VSRS Sklep II Ips 61/2022


pomembnejša odločba

Jedro

Glede na naravo mandatnega razmerja med odvetnikom, ki je pravni strokovnjak, in stranko, ki to ni, ni realno pričakovati, da bo stranka v času, ko odvetnik poskuša na podlagi njenega pooblastila sanirati svojo napako, zoper njega že uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi te napake.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka s tožbo zahteva, naj ji toženec plača 152.759,41 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 dalje do plačila. Zatrjuje, da je toženi odvetnik kot njen tedanji pooblaščenec v postopku zoper družbo A., d. o. o., kršil mandatno pogodbo, s tem ko ni vložil tožbe na podlagi izdane začasne odredbe, ter da ji je zato v navedeni višini nastala škoda zaradi unovčenja bančne garancije.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zaradi zastaranja terjatve.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je materialnopravnim razlogom sodišča prve stopnje, da toženec tožeče stranke ni odvračal od vložitve odškodninske tožbe. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek ter da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene storilčevega ravnanja. Nadaljnji dogodki, predvsem vložitev nasprotne tožbe, neuspešna poplačila v izvršbi, materialnopravno niso odločilni. Toženec ji je 12. 6. 2006 poslal sklep o razveljavitvi začasne odredbe. Tožeča stranka je bila dolžna s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika poskrbeti za seznanitev z vsebino sklepa ter pri tožencu terjati pojasnilo. Tega je tudi dobila, saj je toženec njenemu zakonitemu zastopniku priznal, da je zamudil rok. Po 22. 6. 2006 je bila tako seznanjena s sklepom o razveljavitvi bančne garancije in da tožba ni bila vložena, ko pa je bila 3. 7. 2006 s strani NLB, d. d., obveščena še o unovčenju bančne garancije, je nedvomno izvedela tudi za nastanek škode ter pridobila možnost uveljavljati odškodnino zoper toženca. Od dne 3. 7. 2006 do vložitve tožbe je že potekel petletni zastaralni rok (tretji odstavek 352. člena, 346. člen in 336. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Terjatev za znesek unovčenja bančne garancije v višini 59.582,92 EUR je tako zastarala, glede na določbo 344. člena OZ pa tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 68.517,79 EUR ter pravdnih stroškov v znesku 18.086,89 EUR, v znesku 1.081,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 401,75 EUR in pravdnih stroškov v znesku 4.232,03 EUR.

4. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 237/2022 z dne 18. 8. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve?

