VSRS Sodba VIII Ips 24/2023


pomembnejša odločba

Jedro

Čeprav KPND za primer iz 4. alineje 4. točke 40. člena ne predpisuje vrste, minimalnega obsega, trajanja delavčevih težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča ali požar sama po sebi utemeljujeta pravico delavca do solidarnostne pomoči oziroma dolžnost delodajalca, da jo izplača. Zgolj zaradi razglasitve epidemije torej delavec ne more biti upravičen do solidarnostne pomoči. Ta finančna pomoč ni namenjena na splošno vsem zaposlenim, ampak določenemu delavcu za vsaj delno ali lažjo premostitev njegovih težav oziroma odpravo premoženjske ali nepremoženjske škode. Poleg tega delodajalec solidarnostne pomoči ni dolžan plačati za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Že poimenovanje instituta predpostavlja, da gre za solidarnost pri reševanju resnejših težav oziroma socialne stiske. Pojem težav oziroma škode, ki utemeljujejo solidarnostno pomoč, predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej točki izreka, stroške pritožbe in odgovora na revizijo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter za povračilo stroškov postopka. Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 410,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2020 in mu povrne stroške postopka v višini 782,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Toženki je še naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške pritožbe v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 49/2023 z dne 16. 5. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik v okoliščinah konkretnega primera upravičen do solidarnostne pomoči.

4. Toženka v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje napačno štelo, da že vsaka težava, ki je posledica epidemije, ne glede na obseg in trajanje, zadostuje za izplačilo solidarnostne pomoči po 4. točki 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND)¹. Sodišče druge stopnje ni opravilo presoje okoliščin konkretnega primera glede na naravo in namen solidarnostne pomoči. Ta je izrecno opredeljen v Razlagi KPND² in izhaja tudi iz judikata VIII Ips 126/2013. Do solidarnostne pomoči so upravičeni delavci, ki imajo večje težave, ki niso nastale po njihovi volji in bi jih s solidarnostno pomočjo lažje premostili. Tožnikova situacija ni bila takšna. Glede na številne ukrepe države za zajezitev epidemije so se s podobnimi težavami srečevali vsi zaposleni, pa to še ne pomeni, da so upravičeni do solidarnostne pomoči.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je izplačilo solidarnostne pomoči vezano le na nastanek elementarne nesreče ter da obseg in trajanje težav zaradi epidemije ni bistveno.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Ker je v Republiki Sloveniji zaradi razglasitve epidemije zaradi bolezni Covid-19³ prišlo do zaprtja šol, je bil tožnik od 6. 4. 2020 do 1. 6. 2020 odsoten z dela pri toženki zaradi varstva hčerke oziroma višje sile in je na tej podlagi prejemal 80 % nadomestilo plače. Zaradi znižanih prejemkov v navedenem obdobju je uveljavljal solidarnostno pomoč v višini 693,01 EUR kot nadomestilo za izpad dohodka, ogroženo preživljanje in odvrnitev finančne ogroženosti.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik po odtegnitvi obroka kredita (493,67 EUR) in plačilu članarine za sindikat (18,98 EUR) prejel iz naslova plače oziroma nadomestila plače za marec 2020 990,63 EUR neto, za april 2020 1.272,83 EUR neto in za maj 2020 795,24 EUR neto, zaradi česar mu je prijatelj posodil denar. Presodilo je, da tožnikove težave, glede katerih je upoštevalo le obveznost odplačevanja kredita, niso bile tako velike in niso trajale tako dolgo, da bi za njihovo premostitev potreboval solidarnostno pomoč.

10. Sodišče druge stopnje, ki je tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za plačilo solidarnostne pomoči ugodilo, pa je presodilo, da že zgolj nastanek finančnih težav, ne glede na njihov obseg in trajanje, utemeljuje plačilo solidarnostne pomoči. Takšno stališče je napačno⁴.

11. Po 4. točki 40. člena KPND delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč v naslednjih primerih: - smrt delavca ali ožjega družinskega člana, - težja invalidnost, - daljša bolezen, - elementarna nesreča ali požar. Epidemija sodi pod slednji primer. Po Razlagi KPND je solidarnostna pomoč po 4. točki 40. člena KPND vezana na s kolektivno pogodbo določen dogodek in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji.⁵ Gre za poseben delovnopravni institut, ki delodajalca zavezuje, da je solidaren s svojim delavcem zaradi okoliščin, ki sicer niso v ožji zvezi s samim delovnim razmerjem.

