

76. Tožbeni zahtevek se v predmetni zadevi nanaša na odpravo sklepa, podrejeno pa na odpravo sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, pri čemer tožniki v tožbi izmenično argumentirajo, da bi tožena stranka morala dobiti konkretizirano zagotovilo od hrvaškega organa, da z bivanjskimi razmerami na Hrvaškem ne bo poseženo v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja tožnice in njenih mladoletnih otrok, vključno z dostopom do zdravstvene pomoči in ob tem navajajo tudi, da sta se starejša mladoletna otroka že dobro vključila v šolski sistem v Sloveniji; poleg tega pa na določenih mestih v tožbi uveljavljajo tudi, da do predaje sploh ne bi smelo priti iz razloga, ker se po poročilu Human Rights Watch iz meseca maja leta 2023²¹ še vedno dogajajo zavračanja prosilcev in onemogočanje dostopa do azilnega postopka in odstranitve v BiH, pri čemer iz tega niso izključeni niti otroci brez spremstva niti družine z mladoletnimi otroci.

77. Ker izpodbijani akt nalaga tožnikom predajo Hrvaški, Hrvaška pa je članica EU, je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta in za zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva pravic tožnikov v pravnem postopku v Sloveniji eno od dveh osnovnih pravnih vprašanj v tem upravnem sporu, ali je tožena stranka pravilno uporabila načelo prava EU o medsebojnem zaupanju med Slovenijo in Hrvaško kot državama članicama EU glede spoštovanja prava EU, varstva človekovih pravic iz Listine, in kot pravi Sodišče EU, tudi glede spoštovanja pravic iz EKČP.²² Gre za načelo, ki ga Sodišče EU v sodni praksi navezuje na določili 2. člena²³ in člena 4(3) PEU.²⁴

78. Vendar pa mora Upravno sodišče na nek način tudi neodvisno od prava EU iz razloga, ker ima Slovenija v tovrstnih sporih po Dublinski uredbi kot podpisnica EKČP na podlagi prava EU diskrecijo o tem, ali prosilce preda drugi državi članici EU, ali pa obravnava njihove prošnje za mednarodno zaščito, presoditi tudi, da izpodbijani akt zaradi predaje tožnikov Hrvaški ne krši absolutne pravice tožnikov do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP in da nesorazmerno ne posega v njihovo pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.²⁵ To pa je drugo osnovno vprašanje v tem upravnem sporu. EU namreč še ni podpisnica EKČP in dokler EU ne postane njena pogodbenica, EKČP ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije.²⁶ Slovenija pa je podpisnica EKČP in zato EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU. Ob tem je izrednega pomena metoda razlage, ki jo uporablja Sodišče EU, in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije"²⁷ in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."²⁸

79. Ker Slovenija po sodni praksi ESČP in po Dublinski uredbi ni strogo vezana na to, da uporabi pravila Dublinske uredbe o tem, katera država je pristojna za odločanje o prošnji tožnikov za mednarodno zaščito, ampak ima na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe diskrecijo, v obravnavani zadevi in v primerljivih sporih po praksi ESČP za države podpisnice EKČP ne pride v poštev domneva o tem, da so človekove pravice v enaki meri (to je v primerljivi meri in ne v identični meri) zavarovane na podlagi prava EU kot so zavarovane tudi na podlagi EKČP.²⁹ Ta domneva v tem primeru z vidika EKČP ne pride v poštev, ampak je Slovenija v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravic tožnikov iz 3. in 8. člena EKČP.³⁰ Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga",³¹ obe pravici, iz člena 3. EKČP in člena 8. EKČP, pa je treba obravnavati v povezavi z načelom in prakso ESČP glede varovanja največjih koristi otrok.

Razlaga diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe v luči skladne razlage prava EU in sodne prakse ESČP v zvezi z določbo člena 24(2) Listine:

80. V zadevi C.K in ostali proti Sloveniji iz leta 2017, je Sodišče EU v odstavku 88 zavzelo naslednje stališče: "Glede na okoliščine primera bi se lahko država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo "diskrecijske klavzule" iz člena 17(1) Uredbe Dublin III (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Halaf, C‑528/11, EU:C:2013:342, točko 38). Vendar navedene določbe ob upoštevanju člena 4 Listine v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo."³²

81. V (re)interpretacijah tega odstavka je v praksi nekaterih evropskih držav in tudi v Sloveniji prihajalo do spregleda ključnega dela tega stališča v povezavi s kontekstom konkretnih okoliščin iz predmetnega postopka v Sloveniji. Ključen je namreč del stališča, kjer Sodišče EU pravi, /.../ "v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari" /.../. V takem položaju, kot je bil v zadevi CK. in ostali proti Sloveniji, diskrecijska klavzula iz Dublinske uredbe ne vključuje obveznosti države članice, da prevzame pristojnost in v položaju, kakršen je bil v tem slovenskem primeru pred Sodiščem EU, ministrstvo za notranje zadeve še ni naredilo nobenega preventivnega ukrepa v sodelovanju z hrvaškim pristojnim organom za zavarovanje pravice tožnice do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje, zato tudi v danih okoliščinah ni mogla biti ugotovljena prepoved predaje. Drugačna interpretacija namreč lahko vodi h konfliktu med sodno prakso ESČP v zvezi s 3. ali 8. členom EKČP in pravom EU, čemur pa se je treba z že omenjeno metodo razlage prava EU izogniti.³³

82. Z vidika prava EU in pravnega pomena diskrecijske klavzule v sekundarnem pravu EU v povezavi z Listino je za obravnavani spor pomembno, da je Veliki senat Sodišča EU v kasnejši zadevi SM z dne 26. marca 2019 zavzel stališče, da kadar ima država določeno diskrecijo oziroma polje proste presoje za odločanje (tudi na področju migracij) in se zadeva nanaša na pravico do zasebnosti otroka iz 7. člen Listine oziroma 8. člena EKČP, je treba to diskrecijo uporabiti ob upoštevanju 7. člena in člena 24(2) Listine. Da bi se pri izvajanju polja proste presoje te določbe spoštovale, morajo pristojni nacionalni organi opraviti uravnoteženo in razumno presojo vseh okoliščin, ki so upoštevne in so aktualne za posamezno zadevo in zlasti koristi zadevnega otroka.³⁴ To uravnoteženje pa lahko kljub pooblastilu za odločanje po diskreciji v posamičnem primeru pripelje tudi do priznanja določene iztožljive pravice.³⁵

83. Nekaj dni po sodbi v zadevi SM, to je dne 2. aprila 2019, je Veliki Senat Sodišča EU v zadevi H.R., tokrat v zvezi z Dublinsko uredbo, razvil interpretacijo, da je zaradi pomena pravice iz 7. člena in člena 24(2) Listine treba narediti izjemo in upoštevati merilo glede družinskega življenja iz 9. člena Dublinske uredbe, četudi je prosilec v državi članici A zaprosil za azil, pa je to državo potem zapustil in v državi članici B vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito, če prosilec ob tem v državi članici B posreduje dokaze, na podlagi katerih je očitno, da bi bilo treba državo članico B šteti za odgovorno za obravnavo prošnje. V tej sodbi namreč Veliki senat skozi celotno sodbo utemeljuje, zakaj se v taki situaciji prosilec ne more sklicevati na merila iz III. poglavja, potem pa v zgolj enem - predzadnjem odstavku obrazložitve vzpostavi omenjeno izjemo in sicer ravno zaradi določil 7. člena in člena 24(2) Listine.³⁶ S tem je Sodišče EU za primer dejanskih okoliščin iz nizozemske zadeve H.R. preprečilo možno nasprotje med sodno prakso Sodišča EU in ESČP v zvezi s 7. členom Listine oziroma 8. členom EKČP v povezavi z načelom varovanja otrokovih koristi.

84. V postopnem izgrajevanju razlage pomena oziroma učinka določbe člena 24(2) Listine v razmerju do ostalih določb iz sekundarnega prava EU, vključno z diskrecijsko klavzulo, je pomembna tudi sodba Sodišča EU v zadevi M.A. z dne 11. 3. 2021, ki se nanaša na razlago Direktive o vračanju 2008/115. V tej sodbi je Sodišče EU zavzelo stališče, da je določba člena 24(2) Listine oblikovana široko in da jo je treba upoštevati, ko se odločitev neposredno ali posredno nanaša na otroke in da je taka ugotovitev potrjena s členom 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP), na katerega se izrecno sklicujejo pojasnila v zvezi s členom 24 Listine. Za obravnavani spor je pomembno, da se je Sodišče EU ob tem sklicevalo na mnenje Odbora Združenih narodov za otrokove pravice in sicer na Splošno pripombo št. 14 (2013) Odbora za otrokove pravice o pravici otroka do upoštevanja njegovih koristi kot glavnega vodila (člen 3(1)), CRC/C/GC/14, točka 19).³⁷

85. Sklicevanje Sodišča EU na mnenje Odbora ZN za otrokove pravice št. 14 je pomembno zaradi tega, ker je Odbor ZN za otrokove pravice v omenjenem mnenju št. 14 že interpretiral, da ima "načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo. Gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.³⁸ Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.³⁹ V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.⁴⁰ Upravno sodišče je to interpretacijo že večkrat vneslo v upravno-sodno prakso.⁴¹

86. V naslednji pomembni sodbi z dne 22. februarja 2022 v zadevi XXXX je Veliki senat Sodišča EU opozoril, da je pri ocenjevanju, ali je dosežen prag posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z uporabo načelo medsebojnega zaupanja pomembno, ali je pri prosilcu neodvisno od prosilčeve volje in osebne izbire podana kakšna "posebna ranljivost".⁴² V zvezi s pravico iz 7. člena v navezavi na člen 24(2) Listine pa je opozorilo, da ta pravica ni absolutna in je lahko predmet omejitev pod pogoji, določenimi v členu 52(1) Listine.⁴³ Ta interpretacija sicer ni bila podana v zvezi z diskrecijo po členu 17(1) Dublinske uredbe, ampak v zvezi z diskrecijo po določilu člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU.

