VSRS Sklep II Ips 8/2023

Jedro

DZ v 138. členu omogoča, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače.

V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. Nikakor pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje namreč ni odvisna le od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin, pri čemer mora biti v ospredju korist otroka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka krijeta vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Sodišče prve stopnje je po razvezi pravdnih strank njunega mladoletnega sina A. A., roj. ... 2016, zaupalo v varstvo in vzgojo obema staršema. Stalno prebivališče mladoletnega A. A. je določilo na naslovu matere. Določilo je tudi način izvajanja skupnega starševstva in sicer tako, da bodo stiki med mladoletnim A. A. in njegovim očetom potekali prva dva meseca vsak vikend od sobote od 10.00 ure do nedelje do 18.00 ure in vsak torek popoldan od 16.00 do 18.00 ure, druga dva meseca vsak drugi vikend od petka popoldan od 16.00 ure do nedelje do 18.00 ure in v tednu, ko ni vikend stika, od torka od 16.00 ure do srede zjutraj do 8.00 ure, ko ga odpelje v vrtec ali šolo, nato pa vsak drugi vikend od petka popoldan od 14.00 ure do ponedeljka zjutraj do 8.00 ure in v tednu, ko ni vikend stika, od torka od 16.00 ure do četrtka zjutraj do 8.00 ure. Določilo je tudi, da poletne počitnice A. A. preživlja prvo leto po en teden z materjo in očetom, naslednje leto po dva tedna z materjo in očetom, ostale počitnice pa polovico z vsakim od staršev, božične in novoletne praznike izmenično z obema staršema, velikonočno nedeljo s tistim od staršev, pri katerem je takrat na vikend stiku, velikonočni ponedeljek pa z drugim od staršev. Odločilo je tudi, da je predlagatelj dolžan plačevati za mladoletnega A. A. mesečno preživnino v znesku 390,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagatelja ugodilo in je odločitev sodišča prve stopnje glede končne ureditve stikov spremenilo tako, da A. A. z vsakim od staršev preživi izmenjaje neprekinjeno teden dni. Odločitev glede preživninske obveznosti predlagatelja pa je razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo predlagatelja in v celoti pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 355/2022 z dne 3. 11. 2022 nasprotni udeleženki dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru odločitev o enakomerni porazdelitvi stikov med staršema (teden/teden) v največjo otrokovo korist.

Revizija

4. Na podlagi tega sklepa nasprotna udeleženka vlaga revizijo. Uvodoma opozarja, da gre na področju skupnega starševstva in določanja obsega stikov za vprašanje, ki je obravnavano različno pred različnimi sodišči. Samo dejstvo, da se je sodišče odločilo za skupno starševstvo, še ne ponuja avtomatično zaključka o koristnosti stikov kot je teden/teden. Upoštevati je treba, da gre za starša, ki ne zmoreta nobene komunikacije, tista, ki poteka preko elektronske pošte, pa je s strani očeta avtoritativna in zgolj zahtevajoča in ne omogoča enakopravnega položaja. Zoper očeta teče kazenski postopek po pravnomočnem obtožnem predlogu, kar pomeni, da je utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj na njeno škodo in sicer nasilja v družini po 191. členu KZ-1, posilstva po 170. členu KZ-1 in spolnega nasilja po 171. členu KZ-1. Opozarja, da morata biti starša v primeru skupnega starševstva sposobna preseči zamere, ki izhajajo iz preteklega partnerskega odnosa. Torej morata biti sposobna skupnega načrtovanja vzgoje in varstva otroka in vsakodnevnega prilagajanja.

5. Nasprotna udeleženka navaja, da se o pravnomočni obtožnici in kazenskem postopku, ki ima lahko za posledico tudi zaporno kazen, ni izreklo nobeno od sodišč. Pridobitev obtožnice je predlagala večkrat, uspela pa je šele po tem, ko je izvedenka že izdelala mnenje. Sodna izvedenka je glede tega povedala le, da meni, da je škodljivo, če nasprotna udeleženka podaja kazenske ovadbe zoper predlagatelja, pri tem pa je spregledala, da je podala ovadbo za kazniva dejanja na njeno škodo in da za njih obstoji utemeljen sum, da jih je predlagatelj storil. Opozarja, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do odnosa med staršema, ki ne omogoča skupnega starševstva. Predajanje otroka enkrat na teden brez vsakršnega sodelovanja staršev, pri čemer je v teku kazenski postopek zoper predlagatelja, kaže, da bo odnos med staršema še slabši.

