VSRS Sklep II Ips 55/2023


pomembnejša odločba

Jedro

Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Ta stališča so uporabljiva tudi za verzijska razmerja med skupnimi lastniki, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje.

Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda ("pripomoček") sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dejanski okvir spora in dosedanji potek postopka

1. Tožnica zahteva plačilo uporabnine zaradi uporabe treh počitniških apartmajev. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje gre za nepremičnine, ki sta jih pravdni stranki pridobili s premoženjem, ustvarjenim z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Skupnega premoženja še nista razdelili in o tem teče vzporedni postopek. Prav tako nista dosegli dogovora o rabi teh nepremičnin. Toženec je tožnico proti njeni volji izključil iz uporabe navedenih apartmajev.¹

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo. Zaradi umika tožbe za plačilo 7.500 EUR je postopek v tem delu ustavilo in odločilo, da tožnica krije vse stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožnica tožencu povrniti 1.297,50 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje

4. Tožnica ni izkazala svojega prikrajšanja. Iz dopisov, ki jih je njen pooblaščenec posredoval pooblaščencu toženca, izhaja le predlog, da bi vsaka od pravdnih strank uporabljala apartmaje 14 dni do dokončanja pravdnega postopka o deležih na skupnem premoženju. Tožnica tudi na zaslišanju ni znala konkretno povedati, kako bi apartmaje uporabljala. Izpovedala je le, da bi jih uporabljala za lastne namene, in sicer za dopust med počitnicami, kar je v nasprotju z zahtevkom za uporabnino za neprekinjeno uporabo in trditvami, da bi jih vsaka pravdna stranka uporabljala 14 dni. Za uporabnino ni dovolj zgolj teoretični izkupiček iz naslova oddajanja nepremičnin. Ker je sodišče ocenilo, da je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, postopka ni prekinilo in čakalo na odločitev o obsegu in deležih na skupnem premoženju v »vzporednem postopku« II P 1538/2018.

Nosilni razlogi sodišča druge stopnje

5. V konkretni zadevi sta pravdni stranki še vedno skupna lastnika spornih nepremičnin, saj njuna deleža na skupnem premoženju še nista znana. Ker gre za bivša in sprta partnerja, dogovora o hkratni (skupni) uporabi premoženja ni mogoče pričakovati. Dogovor o tem, kdaj in kdo od njiju bo uporabljal posamezen predmet skupnega premoženja, bi bil ob dejstvu, da sta skupna lastnika apartmajev, v skladu z načeli vestnosti in poštenja ter izravnalne pravičnosti. Ker toženec tožnici onemogoča uporabo spornih nepremičnin, je sicer obogaten, saj ni pomembno, ali oziroma koliko apartmaje tudi sam uporablja oziroma drugače izkorišča, a tožnica ni izkazala svojega prikrajšanja. Zahteva po tržnih najemninah je v nasprotju s trditvami, da bi apartmaje uporabljala za preživljanje počitnic.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6. Revizija toženca je bila s sklepom II DoR 476/2022 z dne 1. 2. 2022 dopuščena glede vprašanja, ali je v navedenih okoliščinah pravilna odločitev nižjih sodišč, da tožnica ni izkazala prikrajšanja na njeni strani.