87. Naslednja pomembna sodba in interpretacija v zvezi z diskrecijsko klavzulo iz Dublinske uredbe je prišla z zadevo L.G. dne 16. februarja 2023, kjer je šlo za prosilko, ki je bila v času vložitve prošnje na Nizozemskem noseča. V tej zadevi je Sodišče EU izpeljalo, da čeprav iz sodbe v zadevi M. A. in drugi (C‑661/17) izhaja, da člen 6(1) Dublinske uredbe državi članici, ki na podlagi meril, opredeljenih v poglavju III te uredbe, ni odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne nalaga, naj upošteva največjo korist otroka in naj to prošnjo na podlagi člena 17(1) navedene uredbe obravnava sama, "pa iz te sodbe prav tako izhaja, da državi članici nič ne preprečuje, da obravnava tako prošnjo, ker je taka obravnava v največjo korist otroka. Zato mora zadevna država članica glede na obseg diskrecijske pravice, ki jo tako daje ta uredba, določiti okoliščine, v katerih želi uporabiti možnost iz tega člena 17(1), in se odločiti, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, za katero na podlagi meril, opredeljenih v navedeni uredbi, ni odgovorna/.../. Glede na zgornje preudarke /.../ je treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zakonodaja države članice pristojnim nacionalnim organom nalaga, da zgolj zaradi največje koristi otroka obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila državljanka tretje države /.../ čeprav merila iz členov od 7 do 15 te uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo."⁴⁴ S to razlago je Sodišče EU prispevalo k vzpostavljanju pogojev za sodišča držav članic EU, da ne vzpostavljajo nasprotij med pravom EU in EKČP pri odločanju o varstvu človekovih pravic s strani držav članic EU v zvezi z Dublinsko uredbo. To, da mora država članica EU določiti okoliščine, v katerih uporablja možnost, ki jo omogoča diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe, je bilo sicer ustaljeno stališče Sodišča EU že pred sodbo v zadevi L.G..⁴⁵

88. Takšna določba v domačem pravu je pravica otrok do zasebnosti v smislu varstva iz 8. člena EKČP ter določba 15. člena ZMZ-1, ki se v obravnavani zadevi navezuje na okoliščine v zvezi z nastanitvijo otrok in bivanjskimi pogoji na Hrvaškem v primeru predaje ter določba prvega in četrtega odstavka 88. člena ZMZ-1, ki se nanaša na pravice glede šolanja dveh najstarejših otrok v predmetni zadevi. Posebno za otroke, ki so prosilci za mednarodno zaščito, je v 15. členu ZMZ-1 med drugim predpisano, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov. Mladoletnikom je treba zagotoviti življenjski standard, ki je primeren njihovemu psihičnemu, duševnemu, duhovnemu, moralnemu in družbenemu razvoju (prvi odstavek 15. člena ZMZ-1). Pri ocenjevanju največje otrokove koristi se ustrezno upoštevajo med drugim tudi dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja; vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi; mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek 15. člena ZMZ-1). Mladoletnikom se zagotovi dostop do prostočasnih dejavnosti, vključno z igro in rekreativnimi dejavnostmi, ki so primerne njihovi starosti, v prostorih, kjer so nastanjeni, in do dejavnosti na prostem (tretji odstavek 15. člena ZMZ-1). Po določilu prvega odstavka 88. člena ZMZ-1 pa se otrokom zagotovi pravica do osnovnošolskega izobraževanja ter pripravljalna pomoč z namenom olajšanja dostopa do izobraževanj (četrti odstavek 88. člena ZMZ-1). Mladoletnim prosilcem za azil zagotovljen dostop do izobraževalnega sistema pod podobnimi pogoji kot državljanom (14. člen Direktive o sprejemu 2013/33/EU), v nastanitvenih centrih pa se morajo upoštevati posebne okoliščine, povezane s spolom in starostjo ter položaj ranljivih oseb (člen 18(1)(b) in 18(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU).

89. Razlaga določbe 17(1) Dublinske uredbe v povezavi z določbo člena 24(2) Listine v zadevi L.G. se ujema z mnogo zgodnejšo interpretacijo Sodišča EU v zadevi MA, BT, DA z dne 6. 6. 2013, kjer je Sodišče EU odločilo, da čeprav je korist mladoletnika izrecno omenjena le v prvem odstavku člena 6 Dublinske uredbe (št. 343/2003), člen 24(2) Listine učinkuje tako, da se morajo pri vseh odločbah, ki jih države članice sprejmejo na podlagi drugega odstavka navedenega člena 6, prav tako upoštevati predvsem koristi otroka.⁴⁶ V tej zvezi so relevantne tudi uvodna izjava št. 15,⁴⁷ uvodna izjava št. 17⁴⁸ in uvodna izjava št. 13⁴⁹ Dublinske uredbe.

Opredelitev dveh različnih (splošnih) dokaznih standardov v zvezi z uporabo načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU in 4. členom Listine oziroma 3. členom EKČP:

90. Z vidika sodne prakse ESČP polna odgovornost države podpisnice EKČP, ko torej ne gre za uporabo domneve o enakovrednem varstvu pravic, pomeni, da ESČP v primeru tožbe na ESČP zoper odločitev o predaji po Dublinski uredbi ne izvaja nadzora nad spoštovanjem pravic iz EKČP organov in sodišč države podpisnice EKČP zgolj z blagim testom preverjanja obstoja morebitnih "očitnih napak" v presoji tveganja,⁵⁰ ampak opravi standardno presojo in nadzor nad spoštovanjem določb in prakse ESČP s strani domačih organov in sodišč.⁵¹ To pa pomeni, da lahko pride v tovrstnih zadevah na več mestih pravne interpretacije in argumentacije do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU, in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije"⁵² in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."⁵³ Usklajeni morata biti "ravni varstva" določene pravice v pravu EU in na podlagi EKČP,⁵⁴ kar pomeni, da morata biti usklajeni ne samo na primer pravni opredelitvi določene človekove pravice, ampak tudi dokazni standardi glede njenega uveljavljanja oziroma učinkovitega varstva. V nasprotnem primeru lahko pride do nesprejemljive situacije, da je izpodbijani akt zakonit z vidika prava EU, a pomeni kršitev pravice iz EKČP.

91. Za obravnavani upravni spor je torej naslednje, bolj specifično pravno vprašanje, kateri je tisti dokazni standard, ki aktivira obveznost Republike Slovenije, da namesto golega sklicevanja na načelo medsebojnega zaupanja, opravi strogo oceno tveganja z vidika 3. člena EKČP in načela medsebojnega zaupanja po pravu EU ne glede na pravila uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. O tem se Sodišče EU še ni izrecno opredelilo v sodni praksi.

92. Po sodni praksi ESČP na splošno, torej ne zgolj v zadevah, ko gre za uporabo Dublinske uredbe, se obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ne aktivirajo šele, ko obstajajo "utemeljeni razlogi za prepričanje," da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, ampak se te obveznosti aktivirajo, ko stranka "nima očitno neutemeljenega zahtevka" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP.⁵⁵ V Dublinskih zadevah je ta dokazni standard vzpostavljen že z sodbo Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v Blegium and Greece iz leta 2011⁵⁶ in je potrjen s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Tarakhel v. Switzerland iz leta 2014, ki jo Upravno sodišče razčlenjuje na ustreznem mestu v nadaljevanju tega razdelka sodbe.

93. Sodišče EU se o tem istem dokaznem standardu, ki sproži obveznosti po strogem preverjanju tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja po Dublinski uredbi še ni izrecno opredelilo. Vendar pa se je temu standardu najbolj približalo v sodbi v zadevi B. V sodbi v zadevi B je namreč Sodišče EU sledilo standardu iz prakse ESČP in je odločilo, da se avtomatični suspenzivni učinek tožbe v postopku pred prvostopenjskim sodiščem aktivira ne šele v primeru, če je izkazana dejanska nevarnost, da bo v primeru vrnitve osebi kršena pravica iz 4. člena Listine, ampak že, če zahtevek prosilca vsebuje trditve, s katerimi želi dokazati, da bi bil izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, torej da te njegove/njene trditve "niso očitno neutemeljene."⁵⁷ Sodišče EU namreč ob tem opozarja, da se ne sme pomešati med seboj dokazni standard za aktiviranje avtomatičnega suspenzivnega učinka z dokaznim standardom, ki se zahtevajo za ugotovitev kršitve 4. člena Listine.⁵⁸

94. Kadar torej z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP niso očitno neutemeljeni.⁵⁹

95. Med varstvom pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine in varstvom pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine v povezavi z načelom varovanja največjih koristi otrok v teh primerih obstaja določena zveza. Če namreč okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP še posebej, ko je ob tem treba upoštevati tudi načelo varovanja največjih koristi otrok. Upravnemu sodišču ni poznan primer, da bi ESČP ob tem, ko je presojalo primere predaje po Dublinski uredbi z vidika varstva pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP, ugotovilo kršitev te pravice. Vendar pa iz sodbe v zadevi Tarakhel v. Switzerland, v kateri je ESČP tveganje zaradi predaje prosilca preizkušalo z vidika 3. člena in ne 8. člena EKČP, izhaja dovolj elementov, da Upravno sodišče lahko tudi v obravnavani zadevi vzpostavi mejo med pravico iz 4. člena Listine (3. člena EKČP) in pravico iz 7. člena Listine (8. člena EKČP) za potrebe odločanja o tem, ali je tožena stranka storila vse, kar bi morala storiti za zagotovitev stroge ocene tveganja z vidika 4. člena Listine.

