VSRS Sklep VIII Ips 21/2023


pomembnejša odločba

Jedro

Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.

O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.

Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.

Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se:

- prvi odstavek I/I točke izreka sodbe sodišča druge stopnje (v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavi ter se tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi nadomestili plače v mesečni višini 599,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od januarja 2018 do vključno aprila 2022 zavrže;

- odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da mora tožnica v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa toženki povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 1.422,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tem izreku.

II. Tožnica mora v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 650,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2022 v roku 8 dni plača razliko med pripadajočimi in že izplačanimi nadomestili plače v višini 599,98 EUR bruto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od 6. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala drugače (po višini opredeljene neto zneske), je zavrnilo (II. točka izreka). V delu, v katerem je zahtevala obračun in odvod davka ter prispevkov, je tožbo zavrglo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.672,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih delno spremenilo, tako da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od neto zneskov tečejo od datumov, določenih v tej točki izreka (prvi odstavek I/I. točke izreka), v presežku pa je zahtevek za zakonske zamudne obresti zavrnilo (drugi odstavek I/I. točke izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 5/2023 z dne 18. 4. 2023 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

- ali je dopustno neposredno sodno varstvo delavca (brez izvedbe predhodnega upravnega postopka na zahtevo delavca) za plačilo razlike nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod);

- ali je dopustno, da delavec v primeru, ko je na njegovo zahtevo o pravici do razlike nadomestila za vtoževano obdobje (ali del vtoževanega obdobja) že dokončno in pravnomočno odločeno v postopku pred Zavodom in mu ta razlika ni bila priznana, isto razliko uveljavlja tudi v delovnem sporu proti delodajalcu in ali je takšen zahtevek utemeljen;

- ali se v osnovo za nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela v breme Zavoda šteje tudi poračun plač, ki se nanaša na obdobje, relevantno za obračun nadomestila, čeprav je izplačan po poteku tega obdobja (oziroma v naslednjih koledarskih mesecih ali letih).

4. Toženka v reviziji uveljavlja, da nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela v breme Zavoda predstavlja pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ne pravice iz delovnega razmerja. Na to kažeta določbi 84. in 85. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/06 in naslednji), pa tudi 159. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ; Ur. l. RS, št. 30/03 in naslednji). Delodajalec po tretjem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji) le tehnično izvede izplačilo tega nadomestila, končni plačnik pa je Zavod. Ta delodajalcu po preveritvi višine obračunanega nadomestila refundira le znesek, do katerega je zavarovanec upravičen skladno z določbami ZZVZZ in Pravili OZZ. Na podlagi sistemske razlage je mogoč le zaključek, da gre za pravico iz socialnega zavarovanja, saj je podrobneje urejena v ZZVZZ. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi Up‑794/11-15 z dne 21. 2. 2013 zavzelo stališče, da gre za pravico (dajatev) iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo lahko zavarovanec uveljavlja v socialnem in ne v individualnem delovnem sporu. V tem sporu zato ni podana pristojnost delovnega sodišča, temveč (upravna) pristojnost Zavoda, prav tako pa ni podana pasivna legitimacija toženke. Ker je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, ki ne sodi v sodno pristojnost, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Podani sta tudi kršitvi 5. in 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in naslednji), ker je podana pristojnost socialnega in ne delovnega sodišča. Ker je sodišče z odločitvijo o razliki nadomestila plače za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 nedopustno poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo zavoda z dne 24. 6. 2020, sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 3. in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev 13. člena ZPP, iz katerega izhaja vezanost sodišča na pravnomočno odločitev v upravnem postopku. Navaja še, da se po jasni določbi 31. člena ZZVZZ v osnovo za nadomestilo vštevajo le plače, ki so bile izplačane v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Določili 140. in 4. alineje 141. člena Pravil OZZ s to določbo nista v nasprotju, zato uporaba instituta exceptio illegalis ni ustrezna. Poudarja, da kot proračunski uporabnik tožnici ne sme izplačati višjega nadomestila, kot je določen z veljavnimi predpisi. Zavod ji teh zneskov ne bo refundiral. Ker se osnova za nadomestilo plače za vse zaposlene v Republiki Sloveniji izračunava brez upoštevanja poračunov v naslednjem letu, je tožnica v privilegiranem položaju v primerjavi z ostalimi zavarovanci.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da gre pri nadomestilu med začasno zadržanostjo od dela v breme Zavoda za pravico iz delovnega razmerja, ki jo je zoper toženko pravilno uveljavljala pred delovnim sodiščem. Osnova za odmero tega nadomestila je bila ugotovljena že z odločbo Zavoda z dne 6. 2. 2020.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Dosedanji potek postopka

