VSRS Sklep VIII Ips 14/2023


pomembnejša odločba

Jedro

Privolitev tožnic v poligrafsko testiranje je bila dana v okviru delovnega razmerja kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja, ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva in varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.

Tožnici sta imeli pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot ''storilki'' glede anonimke. To pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna, uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke in v prvem odstavku II. točke izreka se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da prvi tožnici plača 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2021 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka); višji zahtevek do zneska 14.000,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo še, da drugi tožnici plača 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2021 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka); višji zahtevek do zneska 14.000,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je še zahtevke za plačilo razlik v plači in za odpravo kršitev trpinčenja (III. do V. točka izreka). Na znanje je vzelo umik tožbe v delu, ki se je nanašal na zagotovitev primernega delovnega mesta (1. točka izreka sklepa), in odločilo, da sta tožnici dolžni toženki povrniti stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnic, zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Pritožbo toženke je zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je RS je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 226/2022 z dne 31. 1. 2023 revizijo dopustilo glede vprašanj:

- ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu, kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca, pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca;

- ali delavcu že zaradi psihičnega nelagodja ob izvedbi poligrafskega testiranja pripada odškodnina; in če, v kakšni višini.

4. Toženka v reviziji navaja, da z izvedbo poligrafskega testiranja ni prišlo do protipravnega posega v osebnostne pravice tožnic. Čeprav poligrafsko testiranje po 33. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) predstavlja policijsko pooblastilo, to ne pomeni, da je takšno testiranje s strani delodajalca samo po sebi nezakonito. Presoja sodišč temelji na podrejenosti delavca in s tem na oceni, da sta tožnici pri podaji soglasja za testiranje čutili prisilo. V testiranje sta prostovoljno privolili in bili s strani usposobljenega izvajalca poučeni tudi o možnosti umika soglasja, pa tega nista storili. S pisno privolitvijo je prišlo do pretrganja vzročne zveze (prvi odstavek 140. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Noben pravni akt delodajalcu ne prepoveduje poligrafskega testiranja. Toženka je imela podlago za zbiranje osebnih podatkov v 48. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Za testiranje je imela opravičljive razloge. Želela je ugotoviti, kdo je odgovoren za razkrivanje podatkov, v želji preprečiti možnost uhajanja občutljivih osebnih podatkov. Ni šlo za nesorazmeren poseg v osebnostne pravice. Odgovorna oseba je bila seznanjena le z morebitno vpletenostjo testirane osebe, ne z njenimi osebnimi podatki. Stališče sodišča druge stopnje bi pomenilo, da delavec nikoli ne more dati veljavne privolitve. Uporaba poligrafa je primerljiva z uporabo alkotesta. Navaja še, da tožnicama ni nastala pravno priznana škoda, saj je kratkotrajna prizadetost le trenutno psihično nelagodje.

5. Tožnici predlagata zavrnitev revizije. V odgovorih na revizijo navajata tudi, da je toženka izkoristila svoj nadrejeni položaj in nedopustno posegla v njune osebnostne pravice. Brez zakonske podlage se poligraf v delovnih razmerjih ne bi smel uporabljati. Ravnanje toženke ni imelo dopustnega namena. Šlo je za odziv na anonimno pismo. Kdo ga je toženki poslal, ni znano. Sodišče je priznano škodo vezalo le na čas izvajanja poligrafskega testa, kar pa je vzeto iz konteksta, saj sta tožnici vložili tožbo zaradi trpinčenja, za kar se določi enotna odškodnina.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Dosedanje ugotovitve in razlogi odločitev sodišč nižjih stopenj glede poligrafskega testiranja

8. Toženka je prejela anonimno pismo o nepravilnostih pri delu njene kadrovske službe, z grožnjo javne objave, če nepravilnosti ne bodo odpravljene. Ker je želela ugotoviti, kdo je odgovoren za razkrivanje podatkov in preprečiti njihovo uhajanje, je izvedla poligrafsko testiranje delavk, med katerimi sta bili tudi tožnici. Sodišči sta zaradi poligrafskega testiranja ugotovili toženkino protipravno ravnanje in tožnicama prisodili po 2.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9. Sodišče prve stopnje je protipravnost toženkinega ravnanja utemeljilo s tem, da poligrafsko testiranje temelji na preiskovančevih odzivih samodejnega živčnega sistema, ki ni pod nadzorom njegove volje¹, kar pomeni prekomeren poseg v osebnost, osebnostne pravice zaposlenega, saj gre za vnaprejšnjo privolitev v nehotene odzive telesa, na katere nima vpliva. Štelo je za dokazano, da sta imeli tožnici pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot ''storilki''. Sicer pa je zavzelo stališče, da se poligrafsko testiranje ne bi smelo uporabljati v delovnem razmerju niti ob soglasju delavca, ki je v podrejenem položaju v razmerju do delodajalca.