Upoštevanje posebne ranljivosti tožnikov v luči vprašanja, ali je v zadevi izkazano, da imajo tožniki zahtevek za varstvo pravice iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen:

96. Z vidika presoje kriterija, ali imajo tožniki v tej zadevi zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim"), je pravno relevantna okoliščina ta, da vsi tožniki spadajo v kategorijo ranljivih oseb. Kajti vsi otroci tožnice so mladoletni in tožnica sama skrbi za njih (22. točka 2. člena ZMZ-1). Njihova starost v času odločanja tožene stranke je bila: 1 leto (deček), 2 leti in pol (deček), 5 let (deček), 10 let (deček), najstarejša deklica je imela 11 let. Čeprav je v prvi pripravljalni vlogi navedeno drugače, in sicer, kot da tožnica ni podala prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, v drugi pripravljalni vlogi pa tožniki izrecno uveljavljajo, da je tožnica na zahtevo policistov podala namero za azil in da ni imela izbire, čeprav je bila namenjena v Slovenijo, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 27. 9. 2023 jasno izhaja, da je na posebno vprašanje, ali je na Hrvaškem zaprosila za azil, odgovorila pozitivno in dodala: /.../ ampak ciljno državo sem imela Slovenijo." Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja sum, da hrvaški organi tožnice z otroki niso obravnavali kot prosilce za azil, ali da bi jih v to prisilili s silo ali zvijačo. Hrvaški (policijski) organ, tudi če ni pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, ima celo obveznost, da tujca, za katerega se lahko sklepa, da gre morda za prosilca za mednarodno zaščito, informirajo o možnostih in pravicah glede dostopa do azilnega postopka⁶⁰ in če prosilec v taki situaciji noče vložiti prošnje za mednarodno zaščito, mu mora biti v skladu z Direktivo o vračanju 2008/115 izdana odločba o vrnitvi.⁶¹

97. Pomembna stvar, ki je relevantna v zvezi z vprašanjem, ali se je tožena stranka v tej zadevi lahko oprla zgolj na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa bi morala pridobiti določene dodatne zanesljive informacije in/ali posebna zagotovila s strani hrvaškega pristojnega organa, da bo obravnava tožnikov in njihova nastanitev v času poteka azilnega postopka v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in standardi iz 4. člena Listine, je torej ta, da iz določene sodne prakse Upravnega sodišča v zadevah predaje prosilcev Hrvaški po Dublinski uredbi izhaja, če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi s postopki predaje na Hrvaško izkazuje, da to pride v poštev, če je bil tožnik na Hrvaškem že žrtev nasilja s strani hrvaških policistov,⁶² ali pa, če gre druge primere posebne ranljivosti, povezane s posebnimi zdravstvenimi potrebami prosilca,⁶³ ali pa na primer s starostjo in spolom.⁶⁴ Vrhovno sodišče RS je pomen posebne ranljivosti prosilke (zaradi zdravstvenega stanja) in njenega sina (zaradi mladoletnosti) v zvezi z dokaznim pravom in obveznostjo pridobitve ustreznega zagotovila s strani hrvaških organov izpostavilo v zadevi I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023 (odst. 18).

98. V zadevi Up-919/23 z dne 23. 11. 2023, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da pridobitev posebnega zagotovila Hrvaške v tem primeru ni bila potrebna, je Ustavno sodišče upoštevalo, da pritožnik v ustavni pritožbi ni zatrjeval, da bi bil posebej ranljiv.⁶⁵ Zaradi tega odločitve Ustavnega sodišča iz zadeve Up-919/23, ki je dana v okviru omejitev odločanja v postopku ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ne gre posploševati v tem smislu, da posebno zagotovilo s strani hrvaških organov nikoli ni potrebno, če se stranka pri izpodbijanju domneve o spoštovanju človekovih pravic in prava EU na Hrvaškem v zvezi z odločitvijo tožene stranke na podlagi Dublinske uredbe sklicuje predvsem na poročila o stanju na Hrvaškem glede obravnavanja tujcev, ko prestopijo državno mejo med BiH in Hrvaško in izkazujejo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je glede tega že v sodbi v zadevi I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023 izpeljalo, da je ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna"⁶⁶ za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.⁶⁷ V navedenih zadevah (v opombah 61., 62. in 63. te sodbe), kjer je bila ugotovljena posebna ranljivost prosilcev in v teh zadevah ponekod tudi napačna uporaba dokaznih pravil glede t.i. "sistemskih pomanjkljivosti," in ob upoštevanju dejstva, da informacije o stanju na Hrvaškem iz leta 2021 in 2022 še vedno niso kazale spremenjenih razmer glede dostopa do azilnega postopka, ki bi bile v skladu s pravili in standardi iz EU, je Upravno sodišče v navedenih zadevah ranljivih prosilcev tožbam ugodilo, ker tožena stranka ni pridobila ustrezno konkretiziranih individualnih zagotovil od hrvaškega organa, da v primeru predaje ne bo prišlo do kršitev omenjenih človekovih pravic v zvezi s sprejemom po Direktivi 2013/33/EU in 4. členom Listine.

99. Na podoben oziroma enak način je to izpeljalo tudi Ustavno sodišče, ko je odločilo, da ravnanja hrvaških policistov v odnosu do prosilcev pri oziroma po njihovem prehodu meje med BiH in Hrvaško ne morejo biti "pravno odločilne" okoliščine, ki bi (brez drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih) lahko "bistveno vplivale" na odločitev o predaji⁶⁸ oziroma ne morejo "same po sebi" voditi k zaključku, da predaja na Hrvaško ni dopustna.⁶⁹ Ustavno sodišče se sicer ob tem ni (izrecno) oprlo na mnenje Generalnega pravobranilca v zadevi X z dne 13. 7. 2023. Zato pa je Upravno sodišče že opozorilo na mnenje Generalnega pravobranilca Sodišča EU v zadevi X, kjer tudi ni bila omenjena nobena posebna oblika ranljivosti prosilca, in po katerem podatke za postopke na meji med Poljsko in Belorusijo "ni mogoče šteti za pomembne" za nevarnost nečloveškega ravnanja na podlagi člena 3(2) Dublinske uredbe v primeru predaje prosilca iz Nizozemske na Poljsko, ker ne gre za "objektivno primerljive okoliščine". S temi podatki ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje prosilca Poljski.⁷⁰ Upravno sodišče je ob tem opozorilo tudi na možno dopolnjevanje tega stališča z določenimi dodatnimi elementi za situacijo, ko ni nobenih podatkov o stanju v zvezi s predajami prosilcev po Dublinski uredbi, na kar pa bo treba počakati do izdaje sodbe Sodišča EU.⁷¹

100. To, da je posebna ranljivost zelo pomembna okoliščina pri obravnavi vprašanja, ali je dosežen prag posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, je Veliki senat Sodišča EU odločil v že omenjeni zadevi XXXX;⁷² logično, da je psoebna ranljivost prosilca relevantna tudi pri ugotavljanju, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. To je vsekakor treba upoštevati v sporu, kakršen je obravnavani, kjer so tožniki mladoletni otroci zaradi tega, ker o potrebi po konkretiziranih individualnih zagotovilih države, ki je pristojna za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, že obstaja sodna praksa Velikega senata ESČP in se navezuje na načelo varovanja največje koristi za otroka v zvezi s 3. členom EKČP, kar je potrebno povezati z določilom člena 24(2) Listine.

101. V predmetni zadevi gre torej za posebno ranljivost vseh petih otrok in njihove matere, ki je sama in zato tudi ona spada med posebej ranljive osebe v smislu 21. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU oziroma 13. člena ZMZ-1 (v povezavi z 22. točko 2. člena ZMZ-1). Ti dve določili zahtevata čim bolj zgodnjo identifikacijo morebitne ranljivosti prosilca in oceno posebnih potreb tako glede sprejema kot tudi procesnih jamstev (12., 13. in 14. člen ter 23. in 24. točka 2. člena ZMZ-1) ter uporabe Dublinske uredbe.⁷³ V predmetni zadevi ni sporna zaščita ranljivih prosilcev glede sprejema v Sloveniji, ampak glede sprejema prosilcev, nastanitev ter bivanje tožnikov in šolanje dveh najstarejših otrok na Hrvaškem.

Pravilo o deljenem dokaznem bremenu ne samo, ko gre za prosilce v položaju posebne ranljivosti:

102. V zadevi Tarakhel v. Switzerland je šlo za odločanje švicarskega organa za predajo družine z otroci po Dublinski uredbi v Italijo. V zadevi so bile sporne okoliščine o tem, ali bo družina v nastanitvenem centru v Bologni ostala skupaj in ali bo nastanitev prilagojena starosti mladoletnih otrok. Veliki senat ESČP je te okoliščine povezal s prepovedjo nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP in ne s pravico do varstva zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Veliki senat ESČP je odločil, čeprav razmere glede sprejema prosilcev za azil v Italiji v relevantnem času niso bile tako slabe, kot so bile bivanjske razmere za prosilce v Grčiji (v smislu zadeve M.S.S. v Belgium and Greece⁷⁴), splošno zagotovilo, ki ga je švicarski upravni organ dobil od italijanskega organa, da bodo prosilci v primeru predaje Italiji nameščeni v Bologni in sicer v enem od nastanitvenih centrov, ki jih financira ERF (European Refugee Fund), ni zadoščalo z vidika 3. člena EKČP in z vidika načela varovanja koristi otrok. Situacija v obravnavanem sporu je z vidika tega, katere informacije o nastanitvi tožnikov je v izpodbijanem aktu uporabila tožena stranka, primerljiva z zadevo Tarakhel.

