<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba VII Kp 46096/2018
ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.46096.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VSL00041312
Datum odločbe:15.12.2020
Senat, sodnik posameznik:Mateja Lužovec (preds.), Silvana Vrebac Arifin (poroč.), Tatjana Merčun
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - kršitev kazenskega zakona - dejanje ni kaznivo dejanje - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - civilnopravno razmerje - izpolnitev obveznosti - pogodbeni odložni pogoj - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - predložitev neresničnih podatkov - donacija - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje

Jedro

Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo popolna in resnična ter pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijsko pravno gledano je šlo za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da je obdolžena pravna oseba ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju s Fundacijo z dne 13. 10. 2015 in ne šele z izplačilom denarnih sredstev na njen račun.

Na izvršitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva dejstvo, da je obdolžena pravna oseba društvo katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička oziroma opravljanje gospodarske dejavnosti. Skladno z drugo alinejo enajstega odstavka 99. člena KZ-1 lahko opravljajo gospodarsko dejavnost vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava, pomemben pa je vsebinski kriterij, katerega je obdolžena pravna oseba brez dvoma izpolnila.

V zvezi s presojo storilčevega naklepa je obramba zmotnega stališča, da oškodovanec sam s svojo naivnostjo, malomarnostjo oziroma lastno neaktivnostjo v smeri opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka, pripomore k lastni preslepitvi, saj neskrbno ravnanje oškodovanca ne more predstavljati privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki oškodovancu nastane.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi A. A. in B. B. sta vsak dolžna plačati sodno takso v znesku 750,00 EUR, obdolžena pravna oseba C. pa je dolžna plačati sodno takso v znesku 1.500,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. in obdolženega B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolžencema je izreklo denarno kazen v višini sto dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 5.000,00 EUR. Na podlagi 3. točke 4. člena ZOPOKD v zvezi z 42. členom KZ-1 je sodišče obdolženo pravno osebo C., ..., matična številka: ..., davčna številka ... spoznalo za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD ter ji izreklo denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR. Denarno kazen so obdolženi A. A., B. B. in pravna oseba C. dolžni plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da so obdolženci nerazdelno dolžni oškodovancu Fundaciji ... plačati znesek 15.540,00 EUR, s presežkom 12.015,70 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženima A. A. in B. B. ter obdolženi pravni osebi C. naložilo nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbo:

- obdolženi A. A. iz vseh pritožbenih razlogov ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti vseh obtožb po obtožnem predlogu;

- zagovorniki obdolženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega B. B. oprosti vseh obtožb, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje;

- zagovorniki obdolžene pravne osebe iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu sodišču v Ljubljani predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo pravno osebo oprosti vseh obtožb po obtožnem predlogu, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvi stopnji v ponovno odločanje.

3. Pritožbe so neutemeljene.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse potrebne dokaze, svojo odločitev pa je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženo pravno osebo pa utemeljeno spoznalo odgovorno za kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi s 4. in 25. členom ZOPOKD. V pritožbah zatrjevane kršitve niso podane.

5. Ker so pritožbene navedbe pritožnikov glede kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka smiselno enake, sodišče druge stopnje nanje v nadaljevanju odgovarja enotno.

6. Pritožniki navajajo, da konkretni opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1 oziroma izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. Ni konkretizirano, katerih zahtevanih pogojev obdolžena pravna oseba ni izpolnjevala, prav tako ni konkretizirano, kateri naj bi bili podatki, ki naj bi bili ključni za pridobitev ugodnosti. Abstraktni in konkretni opis izreka pa sta si tudi sama s seboj v nasprotju, saj se obdolžencem očita v abstraktnem delu predložitev neresničnih podatkov, v konkretnem delu pa je govora o prikrivanju.

7. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da obdolžena pravna oseba ni izpolnjevala pogojev določenih po Pogodbi, ki je bila sklenjena med obdolženo pravno osebo in Fundacijo ... z dne 13. 10. 2015 za sofinanciranje izgradnje montažno-servisnega objekta na tekmovalni progi v D. pri E. v skupni višini 30.500,00 EUR oziroma ne več kot 50% dejanske vrednosti investicije s sklenjenim Aneksom št. 1 z dne 15. 3. 2016, in sicer na podlagi razpisa Fundacije ... za sofinanciranje gradnje športnih objektov v letih 2015, 2016 in 2017. Nadalje pa so v izreku izpodbijane sodbe natančno konkretizirani tudi podatki, ki so bili predloženi kot neresnični, in sicer stroški pripravljalnih del, nadzor nad izvajanjem del, inštalacijska dela ter ureditev okolice v višini 25.960,00 EUR ter strošek postavitve čistilne naprave v vrednosti 5.400 EUR, ki je bila donacija družbe X., d.o.o. družbi Y. d.o.o. ter jih je obdolženi A. A. dne 28. 6. 2016 naslovil na Fundacijo ..., kot zahtevek za izplačilo 30.500,00 EUR. Med abstraktnim in konkretnim delom opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe pa tudi ni nasprotij, saj iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je obdolženi A. A. s predložitvijo neresničnih podatkov Fundaciji ... prikril, da je obdolžena pravna oseba s postavitvijo objekta imela le za 29.920,00 EUR investicij. Konkretizirano je torej, da je obdolženi A. A. ravno s predložitvijo neresničnih podatkov zavedel in preslepil oškodovanca Fundacijo ..., v tem pa ni nobenega nasprotja med abstraktnim in konkretnim opisom očitanega kaznivega dejanja.

8. V zvezi s predloženimi podatki pritožniki navajajo, da se obdolženim očita predložitev neresničnih podatkov, ki so pomembni za odobritev posojila ali ugodnosti, pri čemer pa obdolženi pravni osebi s predložitvijo očitanih podatkov ni bilo nič odobreno, saj je obdolžena pravna oseba sredstva dobila odobrena že z odločbo Sveta Fundacije ..., pri predložitvi očitanih podatkov pa je šlo zgolj za zahtevek za izplačilo. Na podlagi tega pogoji iz Pogodbe niso pomembni za odobritev ugodnosti, kajti urejajo zgolj način črpanja predhodno že odobrenih sredstev ter gre tako le za klasično civilno razmerje. V pogodbi se ne določajo pogoji za odobritev, temveč pravila za koriščenje sredstev. Odobritev pa ni enaka izplačilu. Jezikovna razlaga prvega odstavka 230. člena KZ-1 ne dopušča interpretacije, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje. Obdolžencem tako inkriminirana preslepitev pri pridobitvi ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 sploh ni očitana, sodišče prve stopnje pa je samovoljno razširilo domet inkriminacije na podatke pomembne za izplačilo že odobrene ugodnosti.

