<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sklep II Kp 35458/2012
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.35458.2012

Evidenčna številka:VSM00026239
Datum odločbe:11.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Boris Štampar (poroč.), Miro Lešnik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izsiljevanje - grožnja - resna grožnja - poskus - neprimeren poskus - prepoved opravljanja poklica - obrazloženost odločbe - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - tajni delavec - nadzor elektronskih kominukacij - izzivanje kriminalne dejavnosti - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - nezakoniti dokazi

Jedro

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje.

Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je predmet izsiljevanja in o tem, kdo je naročnik kaznivega dejanja ter dokumentirati kontakte med storilci in oškodovanci, kar vse bo brez izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov izredno težavno.

Pritožbena trditev, da navidezne izročitve denarja obdolžencu ni mogoče subsumirati pod določbo 155.a člena ZKP in da gre pri tem za tak poseg v pravico do zasebnosti obdolženca in zato za tak izjemen ukrep, da bi zanj tajni delavec policije potreboval posebno odredbo, ukrep pa bi moral biti strogo zakonsko reguliran, ni pravilna. Zagovornica ne pojasni, v katero z Ustavo zajamčeno osebno pravico ali temeljno svoboščino bi z navedenim ukrepom bilo poseženo, zato je taka njena trditev povsem pavšalna.

Po sodni praksi je tako delovanje brez posebne odredbe dopustno, ker bi policija smela uporabiti tako "past" že v okviru ukrepov, s katerimi odkriva kazniva dejanja in njihove storilce (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP). Razlaga pritožnice, da gre za zakonsko praznino, ki jo je treba razlagati v korist obdolženca, zato ni utemeljena.

Izrek

Pritožbam obdolženega A. A., njegove zagovornice in njegovih zagovornikov se ugodi in sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in drugem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu zanj izreklo kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 12. 7. 2012 od 9.35 ure do 9. 8. 2012 do 19.20 ure. Na podlagi 71. člena KZ-1 mu je izreklo še varnostni ukrep prepovedi opravljanja novinarskega poklica za čas 1 (enega) leta, šteto od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom in plačilo sodne takse po Tarifni številki 71112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 240,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili:

- obdolženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zgolj podrejeno zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in ga oprosti obtožbe, zgolj podrejeno pa še predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma obtožbo zavrže;

- zagovorniki pa iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa poudarjajo razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo razveljavi ter obdolženega oprosti obtožbe, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Zagovornica je iz razloga, ker gre po njenem mnenju za kompleksno in zahtevno zadevo, k pritožbi priložila pravno ekspertizo prof. dr. B. M. Z., za katero ga je zaprosil obdolženec. Njene posamezne vsebinske sklope pa pritožbi zagovornice in zagovornikov tudi povzemata.

4. Zagovornica je v pritožbi predlagala, da jo pritožbeno sodišče obvesti o seji senata zaradi njene udeležbe na njej. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke postopka, ki so se seje tudi udeležile.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da so pritožbe, ko zatrjujejo obstoj kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v posameznih delih njihove argumentacije utemeljene, uradni preizkus izpodbijane sodbe, opravljen po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pokazal, da je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi iz razlogov, ki jih je pri uradnem preizkusu napadene sodbe ugotovilo pritožbeno sodišče, pritožbe pa jih ne uveljavljajo.