103. V zadevi Tarakhel so se pritožniki sklicevali na pomanjkanje zasebnosti, varnostne incidente, ki so jim bili sami priča v centru v Bariju in da je prišlo do primerov sistematičnega ločevanja med družinskimi člani; ESČP pa je imelo na voljo tudi poročila UNHCR in Komisarja za človekove pravicah o razmerah v Italiji. ESČP je odločilo, čeprav okoliščine, ki jih izkazujejo poročila, ne zadoščajo za to, da bi bila samo ta poročila lahko podlaga za prepoved predaje, pa vendarle obstajajo "resni dvomi" o zmogljivosti kapacitet brez tveganja za kršitev zasebnosti, varnosti, potrebnih sanitarnih in zdravstvenih pogojev za nastanitev družin z otroci.⁷⁵ Zaradi tega bi bila predaja družine z mladoletnimi otroci Italiji, brez da bi švicarski organi pred odločitvijo o predaji pridobili podrobno in prepričljivo zagotovilo, da je konkretni center, kamor bo nameščena družina, prilagojen za sprejem družin in otrok glede na njihovo starost in da bo družina ostala skupaj, v nasprotju s pravico iz 3. člena EKČP.⁷⁶ ESČP je v tej zadevi zadevi sprejelo standard, da je v primeru, ko obstaja "resen dvom" o primernosti nastanitvenih kapacitet za družine z mladoletnimi otroci, potrebno podrobno in prepričljivo ter konkretizirano zagotovilo o bivanjskih razmerah, kamor bo družina nameščena iz razloga, ker obstajajo dve specifike pri opredeljevanju prepovedi nečloveškega ravnanja, ko gre za predajo mladoletnih otrok v drugo državo članico EU bodisi, da so otroci v spremstvu staršev, ali pa ne.

104. Prva specifika je v tem, da mora nečloveško ravnanje doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca.⁷⁷ Druga specifika pa je v tem, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino v kontekstu varstva pravic iz EKČP in v tej zvezi ESČP omenja revščino, popolno odvisnost prosilcev od države podpisnice EKČP, pri čemer se prosilec lahko sreča z indiferentnostjo državnih organov, kar je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom, v okviru tega pa gre pri otrocih celo za "ekstremno ranljivost".⁷⁸ Pri otrocih je odločilen dejavnik, ki pretehta morebitno okoliščino, da otrok nima urejenega statusa bivanja v državi podpisnici EKČP, njihova ekstremna ranljivost. Zato mora otrok uživati ustrezno zaščito in humanitarno pomoč.⁷⁹ V tovrstnih zadevah ESČP namreč upošteva tudi pravno dejstvo, ki ima vpliv na določitev praga nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, to pa je, da države članice EU veže Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. To je relevantno tako za mladoletnike kot za odrasle prosilce za mednarodno zaščito.⁸⁰

105. Ker gre v obravnavani zadevi tudi za prosilko, ki sama skrbi za pet mladoletnih otrok, od katerih dva hodita v šolo v Sloveniji, so v obravnavani zadevi posebej relevantni standardi iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel v. Switzerland, standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Jawo pa so relevantni, kolikor se nanašajo na prosilce, ki niso (šolajoči) mladoletniki. V zadevi Jawo, kjer ni šlo za posebej ranljivega prosilca, Sodišče EU uporablja standard "posebej visokega praga" glede posega v pravico iz 4. člena Listine, ki bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba - prosilec za mednarodno zaščito - ki je povsem odvisen od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire v drugi državi članici EU znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njegovo telesno ali duševno zdravje ali bi se znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag po stališču Sodišča EU ni dosežen v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer upravičenca do mednarodne zaščite, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.⁸¹

106. Sodišče EU v zadevi Jawo nadaljuje, da ni mogoče povsem izključiti, "da prosilec za mednarodno zaščito lahko dokaže obstoj izjemnih okoliščin," v katerih se je znašel, in iz katerih je razvidno, da bi se, če bi bil predan v državo članico, ki je običajno odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, po priznanju mednarodne zaščite "zaradi posebne ranljivosti" ter neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja, ki izpolnjuje merila iz točk od 91 do 93 te sodbe.⁸² Vendar v zadevi Jawo ni šlo za posebej ranljivega prosilca za mednarodno zaščito.

107. V zadevi Jawo ni šlo za prosilko z mladoletnimi otroci, ampak za odraslega moškega, ki bi morda bil upravičen do mednarodne zaščite v Italiji in je Sodišče EU v takih okoliščinah odločilo, da zgolj okoliščine, da so socialna varnost in/ali življenjske razmere v državi članici, ki poda zahtevo, boljše kot v državi članici, ki je običajno odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, nikakor ne potrjuje ugotovitve, da bi bila zadevna oseba, če bi bila predana v zadnje navedeno državo članico, izpostavljena dejanski nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s 4. členom Listine. V zadevi je šlo namreč za to, da so bile ugotovljene pomanjkljivosti v integracijskih programih za upravičence do mednarodne zaščite,⁸³ med katerimi pa ni bilo mladoletnih otrok.

108. Zato je v okviru pravil o dokaznem bremenu, ki se nanašajo na mladoletnike, bolj kot zadeva Jawo za obravnavano zadevo relevantna sodba v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, kjer je šlo za predajo prosilcev za mednarodno zaščito iz Slovenije na Hrvaško, in med katerimi sta bila poleg tožnika tudi mati z novorojenčkom, ki je imela določene psihične težave po porodu. V tej zadevi je Sodišče EU najprej ponovilo ustaljeni standard, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, na podlagi 4. člena Listine zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna, v smislu Dublinske uredbe, "če ni mogoče, da ne bi vedele," da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu te določbe.⁸⁴ Ta specialna in ustaljena opredelitev, ki ima zelo verjetno izvor v sodni praksi ESČP,⁸⁵ kaže na to, da je dokazno breme deljeno med prosilca in pristojni organ. Vendar pa Sodišče EU dokaj usklajeno v sodni praksi tudi pravi, da mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, "ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala" obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, "preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb".⁸⁶ Sodišče EU na tem mestu v sodbi v zadevi Jawo govori torej o tem, da ima pristojni organ na voljo elemente, ki jih je predložila zadevna oseba, kar kaže na to oziroma se na prvi pogled iz te sodne odločbe zdi, da Sodišče EU nalaga dokazno breme prosilcu za mednarodno zaščito.

109. V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, ki datira v čas leta 2017, je Sodišče EU lahko iz odločbe slovenskega upravnega organa razbralo, da naj bi bil sprejemni center v Kutini namenjen ranljivim osebam in da naj bi bil zagotovljen tudi dostop do zdravstvenega varstva, slovenski organi pa so od hrvaških organov celo pridobili zagotovilo, da bodo tožeče stranke v postopku prejele potrebno zdravniško obravnavo. Tožeče stranke v zadevi C.K. v postopku pred Sodiščem EU glede navedenega tudi niso zatrjevale, da omenjene okoliščine ne bi odražale dejanskega stanja stvari.⁸⁷ Kljub temu je Sodišče EU izpeljalo, da omenjeno zagotovilo ni dovolj, ker ni mogoče izključiti, da "lahko že sama predaja" prosilke, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanjo pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu znatnega in nepopravljivega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki je na voljo v drugi državi članici.⁸⁸ V nadaljevanju pa Sodišče EU pravi: /.../ "Če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo."⁸⁹

110. Iz tega bi bilo mogoče narediti sklep, da je vse dokazno breme na prosilcih, da predložijo "objektivne elemente", s katerimi je mogoče izkazati, da bi imela predaja znatne in nepopravljive posledice v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Vendar v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji je šlo za specifično zdravstveno stanje, torej zelo osebno okoliščino tožnikov, za katero upravni organ ni mogel izvedeti, če mu je ne bi predložila in izkazala tožeča stranka.

111. Zato je z vidika standardov dokaznega bremena v obravnavani zadevi ključno vprašanje, ali je mogoče, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akt vedela oziroma bi morala vedeti za okoliščine v zvezi s predajo tožnikov Hrvaški, zaradi katerih njihov zahtevek ni bil očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP) in zaradi česar tožena stranka ne bi smela avtomatično uporabiti načela medsebojnega zaupanja - torej brez, da bi preverjala določena dejstva in s tem opravila strogo oceno tveganja z vidika 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP.

112. Na tej točki se je treba ponovno ozreti in uporabiti dokazne standarde v zvezi s procesno komponento pravice iz 3. člena EKČP, da ne bi prišlo do nasprotja med pravom EU in sodno prakso ESČP. Veliki senat Sodišča EU v zadevi Jawo namreč pravi, da 4. člen Listine ustreza 3. členu EKČP in da sta vsebina in obseg 4. člena Listine, kot to določa člen 52(3) Listine, enaka vsebini in obsegu, ki ju določa 3. člen EKČP.⁹⁰ V tem smislu je bilo Sodišče EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji še bolj jasno, ko je navedlo, da je glede temeljnih pravic zakonodajalec EU želel poleg kodifikacije - v členu 3(2) Dublinske uredbe - sodne prakse iz sodbe v zadevi N. S. in M.E (C‑411/10 in C‑493/10) v uvodnih izjavah 32 in 39 navedene uredbe poudariti, da države članice pri njeni uporabi "zavezujeta sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice" in 4. člen Listine.⁹¹ Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, pa je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.⁹²

113. V zadevi M.S.S. v Belgium and Greece, ko je šlo za vprašanje ugotavljanja splošnih razmer v zvezi s predajami prosilcev po Dublinski uredbi v Grčijo, je Veliki senat ESČP odločil, da prosilec ne more nositi vsega dokaznega bremena.⁹³ Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega,⁹⁴ da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin.⁹⁵ Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij,⁹⁶ torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. Oba torej skupaj (v sodelovanju) ugotavljata pravno relevantne dejstva za varstvo pravice iz 4. člena Listine in 3. člena EKČP.⁹⁷

114. To sicer po izrecni praksi Sodišča EU nedvomno velja v postopkih odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. V zadevi M. iz leta 2012 namreč Sodišče EU pravi, da "v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive mora zadevna država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje. Ta zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec.⁹⁸

115. Po mnenju Upravnega sodišča, če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku glede na to, da gre za absolutno zavarovano pravico in da je glede teh vprašanj v zvezi z dublinskimi postopki sodna praksa ESČP, kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, morebiti bolj izrecna v omenjenih zadevah Tarakhel in M.S.S., kot sodna praksa Sodišča EU v zvezi z dublinskimi postopki (predaje na Hrvaško), ki pa je odvisna od postavljanja predhodnih vprašanj sodišč držav članic EU.

116. Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP namreč zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP,⁹⁹ kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu;¹⁰⁰ to obveznost pa ima tudi sodišče, če se relevantni elementi pojavijo po izdaji upravnega akta.¹⁰¹ V praksi ESČP je tudi večkrat poudarjeno, in tako tudi v zadevi M.S.S. v Belgium and Greece, da zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj in v razmerah, ki so bile relevantne v zadevi M.S.S., tudi zagotovilo grških oblasti belgijskemu organu, ki je bilo standardizirano in ne konkretizirano, ni bilo zadosti, da bi preprečilo ugotovitev kršitve 3. člena EKČP.¹⁰² ESČP je argument belgijske vlade, da prosilec ni v zadostni meri konkretiziral, da ne bo imel dostopa do azilnega postopka v Grčiji zavrnilo z argumentom, da je bila obveznost na belgijskem organu, ne samo da predpostavlja, da bo prosilec v Grčiji obravnavan v skladu z EKČP, ampak bi belgijski organi morali preveriti, kako pristojni organi v Grčiji uporabljajo azilno zakonodjao v praksi.¹⁰³ V teh zadevah je namreč treba paziti, da breme dokazovanja ni v tolikšni meri naloženo prosilcu, da pristojni organ dejansko po vsebini sploh ne bi ocenjeval tveganja za kršitev pravice iz 3. člena EKČP.¹⁰⁴

117. Takšno porazdelitev dokaznega bremena je sicer v zadostni meri mogoče najti tudi v sodni praksi Sodišča EU v zadevah, ko gre za uporabo načela vzajemnega zaupanja in je treba zavarovati pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.¹⁰⁵ Seveda pa je odvisno od narave informacij, ki so potrebne za dovolj zanesljivo oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ali jih lažje pridobi in predloži v postopku prosilec, ali pa državni organ tekom dublinskega postopka.

118. Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov ni nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”,¹⁰⁶ oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”,¹⁰⁷ kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”,¹⁰⁸ na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.

119. Po prepričanju sodišča torej ni nobenega dopustnega pravnega razloga oziroma argumenta, da bi bila porazdelitev bremena dokazovanja glede varstva pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ko gre za odločitev o predaji po Dublinski uredbi in za uporabo načela medsebojnega zaupanja, v bistvenem drugačna, kot če gre za varstvo te pravice v kakšnem drugem postopku na področju azila ali vračanja, kjer sicer ne gre za uporabo načela medsebojnega zaupanja, vendar stranka izkazuje zahtevek glede 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen. Razlika je zgolj v tem, da načelo medsebojnega zaupanja razumljivo zajema tudi potrebo po konstruktivnem komuniciranju in sodelovanju med pristojnima organoma držav članic EU zaradi razčiščevanja določenih dejstev, ki jih najlažje razrešita oba organa držav članic EU, in morebitno potrebo po sprejemu določenih preventivnih ukrepov. Zato se je ob problemih učinkovitega varstva pravic, ki so v Evropi nastali zaradi načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU v zvezi z Dublinsko uredbo, pa tudi že prej, ustalila interpretacija, da določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer in šolanja, ko gre za mladoletne otroke. In te informacije povsem razumljivo in logično bistveno lažje lahko pridobi tožena stranka na podlagi možnosti sodelovanja s pristojnim organom iz Hrvaškem, kar je sestavni del načela medsebojnega zaupanja, kot pa tožniki. V teh zadevah, kjer je vpleteno načelo medsebojnega zaupanja, bi zato moralo biti varstvo absolutno zavarovane pravice iz 4. člena Listine v poveztavi s člen0om 24(2) Listine bistveno bolj zanesljivo, kot v drugih zadevah, kjer to načelo ne pride v poštev in lahko zato ostaja večje tveganje za kršitev pravice iz 4. člena Listine.

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika vprašanja, ali so prosilci izpolnili svoj del dokaznega bremena v navezavi na dokazno breme tožene stranke glede stroge ocene tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine:

120. Tožnica je v prošnji za mednarodno zaščito 11. 8. 2023 samoiniciativno povedala, da je vstopila v Slovenijo iz Hrvaške, da njenega moža niso spustili na Hrvaško in da je bila na Hrvaškem v azilnem domu približno 7 dni, a da niso počakali na odločitev. Na kratko je opisala razloge za strah oziroma za zapustitev Ruske federacije. Uradna oseba je ni nič spraševala o razmerah bivanja na Hrvaškem in tudi tožnica ni sama v zvezi s tem ničesar izpostavila, čeprav je v zapisniku standardizirana informacija o možnosti predaje prosilcev drugi državi članici EU. V posebni rubriki v prošnji pa je bilo zabeleženo, da gre za ranljive osebe s posebnimi potrebami.

121. Na osebnem razgovoru dne 27. 9. 2023 je bila tožnica seznanjena z sprejemom pristojnosti za odločanje o prošnji s strani Hrvaške in da mora tožena stranka zato preveriti, ali bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi oziroma ji je uradna oseba postavila vprašanje, ali meni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Na osebnem razgovoru je sicer bila prisotna oseba iz Pravno-informacijskega centra (PIC). Vendar je povsem razumljivo, da tožnica ne more na zaslišanju dokazati, da bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi v smislu 4. člena Listine oziroma ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Uradna oseba je sicer po tem prvem vprašanju, preden je tožnica odgovorila, tožnico vprašala tudi, ali je razumela vprašanje in je tožnica odgovorila pritrdilno.

122. Seveda že iz predhodnih razdelkov obrazložitve te sodbe izhaja, da tožnica ne more razumeti, kaj pomeni ogroženost v smislu 4. člena Listine ali pa sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine. Zato pa je lahko odgovorila na naslednje vprašanje o tem, zakaj se ne želi vrniti na Hrvaško, ker je to povsem razumljivo in primerno vprašanje za tožnico. Ko je tožnica začela opisovati okoliščine ob sprejemu na Hrvaškem, je tožnica dobila povsem drugo vrsto vprašanja in sicer, v katerem poskusu jim je uspelo priti na Hrvaško. Kljub tej prekinitvi so nato sledila relevantna vprašanja glede nastanitve v zvezi z postopkom na policiji, nastanitvijo v sprejemnem centru po policijskem postopku, vprašanja v zvezi s prehrano, zdravniško oskrbo, sanitarnimi in higienskimi pogojih nastanitve, o odnosu policistov in oseb v nastanitvenem centru do tožnikov. Na posebno vprašanje pooblaščenke je tožnica odgovorila, da ji niso nič povedali o azilnem postopku in da tudi ni dobila nobenega zastopnika. Naredila je tudi primerjavo med nastanitvijo v Sloveniji in na Hrvaškem, obrazložila je svoje strahove in skrbi zaradi počutja otrok v primeru predaje Hrvaški, česar se vsi bojijo in da so zaradi tega vsi v stresu, da imajo otroci tu prijatelje in da se svobodno gibljejo, da so zdravi, srečni in veseli in da se je na Hrvaškem bala za najstarejšo hči, ker je bilo v centru veliko moških.

123. Iz odgovorov na vprašanja uradne osebe ne izhaja, da se tožnica ne bi potrudila in da ne bi razkrila okoliščin, problemov in stisk iz časa bivanja v nastanitvenem centru na Hrvaškem, ki bi bile očitno nepomembne, premalo natančne, pavšalne, nepovezane, nasprotujoče ali kako drugače pomanjkljive z vidika standardov dokaznega bremena, ki ga je treba tožnici upravičeno naložiti. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi morala tudi sama predložiti kakšne pravno-relevantne informacije o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v hrvaških nastanitvenih centrih po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Iz tega izhaja, da ni izkazano, da tožnica na osebnem razgovoru ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena v zvezi z utemeljevanjem, da njen zahtevek glede 4. člena Listine ni očitno neutemeljen.

124. Nadalje je z vidika presoje izpolnitve dokaznega bremena na strani tožečih strank važno, da so pooblaščenci iz PIC pred dnem izdaje izpodbijanega akta v postopku predložili informacije o Hrvaški. V povzetku virov, ki jih je je PIC predložil z vlogo z dne 22. 9. 2023, so na primer naslednje informacije, ki jim ni mogoče odreči kakršne koli relevantnosti v kontekstu predaje prosilcev Hrvaški, ko gre za ranljive prosilce, mater s petimi mladoletnimi otroki, od katerih dva hodita v šolo:

- Informacije o nasilništvu ne samo nad migranti, ki se nahajajo nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi nad prosilci za azil in (med njimi) nad otroki in da je bilo do leta 2021 dokumentiranih 10.000 nezakonitih vračanj (Amnesty International: Croatia 2021).