6. Nasprotna udeleženka opozarja, da je izvedenka v mnenju postavila pod vprašaj prikrito razdražljivost in agresivnost očeta in je v njenem ravnanju do bivšega partnerja zaznala strah. Izvedenka se je strinjala z raziskavami, da je za otroka koristno, če preživi z očetom 1/3 časa z možnostjo nočitev. Ugotovila je, da je A. A. bolj navezan nanjo in da njegov odnos do očeta ni jasno razviden. Na str. 33 je navedla, da se oče manj zaveda težav s hitro jezo in nestrpnostjo do drugih, ki mu ne sledijo. Izvedenka je na strani 36 predlagala, naj stiki s prenočitvijo zaenkrat potekajo en dan od petka do sobote, ali od sobote do nedelje, po okoli pol leta pa naj se poskusi z več nočitvami v času počitnic in praznikov, kar je odvisno od A. A. prilagajanja, pri čemer naj bi mu pomagala tudi psihološka obravnava. Sodišče pa je, ne da bi bile znane okoliščine na strani očeta, na katere je opozarjala izvedenka, odločilo o stikih in tako močno odstopilo od pisnega menja izvedenke, pri čemer ni pojasnilo, zakaj naj bi to bilo v največjo korist otroka. Izvedenka je na naroku mnenje dopolnila tako, da je povedala, da je treba biti pri povečevanju stikov zelo previden, na kar je opozoril A. A. psiholog, in je priporočala stik med vikendom z eno nočitvijo in en dan v tednu in nato po enem ali dveh mesecih vsak drugi vikend od petka do nedelje ali ponedeljka zjutraj, šele nato je predlagala uvedbo stikov med počitnicami in prazniki, ko je ocenila, da bi bili v korist otroka enakomerno porazdeljeni stiki, kar je omenila pri stikih med prazniki in počitnicami, saj je redne stike pred tem natančno določila.

7. Nasprotna udeleženka opozarja, da je na podlagi tega mnenja sodišče prve stopnje že tako določilo več stikov od predlaganih, medtem ko je sodišče druge stopnje neutemeljeno še povečalo tak obseg in to brez kakršnekoli podlage. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter razveljavi odločbo sodišča druge stopnje v I. točki, odločbo sodišča sodišča prve stopnje pa v tretji alineji II. točke in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno pa predlaga, naj se razveljavi odločba sodišča druge stopnje v I. točki in naj ostane v veljavi tretja alineja II. točke odločitve sodišča prve stopnje s spremembo, da se otrok predaja na domu matere in ne na ... .

Odgovor na revizijo

8. Sodišče je revizijo vročilo predlagatelju, ki je nanjo odgovoril. Uvodoma opozarja, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije nepravilna. Po njegovi oceni odločitev v konkretnem primeru, v kateri naj bi se Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je porazdelitev stikov na teden/teden v največjo korist mladoletnega A. A., ne more vplivati na zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

9. Predlagatelj navaja, da je iz vsebine revizije nasprotne udeleženke očitno, da med vrsticami nasprotuje tudi odločitvi, da se otrok v varstvo in vzgojo zaupa obema staršema. Poudarja, da je nasprotna udeleženka vse ovadbe zoper njega podala v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, ker je štela, da bo s tem uspešnejša v postopku odločanja o vzgoji in varstvu otroka, pa tudi pri urejanju premoženjskopravnih vprašanj. Nasprotna udeleženka je šele po zadnjem naroku za glavno obravnavo sodišču poslala vlogo, kateri je priložila listine iz kazenskega postopka. Zato ne more očitati sodišču, da se do teh listin ni opredelilo. Opozarja, da je odločitev v skladu z izvedenskim mnenjem, predvsem njegovo dopolnitvijo, in ni utemeljen očitek nasprotne udeleženke, da je sodišče druge stopnje glede stikov od mnenja močno odstopilo. Tako predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

10. Revizija ni utemeljena.

O revizijskih navedbah glede odločitve o skupnem varstvu in vzgoji

11. Nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotovala skupni vzgoji in varstvu. Navajala je, da je bil predlagatelj do nje in otroka nasilen in da je bil obravnavan tudi zaradi nasilja do sinov iz prve zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov, zlasti pa na podlagi poročil CSD in izvedenskega mnenja ugotovilo, da ne policija, ne CSD in ne izvedenka niso uspeli najti dokazov o resničnosti navedb nasprotne udeleženke o nasilnosti predlagatelja.