Revizijske navedbe

5. Tožeča stranka vlaga revizijo. Poudarja, da jo je toženec s tem, ko ji je oziroma njenemu zakonitemu zastopniku govoril, da se bo vse uredilo, jo še naprej zastopal, za napako pa ji ni povedal, odvračal, da poišče pomoč pri drugem odvetniku in pravno ukrepa zaradi povrnitve škode. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta poudarili izključno njeno dolžno skrbnost in njenega dotedanjega zakonitega zastopnika, ki se ukvarja s prodajo motornih vozil. Prestrogo sta mu naložili skrbnost dobrega gospodarja. Ta je namreč v mandatnem razmerju zavezovala toženca. Sodišče druge stopnje je zmotno presodilo obveznosti in odgovornosti strank, ki so izhajale iz mandatnega razmerja. Narava te pogodbe, v konkretnem primeru razmerja med stranko, ki ni profesionalec in tožencem, ki je profesionalec, je bistvenega pomena pri presoji nedopustnosti ugovora zastaranja. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe v tem delu zožilo, kot da se tožeča stranka sklicuje, da je toženec ravnal v nasprotju z javno moralo. Zmoten je materialnopravni zaključek sodišč, da je bila dolžna tožeča stranka ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja pri prebiranju sklepa o razveljavitvi izdane začasne odredbe ter ob unovčitvi garancije, namesto da bi takšno dolžno skrbnost naložili tožencu in zaključili, da je zlorabljal zaupanje tožeče stranke z nadaljnjim zastopanjem, vložitvijo tožbe za povrnitev unovčenega zneska in vlaganjem izvršilnega predloga zaradi izterjave prisojenega zneska. S temi ravnanji je toženec ustvaril videz, da bo tožeča stranka poplačana, po drugi strani pa jo je odvračala od vložitve zahtevka zoper njega. V tem času je potekel petletni zastaralni rok, pri čemer sodišči zmotno štejeta, da naj bi tekel od unovčitve garancije dalje, oziroma od 3. 7. 2006. Izpodbijani pravni zaključek je tudi v nasprotju z namenom mandatnega razmerja, katerega bistvo je, da nastane, ker stranka, praviloma prava neuka, potrebuje pravno pomoč. Toženec bi moral kot odvetnik stranko ustrezno podučevati o posledicah opustitve in pravnih možnostih, tožeča stranka pa je upravičeno pričakovala, da bo pravno pravilno poučena glede na razvoj postopka, predvidene in nepredvidene dogodke, ki so pomembni za mandatno razmerje. Opustitev vložitve tožbe je bil nepredviden dogodek. Napačno so uporabljene določbe OZ o mandatni pogodbi, posledično pa je zmotna odločitev, da ne obstoji toženčeva odškodninska odgovornost (drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena OZ, drugi odstavek 11. člena Zakona o odvetništvu, 41. člen Kodeksa poklicne etike odvetniške zbornice Slovenije, prvi odstavek 131. člena OZ). Zmotna je ocena, da je toženec čakal, da to ugotovi šele sodišče. Ni upoštevano, da gre za mandatno pogodbo, ko je bila tožeča stranka v razmerju s strokovnjakom s področja prava, ki jo je bil dolžan seznaniti s škodnim ravnanjem. V toženčevem ravnanju je razvidno ustvarjanje videza bodočega poplačila, s tem pa izgubljanje sledi za škodnim dogodkom. Sodišče druge stopnje prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, ker se v 60. točki, ko zavrača ugovor tožeče stranke, da je ugovor zastaranja nedopusten, sklicuje na dejstva vložitve tožbe in izvršilnega predloga, predhodno pa ta dejstva šteje za nepomembna. Sodišče druge stopnje je glede okoliščine, kdaj je tožeča stranka izvedela, da izvršba ne bo ustavljena, upoštevalo datum 28. 12. 2017, ko je bila ustavljena, tožeča stranka pa datum 6. 1. 2018, ko je toženec prejel sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da če bi vložila tožbo na plačilo odškodnine, bi toženec ugovarjal, da je postopek tekel, oziroma po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, da je tožeči stranki terjatev prisojena in da je v teku izvršba. Dokler tožeča stranka ni mogla ugotoviti, da ne bo poplačana, ji škoda ni nastala. Pred 28. 12. 2017 oziroma 6. 1. 2018 tudi zato petletni zastaralni rok ni začel teči in do vložitve tožbe 28. 11. 2018 tudi ni potekel, kar velja za vse uveljavljene terjatve. Oškodovanec je navajal, da je za tistega, ki je bil odgovoren, da je prišlo do unovčitve garancije in nedopustnega zmanjšanja premoženja, izvedel decembra 2015 pri odvetnici B. B., pri kateri je opravil posvet po prejemu sklepa Državnega tožilstva. Tožeča stranka je dne 7. 12. 2015 prejela sklep Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 2. 12. 2015 št. Kt 2804/2014, s katerim je bila zavržena kazenska ovadba tožeče stranke zoper odgovorne osebe A., d. o. o., zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/2 in 2 KZ-1. V sklepu je bilo navedeno, da odvetnik ni vložil tožbe v opravičilo začasne odredbe. Terjal je pojasnilo pri tožencu, ki ga je šele leta 2015 napotil k drugemu odvetniku. Tožeča stranka tako pred decembrom 2015 ni vedela za škodno ravnanje toženca, da ga je ta odvračal od vložitve tožbe, dokler ni terjala jasnega pojasnila, kaj pomeni sklep Državnega tožilstva. To pomeni, da najmanj pred 10. 12. 2015 ni vedela, da ji je toženec povzročil škodo. Za škodo je izvedela, ko je bila izvršba ustavljena. Uporaba pravnih sredstev je bila usmerjena v povrnitev tega, kar je tožeča stranka plačala, pa ni bila dolžna plačati. To sicer ne vpliva na toženčevo odškodninsko odgovornost, bi pa z uspešno izvršbo škodljiva posledica njegove nedopustne opustitve prenehala. Zato so se pogoji za zahtevek tožeče stranke iztekli šele 28. 12. 2017 oziroma 6. 1. 2018. Zmotno sta tako uporabljeni določbi prvega odstavka 352. člena in prvega odstavka 336. člena OZ o začetku teka zastaralnega roka z unovčitvijo garancije kot trenutkom, ko je nastala škoda in ko bi tožeča stranka morala poskrbeti, da bi se prepričala o odgovorni osebi.

6. Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo višjega sodišča spremeni tako, da ugodi zahtevku, podredno pa, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z izrednim pravnim sredstvom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Navedbe odgovora na revizijo

7. Toženec je odgovoril na revizijo ter predlaga zavrnitev revizije in potrditev izpodbijanih sodb. Uveljavlja tudi stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

8. Poudarja, da ne držijo trditve, da se sodišči nista ukvarjali z dejstvom, da toženec ni prerekal, da tožeče stranke ni seznanil s tem, da je storil napako pri zastopanju in da je odškodninsko odgovoren. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ji je v pisarni po prejemu sklepa o razveljavitvi prepovedi in unovčitvi bančne garancije povedal, da je zamudil rok za tožbo. Ugotovili sta tudi, da toženec ni zlorabil zaupanja tožeče stranke, ki je vedela, kaj se je zgodilo, da je ni odvračal, da si poišče drugega odvetnika in ukrepa zaradi povrnitve škode. Odgovorili sta na vprašanje, kaj mora odvetnik storiti v primeru, ko stori napako in kaj je toženec dejansko storil ter da je tožečo stranko tudi seznanil o vseh možnih pravnih sredstvih za odpravo škode. Zastaralni rok je torej pričel teči, ko je tožeča stranka izvedela za unovčitev garancije. Že tedaj je imela možnost, da vloži tožbo zoper toženca ali njegovo zavarovalnico. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 60/2010 z dne 5. 9. 2013. Pomemben je tudi datum 1. 7. 2009, ko je ustanovitelj družbe A., d. o. o., prejel sklep o rednem prenehanju družbe. Tožeča stranka je pred 6. 6. 2013 vedela, da bi kljub uspehu z obogatitveno tožbo zoper A., d. o. o., ostala brez vračila denarja.

Odločitev o reviziji

9. Revizija je utemeljena.

10. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, so naslednje:

– toženec je na podlagi splošnega pooblastila tožeče stranke z dne 7. 6. 2002 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti dne 12. 6. 2002 vložil predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi preprečilo NLB, d. d., izplačilo garancijskega zneska družbi A., d. o. o., tej pa unovčenje bančne garancije; predlogu je bilo ugodeno, izdani sklep o zavarovanju pa je določal, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve zadeve, ki jo mora tožeča stranka sprožiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa; sklep o začasni odredbi je postal pravnomočen 6. 6. 2003; ustrezna tožba ni bila vložena;

– v letu 2003 se je med A., d. o. o., kot tožečo in tožnico kot toženo stranko začela pravda, ki je sprva potekala pred sodiščem v Murski Soboti, nato pa pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani; v zvezi z zahtevanim zneskom 17.612.676,84 SIT je tožničin pooblaščenec uveljavljal pobotni ugovor za znesek 207.208,20 SIT pa je vložil nasprotno tožbo;

– A., d. o. o. je zahtevala tudi plačilo 8.457.943,00 SIT iz naslova kritne prodaje treh avtomobilov ter dobavljenega blaga;