- Poročilo iz leta 2020 Evropskega komisarja za človekove pravice, v katerem komisar ugotavlja, da gre na Hrvaškem za "sistematično" preprečevanje pravice do dostopa do azilnega postopka tudi tistim, ki so na Hrvaško predani oziroma sprejeti iz drugih držav članic EU, vključno s Slovenijo, in so nato rutinsko vrnjeni v BiH.¹⁰⁹ Komisar ob tem pravi, da gre za načrtno oziroma sistematično "politiko odvračanja", ki se odraža tudi v izjavah najvišjih državnih predstavnikov, vključno z ministrom za notranje zadeve,¹¹⁰ odraža se v nesodelovanju ministrstva za notranje zadeve Hrvaške z Varuhinjo človekovih pravic pri vzpostavitvi nacionalnega preventivnega mehanizma¹¹¹ in odraža se v neučinkovitih preiskavah in v neodkrivanju odgovornosti za nečloveško ravnanje.¹¹²

- Informacije o tem, da je minilo že 6 let od ugotovljenih "sistematičnih kršitev pravic beguncev" z uporabo metod mučenja, preiskave teh dogodkov pa niso bile izvedene in odgovorni niso sankcionirani in da Hrvaška noče predložiti akcijskega načrta za reševanje teh problemov (Centar za mirovne studije: Svjetski dan migranata, 18. 12. 2022; Report to the Croatian Government on the visit of the European Committee for the Prevention of Torture from 10 to 14 August 2020).

- Več sodb oziroma odprtih sodnih postopkov zoper Hrvaško pred ESČP. V sodbi v zadevi Daraibou v. Croatia je ESČP ugotovilo odsotnost zadostne in razumne zaščite pravice do življenja v skladu z zakonom iz 2. člena EKČP ter neučinkovitost preiskave po incidentu v zvezi z migranti, ki zajema preiskavo o vseh pomembnih okoliščinah incidenta in o morebitni vpletenosti in (kazenski) odgovornosti uradni oseb tudi zaradi preprečevanja ogrožanja življenj v prihodnosti.¹¹³ Pooblaščenci so opozorili še na tri druge sodbe ESČP proti Hrvaški in sicer: v zadevi S.B. (onemogočanje dostopa do azilnega postopka), v zadevi M.H. (zavračanje prosilcev na meji in posledično smrt otroka) in v zadevi Y.K. (onemogočanje dostopa odvetnika do prosilca ter kršitev procesne obveznosti iz 3. člena EKČP).

- Predložene so bile informacije o sodnih odločbah sodišč držav članic zoper predajo prosilcev na Hrvaško iz sodišča v Hanovru, Stuttgartu, Braunschweigu. Te informacije so bile predložene uradni osebi pred izvedbo osebnega razgovora dne 27. 9. 2023. Z vidika porazdeljevanja dokaznega bremena in sodelovanja med tožniki in uradno osebo pri razčiščevanju dejanskega stanja ni nepomembno dejstvo, da so sodišča držav članic EU v omenjenih zadevah odpravila upravne odločbe o predaji prosilcev Hrvaški sicer ne zaradi dokončne prepovedi predaje, ampak so sodišča odločila, da so bili akti nezakoniti, ker niso bila pridobljena konkretna in individualizirana zagotovila, da v primeru predaje ne bo (pri)šlo za kršitev pravice iz 4. člena Listine. Iz povzetkov teh sodnih odločb ni razvidno, ali sodišča držav članic EU delajo razliko med posebej ranljivimi prosilci in tistimi, ki nimajo posebne ranljivosti.

- Pooblaščenci iz PIC so predložili tudi odgovor Hrvatskog pravnog centra z dne 16. 1. 2023 na konkretno vprašanje PIC, in sicer so pojasnili, da ta nevladna organizacija ni prisotna v sprejemnim centru za prosilce že 3 leta in da ne more potrditi informacij iz prejšnjih let, da so prosilci za mednarodno zaščito, ki so predani Hrvaški, nastanjeni s sprejemne centre, bodisi če o njihovih prošnjah še ni bilo odločeno, ali če ponovno zaprosijo za azil.

125. Vse te informacije iz vloge z dne 22. 9. 2023 niso nepomembne z vidika vprašanja, ali imajo tožniki zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, saj se te informacije niso nanašale samo na migrante, ki so bili nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na prosilce za azil. Vsi tožniki v predmetni zadevi pa spadajo med ranljive osebe.

126. Temu je nato sledila predložitev informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, in ki jih je tožena stranka z vlogo z dne 13. 10. 2023 dala na vpogled in v komentar pooblaščencem tožnikov. Tožena stranka se je (med drugim) očitno oprla na informacije iz poročila EUAA (Letno poročilo o razmerah na področju mednarodne zaščite v EU, 4. 7. 2023, točka 4.7.2.) o tem , da se hrvaško notranje ministrstvo zaradi povečanih prihodov "aktivno ukvarja z iskanjem novih lokacij za ustrezno strukturo, ki bi ustrezala potrebam za sprejem in namestitev prosilcev za mednarodno zaščito po standardih EU. Končana je bila prenova objekta v Kutini in povečana kapaciteta centra na 140 mest, s čimer se je skupna kapaciteta povečala na 740 mest". Sklicuje se tudi na poročilo Agencije EU za temeljne pravice (Consolidated Annual Activity Report of the EU Agency for Fundamental Rights 2022 z dne 15. 6. 2023), ki omenja center v Kutini, da deluje že od leta 2006 in da je namenjeno sprejemu ranljivih skupin in v nadaljevanju je navedeno, katere storitve zagotavlja. Delovanje tega centra v Kutini potrjuje tudi poročilo AIDA: poročilo o državi: Dublinska uredba, Hrvaška 26. 6. 2023. V tej isti zbirki poročil je tudi referenca na sodbo nemškega zveznega upravnega sodišča, kjer je to sodišče izpeljalo, da "ni mogoče a priori domnevati, da so dublinski povratniki izpostavljeni podobni nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati državo."

127. Navedena dejstva, na katera se je oprla tožena stranka, spadajo sicer v okvir pravno relevantnih dejstev za odločanje o predaji. Niso pa to zadosti zanesljivo ugotovljena dejstva z vidika standardov konkretiziranih zagotovil iz sodbe v zadevi Tarakhel v. Switzerland, ko gre za ranljive prosilce. V predmetni zadevi se namreč tožeče stranke ne sklicujejo zgolj na neko a priori domnevo, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni podobni nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati državo.

128. PIC je na predložena poročila s strani tožene stranke reagiral z vlogo z dne 20. 10. 2023 in je opozoril na izpuščene dele poročil, ki jih je navajala tožena stranka in sicer v tistih delih, kjer je v originalnih poročilih navedeno tudi, da so sodišča držav članic EU iz Švice, Belgije, Nemčije in Nizozemske prekinila predaje na Hrvaško in da je do zaključka preiskave tudi ministrstvo za migracije Nizozemske dne 30. 5. 2022 prekinilo predaje na Hrvaško. Izpostavlja tudi sicer izpuščeni del poročila AIDA (2023, točka 1.C), da se prosilci, ki so vrnjeni na Hrvaško iz drugih držav članic, "načeloma" ne soočajo z nobenimi ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. V zadnjem delu komentarja na poslane informacije tožene stranke pa PIC navaja, da Sporazum o mehanizmu neodvisnega spremljanja ne omogoča oziroma praksa dokazuje, da ta mehanizem ni možen v smislu nenajavljenega nadzora, ampak gre za nadzor v spremstvu pooblaščenih delavcev ministrstva za notranje zadeve in skladno z njihovimi navodili. Glede sklicevanja na statistiko pa PIC pravi, da določene države niso izvedle niti enega transferja v Hrvaško (Italija, Nizozemska, Danska).

129. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka namesto, da bi sledila dokaznim standardom in pravilom iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel in da bi pridobila od pristojnega organa Hrvaške konkretno zagotovilo o tem, kam bodo tožnik nastanjeni, ali je nastanitev prilagojena za potrebe otrok v starosti, kot so tožniki, in ali imata starejša otroka dejansko zagotovljen dostop do osnovnošolskega izobraževanja in v kateri šoli, se je tožena stranka v dokazni oceni ukvarjala z oceno neverodostojnosti tožnice o tem, ali je s petimi mladoletnimi otroci na Hrvaško vstopila v prvem ali v drugem poskusu, ali je vstopila na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH in ali je ob prijetju s strani hrvaške policije na območju Hrvatske Kostanjice dne 27. 7. 2023 deževalo, ali pa morda ni deževalo.

130. Poleg tega se toženi stranki v drugem koraku njene obrazložitve zavrženja prošnje ni zdelo, da nosi kakšno posebno dokazno težo izjava prosilke glede ravnanja policije Republike Hrvaške ob njegovih prejšnjih poskusih vstopa, saj naj bi iz sodne prakse (I Up 155/2023-21 z 21.6. 2023) izhajalo, da je bistveno pri presoji v tovrstnih zadevah, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem in kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so tujci imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tudi to nujno ne drži, kajti če je oziroma če bi tujka - mati s petimi majhnimi in mladoletnimi otroki na Hrvaškem že izrazila željo za mednarodno zaščito, pa le-ta kljub očitni ranljivosti prosilcev (tujcev) njihove prošnje ni evidentirala, potem to ni nujno brez pomena za predajo oziroma pravilno uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe, še posebej ne, če gre za majhen časovni zamik med dvema dogodkoma.

131. V tretjem koraku obrazložitve izpodbijanega akta je tožena stranka nekoliko bolj relevantna, ko ugotavlja, koliko časa so tožeče stranke bivale na Hrvaškem in je ugotovila, da je šlo za 3 dni in ne za 7 dni, kar ni nepomembno z vidika obsega izkušenj, ki so jih tožeče stranke lahko dobile v času bivanja in sprejema na Hrvaškem. Vendar je v 3 dneh tožnica s petimi majhnimi otroci lahko dobila dovolj izkušenj s sprejemom in bivalnimi razmerami, da je lahko izkusila strah in odpor do vrnitve zaradi negativnih izkušenj, kar je na zaslišanju tudi opisala.

