VSRS Sodba III Ips 21/2023


pomembnejša odločba

Jedro

Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.

Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.

Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.

Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 335,99 EUR za stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Odločitvi in nosilni razlogi sodbe prve in druge stopnje

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 4.166,63 EUR iz naslova škode, ki naj bi tožeči stranki kot posredni oškodovanki nastala zaradi prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena zavarovanec tožene stranke in delavka tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) izključuje odškodninske zahtevke delodajalcev do zavarovalnic. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila, na podlagi katere posredni oškodovanec pridobi položaj neposrednega oškodovanca, ki lahko uveljavlja odškodninski zahtevek neposredno od zavarovalnice. Vendar pa se ta izjema nanaša zgolj na točno določene subjekte, pri čemer pa tožeča stranka kot delodajalka med slednje ne spada. Ustreznost razlikovanja med izrecno naštetimi subjekti (zavodi za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje) in ostalimi posrednimi oškodovanci je potrdilo tudi Ustavno sodišče v sklepu U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20. 5. 2010. Nadalje je zavzelo stališče, da je na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) posredni oškodovanec upravičen uveljavljati odškodninski zahtevek le od direktnega povzročitelja prometne nesreče, ne pa tudi od zavarovalnice. Tožeča stranka zato ni upravičena do povračila škode iz naslova subrogacije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za škodo, ki je nastala tožeči stranki kot posredni oškodovanki, saj po ZOZP posredni oškodovanci, ki niso omenjeni v 18. členu tega zakona, torej tudi tožeča stranka, nimajo pravice do povrnitve škode od zavarovalnice. Ustavno sodišče je že odločilo, da določba 18. člena, na kateri temelji razlikovanje med posrednimi oškodovanci, ni v nasprotju z Ustavo. Glede trditev tožeče stranke o subrogaciji je zavzelo stališče, da so te nesklepčne.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3. S sklepom III DoR 25/2023 z dne 12. 4. 2023 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja: ali prvi odstavek 18. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu izključuje pravico vseh posrednih oškodovancev (z izjemo tistih, ki so v določbi navedeni) do povrnitve škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče?

Povzetek revizije

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Zatrjuje, da je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da 18. člen ZOZP derogira vsa ostala pravila odškodninskega prava in izključuje pravico vseh ostalih posrednih oškodovancev (ki niso v določbi izrecno navedeni) do odškodnine za škodo, ki nastane v prometnih nesrečah. Meni, da zahtevek iz 18. člena ZOZP po vsebini predstavlja subrogacijski zahtevek. Namen te določbe je le podrobnejša ureditev višine in postopka subrogacije za v tej določbi navedene subjekte. Pravice do odškodnine vseh ostalih subjektov pa ta določba ne ureja. Za vse ostale subjekte je treba uporabiti pravila obligacijskega prava. Sodiščema očita, da sta se zgolj formalistično sklicevali na 18. člen ZOZP, s čimer sta neutemeljeno razlikovali med delodajalci in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, čeprav je njihov položaj v bistvenem enak. Opozarja, da se Ustavno sodišče v sklepu U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20. 5. 2010 ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pravni red v vsakem primeru izključuje možnost povrnitve navedenih škod tudi drugim posrednim oškodovancem, saj da take izrecne določbe ni. Zatrjuje, da že iz preostalih določb ZOZP izhaja, da je bistvo obveznih zavarovanj v prometu v tem, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam (15. člen ZOZP), in da zavarovalnica tem tretjim osebam odgovarja neposredno do višine predpisane zavarovalne vsote (20. člen ZOZP).

Povzetek odgovora na revizijo

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. V odgovoru navaja, da lahko na podlagi 18. člena ZOZP nastalo škodo zoper zavarovalnico iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja uveljavljata le Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Drugi posredni oškodovanci (torej tudi tožeča stranka) na podlagi te določbe nimajo pravice do povrnitve škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče. Meni, da revidentkino stališče o subrogacijski naravi zahtevka iz 18. člena ZOZP ni pravilno ter da gre za odškodninski zahtevek. Pojasnjuje, da ZOZP ne derogira ostalih pravil odškodninskega prava, temveč jih le dopolnjuje. OZ posrednemu oškodovancu le izjemoma daje pravico do povrnitve škode od povzročitelja škode. V zvezi s tem se sklicuje na 180. člen in 173. člen OZ. Na podlagi 174. člena OZ pa so aktivno legitimirani za povrnitev škode le neposredni oškodovanci. OZ tako tožeči stranki kot delodajalki in posredni oškodovanki ne daje pravice do denarne odškodnine.

