<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 39/2020-17
ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.39.2020.17

Evidenčna številka:UP00043666
Datum odločbe:28.01.2021
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:prisilna izterjava davčnega dolga - osebni stečaj - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - obresti

Jedro

V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), poleg tega pa gre tudi za dohodke, ki datirajo v čas po izdaji izpodbijanega sklepa (ki je bil izdan 23. 5. 2019).

Kljub osebemu stečaju, neplačane obveznosti stečajnega dolžnika ne prenehajo. Zamudne obresti kot pripadki pa v tem pogledu seveda delijo enako usodo kot glavnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na tožnikove denarne prejemke, in sicer zaradi izterjave 9.491,99 EUR glavnice s pripadki (zamudne obresti in stroški), skupaj na dan izdaje izpodbijanega sklepa 14.245,50 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa so med drugim navedeni tudi izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožnikove obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal dolgovanih obveznosti, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, prednostno naravo davčnih obveznosti pri poravnavanju, vrstnem redu plačevanja v primeru nezadostnosti pobranega zneska, idr.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodil, v preostalem pa jo je zavrnil. V svoji odločbi je navedel, da se tožnika poleg stroškov izpodbijanega sklepa (zap. št. 1 tabele) terja za obveznosti iz naslova stroškov predhodno izdanega sklepa o izvršbi (zap. št. 2 tabele), prispevkov za socialno varnost za zasebnike (zap. št. 3 in 4 tabele), nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (zap. št. 5-7 tabele) ter prispevkov za socialno varnost iz drugega razmerja (zap. št. 8 in 9 tabele). Izpodbijani sklep ima tudi vse sestavine, ki jih določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 151. členu. Tožnikovi pritožbi je bilo delno ugodeno in je bil izpodbijani sklep delno odpravljen, zadeva pa v tem delu vrnjena v ponovni postopek, in sicer glede obveznosti iz naslova stroškov predhodno izdanega sklepa o izvršbi (zap. št. 2 tabele) ter iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (zap. št. 5-7 tabele)1, v ostalem pa pritožbi ni bilo ugodeno. Glede obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (zap. št. 3 in 4 tabele) je v izpodbijanem sklepu sicer prišlo do očitne pisne pomote, saj izvršilni naslov za te obveznosti predstavlja pravilno odločba (št. DT 4251-86/2007-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008, izdana zaradi odmere in plačila prispevkov za socialno varnost za obdobje 19. 3. 2002 – november 2007), ne pa obračun. Ni sporno, da se je nad tožnikom 23. 7. 2014 začel osebni stečaj, ki je bil pravnomočno končan 4. 4. 2018, postopek odpusta obveznosti pa je bil ustavljen in predlog za odpust zavrnjen. Terjatev ZPIZ je bila v stečaj prijavljena in priznana v višini 15.182,18 EUR, delno pa je bila poplačana v znesku 4.882,02 EUR, pri čemer je na podlagi s strani prvostopenjskega organa predložene dokumentacije mogoče za terjatev ZPIZ ugotoviti, katere terjatve konkretno so se pokrile s plačili, prejetimi v okviru stečajnega postopka. Po 382. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) neplačane terjatve upnikov ne prenehajo avtomatično s koncem stečaja, upniki jih lahko v primeru osebnega stečaja uveljavljajo proti dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka. Fizične osebe so v obvezno socialno zavarovanje v Sloveniji vključene iz naslova svojega statusa ali delovne aktivnosti, na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja obveznega socialnega zavarovanja; po 159. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa prispevke za obvezno zavarovanje pobira FURS. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe, saj dolžnik v tem postopku po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova. Takšne navedbe se lahko uveljavlja zgolj v postopku odmere oz. naložitve. Tožnik sicer izpodbija tudi obračunane zamudne obresti; v tej zvezi je za čas trajanja stečajnega postopka treba upoštevati predpisano obrestno mero zamudnih obresti, v preostalem obdobju pa je relevanten prvi odstavek 96. člena ZDavP-2.