8. Tožnica opravlja sodniško funkcijo na sodišču A. Ker je od 8. 5. 2017 v neprekinjenem bolniškem staležu, ji toženka od 19. 6. 2017 izplačuje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Tožnica je za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2022 vtoževala plačilo razlik nadomestila, ker so bile po njenem mnenju pri izračunu nadomestila napačno upoštevane le plače, ki so ji bile izplačane v letu 2016, ne pa tudi poračun plač iz naslova napredovanj, ki se je nanašal na leto 2016, dejansko pa ji je bil izplačan v naslednjem koledarskem letu, torej v letu 2017.

9. Za del vtoževanega obdobja (od 1. 1. 2018 d0 31. 3. 2020) je tožnica na Zavod vložila zahtevo za priznanje višjega nadomestila, kot ji ga je (v breme Zavoda) plačal delodajalec. Njena zahteva je bila z odločbo Direkcije Zavoda z dne 24. 6. 2020 dokončno zavrnjena. Tožnica je zoper takšno odločitev na socialnem sodišču vložila tožbo, ki je bila zavržena kot prepozna. Vložila je tudi tožbo na delovno sodišče, ki jo je večkrat spremenila z zvišanjem zahtevka in za daljše obdobje (do 30. 4. 2022).

10. Predmet zahtevka je plačilo razlike nadomestila plače zaradi upoštevanja različne osnove pri izračunu nadomestila za primer daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki gre v breme Zavoda. Gre za razliko med nadomestilom, ki ga je tožnici izplačala toženka in z višino katerega se je strinjal Zavod (bodisi z izvedbo same refundacije, bodisi z izdajo dokončne in pravnomočne odločbe o odmeri nadomestila po določbah ZZVZZ in Pravil OZZ) ter nadomestilom plače, ki bi tožnici pripadal po njenem izračunu.

11. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo dvakrat. Prvič je s sklepom Pd 192/2020 z dne 20. 12. 2021 na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP tožbo zavrglo, ker predmet spora ni pravica iz delovnega razmerja, temveč iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za odločanje o kateri sta pristojna prvostopenjski in drugostopenjski organ Zavoda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji).

12. Sodišče druge stopnje je ta sklep razveljavilo s sklepom Pdp 106/2022 z dne 23. 3. 2022 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v odločanje po vsebini, ker je menilo, da gre za uveljavljanje denarnega zahtevka delavca zoper delodajalca. Ob tem je pojasnilo, da je delodajalec tisti, ki je zavezan za plačilo nadomestila plače; izplača ga na podlagi odločitve imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, nato pa, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva povračilo od Zavoda.

13. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožnici prisodilo razlike nadomestila plače za čas od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je ob upoštevanju stališča iz socialne zadeve Psp 259/2019 zaključilo, da se pri izračunu osnove nadomestila po 31. členu ZZVZZ upošteva tudi poračun plače za leto 2016, ki je bil tožnici izplačan v letu 2017.

14. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo le glede datumov zamudnih obresti, sicer pa jo je zavrnilo. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje. Kot nebistveno je zavrnilo pritožbeno navedbo, da je bila tožba tožnice zoper odločbo Zavoda z dne 24. 6. 2020 zavržena kot prepozna.

Procesnopravna in materialnopravna izhodišča za odločitev

15. Po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med te spore sodijo tudi spori o uveljavljanju denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko delavec ne glede na rok z drugega odstavka tega člena denarne terjatev iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

16. Po 2.a) točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju zdravstvenega zavarovanja, in sicer o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in plačevanju prispevkov za to zavarovanje. Po prvem odstavku 58. člena ZDSS-1 so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Po drugem odstavku istega člena se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcem javnih pooblastil v zadevah iz prejšnjega odstavka na način in po postopku, ki ga določa ta zakon.

17. Izvajanje obveznega zavarovanja je javna služba, ki jo opravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot javni zavod (prvi odstavek 69. člena ZZVZZ). Temeljna pravica zavarovanih oseb iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je pravica do dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotavljanje teh dajatev pa je temeljna dolžnost Zavoda. Po 13. členu ZZVZZ obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, pri čemer se z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon, tudi nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela.

18. Prvi odstavek 31. člena ZZVZZ določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. V povezavi z njim tudi prvi odstavek 140. člena oziroma 4. točka prvega odstavka 141. člena Pravil OZZ¹ določata, kaj se všteva v osnovo za izračun nadomestila.

