VSRS Sklep III Ips 35/2021


pomembnejša odločba

Jedro

Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se razveljavi sodba sodišča druge stopnje v drugi alineji I. točke ter v II. in III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 117.913,83 EUR kot odmeno za uporabo zemljišča tožeče stranke, ki ji je bilo dejansko odvzeto 1. 1. 1995, odločba o razlastitvi pa je postala pravnomočna 21. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.559,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za znesek 2.761,12 EUR, odločitev o stroških prvostopenjskega postopka pa znižalo na 3.391,88 EUR (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v znesku 73,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 100/2021 z dne 24. 8. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje v II. točki izreka o zastaranju terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilna.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede preostalega zneska v višini 115.152,71 EUR, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

5. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. V njem je opozorila na nesorazmerje med ugotovljeno in že plačano odškodnino tožeči stranki in višino obračunanih zamudnih obresti, ki jih uveljavlja tožeča stranka in ki presegajo dvanajstkratnik glavnice. Pri tem je opozorila, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugovor, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči 1. 1. 2002, skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeči stranki je tožena stranka 1. 1. 1995 dejansko odvzela nepremičnino v izmeri 92 m2, na kateri je potekala javna cesta.

7. Odločba o razlastitvi je postala pravnomočna 21. 5. 2010. Odškodnina v višini 9.750,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi dalje je bila določena v nepravdnem postopku s sklepom z dne 29. 3. 2017. Tožeča stranka je v nepravdnem postopku s prvo vlogo z dne 27. 9. 2010 uveljavljala nadomestilo za uporabo sporne nepremičnine še pred pravno razlastitvijo. O tem zahtevku v obliki zakonskih zamudnih obresti od odmerjene odškodnine za čas od dejanske razlastitve do 21. 5. 2010 je bilo pravnomočno odločeno v tej pravdi.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega ali obogatitvenega zahtevka z dnem 1. 1. 1995, ko je bila tožeča stranka seznanjena z dejansko razlastitvijo. Glede na splošen petletni zastaralni rok za terjatev na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma takrat veljavnega 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je zahtevek tožeče stranke zastaral 2. 1. 2000.

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču tožeče stranke, da ni mogla z gotovostjo ugotoviti, da je izgubila lastninsko pravico na nepremičnini pred pravno razlastitvijo, to je pred pričetkom teka postopka pravne razlastitve v letu 2010. Zavzelo je stališče, da je v predmetni zadevi bistveno vprašanje, kdaj je tožeča stranka vložila zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo nepremičnine. Zastaranje je bilo pretrgano s prvo vlogo v nepravdnem postopku z dne 27. 9. 2010, s katero je tožeča stranka v nepravdnem postopku uveljavljala nadomestilo za uporabo nepremičnine še pred pravno razlastitvijo. Zavzelo je stališče, da je pravno nekonsistenten zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju obrestne terjatve preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve. Pri tem pa se je oprlo na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 374. člena OZ.¹ V nadaljevanju pa je naredilo zaključek, da je zastarala pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine 27. 9. 2007.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

10. V zvezi z načinom in obsegom uveljavljanja denarne odmene za čas od dejanske do pravne razlastitve nepremičnine je Vrhovno sodišče že oblikovalo stališča, ki bodo povzeta v nadaljevanju te obrazložitve in so se nadgrajevala v več sodnih odločbah. Za revizijsko presojo v konkretnem primeru so relevantna predvsem stališča, ki so oblikovana v okviru dejanskih položajev, v katerih je s strani razlastitvenega upravičenca prišlo do dejanskega posega v položaj razlastitvenega zavezanca², še preden je bil izpeljan z zakonom predviden razlastitveni postopek. Časovni razkorak med dejanskim nezakonitim posegom v lastninski položaj razlastitvenega zavezanca in postopanjem razlastitvenega upravičenca, da po zakoniti poti izpelje pravno razlastinjenje, je lahko različno dolg. Splošno znano pa je, da to nezakonito stanje pogosto traja tudi več desetletij.³ V konkretnem primeru gre za obdobje od 1. 1. 1995 do 21. 5. 2010.