12. Izvedenka je v pisnem izvedenskem mnenju ocenila, da sta oba od staršev zaradi razhoda obremenjena z lastnimi stiskami in sta zato bolj osredotočena na medsebojne konflikte in manj na potrebe in koristi A. A. Vendar pri nobenem od staršev ni zaznala okoliščin, ki bi kazale na pomanjkanje starševskih sposobnosti. Nasprotno: ugotovila je, da oba zmoreta razumeti in zadovoljevati osnovne dečkove potrebe, mu nuditi varstvo in zaščito, da pa bosta morala zaradi A. A. vzpostaviti čustveno sodelovanje. Staršema je priporočila vključitev v starševsko svetovanje, kjer bosta imela možnost oblikovati take medsebojne odnose, ki bodo vzpodbujajoči za njunega sina. Izvedenka je poudarila, da so se kljub slabi komunikaciji med staršema stiki med trajanjem postopka izvrševali nemoteno in da pri A. A. zaradi stikov ni zaznala stiske ali strahu. Na naroku za glavno obravnavo 28. 3. 2022 je izvedenka pisno mnenje še ustno dopolnila. Poudarila je, da bi bilo za A. A. najbolje, če ga sodišče zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. Ocenila je, da ta oblika varstva in vzgoje ne bo škodljiva za otroka, ampak se bo z natančno določitvijo načina izvajanja skupnega varstva in vzgoje zmanjšala možnost za konflikt med staršema. Poleg tega bosta tako starša morala vzdrževati minimum komunikacije.

13. Nasprotna udeleženka je že predlog za dopustitev revizije usmerila v izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje v zvezi z odločitvijo o skupnem varstvu in vzgoji, kar po drugem odstavku 370. člena ZPP ni dovoljeno. Zato v tem delu njenemu predlogu za dopustitev revizije ni bilo ugodeno in zato Vrhovno sodišče tudi ne odgovarja na ta del revizijskih navedb.

O načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje

14. Strokovne raziskave so pripeljale do ocene, da skupno varstvo in vzgoja - v primerjavi z individualnim - pozitivno vpliva na razvoj otroka tudi v primerih, ko eden od staršev taki rešitvi nasprotuje in je vanjo prisiljen s sodno odločbo.¹ Na podlagi teh novih strokovnih spoznanj je zakonodajalec v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ) v 138. členu - drugače kot v prej veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – omogočil, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist.² S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Zakonodajalec je v obrazložitvi predloga nove pravne ureditve poudaril, da taka ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ.³ Iz tega načela izhaja, da naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače.⁴

15. V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumevati o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. To pa je mogoče le, če vsak od njiju z otrokom preživi dovolj kakovostnega časa. Zato je pomemben tudi čas, ko otrok s staršem preživlja večere in pri staršu prespi, saj je takrat priložnost za ključne socialne interakcije in vzgojne priložnosti, ki jih samo „obiski“ ne morejo zagotoviti. S takimi vsakodnevnimi aktivnostmi se ustvari zaupanje otrok v starše in poglabljajo vezi med staršem in otrokom. Tudi v strokovni literaturi se izpostavlja, da je za razvoj kakovostnih interakcij, spodbujanje razvoja in vzdrževanja pomembnih odnosov med staršem in otrokom potrebno, da otrok s staršem preživi dovolj časa.⁵ Nikakor pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje namreč ni odvisna le od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin, pri čemer mora biti v ospredju korist otroka.

16. Nasprotna udeleženka v reviziji navaja, da sodišče druge stopnje za spremembo načina izvrševanja skupnega varstva in vzgoje ni imelo podlage v izvedenskem mnenju, kar pa ne drži.

17. Izvedenka je v pisnem izvedenskem mnenju navedla, da soglaša z raziskovalci, ki so ugotovili, da je za kvaliteten odnos otroka z očetom dobro, če ima otrok z očetom stike okrog tretjine časa ter možnost nočitev. Najprej je predlagala, naj se stiki z očetom izvajajo tako, da A. A. pri očetu tudi prenoči, najprej en dan, podobno pa naj stiki potekajo tudi med prazniki. Po približno pol leta pa naj se stiki izvajajo z več zaporednimi nočitvami pri očetu, tako da bo oče s sinom sčasoma preživel 1/3 časa. Navedla je, da je stike z več nočitvami smiselno uvajati postopoma, na primer po pol leta (list. št. 346).