19. O pravici do nadomestila odloča na I. stopnji območna enota Zavoda, na II. stopnji pa Direkcija Zavoda (prvi odstavek 84. člena ZZVZZ), in sicer po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno (85. člen ZZVZZ).

20. Za obravnavani primer so pomembne tudi določbe podzakonskih aktov. Po prvem odstavku 159. člena Pravil OZZ zavarovana oseba uveljavlja pravico do denarnih nadomestil pri območni enoti oziroma izpostavi zavoda, po drugem odstavku istega člena pa zavarovanec uveljavlja pravico do denarnih dajatev pri svojem delodajalcu, če ga je za to pooblastil zavod, kolikor ni z zakonom drugače določeno. V obdobju od 1. 1. 2005 do 29. 2. 2020 je način povračila nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela delodajalcem, ki so bili do povračila upravičeni v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji), ZZVZZ in Pravili OZZ, urejal Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/04 in naslednji). V skladu z 19. členom tega pravilnika se delodajalcem iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja prizna povračilo oziroma refundacija izplačanih nadomestil plač delavcem v višini, ki jo izračuna Zavod na podlagi veljavnih predpisov in razpoložljivih podatkov. V primeru, da je s strani Zavoda izračunan znesek nadomestila plače za posameznega delavca višji od prikazanega v zahtevku za refundacijo, Zavod zavrne povračilo nadomestila plače za tega delavca in vrne delodajalcu originalni obračunski dokument, delodajalec pa lahko po ugotovitvi vzroka za neskladje med svojim obračunom in obračunom Zavoda ter po izvedenem poračunu delavcu vloži nov zahtevek za refundacijo. Podobno je v 16. členu določal tudi v obdobju od 1. 3. 2020 do 6. 10. 2023 veljavni Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (Ur. l. RS, št. 12/20 in naslednji). V skladu s prvim odstavkom tega člena Zavod povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, obračunani na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače. Po tretjem odstavku istega člena Zavod v primeru, če obračuna nadomestilo plače za posameznega delavca v višjem znesku, kot je naveden v zahtevku za refundacijo, zavrne povračilo tega nadomestila plače in vrne delodajalcu obračunske dokumente, delodajalec pa lahko po ugotovitvi vzroka za neskladje med svojim obračunom in obračunom Zavoda vloži nov zahtevek za refundacijo. Delodajalec mora zahtevku za refundacijo priložiti pravilno in popolno izpolnjene obračunske dokumente (drugi odstavek 6. člena). Tak zahtevek se sicer vloži v fizični obliki ali elektronski obliki prek državnega sistema za podporo poslovnim subjektom, pri čemer mora delodajalec upoštevati tudi navodila, ki veljajo v sistemu (12. člen).

21. Obenem tudi 137. člen ZDR-1 delavcu zagotavlja pravico do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela, kamor sodi tudi nadomestilo plače delavcu zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Delodajalec je zavezanec za plačilo nadomestila v svoje breme le do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela.² Za primer daljše neprekinjene odsotnosti delodajalec izvede le izplačilo nadomestila, ki je v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek te določbe), to izplačilo pa Zavod delodajalcu povrne po predpisanem postopku.

22. Čeprav torej 137. člena ZDR-1 določa obveznost delodajalca, da izplačuje nadomestilo plače delavcu za čas njegove zadržanosti tudi v času, ki presega določeno časovno obdobje (30 delovnih dni itd.), pa zgolj tehnična izvedba plačila s strani delodajalca ni ključna za presojo narave pravice, ki je podlaga izplačila. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, je pravica iz delovnega razmerja pravica do odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov, pravica do denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni oziroma poškodbe pa je po določenem zakonskem obdobju odsotnosti pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta pravica ni in ne more biti predmet urejanja razmerja med delavcem in delodajalcem mimo Zavoda.

23. Zaradi težav, ki so se pri izplačilu nadomestila plače v breme zdravstvenega zavarovanja pojavile zaradi insolventnosti in blokiranih računov delodajalcev,³ je bil 137. člen ZDR-1 dopolnjen z desetim odstavkom. S to določbo je zakonodajalec uredil situacijo, ko delodajalec ne izplača delavcem nadomestila plače, ki gre sicer v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma Zavoda, med delavcem in delodajalcem pa tudi ni sporno, da je delavec upravičen do izplačila nadomestila v višini, kot jo v pisnem obračunu oblikuje delodajalec. Razlog za neizplačilo je v objektivni (dejanski) nezmožnosti delodajalca, da to izplačilo tehnično izvede. V takem primeru Zavod postane tudi neposredni in takojšnji tehnični izplačevalec nadomestila delavcem - zavarovancem (229. a člen Pravil OZZ). Deseti odstavek 137. člena ZDR-1 dodatno kaže, da gre v primeru nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni za zagotavljanje pravice s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja, četudi je za izvedbo izplačila prvenstveno zavezan delodajalec kot izplačevalec plače.