Obseg presoje

6. Da bi Vrhovno sodišče lahko v okoliščinah primera očrtalo obseg presoje, mora imeti pred očmi zahteve 22. člena Ustave, 371. člen ZPP in položaj, urejen v drugem odstavku 351. člena ZPP,¹ ki se v revizijskem postopku smiselno uporablja na podlagi 383. člena ZPP.

7. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Pri tem mora, kadar ne gre za položaj iz drugega odstavka 351. člena ZPP, ostati v mejah razlogov revizije.² Upoštevati je treba, da se enakopraven položaj stranke, ki ni vložila rednega ali izrednega pravnega sredstva, v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi praviloma zagotavlja z možnostjo odgovora na vložena pravna sredstva.³ Stranka, ki ni vložila pravnega sredstva, tako lahko razlogom pravnega sredstva ugovarja in sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, se mora do njenih ugovorov opredeliti.⁴ Za ohranitev tega ravnovesja med tožečo in toženo stranko je ključno, da Vrhovno sodišče, kadar ne gre za položaj iz drugega odstavka 351. člena ZPP, ostane v mejah razlogov revizije, saj se sicer spodkoplje prav to, kar naj odgovor na revizijo zagotovi.⁵

8. Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek z dvema stališčema. Prvič. Menila je, (i) da ima položaj oškodovanke, ker so med njo in povzročiteljem škode (tj. povzročiteljem prometne nesreče) izpolnjene vse prvine nepogodbene odškodninske odgovornosti; (ii) povzročiteljeva odškodninska odgovornost za njej nastalo škodo pa je zavarovana po ZOZP pri toženi stranki. Drugič. Z izplačilom nadomestila plače je po mnenju tožeče stranke vstopila na podlagi subrogacije (275. člen OZ) po sili zakona samega v položaj upnice, tj. poškodovane delavke, ki ji je povzročitelj prometne nesreče odškodninsko odgovoren za škodo zaradi izgube zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem telesne poškodbe, in katerega odgovornost je obvezno zavarovana pri toženi zavarovalnici.

9. S sumarno povzetima stališčema tožeče stranke sta po njenih trditvah zaobseženi dve različni pravni podlagi. Prvo stališče utemeljuje (i) odškodninsko razmerje med tožečo stranko in povzročiteljem prometne nesreče ter (ii) obstoj škode na strani tožeče stranke, ki je predmet obveznega zavarovanja odgovornosti po ZOZP. Drugo stališče utemeljuje (i) odškodninsko razmerje med poškodovano delavko in povzročiteljem prometne nesreče, (ii) obstoj delavki nastale škoda, ki je predmet obveznega zavarovanja odgovornosti in (iii) aktivno legitimacijo tožeče stranke zaradi prehoda odškodninske terjatve delavke nanjo (na podlagi zakonite subrogacije, 275. člen OZ), do katere je prišlo, ker je tožeča stranka delavki izplačala nadomestilo plače, skladno Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

10. Izpodbijana sodba temelji na dveh nosilnih stališčih, ki v okoliščinah primera zavračata tako obstoj prve kot tudi druge pravne podlage. Vendar v reviziji Vrhovno sodišče ni našlo očitkov zoper nosilno stališče pritožbenega sodišča o drugi uveljavljeni pravni podlagi - da so trditve tožeče stranke "o subrogaciji nesklepčne." To pomeni, da v reviziji nosilno stališče izpodbijane sodbe o eni izmed podlag tožbenega zahtevka ni izpodbijano. Razlog zmotne uporabe materialnega prava v reviziji na to stališče izpodbijane sodbe ni naslovljen. Ko je tako, sme Vrhovno sodišče v okviru odgovora na dopuščeno vprašanje preizkušati, izhajajoč iz zahtev 22. člena Ustave, razloženih zgoraj, le eno izmed dveh nosilnih stališč izpodbijane sodbe. To je stališče, ki v okoliščinah primera odreka pasivno legitimacijo tožene zavarovalnice zato, ker po ZOZP posredni oškodovanci, ki niso omenjeni v 18. členu tega zakona, torej tudi tožeča stranka, nimajo pravice do povrnitve škode od zavarovalnice. Povedano drugače, odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje iz razlogov procesne narave ne more biti zasnovan tudi z vidika položaja revidentke kot morebitne imetnice odškodninske terjatve delavke na podlagi subrogacije po zakonu (275. člen OZ) zaradi izplačila nadomestila plače tej delavki. Spomniti je treba, da je bila ta pravna podlaga zatrjevana s strani tožeče stranke in da zato ne gre za položaj, ki ga ureja drugi odstavek 351. člena ZPP (v zvezi s 383. členom ZPP).

