VSRS Sodba VIII Ips 28/2023

Jedro

Zaposlitev uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti torej izključuje obveznost istočasne vključitve takšnega uslužbenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, s tem pa tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca za obdobje te zaposlitve ter posledično plačilo prispevkov toženki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 336,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. 10301-1241147/2021 z dne 25.2 2022 in 25. 11. 2022 in ji naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Presoja sodišča temelji na tem, da za odločanje ni uporabljiva Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba), saj je njena osebna veljavnost za uradnike in zaposlene v EU izključena. Sklicevalo se je na sodbi Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) Ferlini, C–411/98 in Lobkowicz, C-690/15, Pogodbo o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU) in Protokol št. 70 privilegijih in imunitetah Evropske Unije (v nadaljevanju Protokol št. 7), zlasti na 12. in 14. člen tega Protokola. Zgolj EU (in ne države članice) je pristojna za določitev pravil, ki se uporabljajo za uradnike in uslužbence EU glede njihovih obveznosti na področju socialne varnosti. Ugotovitev lastnosti zavarovanca, ki jo je toženka ugotovila po uradni dolžnosti, krši izključno pristojnost, ki je prenesena na EU.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter toženki naložilo, da tožniku povrne stroške odgovora na pritožbo. Med drugim je obrazložilo, da statusu uradnikov in uslužbencev EU ni povezan s prostim gibanjem delavcev; zanje ne veljata 48. člen PDEU in Uredba. Zavrnilo je pritožbene navedbe toženke, da Kadrovski predpisi za uradnike in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev v Evropskih skupnostih - Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju Kadrovski predpisi) ne izključujejo obveznosti vključitve v obvezno zavarovanje po nacionalni zakonodaji.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 41/2023-6 z dne 6. 6. 2023 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja, ali status zaposlitve uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnostih izključuje obveznost vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji.

5. Toženka v reviziji med drugim navaja, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, da se določbe Protokola št. 7 nanašajo zgolj in izključno na delovno razmerje, sklenjeno z institucijo EU in dohodke iz tega razmerja, v skladu z 12. členom tega protokola pa se plačevanje dajatev v posebni davčni sistem in plačevanje prispevkov v poseben sistem socialne varnosti EU nanaša izključno na odtegljaje od dohodkov, ki jih izplačuje EU, ne pa tudi iz drugih naslovov in dohodkov, ki jih prejme uradnik ali drug uslužbenec EU. Zatrjuje, da pravo EU ne ureja obveznega socialnega zavarovanja v nacionalnih sistemih; ob obstoju podlage za obvezno zavarovanje po nacionalni ureditvi ta ne more biti izključena. Na enak način, kot to ureja Uredba, v Protokolu št. 7 ni določeno, da uradnik ali uslužbenec institucije EU tudi od dohodkov, ki jih prejme na podlagi opravljanja zunanje dejavnosti, ki se ne opravlja v razmerju med uradnikom in uslužbencem ter institucijo EU, ne plačuje prispevkov. Izjema od obveznosti zavarovanja po določbah nacionalne zakonodaje tudi ne izhaja iz določb Zakona o prenosu pokojninskih pravic (ZPPP, Ur. l. RS, št. 34/10). Toženka ni odločala o lastnosti zavarovanca na podlagi zaposlitve tožnika v Evropski komisiji, temveč izključno zato, ker je bil družbenik in poslovodna oseba v gospodarski družbi v Republiki Sloveniji. Na ta način ni kršila določb evropskega prava in ni obremenila dohodka tožnika, ki ga je ta pridobival kot uslužbenec EU.

6. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je toženka prekludirana glede večine revizijskih navedb, ker naj bi te predstavljale razširitev trditvene podlage in nedovoljeno novoto, saj je šele v reviziji začela navajati, da pravo EU določa obveznost plačila davkov in prispevkov le glede izplačil s strani EU, pred tem pa se je sklicevala na Uredbo. Poudarja, da je bil v spornem obdobju zavarovan kot evropski uradnik, zato zanj ne velja pravilo iz 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št., 96/2012 in nadalj.), po katerem se obvezno zavarujejo družbeniki in poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

9. Toženka se je v predsodnem in v sodnem postopku vse do odločitve pritožbenega sodišča dejansko skoraj izključno sklicevala na to, da je v konkretni zadevi treba uporabiti Uredbo, vseeno pa je že v prvostopenjski odločbi navedla tudi, da Kadrovski predpisi ne izključujejo obveznosti vključitve v obvezno zavarovanje po nacionalni zakonodaji, kar je omenila tudi v odgovoru na tožbo in v pritožbi. Teh navedb oziroma trditev ni posebej pravno podkrepila, vendar sedanje revizijske navedbe v tej smeri predstavljajo le dodatno materialno utemeljitev že podanih navedb, ne pa „razširjanja trditvene podlage,“ kot zmotno meni tožnik.

10. Tožnik je bil v času od 16. 6. 2021 do 15. 2. 2022 zaposlen pri Evropski komisiji kot pogodbeni uslužbenec. Že pred 16. 6. 2021, vse do 21. 12. 2021, je bil v družbi A., d. o. o. družbenik in hkrati poslovodna oseba.

11. Toženka je z odločbo z dne 25. 11. 2021 ugotovila, da ima tožnik od 16. 6. 2021 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot družbenik in poslovodna oseba (16. člen ZPIZ-2). Drugostopenjski organ je njegovo pritožbo zavrnil z odločbo z dne 25. 2. 2022, obenem pa je spremenil prvi odstavek prvostopenjske odločbe, tako da je za tožnika ugotovil lastnost zavarovanca na isti podlagi, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden, v obdobju od 16. 6. 2021 do 21. 12. 2021.

12. Odločbi toženke temeljita na tem, da je treba v tej zadevi uporabiti Uredbo, da v skladu s prvim odstavkom 11. člena te uredbe za osebe, za katere se ta uporablja, velja zakonodaja ene same države članice, da družbeništvo in hkrati zaposlitev v instituciji EU (Evropski komisiji) ne spada pod običajne sočasne zaposlitve, ki jih ureja Uredba, temveč so zaposlitve uradnikov urejene s Kadrovskimi predpisi in da ti predpisi ne izključujejo obveznosti vključitve v obvezno zavarovanje po nacionalni zakonodaji, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.

13. Toženka v reviziji ne nasprotuje več presoji sodišč nižjih stopenj, da za odločanje v tej zadevi ne velja Uredba. Takšno izhodišče je tudi pravilno in je razvidno iz sodb SEU v zadevi Ferlini, C-411/98, z dne 3. 10. 2000 (41. točka obrazložitve) in v zadevi Lobkowicz, C-690/15, z dne 10. 5. 2017, kjer je pojasnjeno, da za uradnike (enako velja za uslužbence) EU ne velja nacionalna zakonodaja na področju socialne varnosti, kot je navedena v Uredbi in da jih ni mogoče šteti za delavce v smislu te Uredbe. „V tem kontekstu niso zajeti niti s členom 48 PDEU; za uradnike EU namreč velja sistem socialne varnosti, skupen institucijam EU, ki ga v skladu s 14. členom Protokola št. 7 določita Evropski Parlament in Svet z uredbami po rednem zakonodajnem postopku in po posvetovanju z institucijami“ (35. in 36. točka obrazložitve). Pravilo, da se načelo uporabe ene zakonodaje na področju socialne varnosti, ki je določeno z Uredbo, ne uporablja za uradnike in uslužbence Unije, izhaja tudi iz novejše sodbe SEU Acerta, C-415/22 z dne 16. 11. 2023 (31. in 32. točka obrazložitve).

14. SEU je v sodbah C-690/15 in C-415/22 podalo odgovor tudi na nadaljnje vprašanje, ali je ob takšnem izhodišču treba upoštevati pravo Unije in obenem nacionalno pravo. Ta odgovor je tudi v okoliščinah konkretnega primera pomemben za odločitev, ali je v skladu z nacionalnim pravom tožniku mogoče priznati lastnost zavarovanca s kasnejšo obveznostjo plačila prispevkov za zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe.