9. Naziranje pritožnikov, da se očitana predložitev neresničnih podatkov nanaša zgolj na zahtevo za izplačilo predhodno že odobrenih denarnih sredstev, zaradi česar očitano dejanje sploh ni inkriminirano, saj obdolženci niso predložili neresničnih podatkov v fazi odobritve ugodnosti, ampak v fazi izplačila predhodno že odobrenih sredstev, je napačno. Sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da je sklenitev Pogodbe s katero se je Fundacija ... zavezala obdolženi pravni osebi pod dogovorjenimi pogoji izplačati nepovratna sredstva, za obdolženo pravno osebo predstavljala potencialno upravičenje do nakazila ugodnosti pod odložnim pogojem oziroma pravno zavarovano pričakovanje do pridobitve denarnih sredstev, ne pa tudi že pridobitev le-te v obliki premoženjske koristi, ki je za obdolženo pravno osebo nastala šele z nakazilom denarnih sredstev na njen račun. Če zahtevek na Fundacijo ... ne bi bil podan pravočasno in če pogodbeno določeni pogoji za izplačilo ne bi bili izpolnjeni (2.3 točka Pogodbe), bi obveznost Fundacije ... do izplačila nepovratnih sredstev prenehala oziroma bi Fundacija ... sredstva lahko zadržala. Torej, z izdano odločbo Sveta Fundacije ..., kot tudi s sklenitvijo Pogodbe, za obdolženo pravno osebo ugodnost dejansko še ni bila pridobljena. Stališče pritožnikov, da v obravnavanem primeru faza izplačila denarnih sredstev predstavlja črpanje že pridobljene ugodnosti, se izkaže kot napačna tudi glede na opravljen denarni tok (kar ustreza uporabljeni zakonski besedi „pridobi“), saj so bila v obravnavanem primeru sredstva nakazana šele po predložitvi računov oziroma ustrezne dokumentacije. Pogodbene obveznosti so se torej izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo popolna in resnična ter pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijsko pravno gledano je šlo, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da (glede na določbo drugega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika) preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, kot je pravno pravilno opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe.1 Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da je obdolžena pravna oseba ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju s Fundacijo ... z dne 13. 10. 2015 in ne šele z izplačilom denarnih sredstev na njen račun.

10. Pritožniki nadalje navajajo, da je obdolžena pravna oseba zveza društev, za katero se uporabljajo določbe Zakona o društvih (ZDru-1) in deluje neprofitno ter ne opravlja gospodarske dejavnosti, saj je gospodarska dejavnost neločljivo povezana v usmerjanje pridobivanja dobička. Navajajo, da sodišče prve stopnje napačno povezuje gospodarsko dejavnost s statusom družbenika v gospodarski družbi ter napačno tolmači določbe Statuta obdolžene pravne osebe. Čeprav je obdolžena pravna oseba 100% lastnica družbe Y. d.o.o., lastništvo poslovnega deleža ne predstavlja opravljanje gospodarske dejavnosti. Ravno iz razloga, ker se obdolžena pravna oseba ne ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, je bila za izvedbo projekta ustanovljena družba Y. d.o.o. kot projektna družba, s čimer je bila Fundacija ... tudi seznanjena. Sodišče prve stopnje pa pri obrazložitvi, zakaj naj bi bil izpolnjen zakonski znak gospodarske dejavnosti, pri obdolženi pravni osebi ne ugotovi nobenega od navedenih pogojev po določbah KZ-1, četudi jih v sodbi vse povzame. Navajajo še, da ima obdolžena pravna oseba po Statutu res možnost opravljati gospodarsko dejavnost, vendar jo mora sodišče ugotoviti in obrazložiti, zgolj imetništvo 100% poslovnega deleža tako ni gospodarska dejavnost, pri neosebnih družbah pa tudi ni dovoljeno širjenje pravne osebnosti, lastnosti in odgovornosti iz družbe, na družbenika.

11. Držijo pritožbene navedbe, da zgolj imetništvo ali 100% lastništvo poslovnega deleža v gospodarski družbi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, še ne pomeni, da imetnik poslovnega deleža oziroma lastnik prav tako opravlja gospodarsko dejavnost. Vendar iz sodbe sodišča prve stopnje takšnih razlogov niti ni razbrati. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča kot sedaj poskuša prikazati obramba, da obdolžena pravna oseba zgolj zato, ker je 100% lastnica poslovnega deleža družbe Y. d.o.o. opravlja gospodarsko dejavnost, ampak je slednje zgolj ena izmed okoliščin, ki kažejo na to, da je bila predmetna ugodnost s strani obdolžene pravne osebe pridobljena pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Katera dejavnost pravnega subjekta izpolnjuje kriterije za opravljanje gospodarske dejavnosti po slovenskem pravnem redu, se glede na relevantno področje presoja po različnih predpisih. Na kazensko pravnem področju so relevantne določbe desetega in enajstega odstavka 99. člena KZ-1 na podlagi katerih se za gospodarsko dejavnost šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu, vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano, hkrati pa pojem gospodarske dejavnosti zajema tudi izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru prej navedenih dejavnosti in upravljanje nepremičnin, premičnin, denarnih sredstev, dohodkov, terjatev, kapitalskih naložb, drugih oblik finančnega premoženja ter drugih sredstev pravnih oseb javnega ali zasebnega prava, razpolaganje s temi sredstvi in nadzorstvo nad njimi. Inkriminacija po 230. členu KZ-1 zajema subvencije, posojila in vse druge ugodnosti, ki so dane nekemu gospodarskemu subjektu za opravljanje gospodarske dejavnosti.

12. Pri gospodarskih kaznivih dejanjih, kamor sodi obravnavano kaznivo dejanje po 230. členu KZ-1, so protipravna ravnanja storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti ali za opravljanje gospodarske dejavnosti. Gospodarska dejavnost pa se opravlja zaradi pridobivanja denarja, dobička, nastopanja na trgu, zaradi doseganja dobrih finančnih učinkov za pravno osebo. Pridobivanje premoženjske koristi pri gospodarskih kaznivih dejanjih, zasledujejo tudi storilci teh dejanj in gospodarska kazniva dejanja so zato, ker so storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, praviloma storjena iz koristoljubnosti. Nadalje gospodarske dejavnosti po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS ni mogoče razlagati le v ožjem smislu kot sklepanje pogodb, prevzemanje naročil ali blaga, dajanja ponudb oziroma opravljanja dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, ampak tudi kot izvajanje spremljajočih podpornih dejavnosti.2 Torej, v zvezi z razlago zakonske dikcije "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", po ustaljeni sodni praksi kaže gospodarsko dejavnost razumeti široko, ne le kot neposredno opravljanje dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, ampak tudi kot izvajanje spremljajočih podpornih dejavnosti.3 Določbe KZ-1 glede kriterijev opravljanja gospodarske dejavnosti tako zajemajo zelo široko polje dejavnosti in dejanj, ki se štejejo za gospodarsko dejavnost.

13. V predmetni zadevi je obdolžena pravna oseba vodila širše zastavljen projekt izgradnje proge za hitrostne preizkušnje in poligone za šolo varne vožnje na območju D., katerega del je bil tudi predmetni javni razpis za sofinanciranje projekta Montažni servisni objekt za potrebe tekmovalne proge D. - E. preko katerega je obdolžena pravna oseba pridobila sredstva. Obdolžena pravna oseba je zaradi slednjega projekta ustanovila gospodarsko družbo Y. d.o.o., tudi v Statutu obdolžene pravne osebe pa je navedeno, da lahko opravlja gospodarsko dejavnost. Gospodarsko dejavnost po kriteriju določb KZ-1 je obdolžena pravna oseba tudi dejansko opravljala, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v tč. 10 izpodbijane sodbe. Konkretno pridobljena sredstva obdolžene pravne osebe s strani Fundacije ... so bila tako pridobljena v sklopu in za namen opravljanja gospodarske dejavnosti obdolžene pravne osebe. Na slednje kaže tudi sklenjena Pogodba o poslovnem sodelovanju (na list. št. 283), ki je bila sklenjena med obdolženo pravno osebo in Y. d.o.o. in s katero se je obdolžena pravna oseba zavezala, da bo proti plačilu (2. in 3. člen Pogodbe) družbi Y. d.o.o. nudila vso strokovno podporo in storitve pri izgradnji poligona D., poslovne storitve pa je obdolžena pravna oseba dejansko potem tudi opravila, kar je razvidno tako iz Delnih obračunov stroškov za opravljeno delo (na list. št. 285-291), kot iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru FURS (na list. št. 247-260). Očitana protipravno pridobljena sredstva za sofinanciranje stroškov postavitve začasnega montažno-servisnega objekta pa so bila pridobljena ravno v sklopu celotnega projekta D.

14. Pri očitanemu dejanju v izreku izpodbijane sodbe je zato pri pridobitvi sredstev obdolžene pravne osebe s strani Fundacije ... šlo nedvomno za dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu skladno s prvo alinejo desetega odstavka 99. člena KZ-1. Hkrati pa je tudi skladno z določbami druge alineje enajstega odstavka 99. člena KZ-1 obdolžena pravna oseba upravljala s tako pridobljenimi denarnimi sredstvi, razpolagala s temi sredstvi in nad njimi vršila nadzorstvo, kar vse ustreza kriteriju za opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma gospodarskega poslovanja po KZ-1. Na izvršitev očitanega kaznivega dejanja pa ne vpliva dejstvo, da je obdolžena pravna oseba društvo, katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička oziroma opravljanje gospodarske dejavnosti. Skladno z drugo alinejo enajstega odstavka 99. člena KZ-1 lahko opravljajo gospodarsko dejavnost vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava, pomemben pa je vsebinski kriterij, katerega je obdolžena pravna oseba brez dvoma izpolnila. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo po kateri alineji določb 99. člena KZ-1 obdolžena pravna oseba izpolnjuje kriterije za opravljanje gospodarske dejavnosti, pa je takšne razloge smiselno jasno razbrati iz podrobne in prepričljive obrazložitve v tč. 8 – 10.

15. Pritožniki nadalje navajajo, da ni izkazan zakonski znak očitanega kaznivega dejanja preslepitve. Navajajo, da vse kar je obdolžena pravna oseba storila je, da je Fundaciji ... predložila račun družbe Y. d.o.o. št. 003 z dne 22. 6. 2016 in na njegovi podlagi uveljavljala zahtevek za izplačilo sredstev. Fundacija ... bi po Pogodbi pred izplačilom sredstev morala imeti vso navedeno dokumentacijo v Pogodbi. Navajajo, da zgolj s predložitvijo računa projektne družbe obdolžena pravna oseba ter obdolženca niso naklepno preslepili Fundacijo ... Tudi, če bi obdolžencem očitali pomanjkanje zahtevanih listin, gre tudi za očitno opustitev dolžnosti s strani Fundacije in bi torej kvečjemu lahko govorili o manjkajočih podatkih ali listinah, česar pa obtožni predlog obdolženim ne očita. Malomarnost financerja pri preverjanju zahtevka sodišče prve stopnje ne bi smelo enačiti s preslepitvijo. Absurden je tudi očitek preslepitve na način, da storilec računa na opustitev pogodbenih dolžnosti nasprotne stranke in ne vzdrži pravne in življenjske presoje. Obramba v zvezi s tem navaja, da sodna praksa, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje pri vzpostavljanju analogije na temo poslovnih goljufij ni utemeljena, spregleda pa relevantno sodno prakso, po kateri mora iz tenorja obtožnice biti jasno konkretiziran zakonski znak preslepitve.

16. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje najprej izpostavlja, da obdolžena pravna oseba oziroma v njenem imenu obdolženi A. A. ni zgolj predložil nepopolnih podatkov ali listin, ki bi jih morala Fundacija ... kot skrben gospodar pregledati in ugotoviti morebitne nepravilnosti ali v primeru nepopolnosti zahtevati dopolnitev, ampak je obdolženi A. A. skupaj v sodelovanju z obdolženim B. B. v imenu obdolžene pravne osebe, kot bo vse podrobneje pojasnjeno še v nadaljevanju, zavestno in z direktnim naklepom predložil neresnične podatke ter s tem hotel Fundacijo ... preslepiti, da izpolnjuje pogoje za sofinanciranje po Pogodbi. Obdolženci tako niso predložili resničnih ali kvečjemu nepopolnih podatkov, kot poskuša prikazati obramba in storili očitano kaznivo dejanje z računanjem na pasivnost in neskrbnost Fundacije ..., ampak so z aktivno vlogo in predložitvijo neresničnih podatkov ter s prikazom postavk na računu, kot da gre za upravičene stroške povezana z izgradnje montažno-servisnega objekta na tekmovalni progi, preslepili in zavedli Fundacijo ..., da izpolnjujejo pogoje za odobritev sredstev. Zmotna je primerjava obrambe za ponazoritev dejanskega stanja s primerom, ko bi študent zaradi izplačila štipendije moral izkazati povprečje 8,5 pa k zahtevku za izplačilo ne bi predložil obveznega potrdila o ocenah, ampak zgolj o opravljenih izpitih, na podlagi česar bi mu potem štipendijo nakazali. Na tako podano primerjavo obrambe sodišče druge stopnje odgovarja, da bi za primerljivo dejansko stanje kot v konkretni zadevi, študent moral predložiti potrdilo o opravljenih izpitih, kjer bi naklepno navajal ocene izpitov, ki se ne nanašajo na študijsko obdobje ali študij na katerega se nanaša štipendijsko razmerje in jih za uveljavljenje povprečne ocene skladno s predpisi ne bi smel navajati, s tem pa bi preslepil štipenditorja, da izpolnjuje potrebno zahtevano povprečje.

17. V zvezi z zakonskim znakom preslepitve je sodišče prve stopnje v tč. 24 obrazložitve nadalje opozorilo na pravilno sodno prakso, ki se sicer nanaša na kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, jo je pa seveda mogoče v smiselno primerljivem kontekstu uporabiti tudi v povezavi s kaznivim dejanjem po 230. člena KZ-1. Pravilno navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi I Ips 3975/2010 z dne 26. 9. 2013 zavzelo stališče, da morebitno neskrbno ravnanje predstavnika oškodovane družbe še ne pomeni privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki je zaradi (delne) neizpolnitve obveznosti nastala oškodovani družbi. Na mestu je povsem enak zaključek tudi v obravnavanem primeru. Čeprav Fundacija ... ni skrbno preverjala zahtevku priloženega računa družbe Y. d.o.o. tako, da bi pred izplačilom denarja zahtevala še račune podizvajalcev, še ne pomeni, da je s tem privolila v škodo, ki ji je nastala. V zvezi s presojo storilčevega naklepa je zato obramba zmotnega stališča, da oškodovanec sam s svojo naivnostjo, malomarnostjo oziroma lastno neaktivnostjo v smeri opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka oziroma opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka, pripomore k lastni preslepitvi, saj neskrbno ravnanje oškodovanca ne more predstavljati privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki oškodovancu nastane. Obdolženci so tako nedvomno prav s svojo aktivno vlogo preslepili Fundacijo ..., morebitna neskrbnost ali malomarnost oškodovanca pri izplačilu sredstev pa ne more izključiti protipravnosti njihovih ravnanj. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je bil obstoj očitanega kaznivega dejanja odvisen od tega, ali je pristojna oseba na Fundaciji ... v trenutku izplačila sredstev razmišljala o tem, ali bi zahtevala še kakšen dodaten dokument ali ne. Storitev očitanega kaznivega dejanje je bila povsem v svobodni sferi in aktivnem ravnanju obdolženih, ki so sami s predložitvijo neresničnih podatkov pomembnih za izplačilo ugodnosti zavedli Fundacijo ..., da jim je odobrila in izplačala sredstva, do katerih sicer ne bi bili upravičeni.

18. V zvezi s predmetnim računom in neupravičenimi stroški pritožniki nadalje navajajo, da je bil predmetni predloženi račun Fundaciji ... stvaren in verodostojen račun, prav tako je bil račun tudi dejansko plačan, saj je obdolžena pravna oseba družbi Y. d.o.o. tudi dejansko nakazala znesek 74.761,60 EUR. Predmetni račun je tako verodostojen, računovodsko ustrezno zaveden in kot tak ni bil nikoli problematiziran, v tč. 17 izpodbijane sodbe pa je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da drži, da je bil predloženi račun projektne družbe obdolženi pravni osebi dejansko plačan. Zakonski znak predložitve neresničnih podatkov nikakor tako ne more biti konkretiziran z očitkom predložitve predmetnega računa. Navajajo še, da je irelevantno kakšne stroške je imela družba Y. d.o.o. dejansko s svojimi podizvajalci oziroma, da razmerje družbe Y. d.o.o. s podizvajalci ni predmet kazenske zadeve in zato sodišče prve stopnje nedvomno širi inkriminacijo onkraj sfere subjektov zaobseženih z določbo 230. člena KZ-1.

19. Stališče obrambe, da zakonski znak predložitve neresničnih podatkov ni konkretiziran z očitkom predložitve predmetnega računa, je zmotno. Držijo navedbe, da je bil predmetni račun sicer stvaren, računovodsko zaveden in dejansko s strani obdolžene pravne osebe tudi plačan družbi Y. d.o.o., vendar slednje v ničemer ne vpliva na presojo pravilnosti in upravičenosti stroškov, ki jih je obdolžena pravna oseba uveljavljala v razmerju do Fundacije ..., kar pa je predmet tega kazenskega postopka. Poslovno razmerje med obdolženo pravno osebo in družbo Y. d.o.o. kot podizvajalcem v predmetni zadevi, je povsem ločeno od razmerja med obdolženo pravno osebo in Fundacijo ... Družba Y. d.o.o. kot podizvajalec bi lahko obdolženi pravni osebi zaračunal poljubno želene stroške, ki jih bi obdolžena pravna oseba lahko plačala ali ne, odvisno od njunega poslovnega dogovora. Povsem drugo pa je bilo razmerje med obdolženo pravno osebo in Fundacijo ... Obdolžena pravna oseba se je prijavila na razpis in bila v pogodbenem odnosu s Fundacijo ..., natančno je vedela, kakšni so pogoji za uveljavljanje sredstev ter katere stroške lahko uveljavlja in katerih ne sme. Bistvo očitanega kaznivega dejanja je tako ravno v tem, da je obdolžena pravna oseba uveljavljala stroške, do katerih ni bila upravičena in je na predmetnem računu navedla neresnične podatke. Obramba resničnost podatkov na računu tako zmotno utemeljuje s poslovnim odnosom obdolžene pravne osebe do družbe Y. d.o.o., v tem razmerju so predmetni računi in podatki lahko resnični, stvarni in verodostojni, odvisno od poslovnega dogovora, v razmerju obdolžene pravne osebe do Fundacije ..., ki je za predmetni kazenski postopek relevantno, pa je obdolžena pravna oseba predložila neresnične podatke pomembne za odobritev investicijskih sredstev in ravno s predložitvijo takšnih podatkov izpolnila zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Razmerje družbe Y. d.o.o. s podizvajalci tako jasno ni predmet kazenske zadeve, sodišče prve stopnje pa ni širilo inkriminacijo onkraj sfere subjektov zaobseženih z določbo 230. člena KZ-1. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da Fundaciji ... ni bilo prav nič prikrito, saj je bila obveščena, da je bila ustanovljena projektna družba Y. d.o.o., ki bo izvedla projekt D. - E., na kar Fundacija ... ni imela pripomb. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da bi obdolžena pravna oseba prijavljeni projekt lahko izvedla na različne poslovne načine, vendar slednje niti ni bistveno. Bistveno je, da je bila ravno obdolžena pravna oseba tista, ki se je prijavila na razpis in je bila seznanjena s pogoji razpisa in določbami Pogodbe o upravičenih stroških ter je za uveljavljanje teh sredstev prav obdolžena pravna oseba predložila neresnične podatke.

20. Glede predloženih računov pritožniki nadalje navajajo, da je šlo dejansko za resnične in upravičene stroške. Pojasnjujejo, da je obtožni predlog z dne 25. 9. 2018 obdolženim najprej očital, da so vsa dela razen postavitev objekta opravili prostovoljci, po delno izvedenem dokaznem postopku pa se je izkazalo, da teh del niso opravljali prostovoljci, temveč podizvajalci, ki so dobili svoje storitve tudi plačane. S tem bi se moral kazenski postopek tudi zaključiti, saj je očitno, da Fundacija ... ni bila v ničemer preslepljena. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in v nasprotju z dokazi ugotovilo dejansko stanje. Priče so namreč povsem prepričljivo izpovedale tako o pripravljalnih delih, kot urejanju okolice, elektro in komunalnih inštalacijah potrebnih za priklop čistilne naprave ipd. Zgolj zato, ker je obstajala betonska plošča, na katero so postavili montažni objekt, še ne pomeni, da niso bila potrebna nikakršna pripravljalna del, sploh tista vezana na čistilno napravo. Priče so izpovedale, kako so kopale kanale in jarke zaradi čistilne naprave in kaj vse je bilo potrebno urediti. Glede stroškov podizvajalcev družbe Y. d.o.o. so priče I. I., J. J., K. K. in L. L. jasno izpovedale, da so podizvajalci dejansko opravili delo na stezi D. v okolici E., pri čemer se je del teh del nanašal tudi na začasni objekt. Priča M. M. je prepričljivo izpovedal, zakaj se časovni in tudi zneskovni vidik računov podizvajalcev ne ujemajo z računom št. 003 in zahtevkom posredovanim na Fundacijo ..., saj so bili računi podizvajalcem plačevani kasneje, ko so bila vsa dela opravljena, znesek pa je bil višji, saj so se na začasni objekt nanašala le določena dela. V zvezi z upravičeni stroški navajajo, da je Fundacija ... stališče o tem, kateri stroški so upravičeni, spreminjala oziroma obstaja celo razkorak med njenimi trditvami v premoženjskopravnem zahtevku v smislu, da stroški niso upravičeni, ker so bili upoštevani v okviru druge pogodbe o sofinanciranju in razlogi, ki jih za neupravičenost stroškov šele v obrazložitvi izpodbijane sodbe ponuja sodišče prve stopnje tj. neupravičenost stroškov po vsebini.

21. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je v predmetni zadevi obdolžena pravna oseba s programom „Montažni servisni objekt za potrebe tekmovalne proge D. - E.“ prijavila na Javni razpis Fundacije ... v letih 2015, 2016 in 2017. Obdolženi pravni osebi so bila z odločbo št.O-15-001 z dne 2. 4. 2015 (na list. št. 131) dodeljena sredstva za sofinanciranje investicije v višini 30.500 EUR. Fundacija ... je v zvezi z razpisom z obdolženo pravno osebo sklenila Pogodbo o sofinanciranju gradnje športnih objektov št. O-15-002 z dne 13. 10. 2015 in dne 15. 3. 2016 Aneks št. 1 k tej Pogodbi (na list. št. 133 do 136). Kateri so upravičeni stroški je tako določala razpisna dokumentacija oziroma sklenjena Pogodba z Aneksom. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je Fundacija ... spreminjala stališče glede upravičenih stroškov, saj je upravičene stroške določala vsebina razpisne dokumentacije in sklenjene Pogodbe, ki je bila ves čas enaka. Prav tako pa ni nasprotja med trditvami Fundacije ... v premoženjskopravnem zahtevku, ki naj bi določene stroške upoštevala kot upravičene po drugi pogodbi o sofinanciranju ter obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Določeni stroški (račun F. d.o.o. št. 964/2015 posek lesa, pripravljalna dela) so bili namreč s strani Fundacije ... (priloga C4, str. 4) upoštevani kot upravičeni pri zahtevku po Pogodbi št. O-14-000 za program „ureditev tekmovalne proge D. - E. – 1. Faza“, saj so bili očitno glede na vsebino slednje pogodbe upravičeni, glede na vsebino predmetne Pogodbe pa neupravičeni. Šlo je za dve različni pogodbi in različna pogodbena določila o tem, kateri so upravičeni stroški. Predmet tega kazenskega postopka in predmet presoje upravičenih stroškov pa je vsebina Pogodbe o sofinanciranju gradnje športnih objektov št. O-15-002 z Aneksom, po kateri predmetni stroški niso bili upravičeni. Tako med obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da predmetni stroški glede na Pogodbo št. O-15-002 z Aneksom niso upravičeni stroški in trditvami Fundacije ..., ki je presodila, da so predmetni stroški delno upravičeni stroški po Pogodbi št. O-14-000, ni neskladja, saj gre za presojo upravičenosti stroškov po dveh različnih pogodbah.

22. Nadalje sodišče druge stopnje sprejema naziranje pritožnikov, da se časovni in tudi zneskovni vidik računov podizvajalcev ne ujemajo z računom št. 003 in zahtevkom posredovanim na Fundacijo ..., zato ker so bili računi podizvajalcem plačevani kasneje, ko so bila vsa dela opravljena, znesek pa je bil višji, saj so se na začasni objekt nanašala le določena dela, vendar pa dokazni postopek ni pokazal, da bi se katerikoli od navedenih računov glede na razpisno dokumentacijo vsebinsko in časovno nanašal na upravičeno obdobje oziroma upravičene in potrebne stroške za postavitev montažno-servisnega objekta na tekmovalni progi v D. pri E. Obramba zgolj pavšalno in nekonkretizirano navaja, da naj bi priče izpovedale, kako so kopale kanale in jarke zaradi čistilne naprave in kaj vse je bilo potrebno urediti ter glede stroškov podizvajalcev družbe Y. d.o.o., da so priče I. I., J. J., K. K. in L. L. jasno izpovedale, da so podizvajalci dejansko opravili delo na stezi D. v okolici ..., pri čemer se je del teh del nanašal tudi na začasni objekt. Sodišče prve stopnje je pravilno, podrobno in prepričljivo pojasnilo v tč. 13 - 17 izpodbijane sodbe, da je obdolžena pravna oseba po izvedenem dokaznem postopku dejansko upravičila zgolj stroške postavitve objekta v višini 29.920,00 EUR (kot je znašala vrednost po pogodbi oz. ponudbi; list. št. 239 do 241, 326), ki ga je kot podizvajalec družbe Y. d.o.o. postavila družba Z. d.o.o. Nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da bi se preostala zaračunana dela dejansko nanašala na montažno-servisni objekt, da bi bila za opravljena dela plačana ali da bi bila zaračunana dela opravljena v relevantnem obdobju. Četudi so bili računi plačevani kasneje, ko so bila vsa dela opravljena, ter so bili zneski višji, ker so bila plačana tudi dela, ki se niso nanašala na postavitev montažno-servisnega objekta, slednje ne omaje verodostojnosti ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje, da uveljavljeni stroški niso bili neposredno povezani s postavitvijo montažno-servisnega objekta, kot določeno v razpisnih pogojih in Pogodbi z Aneksom ter slednje v ničemer tudi ne vpliva na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da razen stroška postavitve objekta v višini 29.920,00 EUR, nobeni izmed preostalih stroškov, ki jih je obdolžena pravna oseba navedla v zahtevku za izplačilo 30.500,00 EUR (list. 137) in ga utemeljila z računom družbe Y. d.o.o. št. 003 z dne 22. 6. 2016 (list. 140), ni bil upravičen strošek.

23. V zvezi z vprašanjem, ali so bili zahtevani stroški s strani obdolžene pravne osebe do Fundacije ... upravičeni stroški, obramba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, katera dela so bila opravljena in ali so bila povezana z montažnim objektom. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je priča I. I. povedal, da se je predmetni objekt postavil na obstoječo betonsko ploščo, sestavljen pa je bil tako, da je imel dva železna profila, na katerega so dali prečne lesene profile. Sodišče je glede na enostavnost objekta ter pojasnjene okoliščine postavitve objekta s strani I. I., kot tudi preostalih prič, ki so pri postavitvi sodelovale v tč. 14 izpodbijane sodbe utemeljeno samo ugotovilo, da pripravljalnih in drugih potrebnih del v zvezi s tem objektom kot takim ni bilo oziroma da so tista, ki so bila, bila že zajeta v postavki zaračunanih stroškov postavitve objekta s strani družbe Z. d.o.o. Zaračunano je bilo tudi „izvajanje nadzora med izvajanjem del“ dokazni postopek pa ni pokazal oziroma se ni ugotovilo komu so bila ta dela zaračunana. Glede na izpoved I. I. je nadzor nad izvajanjem del opravljal O. O., vendar je slednji povedal, da sam ni bil formalno nikoli postavljen za nadzornika pri izgradnji tega objekta in da opravljenega dela v zvezi s tem ni nikoli nikomur zaračunal in da je bil na tem kraju v času postavljanja tega objekta le dvakrat ali trikrat. Priča L. L. je nadalje sicer omenjal napeljavo za izpust vode iz čistilne naprave, priklop le te na elektriko in postavitev razdelilne omarice vendar je sam povedal, da je z deli na tem območju pričel v februarju 2017, torej po obdobju, ki se ga je po pogodbi Fundacija zavezala sofinancirati. Glede na tako jasno dejansko stanje že na podlagi izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog postavitve izvedenca gradbenih del kot nepotrebnega, saj za ugotovitev morebitnih potrebnih dodatnih del za postavitev predmetnega objekta, ni bilo potrebno posebno strokovno znanje.

24. V zvezi z upravičenimi stroški pa je po navedbah pritožnikov sodišče prve stopnje največjo napako naredilo, ko je ugotovilo, da čistilna naprava, ki je bila donacija družbi Y. d.o.o. tudi ni bil upravičen strošek, ki bi ga obdolžena pravna oseba lahko zahtevala od Fundacije ... Navajajo, da sta obdolžena pravna oseba, ki je 100% lastnica družbe Y. d.o.o. ter družba Y. d.o.o. povezani osebi, za kateri po 16. členu Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) veljajo pravila transfernih cen. Obramba se sklicuje tudi na določbe 17. in 18. člena ZDDPO-2 ter Pravilnik o transfernih cenah, v zvezi s čimer davčno pravo ne pozna instituta podaljšane roke v smislu odnosa med povezanimi osebi, kot ga je hotelo prikazati tožilstvo. Glede na takšna pravila, sta si pravni osebi med seboj vsako blago, storitev ali prepustitev pravic dolžni zaračunati po cenah, ki jih je običajno mogoče doseči na trgu. Tako je bila družba Y. d.o.o. prepustitev čistilne naprave obdolženi pravni osebi dolžna zaračunati po tržni ceni. Gre za dva ločena pravna subjekta, upravičen do financiranja pa je bil le en subjekt tj. obdolžena pravna oseba, projekt pa je izvajal drug subjekt tj. družba Y. d.o.o. V kolikor je družba Y. d.o.o. pridobila donacijo, slednje spada med njena sredstva, ki jih povezani osebi ne sme podariti, ampak obračunati po transfernih cenah. Pri tem sodišče prve stopnje kljub deklaratornem sprejemanju mnenja družbe Ž. arbitrarno zavzame stališče, da ker sta oba obdolženca bila seznanjena s tem, da je predmetna čistilna naprava bila donirana, družba Y. d.o.o. ni bila upravičena zaračunati obdolženi pravni osebi, obdolžena pravna oseba pa ne plačati zneska za čistilno napravo. Pritožniki še navajajo, da bi pri takšnem ravnanju lahko šlo za nekakšen obid pravila, da donacija ni upravičen strošek sofinanciranja, če bi takšno pravilo obstajalo, vendar pa takšno ravnanje in prikazovanje stroškov med premoženjem povezanih oseb ni bilo izrecno prepovedano po zakonu, koherentnost pravnega reda pa preprečuje, da bi bilo neko ravnanje hkrati zapovedano z zakonom in hkrati prepovedano po drugi pravni podlagi. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje se sfero civilnega razmerja širi v polje kazenskega prava.

25. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila predmetna čistilna naprava donacija družbe X. d.o.o., pri čemer je splošno znano, da donacija pomeni brezplačno pridobitev, nekaj kar se podari, torej nekaj, kar se ne plača in če z nekim predmetom nimaš stroškov, potem ne moreš z vrednostjo tega predmeta opravičevati lastnih stroškov investicije. Pritožniki bistvo pritožbenih navedb glede upravičenega stroška čistilne naprave napačno utemeljujejo na pravilih davčnega prava. Sodišče druge stopnje pritrjuje davčnopravnemu naziranju pritožnikov glede zakonskih in podzakonskih določb transfernih cen ter priloženemu davčnopravnemu mnenju družbe Ž. Vse navedeno drži, vendar zgolj za potrebe obračunavanja davkov in računovodskih izkazov, ne pa tudi v primeru ugotavljanja kazenskopravne odgovornosti. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da družba Y. d.o.o. ne bi smela obdolženi pravni osebi zaračunati čistilne naprave, ta pa je ne bi smela plačati. Z vidika davčnega prava povezani družbi to lahko naredita in v primeru prenosa čistilne naprave družbe Y. d.o.o. v sredstva obdolžene pravne osebe, bi čistilno napravo lahko zaračunala, pri čemer je vprašljivo ali donatorska pogodba to sploh dovoljuje. Vendar slednje ni predmet kazenskega prava in predmetnega postopka. Bistvo očitka obdolžencem s kazenskopravnega vidika je v tem, da so od Fundacije ... uveljavljali strošek čistilne naprave, kljub temu, da je bila čistilna naprava donirana in z njo stroška sploh ni bilo. Pri tem je bistveno ugotovljeno dejstvo, ki ga obramba niti ne izpodbija, da sta tako obdolženi A. A. kot obdolženi B. B. vedela, da je bila predmetna čistilna naprava družbi Y. d.o.o. donirana. Kako bi družba Y. d.o.o. s to čistilno napravo lahko razpolagala z vidika davčnega prava ni relevantno. Dejstvo je, da podizvajalec stroška z donacijo ni imel, kar je bilo znano obema obdolžencema. Obramba zmotno navaja, da je takšno ravnanje hkrati zapovedano in prepovedano z zakonom. Z zakonom ni zapovedano, da mora družba, ki prejme donacijo, sredstva nujno prenesti naprej povezani osebi, ampak so z davčnega vidika zgolj urejeni transferji takšnih prenosov sredstev med povezanimi osebami, v kolikor se povezani osebi svobodno odločita za prenos sredstev. Z določbami 230. člena KZ-1 pa je zajeto prepovedano ravnanje, ko nekdo ob odobritvi ugodnosti navede neresnične podatke, zato da mu je odobrena ugodnost, do katere sicer ne bi bil upravičen. Ravno slednje pa so obdolženci storili s takšnim načinom uveljavljanja stroškov, ki niso bili dejanski stroški povezani s postavitvijo servisno-montažnega objekta. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da iz razloga, ker sta oba obdolženca vedela, da je šlo pri čistilni napravi za donacijo, ki je dejansko bila donirana in z njo stroška ni bilo, le te obdolžena pravna oseba ne bi smela uveljavljati kot strošek od Fundacije ... Materialno pravna podlaga za takšno presojo je določena ravno v razpisni dokumentaciji, po kateri pojmovno ni mogoče uveljavljati kot stroška investicije nekaj, s čimer stroška sploh ni bilo. Ravno s takšno odločitvijo se sfera civilnopravnega razmerja ne širi v kazenskopravno sfero. Pravila davčnega prava glede prenosa sredstev med povezanimi osebami tako ne vplivajo na predmetno kazenskopravno presojo, ali so pri določenem ravnanju, ki je posamezno gledano skladno z davčno pravnega vidika, glede na celostno presojo, namen in končni izid, storilci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja. V predmetni kazenski zadevi je odgovor na slednje vprašanje pritrdilen. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog postavitve izvedenca davčne stroke kot nepotrebnega, saj sama razlaga davčnih pravil sploh ni bila sporna, niti bistvena in relevantna za presojo storitve očitanega kaznivega dejanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zato ni podana.

26. Obdolženci končno izpodbijajo tudi odločbo o krivdi. Navajajo, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, na katerih dokazih sodišče ugotavlja dogovor med obdolženima in njuno sostorilstvo. Izpodbijana sodba ne izkazuje subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja. O tem kateri stroški so upravičeni med Fundacijo ... in obdolženo pravno osebo potekajo različni spori in so podana različna stališča, zato niti obdolženca nista vnaprej lahko vedela, da izkazujeta neupravičene stroške, v zvezi s čimer ne gre spregledati, da je Fundacija ... zahtevku za izplačilo najprej ugodila, šele nato pa je začela terjati povračila stroškov. Torej, če ni bilo jasnega stališča na strani Fundacije, kako bi obdolženca lahko vedela, da izkazujeta neupravičene stroške. Nikjer ni pojasnjeno zakaj sodišče prve stopnje sklepa, da je obdolženi A. A. poznal okoliščine s podizvajalci projektne družbe, v tem delu je zato izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni upoštevano, da obdolženi A. A. osebno ne pozna izvajalcev, da ni preverjal in nadziral del, njihovega dela, vrste, kvalitete in tako teoretično ni mogel vedeti kaj naj bi bilo spornega glede izplačil. Dokazni postopek tako ni pokazal, da bi obdolženi A. A. vedel, da so postavke na računu sporne in niso bile upravičene, zgolj na podlagi dejstva, da je direktor družbe Y. d.o.o. bil hkrati tudi funkcionar pri obdolženi pravni osebi, pa je nedopustno in ne dosega dokaznega standarda potrebnega za izrek obsodilne sodbe in s tem tudi ne za izrek odgovornosti pravne osebe. Nihče pa tudi ni nikoli ugotovil, da sredstva niso bila porabljena za namen izgradnje športnega objekta.

27. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da sta obdolženca očitano ravnanje storila z direktnim naklepom. Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da sta se oba obdolženca dobro zavedala vseh okoliščin primera in prepovedanosti ravnanja. Oba sta bila funkcionarja obdolžene pravne osebe, obdolženi A. A. direktor, obdolženi B. B. pa predsednik obdolžene pravne osebe, hkrati pa tudi direktor družbe Y. d.o.o. Projekt ureditev tekmovalne proge D. – E. v sklopu katere je bil postavljen predmetni montažno-servisni objekt za potrebe tekmovalne proge D. – E., je bil glavni projekt obdolžene pravne osebe. Spisovno je izkazano, da sta oba obdolženca opravila veliko dela na tem projektu ter sta poznala tudi okoliščine glede sofinanciranja določenih faz projekta s strani Fundacije ... Oba sta poznala podrobnosti in celotno situacijo ter vedela kaj, kako in kdaj je bilo kaj narejeno. Vsa ravnanja in ugotovljene okoliščine je potrebno presojati celostno. Utemeljitev direktnega naklepa obdolžencev je tako razbrati iz več točk obrazložitve izpodbijane sodbe, predvsem iz ugotovljenega dejstva, da sta oba obdolženca vedela, da je bila čistilna naprava donirana družbi Y. d.o.o. pa jo je obdolžena pravna oseba v nasprotju s pogodbenimi določili vseeno uveljavljala kot strošek pri postavitvi servisno-montažnega objekta, nadalje iz same višine računa s katerim je obdolžena pravna oseba od Fundacije ... zahtevala povračilo stroškov, in sicer ravno v takšni višini, da bi izkoristila sofinanciranje projekta v najvišji možni meri tj. 30.500,00 EUR, prav tako neskladje med ocenjeno vrednostjo postavitve servisno-montažnega objekta glede na prijavno razpisno dokumentacijo DIIP ter nato dejanskim stroškom postavitve objekta glede na račun družbe Z. d.o.o., pri čemer sta obdolženca v preostalem znesku razlike, ki je bila potrebna za koriščenja sredstev maksimalne višine sofinanciranja stroškov, navedla neresnične podatke ter tudi sam predloženi predmetni račun, ki je bil zbirni račun več na splošno postavljenih postavk, kjer ni bilo jasno in natančno razdelanih posameznih stroškov s predloženimi dokazili o opravljenem delu in posameznimi računi, ki bi izkazovali verodostojnost navedenih postavk, predloženi zbirni račun pa je hkrati vseboval dela, ki ni so bila povezana s postavitvijo objekta skladno z razpisnimi pogoji ter nenazadnje tudi časovna komponenta, ko je obdolžena pravna oseba zahtevek naslovila ravno pred iztekom roka za uveljavljanje povračila stroškov. Vse navedene ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi brez dvoma kažejo, da sta obdolženca ravnala z direktnim naklepom. Direktni naklep v izpodbijani sodbi pa tako ne temelji zgolj podlagi dejstva, da je direktor družbe Y. d.o.o. bil hkrati tudi funkcionar pri obdolženi pravni osebi, kot zmotno navajajo pritožniki, ampak predvsem iz vseh navedenih okoliščin.

28. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da obdolženi A. A. osebno izvajalcev ni poznal ter ni preverjal in nadziral del ter ni mogel vedeti, kaj naj bi bilo sploh spornega glede izplačil. Ravno obdolženi A. A. je kot direktor obdolžene pravne osebe, ki se je prijavila na predmetni razpis, zelo dobro poznal pogoje, kateri stroški so upravičeni in kateri ne, hkrati pa je bil tudi aktivno vključen v samo izvedbo projekta ter delo na tem projektu. Četudi vseh izvajalcev podrobno ni poznal, je vsekakor glede na njegov položaj v obdolženi pravni osebi ter njegovo aktivno vlogo pri izvedbi projekta, kar vse je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi v več točkah izpodbijane sodbe (predvsem tč. 21, 23, 25, 28), vedel, kateri stroški so resnično nastali s postavitvijo predmetnega objekta, ter tudi zelo dobro vedel, katere stroške lahko uveljavlja od Fundacije ... Kljub navajanju pritožnikov v pritožbi, da obstojijo civilni spori med Fundacijo ... in obdolženci, to v ničemer ne vpliva na presojo, da obdolženca nista vedela, da izkazujeta neupravičene stroške. Kateri so upravičeni stroški, je bilo vnaprej jasno določeno z razpisno dokumentacijo in pogodbenimi določili, obdolžena pravna oseba pa je kljub temu uveljavljala neupravičene stroške, v ničemer povezane s postavitvijo montažno servisnega objekta in to na način, da so s predloženim predmetnim računom, na katerem so bili prikazani vsi stroški kot upravičeni in potrebni stroški za postavitev objekta, zavedli Fundacijo ... tako, da je izplačala investicijska sredstva. Ravno iz razloga, ker sta obdolženca zavedla in preslepila Fundacijo ... z navedbo neresničnih podatkov, je le ta sredstva dejansko najprej tudi že izplačala ter šele nato po ugotovljeni prevari uveljavljala povračilo, zato samo izplačilo sredstev Fundacije ... vsekakor ne kaže na to, da obdolženca nista ravnala z direktnim naklepom, kot to zmotno navajajo pritožniki. Na pritožbene navedbe, da nihče ni nikoli ugotovil, da sredstva niso bila porabljena za namen izgradnje športnega objekta, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da se obdolžencem ne očita nenamenska poraba ugodnosti po drugem odstavku 230. člena KZ-1, zato za presojo storitve očitanega kaznivega dejanja niti ni relevantno, zakaj so se odobrena sredstva dejansko potem porabila.

29. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ker so bile pritožbe podane v korist obdolženih A. A. in B. B. ter obdolžene pravne osebe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakonika, je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Obdolžencema je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen v višini sto dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 5.000,00 EUR, obdolženi pravni osebi pa je izreklo denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR. Kot obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta obdolženca zaradi premoženjskih in nepremoženjskih interesov obdolženi pravni osebi pridobila nepovratna sredstva v višini 15.540 EUR, torej večjo premoženjsko korist za realizacijo projekta, s katerim se je uresničeval javni interes v športu ter izdelavo in uporabo lažnega računa v pogodbenem razmerju. V okviru olajševalnih okoliščin je upoštevalo, da obdolženca še nista bila kaznovana in da gre za osebnostno urejeni osebi, ki se preživljata s svojim delom in zaslužkom oziroma z zasluženo pokojnino. Pri določitvi višine dnevnih zneskov se je sodišče oprlo na podatke o dohodkih, premoženju in dejstvu, do nobeden od obdolžencev nima preživninskih obveznosti. Pri odmeri denarne kazni obdolženi pravni osebi je sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja in kriminalno količino, ki se odraža v neupravičeno pridobljeni premoženjski koristi, za katero je odgovorna in dejstvo, da pravna oseba še vedno deluje, predvsem pa, da gre za društvo, katerega osnovni namen je nepridobitna dejavnost. Kot olajševalno okoliščino je upoštevalo nekaznovanost obdolžene pravne osebe. Sodišče je pravni osebi izreklo denarno kazen na spodnjem minimumu. Upoštevaje vse navedene okoliščine je tudi po oceni sodišča druge stopnje obdolžencem izrečena kazenska sankcija primerna in pravična, primerna in pravična pa je tudi sama višina izrečene denarne ter je ustrezen odziv vseh ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na višino določene kazni.

30. Sodišče druge stopnje v postopku in v izpodbijani sodbi ni zaznalo kršitev, ki jih preizkusi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pritožniki s pritožbenimi navedbami niso uspeli, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

31. Obdolženi s pritožbami niso uspeli, zato so na podlagi določila prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Za obdolženega A. A. in B. B. po tarifni številki 7114 (izrek denarne kazni do 120 dnevnih zneskov), ki določa znesek za odmero takse v razponu med 280–680 EUR, pri čemer je odmerilo znesek v višini 500,00 EUR ter tarifni številki 7122 (zavrnitev pritožbe), ki določa količnik 1,5 ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskopravnih razmer obdolžencev. Sodno takso za obdolženo pravno osebo je odmerilo po tarifni številki 7117 (izrek denarne kazni do 12.500 EUR), ki določa količnik za odmero takse v razponu med 490–1190 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 1.000,00 EUR in tarifni številki 7122 (zavrnitev pritožbe), ki določa količnik 1,5 ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskopravnih razmer obdolžene pravne osebe.

-------------------------------
1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadev I Ips 16999/2013 z dne 14. 2. 2019.
2 Sodba VS RS v zadevi I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019.
3 Tako sodba VS RS v zadevi I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 99, 99/10, 99/11-2, 228, 230, 230/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 59, 59/2
Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (1999) - ZOPOKD - člen 4, 4-3, 25, 25-9
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 16, 17, 18

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3NTYy