Odgovor na dopuščeno vprašanje

Uvodno

11. Tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno pogodbo o obveznem zavarovanju v motornem prometu. Tožeča stranka je kot delodajalka zaradi telesne poškodbe delavke v navedeni prometni nesreči, kot trdi, utrpela prikrajšanje; in sicer, imela je stroške (i) zaradi izplačila nadomestila plače delavki za čas njene odsotnosti, skladno s 137. členom ZDR, in (ii) zaradi plačila tretjemu, ki je opravil storitve, ki bi jih sicer opravila delavka, če ne bi bila v bolniškem staležu. Dopuščeno vprašanje, razumljeno v kontekstu zgoraj navedenega nosilnega stališča izpodbijane sodbe, naslavlja v okoliščinah primera domet obveznosti zavarovalnice iz naslova sklenjene (in z zakonom skladne) pogodbe o obveznem zavarovanju odgovornosti za tu obravnavano prikrajšanje. Povedano drugače. Gre za vprašanje, ali je sporno prikrajšanje delodajalca (kot zatrjevanega oškodovanca iz domnevnega odškodninskega razmerja med njim in povzročiteljem prometne nesreče) rizik, ki je zaobsežen (poenostavljeno) s predmetom obveznega zavarovanja odgovornosti imetnika vozila, kot ga ureja ZOZP. Dopuščeno vprašanje v okoliščinah primera tako ne naslavlja le dileme, ali morda določba 18. člena ZOZP že sama zase izključuje pasivno legitimacijo zavarovalnice glede povrnitve tu obravnavanega prikrajšanja delodajalca. Kljub temu so že sprejeta stališča v zvezi z razlago 18. člena ZOZP, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pomembna za odgovor na dopuščeno vprašanje. Zato so v nadaljevanju sumarno povzeta.

Že sprejeta stališča v zvezi z razlago 18. člena ZOZP

12. Prvi, drugi in tretji odstavek 18. člena ZOZP so bili kot spodnja premisa predmet razlage in presoje v sklepu Ustavnega sodišča U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20. 5. 2010 v zvezi s pobudo in ustavno pritožbo delodajalca.⁶ Iz te odločitve izhaja, da subjekti, ki jih ta vsebina ne omenja, "nimajo enake pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic." Ustavno sodišče je v okviru presoje izpodbijane zakonske vsebine z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave ocenilo, da gre za neenako obravnavo v presojani vsebini izrecno naštetih subjektov in delodajalcev (ki jih besedilo 18. člena ZOZP ne omenja); ter v nadaljevanju presodilo, da obstoji razumen razlog za tako neenako obravnavo. Zato je pobudo in ustavno pritožbo (s sklepom) zavrnilo.

13. Iz revizijskih razlogov, četudi mestoma kritičnih do te presoje Ustavnega sodišča, ne izhaja graja navedene zakonske ureditve z vidika Ustave iz razlogov, ki ne bi bili že predmet preizkusa v ustavnosodni presoji. Revidentka se osredotoča na pojasnilo v navedeni odločitvi Ustavnega sodišča in poudarja, da se to sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, "ali pravni red v vsakem primeru izključuje možnost povrnitve navedenih škod tudi drugim posrednim oškodovancem, ki jih ne varujejo izpodbijane zakonske določbe;" in da "takšne izrecne zakonske določbe ni" (op. št. 6 navedene odločitve). Iz tega pojasnila in ob sklicevanju na 15. ter 20. člen ZOZP ter načela odškodninskega prava revidentka nato izpeljuje, da ni razumnega razloga, da bi delodajalci morali nositi del škode, ki jo utrpijo njihovi delavci, čeprav sta položaja delodajalca in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v bistvenem enaka. Izpodbijani odločitvi očita, da temelji na formalistični interpretaciji zakonskih določb.