6. Zagovornica v uvodu svoje pritožbe navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v obrazložitvi pa kršitve utemeljuje med drugim z odsotnostjo razlogov napadene sodbe o tem, ali je obdolženec „sploh grozil“ in ali je bila domnevna grožnja „resna“, torej kazenskopravno relevantna. Zatrjuje, da obsodilna sodba o tem nima razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje v točki 197 obrazložitve razlaga zgolj strožjo obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 213. člena KZ-1, ki je podana, če dejanje storita „dve osebi“ in ničesar drugega, v točki 14 obrazložitve pa se ukvarja izključno z vprašanjem, ali je vložena in na glavni obravnavi spremenjena obtožnica popolnoma sklepčna. Pojma resne grožnje pa dokazno izpodbijana sodba ne ovrednoti. Zagovornica poudarja, da pri izsiljevanju po drugem odstavku 213. člena KZ-1 storilec uresničuje svoj namen pridobitve protipravne premoženjske koristi z grožnjo o razkritju okoliščin, ki lahko prizadenejo čast ali dobro ime prisiljenega ali njegovih bližnjih, torej fizičnih oseb, grožnja pa mora biti po vsebini in načinu izražanja resna in primerna, da nekoga prisili do želenega vedenja. Bistveno mora vplivati na odločitev prisiljenega za prikrajšanje lastnega ali tujega premoženja. Ta odločitev mora biti sprejeta pod vplivom grožnje. Grožnja mora biti objektivno zmožna pri oškodovancu vzbuditi občutek osebne ogroženosti. Ob vsem tem pa mora biti tudi protipravna. Če storilec grozi z naznanitvijo kaznivega dejanja, to ni resna grožnja v smislu 213. člena KZ-1. O vsem navedenem pa izpodbijana sodba nima razlogov.

7. Tudi zagovorniki v svoji pritožbi poudarjajo, da je eden od zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja grožnja, ki mora biti po dikciji člena 213 KZ-1 „resna“. Da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem, pa še ne pomeni, da je grožnja resna. Taka je namreč le takrat, ko bi slehernika (povprečno osebo) pripravila v to, da bi kaj storil v škodo svojega ali tujega premoženja. Če tega standarda ni, bi lahko sodišče katerokoli grožnjo razlagalo kot „resno“. V zvezi z navedenim zakonskim znakom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zagovorniki sicer prvenstveno problematizirajo sam opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, iz katerega po njihovi pritožbi ta zakonski znak ni razviden in zato dejanje obdolženca ni kaznivo dejanje, vendar pa o njem pogrešajo tudi jasno in konkretno obrazložitev sodbe, ki bi utemeljila prvostopni krivdni izrek tudi glede tega. S tem povezano zato uveljavljajo še kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zatrjevana kršitev je podana.

9. Vsebino obrazložitve prvostopenjske sodbe predpisuje določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. Ta zahteva, da sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim navede razloge o tem, kaj je za sodišče bilo odločilno pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca. V okviru te zahteve mora v sodbi obrazložiti, s katerim ravnanjem, ki ga ugotavlja, je obdolženec izpolnil abstraktne zakonske znake z obtožbo očitanega mu kaznivega dejanja in za kakšno obliko krivde pri njem gre. Navesti mora jasne in določne razloge, s katerimi se opredeli do vsakega od objektivnih in subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja in to na način, da pojasni, zakaj in na osnovi katerih konkretnih okoliščin ugotavlja, da so ti podani. Pomanjkanje razlogov o tem namreč predstavlja v pritožbah uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem in drugem odstavku 213. člena KZ-1, za katerega poskus po določbi 34. člena KZ-1 je bil obdolženi spoznan za krivega, zahteva, da je grožnja, s katero storilec oškodovancu zagrozi, da bo o njem ali njegovih bližnjih razkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu in ga s tem prisili, da nekaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, resna, torej taka, da povprečno osebo pripravi v tako ravnanje1. Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi „slehernika“, kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje. Razlogov o tem, da je bila grožnja obdolženega objektivno resna, pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni in jih pritožbi zagovornice in zagovornikov utemeljeno pogrešata.

11. Sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve sodbe navaja, da po izvedenih dokazih, po oceni vsakega dokaza posebej in v povezavi med seboj, z gotovostjo zaključuje, da je obdolženemu kaznivo dejanje v celoti dokazano. Temu zaključku sledita povzetek zakonske dikcije obravnavanega kaznivega dejanja in razlogovanje, da ga je obdolženi storil v sostorilstvu skupaj z B. B., ki je storitev kaznivega dejanja priznal in bil zanj že pravnomočno obsojen. Prvostopno sodišče nato v obrazložitvi sodbe povzema celotno vsebino izvedenih dokazov in jo mestoma prepleta z dokazno oceno. Glede grožnje, ki je nujen element, da je obravnavano kaznivo dejanje podano, pa v točki 56 obrazložitve navede, da je C. C. izpovedal, da se je sam in kot predsednik uprave D. počutil izsiljevanega, saj se je od njih zahtevalo, da se nakaže določena vsota denarja za stvari, za katere ni bilo podlage. V točki 169 nato ponovno povzema zakonsko dikcijo kaznivega dejanja po tretjem in drugem odstavku 213. člena KZ-1 ter dikcijo 34. člena KZ-1 (poskus) in navaja oceno, za kakšne vrste kaznivo dejanje gre in kaj je objekt kazensko pravnega varstva pri tem kaznivem dejanju. V točki 183 obrazložitve nato med drugim navede, da v času izsiljevanja obdolženemu ni uspelo vzpostaviti kontakta s C. C., vsa sporočila pa je C. prenašal bodisi E., bodisi F., E. pa je povedal, da se je v tej zadevi počutil zelo neugodno, saj je bil vmesni člen med A., C. in B. ter da je glavna ost izsiljevanja letela na D. V točki 188 obrazložitve razlaga, da je obdolženec zakonske znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja izpolnil že s tem, ko je stopil v kontakt z E. in zameno za neobjavo spornih dokumentov zahteval poslovno sodelovanje in takrat, ko je v odvetniški pisarni izrazil svoje zahteve. V točki 196 obrazložitve pa še, da so zahteve obdolženega dosegle naslovnika (C.) in da ni šlo zgolj za miselni delikt, kot je navajal obdolženi in da bi javna objava zgodbe v zvezi s fiktivnimi računi lahko škodovala časti in dobremu imenu podjetij in vodilnim, predvsem direktorju C. C., saj je družba D., katere predsednik uprave je bil, te račune plačala. Glede na to, da je bil A. znan novinar, pa so obstajale vse možnosti, da se takšna zgodba dejansko objavi. V nadaljevanju obrazložitve sodbe v okviru iste točke prvostopno sodišče še navede, da sta obdolženi in B. skušala doseči poslovno sodelovanje družbe D., vse z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, pri čemer je C. zahteve vzel resno ter še, da je zanj to bila psihično neugodna situacija, da se je počutil izsiljevanega in ni vedel, kje je meja. Tudi v točki 191, kjer ponovi, da je obdolženec kot novinar, ki razpolaga z obremenjujočimi dokumenti, ki lahko škodijo dobremu imenu in časi vpletenih družb D. in G., kot tudi posameznikoma C. C. in E. E., pod krinko predlagal med drugim sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju v zameno za to, da fiktivni računi ne bodo objavljeni, kar bi povzročilo težave navedenim, ne poda pa ocene, za kaj gre pri tem za tako resno grožnjo, kot se zahteva, da je ravnanje obdolženca mogoče pravno okvalificirati kot kaznivo dejanje, za katerega ga je s sodbo spoznalo za krivega.