11. V tem časovnem obdobju od leta 1995 do 2010 je bil pravni okvir urejanja zakonitih posegov v lastninsko pravico na nepremičninah s pravno razlastitvijo predmet urejanja v dveh zakonih. Ob dejanskem posegu v nepremičnino tožeče stranke (1. 1. 1995) je bilo to urejeno v okviru določb Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS 5/80 s spremembami), nato pa v Zakonu o urejanju prostora (Uradni list RS 110/02 – ZUreP-1), ki se je uporabljal od 1. 1. 2003 do 31. 5. 2018. Za področje javnih cest je bila pravica do odškodnine dosedanjega lastnika nepremičnine urejena s sedmim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS 92/2005).

12. Sledil je Zakon o urejanju prostora (Uradni list 61/2017 s spremembami – ZUreP-2), ki se je uporabljal od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022. Šele po izdaji izpodbijane sodbe z dne 26. 5. 2021 je 31. 12. 2021 stopil v veljavo Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS 199/21 - ZUreP-3), ki pa se je pričel uporabljati 1. 6. 2022.

13. Razlastitveni zavezanec je bil v tu obravnavanih primerih v negotovem položaju, saj je lahko razumno pričakoval, da bo razlastitveni upravičenec izpeljal zakonsko predvideni razlastitveni postopek, v posledici katerega bo prejel tudi odškodnino za odvzeto nepremičnino, ki jo zagotavlja 69. člen Ustave.⁴ Hkrati pa do uveljavitve ZUreP-2 sam ni imel aktivne legitimacije za izvedbo razlastitvenega postopka in odmero odmene za odvzeto nepremičnino.⁵ Na razpolago je imel pravovarstvene zahtevke po splošnih pravilih odškodninskega prava, ki pa so podvrženi institutu zastaranja, kot je to razvidno iz ustavnosodne presoje.⁶ Enako velja za zahtevke po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, kot je to razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, izdane v tem postopku.

14. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010, točka 17, zavzelo stališče, da mora imeti prikrajšani razlastitveni zavezanec zagotovljeno dodatno varstvo v primeru nezakonitega ravnanja razlastitvenega upravičenca. Poleg možnosti odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka naj bi imel po tem stališču bodisi možnost uveljavljati tudi povrnitev koristi, ki jo je imel upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka, bodisi do zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja.⁷

15. To stališče je Vrhovno sodišče nadgradilo v sklepu II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018 (točka 34) s stališčem, da so tako priznane zamudne obresti del terjatve za plačilo odmene po 69. členu Ustave za sprva dejansko nato pa še pravno razlastitev nepremičnine. Prav ta zamuda v postopanju razlastitvenega zavezanca je razlog za stališče sodne prakse, da je razlastitveni zavezanec v takšnem primeru upravičen zahtevati zamudne obresti za čas od dejanske razlastitve dalje.⁸ Sodna praksa pa je pri tem kot osnovo, od katere je priznavalo zamudne obresti, upoštevala tržno vrednost nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico in se valorizira na dan sojenja o višini odmene za razlastitev.

16. Da so tako priznane zamudne obresti inkorporirane v samo terjatev iz naslova odmerjene vrednosti odvzete nepremičnine, je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepih II Ips 335/2017 (točka 34) in II Ips 90/2020 (točka 23). Takšno upravičenje kot del odmene, ki pripada razlaščencu, se lahko rodi šele ob pravni razlastitvi. Vrhovno sodišče je pri tem pojasnilo, da bi bila drugačna razlaga, ki bi izključevala upravičenost razlastitvenega zavezanca do pravične odmene za uporabo nepremičnine za čas od začetka uporabe do izdaje odločbe v razlastitvenem postopku, neskladna z ustavnimi jamstvi lastnine.⁹ Navedeno stališče ob upoštevanju tam citirana stališča Ustavnega sodišča (odločbi U-I-133/13, U-I-134/13 z dne 11. 2. 2016 in U-I-186/16) pripeljejo do zaključka, da je tudi pravica do odmene za uporabo nepremičnine za obdobje od dejanskega posega razlastitvenega upravičenca v lastninsko pravico dalje povzdignjena na raven ustavno zajamčene pravice do odškodnine po 69. členu Ustave. Na tem izhodišču je Vrhovno sodišče tudi utemeljilo razlikovanje med uveljavljanim obrestnim zahtevkom in odškodnino po splošnih določbah odškodninskega prava, za katero je tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-849/14 pritrdilo stališču glede zastarljivosti te terjatve.^{10 11}

17. Okvir presoje dopuščenega revizijskega vprašanja v obravnavani zadevi se le delno prilega položaju, o katerem je presojalo Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 335/2017, II Ips 39/2020 in II Ips 90/2020). V nadaljevanju so predstavljeni nosilni razlogi, ki so upoštevni tudi pri odgovoru na dopuščeno revizijsko vprašanje v tem postopku, pa tudi pomen razlikovalnih okoliščin.