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper točko 4. izpodbijanega sklepa, in sicer pod zap. št. 1, 3, 4, 8 in 9. Navaja, da po pravnomočnem izvršilnem naslovu – sklepu St 3307/14 z dne 15. 3. 2018 dolguje ZPIZ prispevke z obrestmi 10.300,16 EUR, po izpodbijanem sklepu pa naj bi ZPIZ dolgoval 14.031,48 EUR s pripadki. FURS bi bil dolžan upoštevati cit. stečajni sklep, v nasprotnem gre za ničnost, organ pa je kršil Ustavo RS. V dokaz svojih navedb se sklicuje na zaslišanje strank in cit. stečajni sklep. Nadalje navaja, da je na ZPIZ v letu 2019 podal zahtevek za izvzem iz obveznega PIZ zavarovanja za čas julij 1999 – 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 – 2005, a se o tem še ni izrekel. Tožnik v navedenih obdobjih ni imel nič dohodkov, kar pomeni, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi se ga vodilo kot samozaposlenega, posledično pa njegov dolg do ZPIZ v višini 10.300,16 EUR avtomatsko preneha, sodišče pa naj samo razreši to predhodno vprašanje. V dokaz svojih navedb se sklicuje na cit. zahtevo ZPIS ter potrdilo DURS, da za predmetna obdobja ni imel dohodka. Tako ostane po razrešitvi tega predhodnega vprašanja sporno le še obdobje 2006-2007. Ker je bil v času od 2014-2018 v osebnem stečaju, so v tem času nastopile posledice po 153. členu Zakona o splošnem upravnem postopku in bi FURS moral prekiniti postopek, a tega ni storil. Posledično v tem obdobju prenehajo teči vsi roki, to pomeni tudi zakonske zamudne obresti. Tako ima za obdobje 2006-2007 v glavnici plačane vse prispevke PIZ, obresti pa so celo preplačane. V dokaz svojih navedb se sklicuje na vpogled v AJPES glede predmetnega stečajnega postopka, odločbo DURS z dne 12. 2. 2018, njegov obračun PIZ prispevkov iz leta 2008, obvestilo DURS z dne 18. 5. 2009 in 25. 5. 2010, obvestilo upravitelja z dne 15. 2. 2018 ter obvestilo ZPIZ z dne 31. 7. 2019. Ker je glede na navedeno celotni izpodbijani sklep nezakonit, so tudi stroški, zaračunani pod zap. št. 1 neupravičeni. Na DSS je vložil tudi tožbo zoper ZPIZ (III Ps 823/19), v kateri zahteva odstranitev škodne nevarnosti, o čemer naj se po potrebi opravi poizvedba pri DSS. Tudi glede obveznosti pod zap. št. 8 in 9 navaja, da je bil v osebnem stečaju in bi moral FURS postopek prekiniti, a tega ni storil, posledično v tem obdobju prenehajo teči vsi roki. Po spominu je zoper izrek FURS vložil pritožbo in se o tem še danes ni izreklo. Taka odločba je absolutno nična. V dokaz svojih navedb se sklicuje na zaslišanje strank in sklep z dne 17. 1. 2020 št. DT-499-29-496/2019-9. Predlaga, da se razreši predhodno vprašanje po dani zahtevi tožnika ZPIZ z dne 15. 7. 2019; da se izpodbijana izreka odpravita ali razveljavita ali izrečeta za nična; da se ugotovi, da ima tožnik pravico do povračila denarnega zneska v primeru preveč plačanih obresti ali do kompenzacije obveznosti (višino naj izračuna sodišče po uradni dolžnosti, ker je sam ne zna), po prostem preudarku sodišča je toženka dolžna vrniti tožniku oz. FURS „znesek ____ ? EUR“ preveč plačanih obresti ali opraviti kompenzacijo obveznosti in z nakaznico na tožnikov začasni naslov v 15 dneh pod izvršbo; toženka je dolžna povrniti tožniku vse odmerjene stroške v paricijskem roku, dotlej brezobrestno. Tožnik tudi specificirano priglaša stroške postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je drugostopenjski organ po izdaji drugostopenjske odločbe ugotovil v njej očitne pomote v delu, s katerim je bilo pritožbi ugodeno, o čemer je bil dne 17. 1. 2020 tudi izdan sklep o popravku pomote. Dodaja, da se po zakonu davčna izvršba začne, če davek ni plačan v roku, ter da se slednja ne začne, če znesek davka ne presega 25 EUR; po mnenju toženke je bilo tožniku upravičeno naloženo plačilo stroškov izdaje sklepa v višini 10 EUR, saj dolžnik po zakonu plača vse stroške izvršbe.

5. Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi izpostavlja, da toženka v svojem odgovoru na tožbo ni predložila listin in predlagala dokazov. Dodaja, da vodenje evidence (knjigovodske listine) FURS neplačanih PIZ prispevkov za obdobje leta 2007 po njegovem obračunu iz leta 2008 je verodostojna knjigovodska listina, ki absolutno zastara v treh letih, ni pa to izvršilni naslov, kot to zmotno navaja FURS. To pomeni, da je tožnikov zahtevek utemeljen. Sodišču predlaga prednostno obravnavo te zadeve, kolikor pa zazna kaznivo dejanje, pa prekinitev postopka, saj je bil izpodbijani sklep izdan kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, ker se protipravno ni upošteval izvršilni naslov po stečajnem sklepu iz leta 2018, ter po uradni dolžnosti, da ne izpolnjuje pogojev za samozaposlenega z 0 EUR dohodkov.

6. Toženka je na to replicirala in navedla, da v celoti prereka navedbe tožnika iz njegove pripravljalne vloge, vztraja kot doslej ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik priznava, da dolguje ZPIZ prispevke z obrestmi v višini 10.300,16 EUR. Po pregledu izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da ta znesek, ki ga navaja tožnik, natančno ustreza seštevku dolgovanih glavnic in obresti, navedenih v izpodbijanem sklepu v 4. točki izreka, iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od in iz zavarovalne osnove) ter obresti, obračunane do 30. 9. 2011, kar se navaja pod zap. št. 3 in 4 tabele, in sicer gre za zneska glavnice 3.406,87 EUR in 5.927,01 EUR ter 966,28 EUR obresti, kar v seštevku znese točno 10.300,16 EUR. O tem torej med strankama ni spora.

9. Drži pa, da sta oba prej omenjena zneska glavnice (od zavarovalne osnove v višini 3.406,87 EUR in iz zavarovalne osnove v višini 5.927,01 EUR) v izpodbijanem sklepu obrestovana (gre za dodatna zneska 1.362,01 EUR in 2.369,51 EUR). Prej omenjene obresti, obračunane do 30. 9. 2011, niso obrestovane. Upoštevaje ta dva dodatna zneska pa to predstavlja razliko do zneska, ki ga omenja tožnik, tj. 14.031,48 EUR. Za to razliko tožnik torej uveljavlja ugovor po temelju (da tega sploh ni dolžan), same višine pa ne osporava. Vendar pa je v zvezi z dolgovanimi obrestmi na tožnikove enake ugovore, ki jih je uveljavljal že s pritožbo, po presoji sodišča pravilno odgovoril že drugostopenjski davčni organ, namreč, da so le-te v primeru zamude dolgovane (po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas stečaja in nadalje skladno z ZDavP-2), od zamudnih obresti pa se le-te ne obračunavajo. Sodišče se na te razloge drugostopenjskega organa skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Tožnik v tem delu kot dokazne predloge navaja zaslišanje strank in cit. stečajni sklep, kar sodišče ob zavzetem materialnopravnem stališču zavrača kot nerelevantno.