14. Iz povzetega pojasnila Ustavnega sodišča je razvidno, da to sodišče presojane vsebine 18. člena ZOZP ni razlagalo po metodi a contrario. Če bi jo, pojasnilo v opombi št. 6 ne bi bilo potrebno. To pomeni, da sprejeta razlaga zakonskega prava v postopku pred Ustavnim sodiščem sama zase po stališču Ustavnega sodišča ne izključuje možnosti do povrnitve škod drugim posrednim oškodovancem.

O pravnem pojmu posrednega oškodovanca

15. Pojem posrednega oškodovanca v zakonskem pravu ni opredeljen. Teorija na področju odškodninskega prava pojasnjuje pravni pomen neposrednega in posrednega oškodovanca z naslednjo abstraktno opredelitvijo: "Kadar med poškodovalcem in zatrjevanim oškodovancem obstaja neka druga oseba, ki iz njene škode in samo iz nje izvira škoda vseh nadaljnjih oškodovancev, so ti nadaljnji oškodovanci zgolj posredni oškodovanci."⁷

16. Posredni oškodovanec je nedoločen pravni pojem, ki se pojavlja v odškodninskem pravu v teoriji⁸, ⁹, ¹⁰ in sodni praksi v povezavi s pojmom neposrednega oškodovanca. Uveljavil se je v zvezi s pravico do povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode od osebe, odgovorne za povrnitev te škode po splošnih načelih odškodninskega prava. Iz teorije in sodne prakse izhaja, da so oškodovanci kot subjekti odškodninskega razmerja opredeljeni s pojmom posrednega oškodovanca, kadar gre za pravico do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti ali težke invalidnosti neposrednega oškodovanca (prim. 180. člen OZ);¹¹, ¹² in kadar gre za pravico do povrnitve premoženjske škode v primeru smrti neposrednega oškodovanca (prim. 173. člen OZ).¹³ V obeh primerih zakonska ureditev z odškodninskim zahtevkom varuje izrecno opredeljen krog (posrednih) oškodovancev, ki jih posebej težko prizadeva katastrofalna škoda neposrednega oškodovanca (smrt ali njegova težka invalidnosti).

17. S pojmom posrednega oškodovanca se v citiranem sklepu Ustavnega sodišča opredeljuje tudi položaj zavodov za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zavarovalnic, ki nudijo dodatno zdravstveno zavarovanje, kadar gre za povrnitev prikrajšanja zaradi izplačil njihovim zavarovancem.¹⁴ V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da ima Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 18. člena ZOZP v razmerju do povzročitelja prometne nesreče položaj posrednega oškodovanca.¹⁵ Del teorije zastopa stališče, da daje 18. člen ZOZP zavodoma za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje položaj neposrednega (direktnega) oškodovanca s tem, ko izrecno ureja vsebino njunih odškodninskih zahtevkov.¹⁶ Del teorije pa opozarja na nedoslednost te ureditve¹⁷ in nejasnost glede pravne narave teh zahtevkov, saj drugi odstavek 18. člena ZOZP ureja (enako) kritje subrogacijskih (in ne odškodninskih) zahtevkov zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja.¹⁸ Ta, drugi del teorije iz strukture sistema povrnitve škode izpeljuje stališče, da imajo subjekti iz prvega in drugega odstavka 18. člena ZOZP vrnitvene zahtevke, ki so, izhajajoč iz vsebine, umeščenosti in funkcije zahtevka, v bistvu subrogacijski (regresni),¹⁹ in ne odškodninski.