12. Čeprav KPND za primer iz 4. alineje 4. točke 40. člena KPND ne predpisuje vrste, minimalnega obsega, trajanja delavčevih težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča ali požar sama po sebi utemeljujeta pravico delavca do solidarnostne pomoči oziroma dolžnost delodajalca, da jo izplača. Zgolj zaradi razglasitve epidemije torej delavec ne more biti upravičen do solidarnostne pomoči. Ta finančna pomoč ni namenjena na splošno vsem zaposlenim, ampak določenemu delavcu za vsaj delno ali lažjo premostitev njegovih težav oziroma odpravo premoženjske ali nepremoženjske škode. Poleg tega delodajalec solidarnostne pomoči ni dolžan plačati za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Že poimenovanje instituta predpostavlja, da gre za solidarnost pri reševanju resnejših težav oziroma socialne stiske. Pojem težav oziroma škode, ki utemeljujejo solidarnostno pomoč, predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru.

13. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 137. in 138. členu za različne primere delavčeve odsotnosti z dela predvideva nadomestilo plače v podobni višini, kot ga je prejemal tožnik na podlagi 26. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP)⁶. Enako velja za primer nadomestila zaradi nege otroka po 31. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

14. Tožnikovo dvomesečno nadomestilo v višini 80 % plače, za kar je bila toženka zavezana ravno zaradi blaženja posledic epidemije, ter izplačilo (po izpolnitvi kreditne obveznosti) v zneskih 1.272,83 EUR neto za april 2022 in 792,24 EUR za maj 2022 neto, ne predstavlja tolikšne škode oziroma takšne socialne stiske, da bi morala toženka prav zato tožniku plačati še solidarnostno pomoč.

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik v okoliščinah konkretnega primera upravičen do solidarnostne pomoči.

16. Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Toženka je zaradi uspeha v sporu upravičena do povračila naslednjih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT): za odgovor na pritožbo 250 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 186,67 EUR), za predlog za dopustitev revizije 250 točk in za revizijo 300 točk (v kar se všteje 50 % stroškov predloga za dopustitev revizije), tako da toženkini stroški revizijskega postopka znašajo 425 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 317,32 EUR). Tožnik je torej dolžan toženki povrniti skupno 504,00 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, svoj strošek pritožbe in odgovora na revizijo pa krije sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.
² Ur. l. RS, št. 81/2000.
³ Epidemija je bila razglašena z Odredbo ministra za zdravje z dne 12. 3. 2020 (Ur. l. RS, št. 19/2020).
⁴ Sodišče druge stopnje je pred tem podobno problematiko obravnavalo v kolektivnih delovnih sporih, v katerih je presojalo kršitev 4. alineje 4. točke 40. člena KPND, ter ob tem zavzelo stališče, da izplačilo solidarnostne pomoči vsem delavcem že zgolj zaradi razglašene epidemije ne pride v poštev, ampak da se lahko upravičenost do solidarnostne pomoči konkretnemu delavcu presoja šele v individualnem delovnem sporu, saj ugotavljanje obstoja težav, ki bi jih s to pomočjo lažje premostil, presega vsebino kolektivnega delovnega spora (npr. X Pdp 558/2021). Takšno stališče predpostavlja težave relevantnega obsega ali daljšega trajanja, čemur pa sodišče druge stopnje v tem individualnem delovnem sporu ni sledilo. Pri tem se je sklicevalo tudi na judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 43/2021 z dne 29. 3. 2022, češ da ni potrebno izkazati težav v določeni višini, vendar pa se je navedena zadeva nanašala le vprašanje pravočasnosti in ne na presojo utemeljenosti zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči po vsebini.
⁵ Takšen namen plačila solidarnostne pomoči izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014, ki se je sicer nanašala na primer iz 1. alineje 4. točke 40. člena KPND.
⁶ Ur. l. RS, št. 49/20 in nadalj. Po 26. členu ZIUZEOP ima delavec v času, ko zaradi višje sile ne opravlja dela, pravico do nadomestila plače v višini, kot je določena z zakonom o delovnih razmerjih za primer začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga. To je v višini 80 % osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Sicer je delavec, ki ne more opravljati dela zaradi višje sile, po 6. odstavku 137. člena ZDR-1 upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot do 70 % minimalne plače.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2024

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 49/2023-7
• VDSS Sodba Pdp 646/2022
• VDSS Sodba Pdp 404/2022