18. Nato pa je na naroku za glavno obravnavo 28. 3. 2022 dodatno pojasnila, da je prilagoditveno obdobje pol leta navedla le kot primer. Na vprašanje, kakšno prehodno obdobje bi bilo koristno za A. A., pa je povedala, „da otrok prične z eno nočitvijo na teden pri očetu, vsako soboto in nedeljo, lahko tudi v petek popoldan do sobote popoldan, da pa ima še med tednom popoldanske stike enkrat na teden. Pri tem bi pa morali spremljati otroka, kako bi takšne stike sprejel, menim pa, da takšni stiki ne bi smeli biti problem. To je stvar odločitve, ampak to je tisto, kar starša težko sprejmeta. Tak režim bi bil ustrezen za en ali dva meseca, potem pa bi se lahko prešlo na stike tako, da jih ima oče vsak drugi vikend s pričetkom v petek in koncem v nedeljo oz. ali ponedeljek zjutraj, ga odpelje v vrtec oz. šolo. Težava ni čas z očetom, vendar ga je treba uvesti postopoma. Nato bi lahko stike uredili tako, kot se običajno urejajo tudi glede poletnih počitnic, jesenske počitnice, božičnega časa, novoletnega časa, prvomajskih praznikov in ostalih počitnic in praznikov. Pri tem bo otroku v korist, da se stiki razporedijo enakomerno med oba starša, torej da otrok preživi enako časa z obema staršema.“ (list. št. 397). Pojasnila je, da težko natančno določi, kakšen režim stikov po dnevih bi bil najboljši, da pa je pomembno, da A. A. z očetom preživi dovolj kakovostnega časa. Navedla je, da je vstop v šolo obdobje, ko je otrok sposoben več časa brez škode preživeti zunaj doma. Vendar je navedla tudi, da je treba izvrševanje ureditve stikov spremljati in se odzivati na otrokove potrebe, predvsem pa je treba spremembe uvajati postopoma.

19. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje poleg povzetih strokovnih izhodišč, ki jih je izpostavila izvedenka, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi, s kakšnim načinom izvrševanja skupnega varstva in vzgoje bo A. A. najmanj obremenjen glede na to, da je v septembru 2022 začel hoditi v šolo. Tako je v nadaljevanju obrazložitve v 17. točki opozorilo, da bo upoštevajoč razdaljo med prebivališčem matere v ... in očeta v ... za A. A. manj naporno, če bo en teden strnjeno pri vsakem od staršev in bo takrat tisti od staršev poskrbel za njegove prevoze v šolo in obšolske dejavnosti (iz zadnjih listin v spisu izhaja, da obiskuje osnovno šolo v ..., ki je približno na polovici poti med prebivališčema obeh staršev). Prav zato, da bi sodišče režim izvajanja skupnega varstva in vzgoje čimbolj prilagodilo A. A. in zmanjšalo možnost konfliktov med staršema, je odločilo tudi, da po tedenskem stiku prvi od staršev A. A. pripelje v šolo, drugi od staršev pa ga pride iskat po koncu šole. Na ta način je ne le odgovornost, ampak tudi finančno in časovno breme enakomerno razporedilo med oba od staršev.

20. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta obe sodišči (najprej z začasnimi odredbami in nato tudi s končno, postopno razširjajočo odločitvijo) odločitve o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje postopno prilagajali spremembam v psihičnem, čustvenem in dejanskem življenju staršev in njunega mladoletnega sina in tako v največji možni meri zavarovali dolgoročne koristi mladoletnega A. A. Tako je presodilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z 42. in 101. členom Zakona o nepravdnem postopku je Vrhovno sodišče odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške revizijskega postopka.

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ B. Dobnik Renko, V. Navotnik, Skupna starševska skrb, Pravosodni bilten, št. 1/2022, str. 118.
² 138. člen DZ: (1) Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. (3) Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom.
³ Predlog Družinskega zakonika, EVA: 2016-2611-0062, prva obravnava, str. 284.
⁴ Več M. Čujovič v B. Novak (red.) Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, str. 421.
⁵ Več B. Dobnik Renko, V. Navotnik, nav. delo, str. 115.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 355/2022
• VSL Sklep IV Cp 1618/2023
• VSL Sklep IV Cp 1449/2023