– ker začasna odredba ni bila upravičena, jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti na predlog A., d. o. o. s sklepom z dne 14. 6. 2006 razveljavilo in postopek zavarovanja ustavilo; bančna garancija je bila unovčena 7. 3. 2006;

– A., d. o. o. je 14. 6. 2006 umaknila tožbo za plačilo zneska 17.612.676,84 SIT, dne 7. 7. 2006 pa zaradi unovčenja bančne garancije tudi glede zneska 8.457.243,00 SIT; toženec je kot tožničin pooblaščenec dne 7. 9. 2006 povečal tožbeni zahtevek za 14.278.452,38 SIT iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljenega unovčenja bančne garancije;

– A., d. o. o. je zato pripoznala tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 207.208,20 SIT; pravda po nasprotni tožbi se je nadaljevala glede zahtevka iz naslova neutemeljenega unovčenja bančne garancije (14.278.452,38 SIT oziroma 59.582,92 EUR);

– v ponovljenem sojenju je bilo tožničinemu zahtevku pravnomočno ugodeno dne 16. 4. 2014;

– po pooblastilu tožeče stranke z dne 4. 7. 2014 je toženec zoper A., d. o. o. (takrat že v likvidaciji) vložil predlog za izvršbo. Izvršba na dolžnikove premičnine je bila dovoljena dne 3. 10. 2014, dne 28. 12. 2017 pa je bila ustavljena zaradi neuspešnega rubeža, in ker upnik v zakonskem roku ni predlagal ponovnega rubeža premičnin;

– tožba v konkretni zadevi je bila vložena 29. 11. 2018;

– v relevantnem času je bil direktor tožnice C. C. (sedaj prokurist), s katerim je toženec v prej navedenih postopkih ves čas sodeloval; toženec ni zlorabil njegovega zaupanja in ga ni odvračal od sprožitve kakršnegakoli postopka; toženec mu je (potem ko je prišel C. C. k njemu zaradi klica NLB, d. d., da bo zaradi razveljavitve začasne odredbe unovčena bančna garancija) povedal, da je zamudil rok za vložitev tožbe; takoj po tem, se je toženec odzval in zvišal zahtevek po nasprotni tožbi; C. C. je bil prisoten na narokih v zvezi z zahtevkom zaradi neutemeljenega unovčenja garancije, vedel je, kakšen postopek poteka; toženec tožeče stranke v letu 2010 ni oviral zaradi nameravanega preklica pooblastila, vlagal je pripravljalne vloge kot običajno, zoper zavrnilno sodbo se je pritožil ter dosegel sodbo, s katero je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno;

– toženec je 22. 6. 2006 poslal tožeči stranki sklep o razveljavitvi začasne odredbe; toženec je tedaj njenemu zakonitemu zastopniku tudi priznal, da je zamudil rok, tako da je bila po 22. 6. 2006 tožeča stranka seznanjena s sklepom o razveljavitvi bančne garancije in dejstvom, da tožba ni bila vložena, dne 3. 7. 2006 pa je bila s strani NLB, d. d., obveščena še o unovčenju bančne garancije.

11. V spornem primeru je ključno pravno vprašanje začetka teka zastaralnega roka - ali je zastaranje pričelo teči že s trenutkom, ko je tožeča stranka izvedela za opustitev toženčevega potrebnega ravnanja – vložitve tožbe v opravičilo izdane začasne odredbe o bančni garanciji ter zato posledično že tedaj nastale škode tožeči stranki, ali šele kasneje, ko so se izjalovila tudi dodatna toženčeva prizadevanja, da v drugem sodnem postopku iztoži znesek bančne garancije in druge s tem povezane stroške na drugi pravni podlagi – neupravičene obogatitve.