18. Iz doslej razloženega izhaja, da se vsebina nedoločenega pravnega pojma posredni oškodovanec napolnjuje, izhajajoč iz uvodoma povzete abstraktne opredelitve. Položaj subjektov iz prvega odstavka 18. člena ZOZP je enak položaju tistih oškodovancev, ki jim OZ izrecno daje pravico do povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode, a njihovo prikrajšanje izvira iz škode neke druge osebe, če ga primerjamo le z vidika prav te značilnosti - prikrajšanje obeh skupin izvira iz škode neke druge, neposredno oškodovane osebe, tj. neposrednega oškodovanca. Vendar se položaja primerjanih skupin tudi razlikujeta. Navedeni zavodi so prikrajšani zaradi izpolnjevanja svoje zakonske obveznosti svojim zavarovancem; prikrajšanje primerjane skupine oškodovancev očitno in na prvi pogled ne izvira iz izpolnjevanja kakšne njihove zakonske obveznosti v razmerju do neposrednega oškodovanca. Pri njih gre za družbeno nesprejemljiva prikrajšanja zaradi položaja, v katerem so se znašli sami zaradi posebej hudega nedopustnega posega v življenje in zdravje neposrednega oškodovanca, s katerim imajo ali so imeli določeno tesnejše razmerje. Ne glede na to, kako označimo zdravstvene in pokojninske zavode v shemi neposredni/posredni oškodovanec, kot se jo razume v odškodninskem pravu, se njihov položaj v pogledu njihove pravice do povrnitve premoženjskega prikrajšanja po vsebini v bistvenem razlikuje od položaja tistih oškodovancev, ki jim OZ izrecno daje pravico do povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode, a njihovo prikrajšanje izvira iz škode neke druge osebe.

19. Revidentka zatrjuje, da je njeno prikrajšanje posledica telesne poškodbe njene delavke, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, katere domnevni povzročitelj je zavarovanec tožene stranke. Del tega prikrajšanja izvira iz izpolnitve njene zakonske obveznosti do delavke, ki jo ureja 137. člen ZDR.

Presoja

20. Glede na obrazloženo 18. člen ZOZP delodajalcev v pogledu tu obravnavanega prikrajšanja ne vključuje, a jih tudi sam zase ne izključuje iz dometa obveznega zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila. V okoliščinah primera je za odgovor na vprašanje upoštevna določba prvega stavka 15 člena ZOZP. Ta opredeljuje dolžnosti lastnika vozila v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim. Gre za zavarovanje civilne odškodninske odgovornosti za škodo (prim. še 2. točko prvega odstavka 1. člena ZOZP). Morebitno zmanjševanje pravic oškodovancev v zavarovalnih pogojih je namreč brez učinka (prvi odstavek 6. člena ZOZP).

21. Določba 15. člena ZOZP se glasi: "Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami tega zakona."

22. Kadar pride do zavarovalnega primera, je domet kritja avtomobilske zavarovalnice pri tu obravnavnem tipu zavarovanja, kot je razvidno iz povzetega besedila 15. člena ZOZP, opredeljen in s tem omejen na škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, pri čemer ne sme iti za odgovornost za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz za zavarovalni primer odgovorni povzročitelj škode.

23. Predmet spora je premoženjsko prikrajšanje delodajalca zaradi stroškov, ki jih, kot trdi, ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila telesno poškodovana v prometni nesreči in ne bi bila zato (začasno) nezmožna za delo. Vrhovno sodišče se zato osredotoča na povrnitev premoženjskega prikrajšanja (in ne na povrnitev nepremoženjske škode, ker ta ni tema obravnavanega primera). Pri tem očitno in na prvi pogled ne gre za premoženjsko škodo zaradi uničenja ali poškodovanja stvari. Odgovoriti je zato treba na vprašanje, ali je tu obravnavano premoženjsko prikrajšanje delodajalca morda "škoda zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," zaradi katere bi imel delodajalec lahko položaj oškodovanca kot subjekta odškodninskega razmerja med njim in povzročiteljem prometne nesreče.

24. Že je bilo obrazloženo, da imajo po 173. členu OZ pravico do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti osebe, ki jih je pokojni preživljal oziroma redno podpiral, in osebe, ki bi imele pravico zahtevati od njega preživljanje. Zakonsko pravo na ta način posebej opredeljuje krog oškodovancev in vrsto pravno priznane premoženjske škode v položaju, ko škodni dogodek povzroči smrt. Prav tako zakonsko pravo opredeljuje pravico do povrnitve premoženjske škode zaradi prizadejane telesne poškodbe ali okvare zdravja ter nezmožnosti za delo med zdravljenjem in nosilca te pravice - tj. oseba, ki je utrpela telesno poškodbo ali okvaro zdravja (prvi odstavek 174. člena OZ). To pomeni, da se na ravni zakonskega prava (OZ) posebej opredeljuje premoženjska škoda zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja in nosilec pravice do povrnitve te škode (prim. točko III. z naslovom Posebej o povrnitvi premoženjske škode v primeru smrti, poškodbe in okvare zdravja v 7. odseku 2. oddelka OZ). Dodati je treba, da te zakonske določbe same zase ne izključujejo možnosti zahtevka za povračilo premoženjske škode zaradi okrnitve zdravja, ki izvira iz psihičnega trpljenja ob težki poškodbi ali smrti neposrednega oškodovanca. Če pride zaradi posledic škodnega dogodka (na primer smrt edinega otroka) pri oškodovancu do škode lastnega izvora in je ugotovljena vzročna zveza pravnorelevantna, je taka škoda pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine. Zato ima tudi ta oškodovanec na voljo vse odškodninske zahtevke, ki jih pravo priznava.²⁰