10. Sodišče druge stopnje se je strinjalo in še pojasnilo, da je poligrafsko testiranje policijsko pooblastilo, ki ga delodajalec nima, ter da je testiranje potekalo brez zakonske podlage in zgolj v interesu delodajalca. Glede sporne privolitve tožnic je dodalo, da privolitev oškodovanca sicer lahko izključi protipravnost ravnanja in škodo, če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve, kar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja.

11. Sodišči sta pri presoji upoštevali 34. člen Ustave, po katerem ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ter 35. člen Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Oprli sta se še na 46. člen ZDR-1, po katerem mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost, ne pa ravnati obratno, ter zavzeli stališče, da poligrafsko testiranje ni pomenilo uresničevanja pravic tožnic iz 48. člena ZDR-1.

Razlogi revizijskega sodišča v zvezi s poligrafskim testiranjem

12. V naši zakonodaji je uporaba poligrafa predvidena v zvezi s postopkom odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Izvajanje poligrafskega postopka je določeno kot eno izmed policijskih pooblastil, ki jih imajo policisti pri opravljanju policijskih nalog (33. člen ZNPPol). Po 48. členu ZNPPol smejo policisti poligrafski postopek izvesti kot pripomoček pri preiskovanju kaznivih dejanj ob upoštevanju okoliščin kaznivega dejanja. Ob začetku postopka morajo osebo seznaniti: - z namenom in načinom izvedbe poligrafskega postopka ter delovanjem poligrafskega aparata, - da se sme poligrafski postopek opraviti le z njenim soglasjem in - da se rezultati poligrafskega postopka ne morejo uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku (prvi odstavek). Poligrafski postopek se sme izvesti samo s pisnim soglasjem osebe (drugi odstavek). Policist mora prekiniti poligrafski postopek, če oseba soglasje zanj umakne ali če policist ugotovi, da je oseba v psihofizičnem stanju, ki ni primerno za ta postopek (tretji odstavek). Minister predpiše način pridobitve soglasja in način seznanitve osebe po prvem odstavku tega člena. Tehnične kriterije in postopek izvedbe poligrafskega postopka z internim aktom določi generalni direktor policije (četrti odstavek).

13. Možnost poligrafskega testiranja ni urejena v drugih zakonih niti v Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD-1), saj po določbi 32. člena tega zakona detektiv ne sme opravljati upravičenj, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policija, sodišča in drugi pravosodni organi. Zato okoliščina, da je toženka poligrafsko testiranje izvedla s pomočjo detektiva in ob sodelovanju osebe, ki je usposobljena za izvedbo poligrafskega postopka, sama po sebi ne zadošča za presojo o utemeljenosti testiranja.

14. Toženka sicer pravilno navaja, da delodajalcu noben pravni akt izrecno ne prepoveduje uporabe poligrafa v delovnem razmerju, kar pa še ne pomeni, da je bila uporaba poligrafa v primeru tožnic dopustna.

15. Ob primerjavi poligrafa in alkotesta toženka spregleda, da je uporaba alkotesta v delovnem razmerju regulirana (51. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZZVZD-1)),² uporaba poligrafa pa ne.

16. Napačno je tudi njeno izhodišče, da naj bi imela podlago za svoje ravnanje v 48. členu ZDR-1, po katerem se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Ta določba je namenjena varstvu delavčevih osebnih podatkov (takšen je tudi jasni naslov zakonske norme), tega pa toženka z uporabo poligrafa ni zasledovala. Poligrafsko testiranje je bilo izvedeno le v njenem interesu, z namenom odkriti avtorja anonimke in preprečiti uhajanje podatkov.

17. Toženka se sklicuje tudi na prvi odstavek 140. člena OZ, ki določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil. To pomeni, da privolitev oškodovanca lahko izključi protipravnost ravnanja in škode. Privolitev učinkuje le, če so izpolnjene splošne predpostavke za njeno veljavnost, med katerimi je svobodna volja (drugi odstavek 18. člena OZ)³. Pri presoji privolitve je torej treba upoštevati, na kaj se nanaša, in okoliščine, v katerih je do nje prišlo.