15. Odločanje sodišča v zadevi C-690/15 se je nanašalo na primer uradnika, ki je bil vključen v sistem socialne varnosti, ki je skupen institucijam EU, v državi domicila (Franciji) pa je prejemal dohodke od nepremičnin, od katerih bi moral plačati prispevke in dajatve, ki so namenjene financiranju sistema socialne varnosti države članice. V sporu o dolžnosti plačevanja prispevkov in navedenih dajatev se je zastavilo predhodno vprašanje, ali je treba načelo uporabe ene zakonodaje na področju socialne varnosti, kot je izraženo z Uredbo, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da se od dohodkov od nepremičnin v eni državi članici, ki jih prejme uradnik EU z davčnim domicilom v tej državi članici, plača socialne prispevke in dajatve, ki so namenjene financiranju sistema socialne varnosti te države članice. V zadevi C -415/22 pa se postavilo vprašanje uporabe zakonodaje države članice, ki je za osebo, ki na njenem ozemlju opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba, določala obveznost vključitve v sistem socialne varnosti te države. Šlo je za vključitev uradnika Unije, ki je v institucijah Unije delal do upokojitvene starosti in je po tem na ozemlju države članic opravljal poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba. Ta uradnik je sicer po upokojitvi še naprej ostal vključen v sistem socialne varnosti Unije.

16. SEU je odločilo, da takšna nacionalna zakonodaja ni v skladu s 14. členom Protokola št. 7 in z določbami Kadrovskih predpisov.¹ Pravni položaj uradnikov Unije glede njihovih obveznosti na področju socialne varnosti spada na področje uporabe prava Unije. Te določbe zajemajo prepoved obveznosti uradnikov EU, da prispevajo k različnim sistemom na tem področju. Drugačna nacionalna ureditev krši izključno pristojnost, ki je prenesena na EU, zlasti določbe glede prispevkov uradnikov za financiranje sistema socialne varnosti.² SEU je obrazložilo tudi, da bi se s takšno ureditvijo lahko oslabilo enako obravnavanje uradnikov Unije in jih odvrnilo od opravljanja poklicne dejavnosti v institucijah EU.³

17. Zaključki teh sodb so jasni in ne veljajo le za uradnike, temveč tudi za uslužbence EU, saj tudi zanje veljata 12. in 14. člen Protokola št. 7, prav tako tudi Kadrovski predpisi; tudi ti se v določbah, ki se nanašajo na uslužbence, v glavnem sklicujejo na določbe, ki veljajo za uradnike (41. in 42. člen Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti).

18. Zaposlitev uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti torej izključuje obveznost istočasne vključitve takšnega uslužbenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, s tem pa tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca za obdobje te zaposlitve ter posledično plačilo prispevkov toženki.

19. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

20. Ker toženka z revizijo ni uspela, je revizijsko sodišče odločilo tudi, da mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Stroški so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (450 točk po tarifni št. 16, v skladu z 11. členom pa še 2 % iz naslova izdatkov), kar z DDV znaša skupaj 336 ,00 EUR.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Protokol ima enako pravno veljavo kot Pogodbi. Tudi Kadrovski predpisi so v celoti zavezujoči in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah (C-690/15, točki 40 in 42, C-415/22, točka 35). Učinek prava EU v notranjem pravnem redu je odvisen od vsakokratnih pravil, ki urejajo delovanje EU, v tem okviru tudi od temeljnih načel prava EU, ki so zapisana v PEU in v PDEU ali ki jih je v sodni praksi razvilo SEU. Zaradi tretjega odstavka 3.a člena Ustave so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave – glej sodbo Ustavnega sodišča RS U-I- 295/13 z dne 19. 10. 2016, 66. točka obrazložitve.
² C-690/15, točki 45 in 46, C-415/22, točki 42.
³ C-690/15, točka 47.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 41/2023-6
• VDSS Sodba Psp 336/2022
• VDSS Sodba Psp 121/2017