25. Delodajalec v okoliščinah primera ni oseba, ki bi bila zaradi nedopustnega posega v njegovo telesno ali duševno integriteto začasno nezmožna za delo, prav tako njegov položaj ni primerljiv s tistim, ki je bil predmet obravnave v citiranem pravnem mnenju Občne seje. Delodajalec tudi ni oseba, ki bi bila prikrajšana zaradi okrnitve preživljanja ali redne podpore zaradi smrti neposrednega oškodovanca. Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.

26. Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja. Poudariti je treba, da je položaj delodajalca v zvezi s tu obravnavanim prikrajšanjem glede na obrazloženo po vsebini v bistvenem različen od položaja oseb, ki jih odškodninsko pravo varuje s pravico do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Zato se njegov položaj z vidika odškodninskega prava tudi vrednoti različno. Z vidika odškodninskega prava namreč ne more biti pomembno zgolj to, da je položaj delodajalca v zvezi z izplačilom nadomestila za plačo v bistvenem enak položaju zavodov za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot ga opredeljuje prvi odstavek 18. člena ZOZP.

27. Kot je bilo že obrazloženo, ZOZP ureja obvezno zavarovanje civilne odškodninske odgovornosti lastnika vozila. Iz tega je mogoče izpeljati, da je kritje avtomobilske zavarovalnice (v položaju odsotnosti posebne ureditve) praviloma očrtano z dometom odškodninske odgovornosti, kot jo ureja OZ. Zato pri razlagi 15. člena ZOZP v okoliščinah primera ni mogoče zaobiti pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za utemeljenost zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova nezmožnosti za delo zaradi telesne poškodbe in/ali okvare zdravja in so se izoblikovali v okviru določb OZ o odškodninski odgovornosti. Če beremo skupaj te določbe OZ in določbo 15. člena ZOZP, je besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo v prometni nesreči telesno poškodovane delavke. To prikrajšanje delodajalca se, kot je bilo že obrazloženo, v bistvenem razlikuje od prikrajšanja oseb, ki jih varuje odškodninsko pravo z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe, okvare zdravja in/ali nezmožnosti za delo. Dodati je treba, da sicer za razlago 15. člena ZOZP ni pomembno, ali nosilca pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja označimo za posrednega ali neposrednega oškodovanca v smislu razložene sheme neposredni/posredni oškodovanec. Ključno je, da ima položaj oškodovanca v odškodninskem razmerju med njim in za prometno nesrečo odškodninsko odgovorno osebo, katere odgovornost je zavarovana po ZOZP.

28. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glede na navedeno glasi: določba 18. člena ZOZP ne izključuje pravice posrednih oškodovancev do povrnitve premoženjske škode od zavarovalnice, ki jih ne navaja; vendar ob pravilni razlagi materialnega prava, delodajalec v zvezi s tu obravnavanim premoženjskim prikrajšanjem, ki izvira iz telesne poškodbe njegove delavke, nima položaja oškodovanca, ker to njegovo prikrajšanje ni škoda zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja.