Revizijske navedbe

7. Tožnica je ves čas zatrjevala in predlagala dokaze o tem, koliko je v resnici znašala tožnikova obogatitev in posledično njeno prikrajšanje. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do njenih prizadevanj, pozivov in predlogov tožencu, naj ji omogoči uporabo nepremičnin in se opredeli do njenih predlogov. Prav tako sta nižji sodišči spregledali, da je zatrjevala, da bi apartmaje uporabljala tako za lastne počitnice kakor tudi za oddajanje v najem. Sodišče meni, da kljub temu da skupni lastnik drugemu skupnemu lastniku odtegne souporabo skupne stvari in jo izključno uporablja sam, ne gre za prikrajšanje, če bi to nepremičnino drugi skupni lastnik uporabljal le zase in je ne bi oddajal. To je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri se prikrajšanje vselej meri s tržno najemnino, neodvisno od namena in morebitnega oddajanja. Tožnica je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu s tem, ko je trdila, da je bila zaradi toženčevega nepoštenega in nemoralnega ravnanja, ki ji preprečuje uporabo skupne nepremičnine, prikrajšana, in je višino tega prikrajšanja poskušala dokazati s konkretnimi podatki o oddajanju nepremičnin na podobnih lokacijah in s predlogom po postavitvi cenilca, ki bi ocenil tržno najemnino.

Navedbe toženca v odgovoru na revizijo

8. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, česar tožnica ni izkazala. Toženec tudi ni mogel biti obogaten, saj nepremičnin ne bi oddajal v najem, to pa je tudi logično, saj se nepremičnine v Avstriji v letu 2020 zaradi pandemije niso mogle oddajati. V apartmaje tudi sam ni hodil. Skladno s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 71/2014 mora tožnik, da bi izkazal korist (obogatitev), zatrjevati način in trajanje uporabe ter o okoliščine, pomembne za ovrednotenje koristi od uporabe. Tožnica tega bremena ni zmogla.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija je utemeljena.

Materialnopravno izhodišča za presojo

10. Primarno normativno izhodišče presoje je 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): »Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe«. Pomen, ki ga ima zakonsko določilo, je soodvisen od njegove umeščenosti v zakon in vsebinske povezanosti z določbami, ki urejajo določen institut. Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodna praksa zastopa stališče, da ima to pravilo naravo splošnega pravila, ki odraža koncept enotnega obogatitvenega zahtevka. To pomeni, da vsi položaji neupravičene obogatitve (tudi verzijski položaj iz 198. člena OZ) izhajajo iz tega pravila in temeljijo na istih predpostavkah. To so: 1) obogatitev, 2) prikrajšanje, 3) vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter 4) odsotnost veljavnega pravnega temelja.²

11. Obogatitev se kaže že v neupravičeni (brezplačni) uporabi stvari, za katero bi bilo sicer treba plačevati denarno nadomestilo.³ V svojem bistvu gre za neutemeljeno prihranitev izdatkov (damnum cessans).⁴ Predmet uporabnine pa je lahko tudi potencialna korist, tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik (objektivno) lahko dosegel.⁵ Tako se uporabnina dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal. Pravica do uporabe je namreč premoženjska pravica. Za njenega upravičenca pomeni, tako kot vsaka druga pravica, ex ante možnost, da jo uresniči. Enako je z izsiljeno možnostjo uporabe tuje stvari. Že možnost uporabe tuje stvari, ki je dosežena brez pravnega temelja, pomeni obogatitev v premoženjski sferi neupravičenega pridobitelja.

12. Prav tako je preseženo stališče, da mora tožnik verzijskega zahtevka izkazati, da je njegovo prikrajšanje »konkretno« in »realno«, in sicer tako, da mora natančno zatrjevati in dokazati, kako je želel stvar uporabljati.⁶ Tudi ni treba, da sta obogatitev in prikrajšanje po višini enaka, niti ni zahtevek po višini omejen z vrednostjo prikrajšanja.⁷ Že iz starejše teorije izhaja, da je prikrajšanje vsaka neugodnost ali slabši položaj, ki ga je prikrajšani utrpel zaradi obogatitvenega dogodka, pri čemer se slabši položaj razlaga široko, in sicer kot vsak poseg v pravice in pravno zavarovane interese. Prikrajšanje nastane tudi v primeru, ko nekdo uporabi stvar, čeprav je lastnik ni nameraval uporabiti v ta namen.⁸ »Vsaka uporaba tuje lastnine praviloma ni brezplačna, zato je treba zanjo plačati ustrezno nadomestilo, ne glede na to, ali jo je njen imetnik želel koristiti ali ne«.⁹ Vsako neutemeljeno onemogočanje uporabe stvari pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, solastnika ali skupnega lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja).

13. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je pri zahtevkih za plačilo uporabnine treba razlikovati med primeri, ko gre za razmerja med solastniki, in razmerja med lastnikom in nelastnikom. Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Nepravično bi bilo, če solastnik, ki drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe, ne bi bil zavezan k takemu plačilu. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je namreč omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov.¹⁰ V sodbi in sklepu II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da za utemeljenost zahtevka zadošča, da prikrajšani solastnik neuspešno poziva k (so)uporabi stvari v solastnini. Prikrajšanje je torej podano, če je solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe solastne stvari.¹¹

14. Predstavljena stališča, ki se nanašajo na verzijska razmerja med solastniki, so uporabljiva tudi za položaje skupne lastnine, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje. Pri skupni lastnini gre, tako kot pri solastnini, za lastninsko pravico več oseb na eni stvari; bistvena razlika med njima je, da so pri prvi idealni deleži določeni, pri drugi pa ne. Ta razlika z vidika onemogočanja upravičenja do uporabe stvari s strani drugih solastnikov oziroma skupnih lastnikov ni pomembna. Nedoločenost deležev na nerazdeljeni stvari ne pomeni, da ti niso ugotovljivi — med zunajzakonskima partnerjema velja domneva, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, vsak od njiju pa lahko dokazuje, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju.¹² Sklenemo torej lahko, da enako kot solastniki ne smejo preprečevati uporabe stvari v solastnini drugim solastnikom, tudi skupni lastniki ne smejo preprečevati uporabe stvari drugim skupnim lastnikom.

Presoja okoliščin konkretnega primera

15. Skupni lastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno (v tem primeru skupni lastnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari). Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med njimi, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča. ¹³ V konkretnem primeru bi pravdni stranki sporne nepremičnine, ob dejstvu, da je njuna življenjska skupnost razpadla, in upoštevaje, da gre za počitniške apartmaje, lahko uporabljali sukcesivno. Toženec je tožnici onemogočal sleherno uporabo, in to kljub temu, da ga je pozivala k dogovoru in je izkazala željo, da bi nepremičnine tudi sama uporabljala.

16. Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda (»pripomoček«) sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja. Iz navedenega izhaja, da je tožnica zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede predpostavke prikrajšanja verzijskega zahtevka iz 198. člena v zvezi z 190. členom OZ.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

17. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: Tožnica je jasno izrazila svojo željo po souporabi spornih nepremičnin, toženec pa jo je v možnosti te uporabe prikrajšal, zato ni pravilna odločitev nižjih sodišč, da ni izkazala prikrajšanja na svoji strani. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o predpostavki prikrajšanja zmotno uporabili materialno pravo. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja nista presojali višine tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka

18. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sestava senata in glasovanje

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na te dejanske ugotovitve vezano.
² Glej VSRS sodbo II Ips 33/2023 z dne 19. 7. 2023 in tam navedeno sodno prakso.
³ VSRS II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020.
⁴ Cigoj, S., Teorija obligacij, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 268.
⁵ VSRS odločbi II Ips 33/2023 z dne 19. 7. 2023 in II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015.
⁶ Smiselno VSRS sodba II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018.
⁷ Podobno Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 149–151.
⁸ Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, 1984, str. 799.
⁹ Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 150.
¹⁰ VSRS sodba in sklep II Ips 25/2022 z dne 18. 8. 2022.
¹¹ VSRS sodba in sklep II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018.
¹² Prvi odstavek 74. člena Družinskega zakonika.
¹³ VSRS sodba in sklep II Ips 25/2022 z dne 18. 8. 2022.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2024

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 496/2020
• Sodba II Ips 593/2003
• VSL sodba II Cp 3282/2015