18. Pri zamudnih obrestih gre za denarno terjatev, ki je tipično akcesorne narave, vezana na glavno terjatev. V obravnavanem primeru predstavlja glavno terjatev sodno ugotovljena vrednost razlaščene nepremičnine.

19. Sodišče druge stopnje je zakonskim zamudnim obrestim od v razlastitvenem postopku odmerjene vrednosti nepremičnine skladno s stališči Vrhovnega sodišča pripisalo naravo dela terjatve za plačilo odškodnine po 69. členu Ustave. Pri tem je na eni strani izpostavilo kot pravno nekonsistenten zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju obrestne terjatve preden bi predlagateljica odmeno za razlastitev lahko uveljavljala. Sodišče druge stopnje je pri tem očitno izhajalo iz stališč Vrhovnega sodišča, po katerih zastaranje ni moglo pričeti teči preden je tožeča stranka mogla z gotovostjo ugotoviti, da je izgubila lastninsko pravico.¹² Na drugi strani pa je kljub temu, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je odločba o razlastitvi sporne nepremičnine postala pravnomočna 21. 5. 2010, odločilo, da je pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga z dne 27. 9. 2010, zastarala.

20. Upoštevati je treba, da je postopek uveljavljanja odškodnine v primeru razlastitve nepremičnine urejal ZUreP-1 v 106. členu. V prvem odstavku je nalagal upravnemu organu, da šele v 15 dneh od pravnomočnosti razlastitvene odločbe pozove razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini. V skladu s šestim odstavkom 106. člena je razlastitveni upravičenec ali razlaščenec lahko sodno uveljavljal odmero odškodnine v nepravdnem postopku šele po izteku dvomesečnega roka od poziva upravnega organa po prvem odstavku istega člena.

21. Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je, upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZUreP-1, v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato negativen.

Glede odločitve o reviziji

22. V primeru, ko Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ima pooblastilo za spremembo izpodbijane sodbe, če sta sodišči prve in druge stopnje popolno ugotovili dejansko stanje (prvi v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP). Vendar je pri tem vezano na omejitve iz 371. člena ZPP, po katerem revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkuša zgolj glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

23. Na prvi pogled se zdi, da se dejanski položaji v obravnavanem primeru povsem prilegajo položajem, ki jih je Vrhovno sodišče obravnavalo v že citiranih zadevah II Ips 39/2020 in II Ips 90/2020, v katerih je na podlagi sprejetih stališč o nezastaranju obrestnih zahtevkov z uporabo reformatoričnih pooblastil iz prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijani odločbi. Vendar okoliščine obravnavanega primera in obramba tožene stranke nalagajo sodišču tudi odgovore, ki jih zgoraj povzeta stališča Vrhovnega sodišča ne naslavljajo. Zaradi zagotovitve ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je treba v primeru uspeha z revizijo po odgovoru na dopuščeno revizijsko vprašanje strankama omogočiti, da so vsebinsko izčrpani njuni nadaljnji materialnopravni ugovori v sodnem postopku, ki presegajo odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. V takem položaju so že glede na omejitve iz 371. člena ZPP omejena tudi pooblastila revizijskega sodišča iz prvega odstavka 380. člena ZPP, ki jih je Vrhovno sodišče uporabilo v navedenih zadevah.

24. Zahtevek, ki ga je uveljavljala tožeča stranka v obravnavanem primeru, odstopa od zahtevkov iz primerov, v katerih se je oblikovala dosedanja sodna praksa. Tožena stranka je opozarjala na očitno nesorazmerje med ocenjeno vrednostjo razlaščene nepremičnine in dodatnim upravičenjem, ki se izraža v vtoževanem obračunu zakonskih zamudnih obresti. Na to nesorazmerje je z ugovori opozarjala tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje (pripravljalna vloga z dne 13. 5. 2019) kot tudi v odgovoru na revizijo.¹³ Odgovor na ta vprašanja presega odgovor na dopuščeno vprašanje pravilnosti odločitve o zastaranju zahtevka tožeče stranke za plačilo obračunanih zamudnih obresti. Pomen odgovora na navedene ugovore tožene stranke se je izpostavil šele po odgovoru na dopuščeno revizijsko vprašanje. Upoštevaje zakonsko omejitev preizkusa izpodbijane sodbe na dopuščeno revizijsko vprašanje iz 371. člena ZPP, Vrhovno sodišče na ugovore tožene stranke v tem revizijskem postopku ne sme odgovoriti. Zato je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje temu sodišču. Tako pojasnjen procesni položaj pa sam po sebi vsebuje tudi napotke sodišču druge stopnje v ponovnem sojenju.