29. Iz doslej razloženega izhaja, da niti Ustavno sodišče niti Vrhovno sodišče ne razlagata 18. člena ZOZP po metodi a contrario, tj. da s tem, ko izrecno ureja kritje avtomobilske zavarovalnice nekaterim subjektom, izključuje zoper avtomobilsko zavarovalnico možnost zahtevkov vseh drugih posrednih oškodovancev. Predmet urejanja 18. člena ZOZP je, kot je razvidno tudi iz že citiranega sklepa Ustavnega sodišča, specificiran in v danem obsegu dopolnjuje predmet zavarovanja avtomobilskih zavarovalnic, kot ga opredeljuje 15. člen ZOZP. Četudi bi zahtevek subjektov iz prvega odstavka 18. člena ZOZP po vsebini bolj ustrezal značilnostim vrnitvenega (bodisi subrogacijskega bodisi regresnega) zahtevka, opredeljenega v obligacijskem pravu, kot trdi revidentka in podrobno argumentira teorija,²¹ je zakonodajalec v veljavni ureditvi, kot sledi tudi iz citiranega sklepa Ustavnega sodišča in sodne prakse, zanj izbral odškodninsko podlago.²² Sicer tehtnih pomislekov, ki so sistemske narave, zoper to zakonodajalčevo izrecno izraženo izbiro ni mogoče upoštevati. V zvezi z revizijskimi trditvami, da je odškodninsko odgovorni povzročitelj škode razbremenjen, če se delodajalcu, ki krije del škode, odreče možnost zahtevati njeno povrnitev, je treba spomniti, da pravnomočna zavrnitev subrogacijske podlage delodajalčevega tožbenega zahtevka ni bila predmet revizijskega preizkusa. To pomeni, da se razlogom te sodbe ne sme pripisati pomena, da morda povzročitelja prometne nesreče razbremenjujejo obveznosti povračila škode zaradi nezmožnosti za delo, ki je posledica v prometni nesreči telesno poškodovanega delavca.

Odločitev o reviziji

30. Iz doslej razloženega izhaja, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Vrhovno sodišče je revizijo zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

31. O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti potrebne stroške odgovora na revizijo. Ti glede na vrednost spornega predmeta obsegajo nagrado za odgovor na revizijo (tretji odstavek tar. št. 22 OT) v višini 450 točk oziroma v znesku 270,00 EUR (pri čemer sta študij spisa in konferenca s stranko že zajeta v tej storitvi), izdatke za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 2 % od nagrade do 1.000 točk, kar znaša 9 točk oziroma 5,40 EUR, in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 335,99 EUR. Tožena stranka plačila morebitnih zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala.

32. Senat je sodbo sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Določba drugega odstavka 351. člena ZPP ureja položaj, kadar instančno sodišče spozna, da je za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se ni sklicevala pred sodiščem prve stopnje nobena stranka in je ni zatrjeval v pritožbi pritožnik ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti nista mogli in morali računati. V tem položaju mora pritožbeno sodišče dopolniti postopek tako, da stranki pisno opozori na možnost uporabe take pravne podlage in jima v roku 15 dni omogoči izjavo ter navedbo novih dejstev in dokazov, skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP.
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-148/17-22, z dne 12. 4. 2018, 40. točka obrazložitve.
³ Sklep Ustavnega sodišča št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996, 7. točka obrazložitve.
⁴ Prav tam.
⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-148/17, 40. točka obrazložitve.
⁶ Na to odločitev Ustavnega sodišča se je sklicevalo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi v op. št. 1.
⁷ M. Trampuž, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo posrednih oškodovancev (bolečina in strah zaradi trpljenja in ogroženosti bližnjega); revija Pravnik, št. 1-3/83, str. 60.
⁸ M. Trampuž, nav. delo.
⁹ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 1046.
¹⁰ N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 630.
¹¹ Prav tam in M. Trampuž, nav. delo.
¹² Prim. na primer sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020 in II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006.
¹³ N. Plavšak, nav. delo, str. 630.
¹⁴ Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20. 5. 2010.
¹⁵ Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 8/2020 z dne 19. 10. 2021.
¹⁶ Glej: G. Ristin v: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko Zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 122.
¹⁷ D. Možina, S. Lipužič, Subrogacijski zahtevki nosilcev socialnih zavarovanj proti zavarovalnici pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, Delavci in delodajalci, št. 4/2014, str. 379-398, str. 390.
¹⁸ Prim. B. Savšek, Subrogacijska ali regresna narava povračilnih zahtevkov?, Pravnik 135(2018), št. 3-4, str. 201-226, str. 221.
¹⁹ D. Možina, Podjetje in delo, št. 8/2014, str. 1505-1514, str. 1510.
²⁰ Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 18. in 19. 6. 1992, Poročilo VSS 1/92, str. 11, obr.
²¹ D. Možina, navedeno delo, str. 1510., B. Savšek, navedeno delo, str. 209.
²² Prim. že citirano sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 8/2020.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 25/2023
• VSRS sodba III Ips 20/2013
• VSRS sodba III Ips 73/2014