24. Iz navedenih določb torej izhaja ureditev pravic in postopkov iz področja obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo nadomestila plače zaradi daljše neprekinjene odsotnosti kot pravice iz obveznega zavarovanja sicer izvede najprej delodajalec, refundacija plačila, ki bremeni Zavod (in sicer do višine, ki bremeni Zavod), pa se v razmerju do delodajalca prvenstveno izvaja preko sistema nadzora Zavoda. Ta nadzor ne poteka po pravilih ZUP. Vendar pa za odločanje v tem sporu ni pomembna nadzorna vloga Zavoda, temveč postopek odločanja o pravici in njeni višini. Če je namreč višina plačila nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo plača delodajalec in s katero se v sistemu nadzora strinja Zavod, za zavarovanca sporna, je ta spor treba reševati po pravilih, ki jih določajo področni predpisi, torej najprej po postopku pri Zavodu (84. člen ZZVZZ), v katerem se uporablja ZUP, in v nadaljevanju v socialnem sporu (torej z izpodbijanjem odločb Zavoda, s katerimi zavarovanec ni zadovoljen). Odločanje po 84. členu ZZVZZ ni omejeno le na primere direktnega plačila Zavoda upravičencu do nadomestila plače, temveč velja tudi v sistemu refundacij, v primeru sporne višine nadomestila. O obsegu teh dajatev ni mogoče odločati mimo organov Zavoda, npr. v delovnem sporu med delavcem in delodajalcem ter na takšen način iz odločanja, ki je prvenstveno v pristojnosti Zavoda, dejansko izključiti to institucijo.

25. Zavod, ki ima odločilno vlogo pri uresničevanju navedene pravice kot pravice iz zavarovanja, torej poleg zagotavljanja sredstev za izplačilo nadomestil preko zahtevkov za povračilo (refundacijo), ki jih vlagajo delodajalci, nadzoruje tudi pravilnost višine obračunanih nadomestil delavcem. Če nadomestilo plače za posameznega delavca obračuna v višjem znesku, kot je naveden v delodajalčevem zahtevku za refundacijo, Zavod povračilo v celoti zavrne, delodajalec, ki želi doseči povračilo sredstev za izplačano nadomestilo, pa mora vložiti nov zahtevek za refundacijo s pravilnim obračunom nadomestila. Če pa se delavec ne strinja z višino nadomestila, ki mu ga je delodajalec sicer izplačal in ga je Zavod v postopku nadzora potrdil ter refundiral, se mora obrniti na Zavod, ki bo po predpisanem postopku odločil o njegovi zahtevi za priznanje višjega nadomestila. Sodno varstvo zoper to odločitev Zavoda mu je zagotovljeno v socialnem sporu po 2.a) točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1.

Odločitev o reviziji

26. V tem sporu gre za primer uveljavljanja višjega nadomestila, kot je bilo tožnici izplačano in toženki že refundirano s strani Zavoda. Izplačilo nadomestila s strani toženke je bilo torej izvedeno v višini, s katero je Zavod soglašal.⁴ Tožnica se s tem ni strinjala, vendar pa je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper toženko kot delodajalca. S tem, ko je sodišče druge stopnje (in po njegovem napotilu sodišče prve stopnje, ki je tožbo sprva pravilno zavrglo) tožnici prisodilo vtoževano razliko nadomestila, je dejansko prevzelo odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je tudi v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu in ne v delovnem sporu z uveljavljanjem denarnega zahtevka zoper delodajalca, torej mimo Zavoda.

27. O višini nadomestila je Zavod na tožničino zahtevo za čas od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 celo odločal. Tožnica je odločbo z dne 24. 6. 2020 izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici do nadomestila plače v navedenem obdobju je bilo torej dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju. Takšna odločitev zavezuje tako delavca kot delodajalca.⁵ Kljub temu je za isto obdobje in dodatno razširjeno še za obdobje do 30. 4. 2022⁶ vložila tožbo v tem delovnem sporu, kot da gre za denarno terjatev iz delovnega razmerja po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1.