10. Tožnik navaja še, da je na ZPIZ 15. 7. 2019 podal zahtevek za izvzem iz obveznega PIZ zavarovanja za čas julij 1999 – 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 – 2005, saj v navedenih obdobjih ni imel dohodkov in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi se ga vodilo kot samozaposlenega. Ti tožbeni ugovori po presoji sodišča niso upoštevni, saj v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), poleg tega pa gre tudi za dogodke, ki datirajo v čas po izdaji izpodbijanega sklepa (ki je bil izdan 23. 5. 2019). Zato sodišče te navedbe zavrača kot nerelevantne, enako pa tudi v tej zvezi podane dokazne predloge (cit. zahtevo ZPIS ter potrdilo DURS, da za predmetna obdobja tožnik ni imel dohodka).

11. Tožnik nadalje za obdobje 2006-2007 trdi, da, ker je bil v času od 2014-2018 v osebnem stečaju, bi FURS moral prekiniti postopek, posledično pa v tem obdobju prenehajo teči vsi roki, to pomeni tudi zakonske zamudne obresti; zaradi česar ima za obdobje 2006-2007 v glavnici plačane vse prispevke, obresti pa so celo preplačane. Takšnemu razlogovanju sodišče ne more slediti, saj, kot je to pravilno izpostavil že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, kljub osebnemu stečaju, neplačane obveznosti stečajnega dolžnika ne prenehajo, sodišče se na te razloge po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje; zamudne obresti kot pripadki pa v tem pogledu seveda delijo enako usodo kot glavnica. Ob tako zavzetem materialnopravnem stališču pa so tudi tožnikovi v tej zvezi podani dokazni predlogi (vpogled v AJPES glede predmetnega stečajnega postopka, odločbo DURS z dne 12. 2. 2018, njegov obračun PIZ prispevkov iz leta 2008, obvestilo DURS z dne 18. 5. 2009 in 25. 5. 2010, obvestilo upravitelja z dne 15. 2. 2018 ter obvestilo ZPIZ z dne 31. 7. 2019) nerelevantni in jih sodišče zavrača.

12. Glede obveznosti pod zap. št. 8 in 9 tožnik podaja enakovrsten ugovor, ko navaja, da je bil v osebnem stečaju in bi moral FURS postopek prekiniti, a tega ni storil, posledično v tem obdobju prenehajo teči vsi roki; dodaja še, da je zoper izrek FURS (po spominu) vložil pritožbo in se o tem še danes ni izreklo, takšna odločba pa da je absolutno nična. Sodišče se v tej zvezi sklicuje na svoje razloge pod prejšnjo točko obrazložitve te sodbe in te tožbene argumente iz enakih razlogov zavrača, navedbe o tem, da je tožnik po spominu vložil pritožbo, pa zavrača kot pavšalne. Posledično tudi dokazna predloga (zaslišanje strank in sklep z dne 17. 1. 2020 št. DT-499-29-496/2019-9) zavrača kot nerelevantna.

13. Glede obveznosti pod zap. št. 1 točke 4. izreka tožnik navaja, da so ob nezakonitosti celotnega izpodbijanega sklepa tudi stroški, zaračunani pod zap. št. 1 neupravičeni. Ob zavrnitvi tožnikovih tožbenih navedb, kot pojasnjeno zgoraj, sodišče tudi to tožbeno trditev zavrača. Kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi pa zavrača tudi navedbe o zahtevku za „odstranitev škodne nevarnosti“, ki da ga tožnik uveljavlja pri DSS (posledično je nerelevanten tudi predlog za opravo poizvedb pri tem sodišču).

14. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantnega dejanskega stanja (da so izvršilni naslovi izvršljivi in da po njih dolgovani zneski niso bili plačani) tožnik ni osporaval.

16. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

-------------------------------
1 V tem delu je tožnik torej uspel v pritožbenem postopku in ta del v tem sodnem postopku več ni sporen, zato sodišče razlogov v tem delu podrobneje ne povzema.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 157, 157/7
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 382

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ4Nzgw