12. Vrhovno sodišče – enako kot sodišči prve in druge stopnje - najprej ne soglaša z revizijskim stališčem, da je toženčev ugovor zastaranja nedopusten oziroma nemoralen. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo II Ips 108/2012 z dne 30. 10. 2014, v kateri Vrhovno sodišče ni pritrdilo revizijskemu zavzemanju za nedopustnost ugovora zastaranja. Pojasnilo je, da gre za nedopusten ugovor zastaranja zaradi nasprotovanja načelom javne morale, ko je ravnanje tožene stranke tako, ki bi tožečo stranko odvračala od vložitve tožbe zoper njo. Okoliščine konkretnega primera v sporni zadevi ne omogočajo enakega zaključka. Jasna seznanitev in priznanje lastne napake ter škodne posledice s strani toženca je tožečo stranko lahko le prepričevala o potrebnosti vložitve odškodninske tožbe zoper toženca, ki tožeče stranke ni v nobenem trenutku napeljeval k opuščanju vložitve odškodninske tožbe zoper njega ali ji zagotavljal, da bo nastale škodne posledice lahko odpravil na drug način (primerjaj 10. točko obrazložitve prvostopenjske in 16. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe oziroma tam navedene razloge, s katerimi Vrhovno sodišče soglaša).

13. Zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek (prvi odstavek 352. člena OZ). Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje odškodninske terjatve zoper odvetnika ne more začeti teči, dokler pooblaščenec v okviru pooblastilnega razmerja deluje v smeri odvrnitve škodljivih posledic za pooblastitelja. Drugačno stališče bi pomenilo izvotlitev namena odvetništva kot stebra pravne države.¹

14. Tudi revidentka ves čas utemeljeno izpostavlja potrebo po presoji dopuščenega vprašanja na podlagi narave pogodbe o naročilu oz. mandatnega razmerja (zastopanje tožeče stranke s strani toženca – odvetnika v sodnem postopku). V ospredju tega pogodbenega razmerja je predvsem prizadevanje za uspeh ter zaupnost razmerja. Naročnik sklene pogodbo s prevzemnikom, ker sam nima profesionalnega oziroma strokovnega znanja, ki ga potrebuje tudi za uspešno uveljavitev svojih pravic in koristi v sodnem postopku. Od prevzemnika naročila, v konkretnem primeru odvetnika, se zahteva visok standard profesionalne skrbnosti (primerjaj razen matične določbe 768. člena OZ še določbe drugega odstavka 6. člena, prvega odstavka 131. člena OZ, drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu, 41. člena Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije,). Ob tem opozarja na opisano naravo in vsebino mandatnega razmerja ter s tem povezano potrebno zaupanje „šibkejše“ pogodbene stranke, to je naročnika, ki ni strokovno usposobljen in zato potrebuje pomoč strokovno usposobljene pogodbene stranke (odvetnika). Za škodo je izvedela, ko je bila neuspešno zaključena izvršba na podlagi pravnomočne sodbe v pravdnem postopku, kjer je toženec na podlagi njenega pooblastila vložil nasprotno tožbo na podlagi neupravičene obogatitve. To naj bi po njenih navedbah bilo dne 6. 1. 2018, sklep o ustavitvi izvršbe pa je bil izdan že 28. 12. 2017, tako da zastaralni rok do vložitve tožbe dne 29. 11. 2018 ni potekel.

15. Konkretna zadeva je primerljiva z zgoraj citirano zadevo. Glede na naravo mandatnega razmerja med odvetnikom, ki je pravni strokovnjak, in stranko, ki to ni, ni realno pričakovati, da bo stranka v času, ko odvetnik poskuša na podlagi njenega pooblastila sanirati svojo napako, zoper njega že uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi te napake.² Zato bi tudi v spornem primeru zastaralni rok lahko začel teči šele, ko je tožnica izvedela za neuspešen zaključek izvršilnega postopka, ko so se torej neuspešno zaključila toženčeva prizadevanja, da bi v drugem postopku in na drugi pravni podlagi „pridobil“ znesek nastale škode v korist tožeče stranke. Šele tedaj je glede na vse okoliščine mogla ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki so ji omogočale uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženca. Škoda je tožeči stranki dejansko res nastala že z unovčenjem bančne garancije, vendar je v spornem primeru šlo za odpravo oziroma za sanacijo v prvem postopku tam tedaj nastalih škodljivih posledic napake. Odločilna je presoja, kdaj je tožeča stranka lahko izvedela za njihovo neodpravljivost. V skladu z opisanim mandatnim razmerjem stopa v ospredje standard profesionalne skrbnosti odvetnika, ki je sicer tožečo stranko seznanil s svojo opustitvijo oziroma jo seznanil z napako, po drugi strani pa jo je na podlagi istega splošnega pooblastila še naprej zastopal v drugem postopku in tako ustvarjal možnost, da bo odvrnil škodne posledice z novimi pravnimi dejanji oziroma ukrepi. Njegova aktivnost je bila usmerjena k istemu cilju kot zamujena tožba. S tem pa je v okviru standarda profesionalne skrbnosti v svoje breme sprejel po eni strani tveganje oziroma možnost, da škodnih posledic vendarle ne bo mogel odvrniti in da je že prej nastala škoda postala nereverzibilna, po drugi strani pa je navzven ves čas dopuščal oziroma ustvarjal pričakovanje, da bo stranka sledila njegovim prizadevanjem v skladu z naravo mandatnega razmerja, ki je še vedno trajalo, in počakala z vložitvijo odškodninskega zahtevka. Čeprav je s tem ni nameraval zavajati (glej gornja pojasnila v zvezi z vprašanjem dopustnosti ugovora zastaranja), pa bi bilo v nasprotju z opisano naravo in vsebino konkretnega mandatnega razmerja zaključiti, da je zastaralni rok začel teči že z dnem, kot ga ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Življenjsko logično je, da je tožeča stranka tožencu sledila, mu zaupala, da bo v navedenem postopku uspel in bo škoda zato odpravljena. Zato je upravičeno počakala in ni vložila tožbe, dokler ni bilo jasno, da so škodne posledice neodpravljive.

16. Ob povedanem sodišči druge in prve stopnje nista materialnopravno pravilno odgovorili na dopuščeno vprašanje. Posledično nista v zadostni meri upoštevali vseh okoliščin, kdaj je tožeča stranka dejansko izvedela za neuspešen zaključek izvršilnega postopka in s tem za dejstvo, da je za znesek v višini bančne garancije dokončno prikrajšan. Tako je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker sta sodišči zavzeli materialno pravno zmotno stališče že glede temelja zahtevka, se posledično nista ukvarjali z vprašanjem višine tožbenega zahtevka.

17. Glede na razgrnjene razloge revizijskega sodišča nadaljnji napotki za delo sodišč v novem postopku niso potrebni.

Odločitev o reviziji

18. Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

19. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe.

21. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 22/2020 z dne 13. 10. 2020. V omenjeni zadevi je odvetnik pri zastopanju stranke ob sklepanju sodne poravnave kršil mandatno pogodbo (sodno poravnavo je sklenil mimo njenih navodil), škodljive posledice kršitve pa je nato poskušal odvrniti s pravnimi sredstvi (ugovorom in pritožbo v izvršilnem postopku). Vrhovno sodišče je poudarilo, da je življenjsko logično, da je tožnica pooblaščencu zaupala, da bodo težave z razlago sodne poravnave rešene z vloženimi pravnimi sredstvi.
² Primerjaj poleg navedenega sklepa Vrhovnega sodišča še odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015, kjer je Ustavno sodišče zavzelo enak pravno logičen pristop. V 22. točki obrazložitve je zapisalo: „Stališča sodišča predpostavljajo, da bi moral pritožnik že v času, ko je uveljavljal primarno pravno varstvo (tj. v času upravnega postopka, v katerem si je prizadeval za sprejem v državljanstvo), zoper državo uveljavljati tudi odškodninske zahtevke. Vendar ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. za sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Tudi to stališče za pritožnika pomeni zgolj hipotetično možnost uveljavljanja odškodninskega varstva zoper državo, kar ni združljivo z zahtevami Ustavnega sodišča in ESČP glede učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic“.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 237/2022
• VSRS Sklep III Ips 22/2020
• Sodba II Ips 417/2003