132. Tožena stranka je nato oceno neverodostojnosti nadaljevala s tem, da se je treba predvidenih treh obrokov udeleževati ob točni uri, da so tožnik zelo verjetno bili nastanjeni v Kutini in ne v Zagrebu in da so v centru v Kutini zagotovljene storitve, ki jih tožnica ni omenjala in da bi nevladne organizacije, kot je Rdeči križ Hrvaške, vsekakor opozorile na nepravilnosti, če bi se dogajale pri sprejemu ranljivih oseb, a da so se tožeče stranke odločile zapustiti Hrvaško.

133. Tožena stranka se je v dokazni oceni spustila tudi v oceno, ali so otroci res potrebovali nujno zdravniško pomoč in se sklicuje na neodgovorno izdajanje zdravil, če bi se ta izdajala mimo zdravniške stroke, ki pa je bila tekom vikenda po predvidevanjih tožene stranke dostopna vsaj kot nujna medicinska pomoč. Sklicuje se na Zakon o obveznem zdravstvenem zavarovanju in Zakon o mednarodni zaščiti Hrvaške ter Pravilnik o standardih zdravstvene zaščite. Na tej podlagi, čeprav v začetku dokazne ocene tožena stranka govori o neverodostojnosti tožnice, na koncu zaključi, da z vsem navedenim tožnica "ni izkazala obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev" na Hrvaškem in da je zato tožena stranka "odločila, da ne bo sprejela pristojnosti za obravnavo prošnje, saj je za obravnavo njihovih prošenj potrdila pristojnost Hrvaška."

134. Oba navedena argumenta sta nepravilna, kajti tožečim strankam ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Dublinski uredbi in dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom člena 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi tožena stranka akt predaje presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na člen 24(2) Listine, bi morala najprej od pristojnega hrvaškega organa dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ni nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov, le-to prevalilo na toženo stranko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek, oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivnimi ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo.

135. Na koncu sodišče pripominja, da je bila daljša obrazložitev sodbe v tem primeru potrebna zaradi neenotne sodne prakse v Sloveniji in zaradi nujne kombinacije pravnih virov iz prava EU in sodne prakse ESČP glede na to, da domača zakonodaja v zvezi z Dublinsko uredbo ne ureja nič o diskrecijski klavzuli, dokaznih standardih in dokaznem bremenu za tovrstne primere in da je zato potrebno izhajati iz koherentne in medsebojno skladne razlage sodne prakse obeh omenjenih evropskih sodišč. Sodbe Sodišča EU, izdane na podlagi določila člena 267 PDEU, učinkujejo erga omnes, ker je cilj tega načela zagotoviti enotno razlago prava EU in upravni organi in sodišča držav članic morajo upoštevati sodno prakso Sodišča EU tudi, če se prosilec za mednarodno zaščito na sodno prakso Sodišča EU ne sklicuje.¹¹⁴ Ni pa mogoče pričakovati, da bi Sodišče EU na podlagi kakšnega predhodnega vprašanja v bistvenem oziroma bolj izrecno dopolnilo dosedanjo sodno prakso Sodišča EU glede prepletanja dokaznih standardov med sodno prakso ESČP in Sodiščem EU v zadevah uporabe diskrecijske klavzule glede na to, da Sodišče EU veže načelo avtonomije prava EU in zato ne podaja izrecne razlage prava EU z vidika EKČP, saj le-ta ni inkorporirana v pravo EU. Enako tudi od ESČP ni mogoče pričakovati, da bo vzelo za podlago presoje morebitne kršitve pravice iz EKČP pravo EU, razen v smislu načela enakovrednosti varstva pravic, torej z vidika vprašanja, ali ima država podpisnica EKČP po pravu EU diskrecijo glede predaje prosilcev v drugo državo članico EU, ali pa te diskrecije nima, kar pa je načelo znotraj ustaljene sodne prakse na podlagi EKČP in ne načelo iz prava EU. Ta obveznost za koherentno in medsebojno usklajeno uporabo obeh (ločenih) sistemov za varstvo človekovih pravic tako v največji meri sloni na sodiščih držav članic EU oziroma podpisnic EKČP.

136. Tožeče stranke so sicer predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prvo-tožeče stranke. Vendar Upravno sodišče, izhajajoč iz neposrednega učinka določbe 27. člena Dublinske uredbe v povezavi z 47. členom Listine,¹¹⁵ interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito,¹¹⁶ in glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in ker posledično tožena stranka ni opravila potrebnega sodelovanja s hrvaškim organom, za kar je po Dublinski uredbi pristojna tožena stranka, sodišče ni vabilo prvo-tožeče stranke, ki je mati in edina skrbnica petih majhnih otrok, na zaslišanje. Poleg tega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP¹¹⁷ in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.¹¹⁸ Nadalje je podlago za odločanje brez glavne obravnave sodišče črpalo tudi v določbi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

137. To pomeni, da tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) in člena 17(1) Dublinske uredbe v zvezi s procesno komponento pravice tožnikov iz 4. člena Listine ter določila člena 24(2) Listine ni izpolnila svojega dokaznega bremena pred izdajo izpodbijanega akta in je sodišče zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

138. Upravno sodišče je v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,¹¹⁹ izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.¹²⁰ z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker bo tožeča stranka predana drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče dopolnilo dosedanjo interpretacijo, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, ki pa je zavzelo drugačno interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča glede (ne)možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo ne strinja.

139. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je namreč Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,¹²¹ da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."¹²² Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."¹²³ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.¹²⁴ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".¹²⁵

140. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,¹²⁶ bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

141. "Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)." ¹²⁷ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

142. Upravno sodišče se torej strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."¹²⁸ Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.¹²⁹

143. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.¹³⁰

144. V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah, ampak je Sodišče EU ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da (enako) tudi tožnik nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.¹³¹

145. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."¹³²

146. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."¹³³

147. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.¹³⁴ Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

148. Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev"¹³⁵ in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca.

149. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.¹³⁶ Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.¹³⁷

150. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki razjasnjuje, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

151. Izmed navedenih pravnih virov (v opombi št. 97 te sodbe) v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.¹³⁸ V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."¹³⁹ Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni."¹⁴⁰ To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.¹⁴¹

152. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine EU v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnikov v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.¹⁴² To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

153. Nadalje ne gre zgolj za to, da je Upravno sodišče v omenjenih zadevah ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.¹⁴³ Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine EU, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in določba člena 47(1) in (2) Listine EU bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

154. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

155. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

156. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."¹⁴⁴

157. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

158. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,¹⁴⁵ ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,¹⁴⁶ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.¹⁴⁷ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

159. Zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče pa lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, pri čemer sodba v prvi točki izreka postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ To je nekakšna parafraza na knjigo Rolanda Dworkina "Taking Rights Seriously", Harvard University Press, 1977.
² M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 290.
³ Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2o012, odst. 175.
⁴ Glej na primer: J.K. and others v Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 97-98.
⁵ Convention determining the State responsible for examining applications for asylum lodged in one of the Member States of the European Communities (Official Journal of the European Communities, No C 254/1, 19. 8. 1997).
⁶ Glej na primer: Hurwitz, Agnès, 1999, The 1990 Dublin Convention: A Comprehensive Assessment, International Journal of Refugee Law, Vol. 11, No. 4, 647-648; Müller-Graf, P.-C., 1995, The Dublin Convention: Pioneer and Lessons for Third-Pillar Conventions, Justice and Home Affairs in the European Union: the Development of the Third Pillar, R. Bieber and J. Monar (eds.), Brussels, European Interuniversity Press, 49-63; Hailbronner, K., and Thiery, C., 1997, Schengen II and Dublin Responsibility for Asylum Applications in Europe, Common Market Law Review, 34, 957-989.
⁷ Thayaparan Iyadurai v. Secretary for the Home Department [1998] Imm Ar 470 (CA) 476.
⁸ Court of Appeal, Civil Division R. v Secretary of State for the Home Department, ex parte Adan; R. v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Subaskaran, R. v. Secretary of State for the Home Department, ex parte Aitseguer, 23 July 1999.
⁹ Gre za pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.
¹⁰ Gre za pravico do varstva zasebnosti.
¹¹ Gre za določbo o tem, da je treba upoštevati predvsem koristi otrok.
¹² Gre za pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.
¹³ Gre za pravico do zasebnosti.
¹⁴ Zato del interpretacije sodbe Sodišča EU v zadevi DG in ostali (C-228/21, C-254/21, C-297721, C-315/21, C-328/21, 30. 11. 2023, odst. 140-152) za predmetni spor ni relevanten.
¹⁵ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 80.
¹⁶ Ibid. odst. 81.
¹⁷ Ibid. odst. 82; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 57.
¹⁸ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 83-84.
¹⁹ Ibid. odst. 87.
²⁰ Več o tem, da ni nujno, da gre za "sistemske pomanjkljivosti" za to, da se zavaruje pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, s katero je ponovilo 10 let staro interpretacijo pojma "sistemskih pomanjkljivosti" iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). To interpretacijo Upravnega sodišča sta potrdili tudi Ustavno sodišče (Up-613/16, 28. 9. 2016) in Sodišče EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji (C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 42, 40) in v nekaterih sodbah v kasnejših sodnih postopkih tudi Vrhovno sodišče (na primer: I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, odst. 13).
²¹ Naslov internetnega članka, ki ga tožeče stranke navajajo na str. 7 tožbe, je "Croatia ongoing violent border pushbacks."
²² Sodišče EU v sodni praksi v zvezi z razlago Dublinske uredbe pravi, da se domneva glede spoštovanja človekovih pravic v drugih državah članicah EU nanaša na spoštovanje prava EU, pravic iz Listine, Ženevske konvencije o status beguncev in pravic iz EKČP (Jawo, C-163/17, odst. 82; DG, C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, odst. 132.
²³ Glej: Ibrahim, C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17, odst. 83; Jawo, C-163/17, odst. 80.
²⁴ Glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48;
²⁵ Z vidika sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo Dublinske uredbe s strani držav podpisnic EKČP namreč ni relevantno samo varstvo pravice iz 3. člena, ampak tudi varstvo pravice iz 8. člena EKČP (glej: A.S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015).
²⁶ J.N., C-601/15, 15. 2. 2016, odst. 45.
²⁷ J.N., C—601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.
²⁸ Ibid. odst. 48.
²⁹ Ang.: "presumption of equivalent protection".
³⁰ Sodbi Velikega senata ESČP v zadevah Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 88-91 in M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 338-340. Natančneje o pogojih, pod katerimi je država podpisnica EKČP v polni meri odgovorna za varstvo pravic iz EKČP in ko domneva o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU ni uporabljiva, glej: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 101-105; Bivolaru et Moldovan c. France, Req. no. 40324/16 et 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 98-103.
³¹ Ang.: "close/rigorous scrutiny" (Tarakhel. v. Switzerland, App. no. 29217/12, odst. 126); glej tudi: Soering v . the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 87-91; J.K. and others v. Sweden, odst. 86; primerjaj s sodbo Sodišča EU v zadevi: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 55-96 (predvsem odst. 64, 76).
³² C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 88.
³³ Glej 79. odstavek te sodbe.
³⁴ SM, C-129/18, 26.3.2019, odst. 64-65, 67-68.
³⁵ Glej: ibid. odst. 71.
³⁶ H.R., C-582/17 in C-583/17, odst. 37-85. O vplivu določbe člena 24(2) Listine na subjektivno pravico in njeno iztožljivost glej tudi: TQ, C-441/19, 14. 1. 2021, odst. 55-57, 60, 65-66, 68, 78; M.A., C-112/20, 11. 3. 2021, odst. 36-38, 43; LW, C-91/20 (Veliki senat), 9. 11. 2021, odst. 42-62.
³⁷ M.A., C-112/20, 11. 3. 2021, odst. 36-38, 43.
³⁸ UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4.
³⁹ Ibid. tč. 1A/6b, str. 4.
⁴⁰ Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.
⁴¹ Glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 27/2018, 9. 8. 2018, odst. 95; I U 743/2020, 2. 9. 2020, odst. 51-53.
⁴² XXXX, C-483/20, 22. 2. 2022, odst. 32.
⁴³ Ibid. odst. 36, glej tudi odst. 41 in 44.
⁴⁴ L.G., C-745/21, 16.2.2023, odst. 49-54.
⁴⁵ Glej: M.A., C-661/17, odst. 58; DG in ostali, C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, odst. 147.
⁴⁶ MA, BT, DA, C-648/11, 6. 6. 2013, odst. 59.
⁴⁷ Skupna obravnava prošenj za mednarodno zaščito članov ene družine s strani ene same države članice zagotavlja, da se prošnje obravnavajo temeljito, da so odločitve v zvezi z njimi dosledne in da člani ene družine niso ločeni.
⁴⁸ Kateri koli državi članici bi moralo biti dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti, zlasti iz humanitarnih razlogov in sočutja, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi koli drugimi svojci ter obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali v drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz te uredbe.
⁴⁹ Pri ugotavljanju, kaj je največja korist otroka, bi morale države članice upoštevati zlasti dobrobit mladoletnika in njegov družbeni razvoj, vprašanja varnosti in zaščite v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo, vključno z okoljem, iz katerega prihaja. Prav tako bi bilo treba za mladoletnike brez spremstva zaradi njihove posebne ranljivosti določiti posebna postopkovna jamstva.
⁵⁰ Ang.: "manifest deficiency".
⁵¹ Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 112; Bivolaru et Moldovan c. France, Req.. no. 40324/16 and 12623/17, 25. 3. 2021, odst. 116, 117-126; Romeo Castano v. Belgium, App. no. 8351/17, 9. 7. 2019, odst. 79-92.
⁵² J.N., C—601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.
⁵³ Ibid. odst. 48.
⁵⁴ Ibid. odst. 77.
⁵⁵ Soering v . the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 85, 117; glej mutatis mutandis: L.M. and others v Russia, App. no. 40081/14, 40088/14 and 40127/14, 15. 10. 2015, odst. 104; M.A. and others v. Lithuania, App. no. 59793/17, 11. 12. 2018, odst. 66, 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136.
⁵⁶ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 288, 294, 297.
⁵⁷ B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 66; primerjaj v tej zvezi: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 90.
⁵⁸ B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 64-65.
⁵⁹ Mutatis mutandis: Avotinš v Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 116.
⁶⁰ Glej VL, C-36/20, 25. 6. 2020, odst. 58, 60-82; M.N. c. Belgique, Req. no. 19656/18, 27. 10. 2020, odst. 88, 92. Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča I U 1686/2020, 7. 12. 2020, odst. 420-440.
⁶¹ To pomeni, da gre v predmetni zadevi za postopek po zahtevi Slovenije za "ponovni sprejem" in ne za postopek po zahtevi za "sprejem. O razliki med tema dvema postopkoma glej: H.R., C-582/17, C-583/17, 2. 4. 2019, odst. 54-85.
⁶² Glej na primer: I U 333/2023, 17. 3. 2023, odst. 80.
⁶³ Glej na primer: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 53, 49.
⁶⁴ Glej sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 641/2023, 3. 5. 2023, odst. 49 (prosilka iz Burundija z novorojenim otrokom).
⁶⁵ Up-919-23, 23. 11. 2023, odst. 39, 34.
⁶⁶ I U 333/2023, 17. 3. 2023, odst. 72.
⁶⁷ Enako glej tudi: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 67-68.
⁶⁸ Up-919/23, 26. 9. 2023, odst. 32.
⁶⁹ Ibid. odst. 30.
⁷⁰ Mnenje generalnega pravobranilca J. R de la Toura, X, C-392/22, 13. 7. 2023, odst. 29, 32-34, 36-37.
⁷¹ Glej sodbo v zadevi I U 1446/2023 z dne 23. 10. 2023, odst. 41-42.
⁷² C-483/20, odst. 32.
⁷³ Po določbi uvodne izjave št. 12 Dublinske uredbe se procesna direktiva 2013/32/EU uporablja tudi v dublinskih postopkih.
⁷⁴ M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011.
⁷⁵ Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 111-115.
⁷⁶ Ibid. odst. 120-122.
⁷⁷ Ibid. odst. 94.
⁷⁸ Ibid. odst. 97-98.
⁷⁹ Ibid. odst. 99.
⁸⁰ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 250, 263; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 96;
⁸¹ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92-93.
⁸² Ibid. odst. 95.
⁸³ Ibid. odst. 96-97.
⁸⁴ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 60; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 85;
⁸⁵ Glej na primer sodbi Velikega senata ESČP v zadevah: Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 31, 137; J.K. and others. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 87.
⁸⁶ Ibid. odst. 90
⁸⁷ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 71-72.
⁸⁸ Ibid. odst. 73-74.
⁸⁹ Ibid. odst. 75.
⁹⁰ Ibid. odst. 91.
⁹¹ C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 63.
⁹² M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. odst. 288, 294, 297; glej mutatis mutandis: B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 64-65.
⁹³ M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 352.
⁹⁴ Ang.: "to the greatest extent practically possible".
⁹⁵ J.K. and others. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 96.
⁹⁶ Ibid. odst. 98.
⁹⁷ Ibid. odst 96, 101.
⁹⁸ M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 65-66.
⁹⁹ Mutatis mutandis F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, para. 156.
¹⁰⁰ Mutatis mutandis J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, para. 87, 90.
¹⁰¹ Ibid. para. 83.
¹⁰² M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 353-354.
¹⁰³ Ibid. odst. 359.
¹⁰⁴ Mutatis mutandis ibid. odst. 389-391.
¹⁰⁵ Glej: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 76, 84 ter mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: Aranyosi in Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88-103, predvsem odst. 95-96; Dorobantu, C-128/18, odst. 67-69; L.P., C-354/20 PPU in C-412/20 PPU, odst. 54-55, LM, C-216/18 PPU, 75-77; XY, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 96-97.
¹⁰⁶ C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 76; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2106, odst. 91-92
¹⁰⁷ K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 84.
¹⁰⁸ Mutatis mutandis: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 77-78.
¹⁰⁹ Commissioner for Human Rights, Third Party Intervention by the Council of Europe Commissioner for Human Rights No. 18810/19, 18865/19 and 23495/19, S.B. V Croatia, A.SA. V Croatia and A.B. V Coriatia, 22. December 2020, točka 15, 16.
¹¹⁰ Ibid. točke 17-20.
¹¹¹ Ibid. točka 25.
¹¹² Ibid. točka 27.
¹¹³ Daraibou v Croatia, App. no. 84523/17, 17. 1. 2023, odst. 93, 102-103, 112-113.
¹¹⁴ A.A., C-216/22, 8. 2. 2024, odst. 43, 47-48.
¹¹⁵ Mutatis mutandis: Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.
¹¹⁶ Mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.
¹¹⁷ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.
¹¹⁸ Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.
¹¹⁹ Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.
¹²⁰ C-556/21.
¹²¹ V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."
¹²² C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
¹²³ Ibid. odst. 28.
¹²⁴ Ibid. odst. 29.
¹²⁵ Ibid. odst. 30.
¹²⁶ Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
¹²⁷ E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.
¹²⁸ Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.
¹²⁹ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.
¹³⁰ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.
¹³¹ Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.
¹³² LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
¹³³ Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
¹³⁴ Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.
¹³⁵ I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
¹³⁶ O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.
¹³⁷ Glej člen 27(1) Dublinske uredbe in člen 47(1) Listine EU.
¹³⁸ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.
¹³⁹ Ibid. odst. 39.
¹⁴⁰ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.
¹⁴¹ Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.
¹⁴² I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.
¹⁴³ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).
¹⁴⁴ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
¹⁴⁵ Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
¹⁴⁶ N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
¹⁴⁷ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2024

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1485/2023-16
• UPRS Sodba I U 224/2024-13
• UPRS Sodba I U 1447/2023-12