12. V povzetih razlogih prvostopne sodbe, kakor tudi v njenih preostalih razlogih, po pravilni oceni pritožb zagovornice in zagovornikov ni zaslediti razlogov o resnosti grožnje, ki mora biti podana, da gre za kaznivo dejanje, kot se očita obdolžencu. Prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe navaja zgolj razloge o tem, kako je inkriminirano ravnanje obdolženca dojemal oškodovanec in navaja, da je zahteve obdolženca vzel resno ter da je zanj to bila psihično neugodna situacija in se je počutil izsiljevanega, kar predstavlja zgolj razlago o oškodovančevem subjektivnem dojemanju obdolženčevih izjav in zahtev ter o načinu njihovega podajanja, ne pa razlogov, ki bi utemeljevali oceno objektivne resnosti obdolženčeve grožnje o objavi za oškodovanca obremenilnih fiktivnih računov. Glede tega prva stopnja sodba vsebuje le posplošeno oceno, da bi javna objava zgodbe s fiktivnimi računi, ki sta jih imela v rokah obdolženi A. in B., vsekakor lahko škodovala časti in dobremu imenu podjetij in vodilnim, predvsem direktorju C. C. (točka 196) in da bi za vpletene lahko predstavljala težave (točka 195), ne pa tudi razlogov, zakaj sodišče šteje, da opisane posledice, ki bi lahko nastopile, pomenijo objektivno resno grožnjo, torej tako, kot se zahteva pri izvršitvi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Da mora biti grožnja resna, da gre za kaznivo dejanje izsiljevanja, ne izhaja le iz prvega odstavka 213. člena KZ-1, kjer je taka grožnja izrecno navedena kot ena od zakonskih oblik izvršitve kaznivega dejanja, taka mora biti tudi, ko storilec grozi, da bo o oškodovancu ali njegovih bližnjih odkril kaj, kar lahko škodi njihovi časti ali dobremu imenu, ker sicer ni mogoče sklepati o prisiljenju oškodovanca, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, kar je predmet inkriminacije po drugem odstavku 213. člena KZ-1. Ob vsem navedenem prvostopno sodišče spregleda še, da čast in dobro ime pravnih oseb nista objekt pravnega varstva tega kaznivega dejanja in da tudi E. E. v opisu kaznivega dejanja ni naveden kot oškodovanec ter se glede tega v razlogih sodbe ne opredeli.

13. Obdolženec, ki v pritožbi med drugim prav tako zatrjuje, da napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in ni obrazložena v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to kršitev vidi v odsotnosti razlogov o tem, zakaj sodišče zaključuje, da je kaznivo dejanje storil že s tem, ko je stopil v stik s E. in zameno za neobjavo spornih dokumentov zahteval poslovno sodelovanje (točka 188). Sodišče bi moralo takšne navedbe utemeljiti in v obrazložitvi sodbe navesti razloge, zaradi katerih je ocenilo, da so že v tem konkretiziranem delu opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe podani vsi zakonski znaki, ki jih je zakonodajalec predpisal za obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja.

14. Z navedenim pritožbeno sodišče soglaša. Prvostopna sodba nima razlogov, ki jih pritožnik utemeljeno pogreša. Kaznivo dejanje izsiljevanja je podano le, ko storilec ravna na enega od načinov izvršitve, ki so navedeni v 213. členu KZ-1, pri tem pa zasleduje pridobitev protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Zakaj bi s strani obdolženca zahtevano poslovno sodelovanje predstavljalo zanj ali koga drugega pridobitev protipravne premoženjske koristi, sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ne pojasni. Sodba pa bi take razloge morala imeti, zlasti ker poslovno sodelovanje samo po sebi ne pomeni nekaj protipravnega in praviloma tudi ne privede do, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zahtevane posledice, to je do pridobitve protipravne premoženjske koristi. Gre torej za v pritožbi obdolženca pravilno ugotovljeno pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih.

15. Pritožbeno sodišče pa je pri uradnem preizkusu napadene sodbe, opravljenem v okviru pooblastila iz prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je taka kršitev podana tudi zato, ker so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje krivdo obdolženca za dejanje, ki bi ga naj po opisu v izreku sodbe storil v času od 31. 5. 2012 do 4. 7. 2012, popolnoma nejasni. Gre za razloge, s katerimi presoja pravno relevantnost ravnanja obdolženega in na to ravnanje vezane dokaze za čas po 4. 7. 2012, torej po dnevu, ki je kot skrajni rok storitve kaznivega dejanja naveden v opisu kaznivega dejanja, pa vse do 12. 7. 2012, ko je bila obdolžencu v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, neposredno po delni realizaciji njegovih v opisu kaznivega dejanja navedenih premoženjskih zahtev, odvzeta prostost. Ti razlogi so povezani predvsem s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so bili odrejeni z odredbama Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 in preiskovalnega sodnika z dne 9. 7. 2012 ter so se izvajali do odvzema prostosti obdolžencu in s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zaključke o ravnanju obdolženca, ki je časovno sledilo tistemu, ki je zajeto z opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe.

16. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe podrobno navaja vsebino s prikritimi preiskovalnimi ukrepi pridobljenih dokazov, podaja oceno njihove zakonitosti, glede njihove dokazne vrednosti pa se določno ne izjasni oziroma so razlogi sodbe s tem v zvezi popolnoma nejasni. Verjetno je to pripisati dejstvu, da ta čas in ravnanje obdolženca v njem, torej dogajanje od 4. 7. 2012 do 12. 7. 2012, ni zajeto z obtožbo, čeprav je glede na v tem času pridobljene dokaze po oceni prvostopnega sodišča obdolženec še naprej deloval v smeri pridobitve s kaznivim dejanjem zanj pričakovane protipravne premoženjske koristi in je to njegovo delovanje tudi razultiralo z izročitvijo zneska 50.000,00 EUR obdolžencu s strani tajnega delavca policije dne 12. 7. 2012 v T., posledično temu pa z odvzemom prostosti obdolženca istega dne. Sodišče prve stopnje potem, ko v obrazložitev sodbe obširno povzame vsebino dokazov, pridobljenih v navedenem časovnem obdobju, v zvezi z njimi poda zaključek, da za samo ugotovitev, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja, ti dokazi niti niso pomembni. To je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, kjer navaja, da ni toliko pomembno, da je na podlagi odredb pristojnega tožilca in preiskovalnega sodnika v zadevo v času po 4. 7. 2012, torej po dnevu, ko je zoper obdolženca že bila podana kazenska ovadba, bil vključen tajni delavec policije, ki je 12. 7. 2012 obdolžencu izročil 50.000,00 EUR gotovine, ker so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja bili izpolnjeni že, ko sta C. in E. skupaj s F. dejanje naznanila tožilstvu, zaradi česar obdolžencu dejanja ni uspelo dokončati (točka 187 obrazložitve). V nadaljevanju (točka 188 obrazložitve) pa navaja, da je obdolženec znake očitanega kaznivega dejanja storil že s tem, ko je stopil v kontakt z E. in zameno za neobjavo spornih dokumentov zahteval poslovno sodelovanje in ko je v odvetniški pisarni izrazil svoje zahteve.

17. Sodišče prve stopnje torej v obrazložitvi sodbe navaja različna ravnanja obdolženca, s katerimi naj bi „že“ izvršil očitan poskus kaznivega dejanja, kar že samo po sebi kaže na nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, v točkah 193 in 194 obrazložitve sodbe pa podaja še dokazno oceno ravnanja obdolženca po 4. 7. 2012 in sicer tistega z dne 10. 7. 2012 (točka 193), ko se je obdolženec prvič sestal s tajnim delavcem policije, pri čemer povzema vsebino obdolženčevih izjav tega dne, ki ga obremenjujejo in z dne 12. 7. 2012 (točka 194), ko je prišlo do realizacije dela zahtev obdolženca z izročitvijo zneska 50.000,00 EUR obdolžencu s strani tajnega delavca policije. V navedenem sodišče prve stopnje vidi izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja, čeprav je to z aktom izročitve denarja v bistvu bilo že dokončano, ob tem pa ugotavlja, da jih je obdolženi izpolnil že s predhodnim ravnanjem, ki ga razlaga v točkah 187 in 188 obrazložitve.

18. V obrazložitvi izpodbijane sodbe torej čas storitve kaznivega dejanja in izvršitvena dejanja obdolženca, s katerimi je izpolnil zakonske znake z obtožbo očitanega mu kaznivega dejanja, niso jasno in določno obrazloženi, ker daje sodišče prve stopnje dokazom, ki so pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov v času po v opisu kaznivega dejanja navedenem času storitve kaznivega dejanja in ravnanju obdolženca v tem času, torej po 4. 7. 2012, dvojen pomen. V sodbi oboje navaja kot pravno relevantna dejstva, saj jih vsebinsko povzema in na podlagi tega sklepa, da je obdolženemu kaznivo dejanje dokazano in da je zanj kriv (točki 193 in 194), nasprotno temu pa v drugih delih obrazložitve (točki 187 in 188) ugotavlja, da so za zaključke o tem, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, ti dokazi nepomembni. Obrazloženo kaže na nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih in predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe, saj je noben od pritožnikov ne uveljavlja v navedeni obliki. Obdolženec v pritožbi sicer zatrjuje, da so razlogi napadene sodbe sami s seboj v nasprotju in v tem vidi enega od razlogov za v njegovi pritožbi uveljavljano kršitev iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar svojega zatrjevanja v pritožbi zatem ne obrazloži s konkretizacijo, ki bi tako kršitev potrjevala.

19. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

20. Obdolženec v pritožbi zatrjuje, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi oziroma ni presodilo pomembnih delov posameznih dokazov in da prepisi izpovedb prič C. C., E. E. in tudi F. F. (navedbe v 196. točki), predvsem pa njihova napačna interpretacija (točka 170 - izpovedba E. E.), ne predstavljajo dokazne ocene, ki jo sicer prvostopna sodba vsebuje od točke 169 dalje, ker se na v pritožbi izpostavljeni del opisa kaznivega dejanja iz izreka od 6. do 20. vrstice opisa ne nanaša. V tem pritožnik prav tako vidi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ker se zoper tako obrazloženo sodbo ne more braniti. Podobno zatrjuje v pritožbi tudi zagovornica, ko navaja, da so izvedeni dokazi v sicer obširni sodbi (96 strani) le povzeti, niso pa vsebinsko in dokazno ocenjeni, skratka, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene. Sodišče v njej sicer večkrat zapiše, da je do svojih zaključkov prišlo „po oceni vsakega dokaza posebej in v povezavi med seboj“, pri tem pa gre le za prepis zakonskega teksta.

21. Pritožbi nimata prav. Zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe obdolženec v pritožbi z ničemer ne obrazloži. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. Povsem pavšalno je tudi njegovo pritožbeno zatrjevanje, da prvostopno sodišče ni presodilo pomembnih delov posameznih dokazov. Ne pojasni namreč katerih delov in katerih dokazov prvostopno sodišče ni ocenilo. Zaradi tega tudi teh njegovih pritožbenih trditev ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo in svoje zaključke o tem navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Dokazno oceno v njej je zapisalo na dva načina: ob tem, ko je navedlo vsebino posameznega dokaza in ga je tudi dokazno ocenilo, ali pa je dokazno oceno zapisalo ločeno oziroma posebej v drugi točki obrazložitve sodbe. Očitki obeh pritožb, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako sodišče prve stopnje ocenjuje posamezne dokaze in kaj na osnovi tega sklepa, zato niso utemeljeni. Dokazna ocena izpovedb priče C. C. je navedena v točkah 63 in 61 obrazložitve, ocena izpovedbe priče E. E. v točki 185, izpovedba priče B. B. v točki 120, navedena točka pa vsebuje še dodatno oceno izpovedb C. C., F. F. in E. E., medtem, ko je izpovedba priče H. H. ocenjena v točkah 124 in 171. Ocena zagovora obdolženca je v točkah 189 in 191, oceno preostalih izvedenih dokazov pa je razbrati iz razlogov sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje krivdni izrek in so navedeni v točkah od 186 do 199 obrazložitve. Zato očitki obeh pritožb s tem v zvezi niso utemeljeni.

22. Zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 3. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kršitvi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z ničemer ne obrazložijo, zato z njihovim uveljavljanjem ne morejo biti uspešni, pri utemeljevanju preostalih dveh kršitev pa izhajajo iz lastne dokazne ocene izvedenih dokazov, ki je drugačna od ocene sodišča prve stopnje in posledično temu iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, kar je razbrati iz njihove obširne obrazložitve posameznih, v pritožbi zatrjevanih kršitev.