28. Sodišči druge in prve stopnje sta presojo, da gre za takšno terjatev oziroma za pravico iz delovnega razmerja zmotno utemeljevali s tem, da po tretjem in četrtem odstavku 137. člena ZDR-1 dolžnost izplačila nadomestila nosi delodajalec in da je zato za dosego višjega nadomestila dopustno neposredno sodno varstvo zoper delodajalca v delovnem sporu. Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča. Zavod ne sme biti izključen iz odločanja o višjem nadomestilu plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni. Sodno varstvo, ki pomeni obid pristojnosti Zavoda, ni dopustno (drugi odstavek 18. člena ZPP). Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.⁷ Toženka v reviziji torej utemeljeno uveljavlja, da sodno varstvo na način, kot ga je uveljavljala tožnica v tem sporu in kot sta ji ga zagotovili sodišči druge in prve stopnje, ni dopustno.

29. Glede na navedeno je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter tožbo tožnice (tako kot izhaja iz izreka tega sklepa) zavrglo.

30. Vrhovno sodišče na tretje dopuščeno vprašanje, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava, ne odgovarja, saj je reviziji ugodilo že iz procesnih razlogov.

31. Toženka je ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št 2/2015 in nadalj.) zaradi uspeha v tem sporu upravičena do povračila pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji, in sicer za odgovor na tožbo v višini 500 točk, za pripravljalne vloge 1075 točk in za pritožbo 750 točk, kar ob priglašenih materialnih stroških in vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.422,90 EUR. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve stroškov v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, in sicer za predlog za dopustitev revizije ter revizijo 1062,50 točk, povečano za priglašene materialne stroške, kar skupaj znese 650,24 EUR. V primeru zamude bo morala tožnica toženki plačati tudi zakonske zamudne obresti. Tožnica nosi sama svoje stroške tega postopka.

32. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

---
¹ Prvi odstavek 140. člena Pravil OZZ določa, da je osnova za nadomestilo zavarovančeva povprečna mesečna plača in nadomestila, ki so bila izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Po 4. točki prvega odstavka 141. člena Pravil OZZ se v osnovo za izračun nadomestila ne vštevajo poračuni plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila.

² Le ob koncu spornega obdobja v tem sporu, od 1. 3. 2022 dalje, je z uveljavitvijo ZDR-1C spremenjeni tretji odstavek 137. člena ZDR-1 določal, da je delodajalec zavezanec za plačilo nadomestila v svoje breme v primerih nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe delavca, ki ni povezana z delom, do 20 delovnih dni za posamezno odsotnost, vendar največ za 80 delovnih dni v koledarskem letu. V primeru nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu pa je bil delodajalec zavezanec za plačilo tega nadomestila do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela.

³ Dogajalo se je, da je delodajalec Zavodu posredoval zahtevo za refundacijo in mu je Zavod sredstva tudi povrnil, delavec pa nadomestila kljub temu ni prejel – več o tem I. Bečan in drugi: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, 2019, stran 845.

⁴ V zvezi s tem je treba pojasniti, da na drugačno presojo ne vpliva navedba v odgovoru na revizijo, da je bila osnova za odmero nadomestila ugotovljena že z odločbo Zavoda z dne 6. 2. 2020. Ta odločba je bila namreč izdana v posledici uspeha tožnice v prvem socialnem sporu proti Zavodu (sodba sodišča druge stopnje Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019), vendar je bilo z njo odločeno le o tem, do kakšnega nadomestila plače je tožnica upravičena za čas od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017, ne pa kasneje.

⁵ Dokončna in pravnomočna odločba Zavoda, s katero je priznano nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni ali poškodbe, je izvršilni naslov. V primeru negativne odločbe Zavoda je dopustno sodno varstvo zgolj v socialnem sporu zoper Zavod, ne pa tudi v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca.

⁶ V tem sodnem sporu je bilo ugotovljeno, da se je tožnica za višje nadomestilo obrnila na Zavod le do 1. 4. 2020, ne pa tudi kasneje. Revizijsko sodišče je na to ugotovitev vezano.

⁷ Dopuščanje tega, da bi delovno sodišče presojalo o višini nadomestila mimo Zavoda, bi v skrajni posledici privedlo do tega, da bi bil Zavod stranka sodnega spora šele v morebitnem gospodarskem sporu, v katerem bi delodajalec tožil Zavod za plačilo višje refundacije v posledici pravnomočne sodne odločbe med delavcem in delodajalcem, kar pa ni sprejemljivo.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2024

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 197/2001
• VDSS Sklep Pdp 507/2019
• VDSS Sodba Psp 99/2018