<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 2227/2018-9
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2227.2018.9

Evidenčna številka:UP00039947
Datum odločbe:06.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), mag. Slavica Ivanović (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - dopustni ugovori

Jedro

V obravnavanem primeru gre za izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, to pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova niti preverjati postopka do njegove izdaje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) zoper tožnika kot dolžnika opravila davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 25. 7. 2018 v skupnem znesku 2.027,88 EUR (točka 1 izreka); z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri A. d.d. (točka 2 izreka); do višine dolga po sklepu o izvršbi z upoštevanjem izvzetja iz 159. člena in omejitve izvršbe iz 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (točka 3 izreka); banka na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolga z obračunanimi zamudnimi obrestmi in jih prenese na prehodni podračun MF FURS, kot je naveden, s tem, da je dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti od označenih glavnic za obdobje od 26. 7. 2018 do dneva plačila. V tabeli so navedeni izvršilni naslovi, na podlagi katerih temeljijo obveznosti dolžnika, z datumom izvršljivosti in zneski od zaporedne številke 1 do 29 (točka 4 izreka); banki se prepoveduje izplačati denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celotni dolg (točka 5 izreka); vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (točka 6 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 7 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik glede na knjigovodsko evidenco davčnega organa v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, kot so navedene v izreku, zato je zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčni organ davčno izvršbo. Davčni organ se sklicuje na določbe prvega, tretjega in četrtega odstavka 96. člena ZDavP-2 glede zamudnih obresti, ki jih citira. Od davkov, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, se od 1.1.2007 plačajo zamudne obresti v skladu s Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 pa so obračunane v skladu z 31. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1). Za zapadle obveznosti do 30. 9. 2011 so obresti prikazane samostojno v svoji vrstici, obresti od 1. 10. 2011 pa pri posamezni glavnici. Davčni organ se sklicuje še na določbe 166. člena, 159. člena 160. člena, prvega odstavka 94. člena, tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2. Po tretjem odstavku 157. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži začete izvršbe.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Iz podatkov iz registra davčnih zavezancev izhaja, da je tožnik od 1. 4. 2016 dalje zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi B. d.o.o. in to zavarovanje v spornem obdobju (februar 2018 do maj 2018) ni prenehalo. Tožnik ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na šesti odstavek 353.a člena ZDavP-2 mora tožnik kot družbenik glede obračunov prispevkov za socialno varnost z davčnim organom poslovati elektronsko. Če nima urejene registracije digitalnega potrdila, se ne more izogniti nastopom posledic iz četrtega in petega odstavka 353. a člena ZDavP-2. Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi samega izvršenega naslova ni mogoče izpodbijati. V tem postopku je bistveno, da obstaja izvršilni naslov in da obveznost do dneva izdaje sklepa ni bila poravnana. Slabo premoženjsko stanje samo po sebi ni razlog, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Slabo premoženjsko stanje dolžnika po 155. členu ZDavP-2 tudi ni podlaga za ustavitev davčne izvršbe, kakor tudi ne dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Uvodoma pojasnjuje, da je v teku zoper njega več upravnih postopkov na podlagi sklepov o davčni izvršbi in da je pri sodišču odprtih več upravnih sporov ter navaja razloge za združitev postopkov in vpogled v listine. Zaradi posledic bolezni je invalid I. kategorije. Sklicuje se na mnenje invalidske komisije z dne 28. 10. 2015 in da je trajno nezmožen opravljati pridobitno delo od tega dne. Ni zmožen opravljati niti dela direktorja niti drugega dela niti ni sposoben iskati zaposlitve in da od 10. 10. 2018 ni več vpisan kot zastopnik družbe B. d.o.o., saj je ta v stečajnem postopku. Od leta 2002 družba nima nikakršnega prometa, od leta 2007 nima odprtega transakcijskega računa. Tožnik je poskušal predlagati izbris družbe iz registra, vendar mu ni uspelo zaradi zdravstvenih težav in zaradi nekooperativnosti drugega družbenika. Tožnik prejema denarno socialno pomoč.

5. Ne glede na navedeno je tožniku Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) pripisal lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v gospodarski družbi, zgolj na podlagi podatkov družbe B. d.o.o. v sodnem registru za 40 ur tedensko, pri čemer ni upošteval odločbe Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Gre za protislovno, nezakonito oziroma neustavno situacijo, ker državni organi neupravičeno terjajo plačilo prispevkov od osebe, ki je prejemnik socialne pomoči in se ga postavlja v povsem nemogoč in nepravičen položaj. Toženka je napačno uporabila predpise in iz pomanjkljivo ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, to je, da je tožnik pravilno zavarovan na podlagi 040 in da je iz tega naslova dolžan plačati prispevke, s čimer se tožnik ne strinja.

6. Tožnik navaja, da ni nastopila izvršljivost davčnih obračunov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu. Sklepa, da je davčni organ sam izpolnil obračune prispevkov za socialno varnost (brez upoštevanja zgoraj navedenih dejstev) in gre za predizpolnjene obračune prispevkov, ki jih davčni organ odloži v sistem eDavki, ki po ZDavP-2 velja kot obračun prispevkov in kot izvršilni naslov. Vendar tožnik nima dostopa do te aplikacije, zato z obveznostjo sploh ni bil seznanjen. Določba ZDavP-2 glede fikcije vročitve predizpolnjenih obračunov je v konkretnem primeru prestroga, saj tožnik ni zmožen opravljanja dejavnosti in ni zmožen sprejemati niti davčnih obračunov. Gre za formalistično in nepravično obravnavo tožnika, ki se mu nalaga finančno breme na podlagi opravljanja dejavnosti, ki jo ne opravlja, saj tega nedvomno ni zmožen. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ter ji naloži plačilo stroškov postopka.

7. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča sta izpodbijani sklep in odločba toženke izdani skladno z zakonom ter kot taka pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da predlogu tožnika za skupno obravnavo navedene zadeve po 42. členu ZUS-1 z zadevami, ki se vodita pri tem sodišču pod opravilnima številkama I U 2047/2018 in I U 2062/2018 ni možno ugoditi, ker gre že za zaključene zadeve.

11. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz naslova obračuna prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače – OPSVL za obdobja od februarja 2018 do maja 2018 in sicer glavnica znaša skupaj v višini 1.978,36 EUR, zamudne obresti 39,52 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR.

12. Po določbi prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 se opravi davčna izvršba na podlagi izvršilnega naslova, ta pa je v skladu z drugim odstavkom tega člena med drugim tudi izvršljiv obračun davka. Izvršilni naslov v konkretnem primeru predstavljajo obračuni prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje februar do maj 2018. Iz tabele v točki 4 izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, za katere obveznosti gre, naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost, datum izvršljivosti in znesek davka in zamudnih obresti (obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2).

13. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da ga je ZPIZ na podlagi podatkov registra davčnih zavezancev napačno uvrstil v zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur na teden pri družbi B. d.o.o., Ljubljana. Kot navaja tudi pritožbeni organ, iz registra davčnih zavezancev izhaja, da je tožnik od 1. 4. 2016 dalje zavarovan z zavarovalno podlago 040. Prijava traje do izbrisa. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je opravil izbris zavarovanja in da bi torej njegovo zavarovanje v spornem obdobju prenehalo.

14. Ker v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), v obravnavanem primeru gre po povedanem za izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, to pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova niti preverjati postopka do njegove izdaje.

15. Neutemeljen je tožbeni razlog, da izvršljivost davčnih obračunov ni nastopila, ker da naj ne bi imel tožnik dostopa do aplikacije eDavki oz., ker ga davčni organ o predizpolnjenih obračunih ni obvestil na kakšen drug način, ter da s predizpolnjenim obračunom ni bil seznanjen. S tem, ko tožnik ni uporabljal storitve elektronskega poslovanja (eDavki), je sam prevzel odgovornost za neobveščenost oziroma neseznanitev z obračunom prispevkov. Institut predizpolnjenega obračuna prispevkov za socialno varnost omogoča le lažje izpolnjevanje davčne obveznosti in poenostavitev postopka pobiranja davkov ter znižuje stroške računovodenja. Šesti odstavek 353.a člena ZDavP-2 zavezancu ne daje samo možnosti, da sam odda drugačen obračun od predizpolnjenega, ampak mu celo nalaga obveznost, da to stori, to je da predloži obračun za prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Glede na povedano so predizpolnjeni obračuni prispevkov bili tožniku vročeni skladno s četrtim odstavkom 353.a člena ZDavP-2. Po navedeni določbi davčni organ predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost vroči zavezancu za prispevke elektronsko prek portala eDavki najpozneje do 10. v mesecu za pretekli mesec, vročitev pa velja za opravljeno z dnem, ko je davčni organ odložil predizpolnjeni obračun prispevkov za socialno varnost v portal eDavki. Z dnem vročitve so obračuni prispevkov za socialno varnost postali tudi izvršljivi, zato tožnik z ugovorom, da izvršljivost davčnih obračunov sploh ni nastopila, ne more uspeti.

16. Razlogi tožnika, da družba B. d.o.o., ... od leta 2002 nima nobenega prometa in da od 2007 nima odprtega niti transakcijskega računa, na drugačno odločitev glede začetka postopka prisilne izterjave davčnega dolga ne morejo vplivati. Tožbena navedba, da od 10. 10. 2018 ni več vpisan kot zastopnik družbe B. d.o.o., saj je le ta v stečajnem postopku, pa ni relevantna, saj se nanaša na kasnejše obdobje, ki pa ni predmet izpodbijane odločitve. Četudi družba ni imela prometa, je tožniku pojasniti, da se neplačane obveznosti terjajo od tožnika kot fizične osebe, ki je v skladu z zakonom dolžna plačevati prispevke za socialno varnost in ne od pravne osebe, katere družbenik je tožnik.

17. Glede tožnikovih navedb, da je v slabem zdravstvenem in premoženjskem stanju in da je prejemnik denarne socialne pomoči, pa sodišče navaja, da v skladu s sodno prakso (npr. sodba Upravnega sodišča I U 1804/2016) slabo zdravstveno in premoženjsko stanje davčnega dolžnika ne more vplivati na odločitev, da davčni organ ne začne postopek prisilne izterjave davčnega dolga, prav tako pa to ni razlog za ustavitev začete davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Tako kot navaja toženka, je lahko slabo finančno stanje davčnega dolžnika ovira za izvršitev sklepa o davčni izvršbi, saj mora banka, ki sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa ZDavP-2 in sicer je socialni položaj dolžnika v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. člena in 160. člena ZDavP-2. Slednja določata denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec. Torej dejstvo, da je tožnik prejemnik denarno socialne pomoči ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči.

18. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa pravno neupoštevne, zato je sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo na nejavni seji.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 157, 157/7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyMDU0