<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1073/2016-8
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1073.2016.8

Evidenčna številka:UP00000486
Datum odločbe:24.01.2017
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), mag. Slavica Ivanović Koca
Področje:CESTE IN CESTNI PROMET - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:varovalni pas ceste - poseg v varovalni pas - soglasje za poseg v varovalni pas ceste - obrazložitev odločbe

Jedro

Upravni organ bi moral v obrazložitvi izpodbijane odločbe konkretno presoditi, ali kioski tožnika posega v varovalni pas občinskih cest in ali izpolnjujejo zakonite pogoje za takšen poseg. Treba je obrazložiti, za kakšen poseg v prostor v zadevi dejasnko gre in glede na povsem konkretno ugotovljeno dejansko stanje tudi konkretno odločiti o izdaji soglasja za predlagani poseg v prostor.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet, 3511-1268/2015-11/JB z dne 11. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je na podlagi 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) v povezavi z Odlokom o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok) in z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID) z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika z dne 18. 12. 2015 za izdajo soglasja za poseg v varovalen pas javne ceste (...) za postavitev treh kioskov na zemljišču parc. št. 1991/78 k.o. ..., parc. št. 742/7 in 745/8 obe k.o. ... in parc. št. 2322 in 2323/1, obe k.o. .... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta - kioska, v varovalnem pasu ceste na v izreku navedenih lokacijah. Prvostopenjski organ je 14. 1. 2016 pridobil mnenje Oddelka za urejanje prostora MU MOL ter nato 4. 3. 2016 še dopolnilno mnenje, ki ju je predložil tožniku v izjasnitev in odgovor. Iz obeh mnenj izhaja, da na podlagi 30. člena OPN MOL ID postavitev kioskov ni možna, saj vse predmetne parcele niso opredeljene kot javna površina, kar izhaja iz pregleda mikrolokacij predlaganih postavitev kioskov. Določba 3. člena OPN MOL ID pa opredeljuje vsebino pojmov: javna površina, javna cesta in varovalni pas gospodarske javne infrastrukture. Prvostopenjski organ navaja 41. člen (varovalni pas javnih cest) in 58. člen OPN MOL ID. Na izbranih lokacijah postavitev kioskov za prodajo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna, saj se nobena od predlaganih lokacij ne nahaja v območjih javnih prometnih površin. Tožnik se je do obeh mnenj Oddelka za urejanje prostora MU MOL tudi opredelil in navedel, da iz njiju niso razvidni razlogi, zakaj na izbranih lokacijah ni dopustna postavitev kioskov, tožnik pa ima za postavitev kioskov na spornih lokacijah pridobljene lokacijske informacije. Do ostalih navedb v citiranih mnenjih pa se tožnik ne more opredeliti, saj je iz njiju mogoče razbrati le navedbo, da postavitev kioskov ni možna.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da iz mnenja Oddelka za urejanje prostora MU MOL z dne 14. 1. 2016 in dopolnilnega urbanističnega mnenja z dne 4. 3. 2016 izhaja, da na podlagi 30. člena OPN MOL ID na predmetnih lokacijah postavitev kioskov za pripravo in prodajo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna. Na podlagi določbe 30. člena OPN MOL ID je postavitev kioskov dopustna le, če dopolnjujejo javni prostor in ne ovirajo gibanja peščev ter vzdrževanja komunalnih naprav in prometnih objektov. Sklicuje se tudi na 95. člen OPN MOL ID. Iz listin upravnega spisa izhaja, da na predlaganih parcelah ni možno umestiti kioska, ker navedena zemljišča niso opredeljena kot javna površina. Kot podlago za odločitev navaja tretji odstavek 30. člena OPN MOL ID. Na predlaganih lokacijah pa postavitev kioskov za prodajo in pripravo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna, ker se predlagane lokacije ne nahajajo v območju javnih prometnih površin.

3. Soglasje za poseg v varovalni pas javne ceste se izda le skladno z določili veljavne zakonodaje. Po presoji pritožbenega organa izpodbijana odločitev ne posega na raven ustavne pravice do zasebne lastnine. Izpodbijana odločitev ne krši tožnikovih ustavnih pravic do svobodne gospodarske pobude. Na podlagi prvega odstavka 140. člena Ustave RS spadajo v pristojnosti občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki se nanašajo samo na prebivalce občine. Sklicuje se na 21. člen Zakona o lokalni samoupravi. MOL je upravljalec občinske ceste glede na določila 97. člena ZCes-1 v zvezi z 12. členom OPN MOL ID. Oba predpisa določata, da je v tem območju raba prostora omejena, sami posegi pa so dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste (MOL). Z občinskimi cestami upravlja organ MU MOL, pristojen za gospodarske javne službe in promet. Lastništvo nad zemljiščem pa ne daje pravice posamezniku, da lahko postavi kiosk brez soglasja na zemljišču v varovalnem pasu javne ceste, če zanj ni pridobil ustreznega soglasja pristojnega organa. V skladu z določbo 118. člena ZCes-1 pa je urejena pristojnost občinskega inšpektorja, da odredi ukrepe v primeru kršitev. Tožnik pa ne izpolnjuje pogojev za izdajo zahtevanega soglasja.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zaprosil za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas cest ... za postavitev treh kioskov na navedenih zemljiščih. Toženka je izdajo soglasja zavrnila in navedla, da izdaja soglasja za poseg v varovalni pas javne ceste ni možna, glede na določila prostorskega akta za posamezno območje, ki ne dopušča postavitev kioskov na predlaganih lokacijah in glede na določila ZCes-1. Iz 30. člena OPN MOL ID pa naj bi bilo razvidno, da na izbranih lokacijah postavitev kioskov za pripravo in prodajo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna. Tožnik meni, da sta obe izpodbijani odločbi nezakoniti in uveljavlja sodno varstvo v sporu polne jurisdikcije. Razlog za zavrnitev izdaje soglasja, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je, da predmetne površine niso opredeljene kot javne površine. Iz obrazložitev obeh upravnih organov ne izhajajo razlogi, zakaj soglasje ni bilo izdano. Javno površino definira v 35. točki prvega odstavka 3. člena OPN MOL ID, kot površino, ki je pod enakimi pogoji namenjena in dostopna vsakomur. Zadevne parcele so v zasebni lastnini, vendar so javno dostopne in tako izpolnjujejo kriterij iz 35. točke prvega odstavka 3. člena OPN MOL ID. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena. Upravni organ bi moral prvenstveno ugotoviti, ali gre pri predmetnih zemljiških parcelah za javne prometne in z njih neposredno dostopne javne površine, pri čemer bi moral upoštevati definicijo javne površine, kot jo je sam navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Svojo ugotovitev pa bi moral tudi jasno obrazložiti na osnovi kriterijev, ki so vsakomur spoznavni.

5. Tožnik je najemnik dela nepremičnine na parcelah, ki jih navaja, kar je razvidno iz najemnih pogodb in ima tudi pravico oddajanja teh nepremičnin v podnajem. Prav tako tožnik razpolaga tudi z dovoljenjem lastnika za postavitev mobilnih kioskov. Ustava RS v 33. členu vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Zakaj mora tožnik za postavitev kioska na zasebnem zemljišču organ prositi za izdajo soglasja, ni jasno. Pri postavitvi kioskov gre za enostavne objekte, kot vrste pomožnega objekta v javni rabi. OPN MOL ID pa ne predvideva kioskov na zasebnih zemljiščih, a jih tudi ne prepoveduje (3. alineja prvega odstavka 95. člena OPN MOL ID), saj določa, da je dopustna postavitev enostavnih in nezahtevnih objektov. Postavitev enostavnih objektov na javni površini ureja Zakon o graditvi objektov, Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in občinski prostorski načrt. V predmetni zadevi glede postavitve kioska na zasebnem zemljišču pa ni podana pristojnost občine in s tem povezana obvezna pridobitev soglasja občine. Presojo pravilnosti opravlja država na državni ravni z izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt ali gradbena inšpekcija. Toženka je sprejela nezakonit podzakonski predpis, ki je v nasprotju z Ustavo RS, nesorazmerno in nedopustno posega v pravice tožnika, zato naj ga sodišče pri odločanju ne upošteva, v skladu z načelom "exceptio illegalis".

6. Konkretni objekti se nahajajo na lokaciji, kjer je bilo za istovrstne objekte že izdano soglasje, zato bi bila zavrnitev izdaje soglasja v konkretnem primeru, kljub temu, da gre za istovrstne objekte na istovrstni lokaciji diskriminatorna obravnava istovrstnih primerov. Naslovni organ je že izdal soglasje za kiosk družbi A. d.o.o. Ta kiosk stoji na ... cesti pri vhodu v B., na samem prehodu za pešce in tako nedvomno posega v varovalni pas občinske ceste, kar je razvidno tudi iz predložene fotografije. Kolikor je imel naslovni organ podlago za izdajo soglasja k temu kiosku, bi moral imeti podlago tudi za izdajo soglasja za postavitev kioskov tožnika. Neizdaja soglasja pa bi pomenila kršitev 22. člena in 74. člena Ustave RS. Ureditev, kjer je postavitev kioska mogoča zgolj v primeru priprave "tradicionalnih slovenskih jedi", je protizakonita in protiustavna, saj razlikuje med "tradicionalnimi slovenskimi jedmi" in "neslovenskimi jedmi". Gre za prepovedano diskriminacijo. Tožnik ugovarja tudi načelo sorazmernosti v smislu 2. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo pritožbenega organa spremeni tako, da toženi stranki naloži, da naj izda soglasje za postavitev kioskov na predmetnih parcelah. Podrejeno pa predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijane odločbe ter pritožbene ugovore, kakor tudi vsebino tožbe. V zvezi z očitkom, da iz navedb toženke ne izhajajo razlogi navaja, da so podlaga za odločitev 3. člen, 30. člen in 95. člen OPN MOL ID, katerih vsebino tudi navaja. Navaja tudi vsebino 97. člena ZCes-1 in vsebino mnenja Oddelka za urejanje prostora MU MOL z dne 14. 1. 2016 in z dne 4. 3. 2016, iz katerih izhaja, da predmetna zemljišča niso opredeljena kot javna površina. Na predlaganih lokacijah postavitev kioskov za pripravo in prodajo hrane in pijače oz. kioskov za prodajo in pripravo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna, ker se predlagane lokacije ne nahajajo v območju javnih prometnih površin. Da ne gre za javne prometne površine pa je pojasnil tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe. Lastništvo nad zemljiščem ne daje posamezniku pravice do postavitve kioska na zemljišču v varovalnem pasu javne ceste, brez soglasja pristojnega organa. Izpodbijana odločitev tudi ne krši ustavnih pravic tožnika, zagotovljenih z 22. členom, 33. členom, 67. členom in 74. členom Ustave RS. Toženka meni, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in v zadostni meri obrazloženo, da je postopek izdaje obeh upravnih aktov pravilen in zakonit, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama je v danem primeru sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito zavrnil izdajo soglasja za tožnikov poseg v varovalni pas javne ceste (...) za postavitev treh kioskov na zemljišču parc. št. 1991/78 k.o. ..., parc. št. 742/7 in 745/8 obe k.o.... in parc. št. 2322 in 2323/1, obe k.o. ..., ker na predlaganih lokacijah postavitev kioskov za prodajo in pripravo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna, ker se ne nahajajo v območju javnih prometnih površin.

10. Tožnik v tožbi ugovarja pristojnosti prvostopenjskega organa za izdajo soglasja v predmetni zadevi. Po presoji sodišča je tožnikov ugovor neutemeljen, saj je glede na lokacijo obravnavanih kioskov (ob ...) MOL upravljalec občinske ceste glede na določila 97. člena ZCes-1 v zvezi z 12. členom OPN MOL ID. Oba predpisa določata, da je v območju varovalnega pasu občinskih cest raba prostora omejena. Posegi v varovalni pas teh cest pa so dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Z občinskimi cestami (...) pa kot upravljalec upravlja organ MU MOL, pristojen za gospodarske javne službe in promet. Po povedanem je tako po presoji sodišča podana tako stvarna, kot tudi krajevna pristojnost navedenega organa MOL, za izdajo soglasja in za presojo, ali gre v obravnavani zadevi dejansko za poseg v varovalni pas občinskih cest in ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za izvedbo takšnega posega.

11. Tožnik je vložil predmetno vlogo za izdajo soglasja za postavitev treh kioskov, ki predstavljajo enostavne objekte na najetih zemljiščih v zasebni lasti ob ..., za katere pa je že pridobil lokacijske informacije, ki dovoljujejo naveden poseg v zavarovalni pas ceste. Tožnik razpolaga tudi z dovoljenjem lastnika za postavitev mobilnih kioskov. Iz urbanističnega mnenja Oddelka za urejanje prostora MU MOL izhaja, da postavitev navedenih kioskov ne predvideva nikakršnih izkopov ali odstranitev obstoječega zelenja, ne zmanjšuje obstoječih površin pločnika, ne ovira pešcev ali kolesarjev pri gibanju, dostava pa se vrši iz zasebnega zemljišča. Obravnavani kioski tudi ne ovirajo vzdrževanja komunalnih in prometnih naprav ter tudi ne preglednosti ceste. Locirani so izven polja preglednosti in so poravnani s steno objektov oz. obstoječih ovir. Predmetni kioski tudi ne stojijo nad javnimi komunalnimi vodi in ne ovirajo postavitve morebitne cestno-prometne signalizacije. So tipske oblike, dimenzij 510 x 230 cm, vhod imajo s strani, vrata se ne odpirajo na javno površino, na sprednji strani pa je zgolj vitrina, kjer se vrši prodaja sadja, zelenjave in tradicionalnih pekovskih izdelkov.

12. V skladu z določbo prvega odstavka 97. člena ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena. Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Upravljalec občinske ceste izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Varovalni pas gospodarske javne ceste je določen v skladu z ZCes-1 in OPN MOL ID. Na podlagi četrtega odstavka 97. člena ZCes-1 se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestne prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša največ 10 metrov pri lokalnih cestah, 5 metrov pri javnih poteh in 2 metra pri občinskih kolesarskih poteh. Občina pa lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov. Merjenje varovalnih pasov javnih cest pa določa 41. člen OPN MOL ID. Med strankama pa tudi ni sporno, da v izreku izpodbijane odločbe navedene parcele, na katerih želi tožnik postaviti sporne kioske, v OPN MOL ID niso opredeljene kot javne površine. Prav tako ni sporno, da kioski predstavljajo enostavni objekt, urejen v 8. poglavju OPN MOL ID v 30. členu OPN MOL ID. Na podlagi tretjega odstavka 30. člena OPN MOL ID je kioske za prodajo sadja (do 25,0 m2) dopustno postaviti v času trajanja prireditev na prometno dostopnih in komunalno opremljenih javnih prometnih in z njih neposredno dostopnih javnih površinah. Pod temi pogoji je dopustno na teh površinah za daljše časovno omejeno obdobje postaviti tudi kioske za pripravo in prodajo tradicionalnih slovenskih jedi. Na podlagi četrtega odstavka 30. člena OPN MOL ID pa je postavitev kioskov dopustna le na podlagi dovoljenja MU MOL, pristojnega za gospodarske javne službe. Pri tem pa po presoji sodišča določba 30. člena OPN MOL ID ne izključuje možnosti postavitve kioskov tudi na površinah v zasebni lasti, če izpolnjujejo zakonsko predpisane pogoje glede poseganja v varovalni pas občinske javne ceste.

13. Postavitev enostavnih objektov na javni površini ureja Zakon o graditvi objektov, Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in občinski prostorski načrt. Med strankama v obravnavani zadevi pa ni sporna kategorizacija kioskov in sicer, da gre za enostavne objekte. Pri tem pa je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati prvenstveno dejstvo, da je v skladu z 97. členu ZCes-1 v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena. Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Upravljalec občinske ceste pa izda soglasje le, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. OPN MOL ID pa določa, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče.

14. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe, je postavitev kioskov in ut iz tretjega odstavka 30. člena OPN MOL ID dopustna le, če takšni kioski dopolnjujejo javni prostor in ne ovirajo gibanje peščev ter vzdrževanja komunalnih naprav in prometnih objektov. Kioski morajo biti v obliki enotnih tipskih ali za posamezno lokacijo oblikovani po posebnem projektu. Obliko in lokacijo kioskov in ut, ter vrsto ponudbe določi organ MU MOL, pristojen za urejanje prostora. Določba 3. člena OPN MOL ID pa opredeljuje vsebino pojmov: javna površina, javna cesta in varovalni pas gospodarske javne infrastrukture. Iz 3. člena OPN MOL ID izhaja, da je javna cesta prometna površina splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Javne ceste so države in občinske ceste. Javna površina je tista, ki je pod enakimi pogoji namenjena in dostopna vsakomur. Varovalni pas gospodarske javne infrastrukture pa obsega prostor, določen v skladu s področnimi predpisi, v katerem so dopustni gradbeni posegi v skladu s tem odlokom in soglasjem pristojnega organa oz. izvajalca gospodarske javne službe ali upravljavca te infrastrukture.

15. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ zavrnil izdajo soglasja za predlagani poseg v prostor z navedbo, da na izbranih lokacijah postavitev kioskov za prodajo tradicionalnih slovenskih jedi ni dopustna, ker se nobena od predlaganih lokacij ne nahaja v območjih javnih prometnih površin in kot podlago za odločitev navedel določbo tretjega odstavka 30. člena OPN MOL ID. Vendar pa bi po presoji sodišča moral upravni organ, glede na pravno podlago, navedeno v obrazložitvi te sodbe (12, 13 in 14 točka), v obravnavani zadevi povsem konkretno presoditi ali predmetni kioski tožnika posegajo v varovalni pas občinskih cest in ali izpolnjujejo zakonite pogoje za takšen poseg. Svojo presojo bi moral upravni organ v upravnem aktu, s katerim bi odločal o izdaji oz. neizdaji soglasja tudi povsem konkretno obrazložiti tako, da bi zadostil zahtevam 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

16. Sodišče se strinja z navedbo obeh upravnih organov, da lastništvo nad zemljiščem ne daje pravice posamezniku, da lahko postavi kiosk brez soglasja na zemljišču v varovalnem pasu javne ceste, če zanj ni pridobil ustreznega soglasja pristojnega organa. Po drugi strani pa navedeno zavezuje tudi upravni organ, da v posameznih konkretnih zadevah presodi, za kakšen poseg v prostor v zadevi dejansko gre in glede na povsem konkretno ugotovljeno dejansko stanje tudi konkretno odloči o izdaji soglasja za predlagani poseg v prostor ter svojo odločitev tudi obrazloži glede na konkreten primer.

17. Upravni akt mora na podlagi 214. člena ZUP obsegati navedbo dejanskega stanja in pravne podlage za odločitev. Obrazložitev mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku upravnega akta. Če obrazložitev upravnega akta take vsebine nima, stranki v postopku ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji s tem tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti takšnega upravnega akta. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki med drugim obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazloženosti upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Če pa upravnega akta ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Slednja je vedno podana v primerih, kadar gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določenih z ZUP (drugi odstavek 237. člena ZUP).

18. V skladu s predhodno navedenim je po presoji sodišča izpodbijana odločba nezakonita. Ker so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena relevantna pravila postopka, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka navedene kršitve pravil upravnega postopka odpravi. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo. Tožena stranka naj v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izda upravni akt, ki naj ima vse sestavine, kot jih predpisuje 214. člen ZUP.

19. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 97
Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP - člen 214
Datum zadnje spremembe:
29.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NDYy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*