Glede stroškov postopka

25. Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Gre za očitno pomoto, saj je verjetno mišljena določba 347. člena OZ.
² Poudariti velja, da je pojma razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca v tem času treba razumeti pogojno, saj jima je tak položaj mogoče pripisati šele po (vsaj začetem) zakonsko urejenem postopku razlastitve.
³ Na dimenzijo tega problema opozarja Tomaž Pavčnik v prispevku Pravica do nadomestila za razlastitev in razlaščujoče posege (v kontekstu dejanskih razlastitev), Zbornik Sodobno stvarno pravo 2022, stran 73, kjer se sklicuje na F. Gerbca, Ureditev lastništva zasebnih zemljišč, ki so po dejanski rabi javne ceste – de lege ferenda, Podjetje in delo 6-7/2019, str. 1138.
⁴ Na potrebno razlikovanje tega pojma odškodnine kot odmene za razlaščeno nepremičnino od splošnega pojma odškodnine je Ustavno sodišče opozorilo v točki 12 odločbe Up-849/14-49 z dne 27. 9. 2018. Vrhovno sodišče v tem sklepu odškodnino iz 69. člena Ustave poimenuje odmena, da bi se izognilo terminološki nejasnosti.
⁵ Glej 23. točka sodbe II Ips 39/2020 z dne 14. 5. 2019, 17. točka sklepa II Ips 90/2020 z dne 27. 1. 2021.
⁶ Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-849/14, točka 37.
⁷ Iz obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da se je Vrhovno sodišče sklicevalo na sodbo Velikega senata Sodišča za človekove pravice z dne 22. 12. 2009 v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji.
⁸ Glej tudi sklep II Ips 90/2020, točka 19.
⁹ Točka 20 in opomba št. 6 sodbe II Ips 39/2020.
¹⁰ Glej točka 25 sodbe II Ips 39/2020.
¹¹ Že dolgo je ustaljeno tudi stališče Vrhovnega sodišča, da v primeru tako imenovanih dejanskih razlastitev ni nobene potrebe po dveh sodnih postopkih za določitev odmene za razlaščeno nepremičnino in obresti od nje (na primer točka 33 sklepa št. II Ips 335/2017).Ta procesni položaj se povsem prilega tudi položaju v obravnavanem primeru, ki je predmet revizijskega postopka. Tožeča stranka je tudi ta del zahtevka uveljavljala v nepravdnem postopku, a se je nepravdno sodišče izreklo za nepristojno in zadeva je bila leta 2018 odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Po dopolnitvi tožbe je tožeča stranka uveljavljala določljiv zahtevek kot zakonske zamudne obresti od zneska 9.750 EUR od 1.1.1995 do 21. 5. 2010. Sodišče je 5. 12. 2017 s posebnim sklepom ugotovilo vrednost spora v višini 117.913,83 EUR ter pri tem priložilo obračun obresti. Tožeča stranka je z vlogo 8. 5. 2019 precizirala zahtevek tako, da je zahtevala plačilo 117.913,83 EUR, o čemer je bilo odločeno z izpodbijanima sodbama.
¹² Točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ Iz obrazložitve sodbe II Ips 39/2020 sicer izhaja, da je v navedenem primeru do nezakonitega dejanskega posega prišlo še prej kot v obravnavanem primeru in sicer že najkasneje 31. 12. 1991, razlastitvena odločba pa je postala pravnomočna 6. 1. 2016. Obdobje protipravnega posega v lastninski položaj je bilo torej celo bistveno daljše kot v obravnavanem primeru. Vendar je iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 644/2018, ki je bila predmet preizkusa s sodbo II Ips 39/2020, razvidno, da je tožnik sam, kljub višjemu izračunu obresti, tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti omejil na višino odmerjene odmene za razlaščeno nepremičnino. Z vprašanjem nesorazmerja med višino odmene za razlaščeno nepremičnino in obračunanimi obrestmi sodišči v navedeni zadevi nista bili soočeni.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 373/2024
• VSL Sodba I Cpg 164/2023
• VSL Sklep II Cp 1911/2022