18. V obravnavanem primeru gre za privolitev v poligrafsko testiranje, ki glede na način izvedbe predstavlja invaziven poseg v človekovo integriteto in s tem v nedotakljivost duševne celovitosti, zasebnosti in dostojanstva. Posebej je treba upoštevati, da je bila privolitev tožnic dana v okviru delovnega razmerja, kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva in varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.

19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da sta imeli tožnici pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot ''storilki'' glede anonimke. To pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna, uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna.⁴

20. Izvedba poligrafskega testiranja pri delodajalcu torej kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca v okoliščinah tega primera pomeni protipravno ravnanje delodajalca (odgovor na prvo revizijsko vprašanje).

Odškodnina za nepremoženjsko škodo

21. Drugo revizijsko vprašanje se nanaša na prisojeno odškodnino za škodo zaradi poligrafskega testiranja.

22. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta bili tožnici pred poligrafskim testiranjem vznemirjeni, med testiranjem pa sta bili zaradi narave postavljenih vprašanj (ki so se nanašala na občutljive osebne podatke, kot npr. o zdravstvenem ali o neprijetnih, zamolčanih dogodkih iz preteklosti) prizadeti. Drugih dejstev glede škode zaradi poligrafskega testiranja (ki bi se nanašala npr. na čas po testiranju) sodišče ni ugotovilo. Presodilo je, da lahko poseg v osebnostne pravice vpliva na duševno stanje osebe, ni pa tega posebej obrazložilo na primeru tožnic. Sodišče druge stopnje je toženkine pritožbene navedbe o neobstoju pravno priznane škode zavrnilo z obrazložitvijo, da za poseg v osebnostno pravico do duševne integritete tožnic zadošča že prizadetost zaradi narave postavljenih vprašanj, kar implicira določeno psihično nelagodje, kar pa ne drži.

23. Po prvem odstavku 179. člena OZ oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Za priznanje denarne odškodnine po tej določbi mora biti ugotovljena takšna motnja v človekovem čustvenem dojemanju, da poruši njegovo duševno ravnovesje, saj je namen odškodnine v ponovni vzpostavitvi tega ravnovesja. Zgolj krajša prizadetost oziroma psihično nelagodje zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pomenijo pravno priznane škode po navedeni določbi. V obravnavanem primeru nista bila ugotovljena posebna intenzivnost ali daljše trajanje bolečin zaradi poligrafskega testiranja.

24. Skope dejanske ugotovitve glede nastale nepremoženjske škode torej ne utemeljujejo odškodnine po navedeni podlagi OZ vrhovno sodišče reviziji toženke ni ugodilo na način, da bi izpodbijano odločitev že po temelju spremenilo v zavrnilno. Tožnici sta namreč odškodnino v višini 14.000,00 EUR zahtevali zaradi trpinčenja (8. člen ZDR-1), poligrafsko testiranje pa je bilo zgolj eno v nizu ravnanj trpinčenja, ki sta jih očitali toženki. Sodišče prve stopnje (ki je zahtevkoma tožnic ugodilo do višine 2.000,00 EUR, v ostalem pa ju je zavrnilo) in sodišče druge stopnje (ki je ugodilno odločitev potrdilo, zavrnilno pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) sta škodo zaradi poligrafskega testiranja vzeli iz širšega konteksta škode, uveljavljane zaradi trpinčenja, za katero se določi t.i. enotna odškodnina (npr. VIII Ips 127/2018, VIII Ips 7/2019), in kar je še predmet odprtega sojenja.

25. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke in prvem odstavku II. točke izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem sojenju upošteva še okoliščine poligrafskega testiranja.

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

27. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Več o tovrstni problematiki v zvezi uporabo poligrafa npr. v odločbi Ustavnega sodišča Up-3367/07 z dne 2. 7. 2009.
² Npr. v zadevi VIII Ips 90/2019 je bilo zavzeto stališče, da gre pri preizkusu alkoholiziranosti za poseg v zasebnost, vendar pa delodajalcu skrb za zdravje in varno delovno okolje v primeru suma na alkoholiziranost daje pravico do preizkusa z alkotestom.
³ N. Plavšak, Komentar OZ, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 817.
⁴ Posledično niso relevantne navedbe toženke o tem, da sta kljub temu bili tožnici poučeni o možnosti umika soglasja.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 281/2022
• VSC Sodba Cp 490/2018
• VDSS sodba Psp 689/2007