23. Tako je po pritožbi zagovornikov pri presoji utemeljenosti obtožbe ter opisa kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe in presoje dovoljenosti dokazov, na katerih temelji, potrebno upoštevati in ločiti dve časovni obdobji iz opisa dejanja, in sicer od 31. 5. 2012 do 12. 6. 2012 in od tega dne dalje, ko so v zadevo po pritožbi „nezakonito in nedopustno“ vstopili akterji iz Odvetniške družbe in več kot 3 tedne skupaj s C. C. in E. E. izvajali „zasebno preiskavo“, katere namen je bil obdolženca napeljati k storitvi kaznivega dejanja in pridobiti čas za to, da C. in E. zase dosežeta maksimalno ugoden dogovor s tožilstvom v primeru samoprijave ter zmanjšata pomen svojih dejanj in povečata težo nezakonitega ravnanja obdolženca. Zato so vsi dokazi, pridobljeni od 12. 6. 2012 dalje nezakoniti in se na njih sodna odločba ne sme opirati. Gre namreč za dokaze, pridobljene z izzivanjem kriminalne dejavnosti obdolženca. To je izzival tudi tajni delavec policije, ki je obdolženca napeljal k sprejetju gotovine v višini 50.000,00 EUR, ki je obdolženec ni zahteval. Sodišče prve stopnje je kršilo domnevo nedolžnosti in iz nje izhajajoče načelo in dubio pro reo ter posledično pravico do obrambe, kjer je zavrnilo vse tiste dokazne predloge obrambe, s katerimi je skušala dokazati obstoj za obdolženca ugodnega dejstva nezakonitosti dokazov, pridobljenih po 12. 6. 2012. Izhajalo je iz načelo domnevne krivde obdolženca. Dokazna ocena vsebine elektronskih sporočil, ki jih je dne 3. 7. 2012 in 5. 7. 2012 obdolžencu poslal odvetnik F. F. in s katerimi je obdolženca obvestil, da bo v nadaljevanju z njim kontaktiral oškodovanec sam ali preko svojega pooblaščenca, ki je bil tajni delavec policije, še preden je bila izdana odredba državnega tožilca z dne 6. 7. 2012, s katero je v skladu z določili 149.a in 155.a člena ZKP bilo odrejeno tajno delovanje tajnega delavca policije, je napačna in pravno zmotna, kar dokazujejo v pritožbi izpostavljene izpovedbe prič I. I., J. J., K. K. in L. L., ki jih sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo ali pa jih je prezrlo. Zato bi moralo izločiti iz kazenskega spisa vse dokaze, pridobljene po 12. 6. 2012. Sicer pa se sodišče prve stopnje z večkrat izpostavljenim vprašanjem nezakonitosti teh dokazov ni kaj dosti ukvarjalo, svojo odločitev pa skoraj v celoti oprlo prav na te dokaze. Prezrlo je tudi, da je komunikacija med tajnim delavcem policije, ki se je obdolžencu predstavil kot pooblaščenec C. C., in obdolžencem potekala tako, da je po vsebini predstavljala izzivanje kriminalne dejavnosti (entrapment), ker ni bila pokrita z odredbo državnega tožilca in so zato tako pridobljeni dokazi nezakoniti. Ob navedenem pa je dokazni postopek pokazal, da je že do prvega sestanka 31. 5. 2012 prišlo na podlagi nasveta in predloga odvetnika F., do sklepanja pogodbe o oglaševanju pa, ker je F. dobil nalogo od C. C., da pripravi osnutek pogodbe, ki je C. C. v resnici sploh ni hotel skleniti. To izhaja iz izpovedb E. E. 14. 3. 2017 in iz vsebine dopolnitve kazenske ovadbe F. dne 6. 7. 2012.

24. Iz navedene obrazložitve pritožbe je povsem jasno razbrati, da zagovorniki podajajo lastno oceno v dokaznem postopku izvedenih dokazov in na podlagi tega zaključujejo, da so dokazi, s katerimi se dokazuje ravnanje obdolženca po 12. 6. 2012, pridobljeni nezakonito, z izzivanjem obdolženčeve kriminalne dejavnosti, do katere pa po pritožbi sploh ni prišlo, ker obdolženi ni storil ničesar, kar bi imelo znake očitanega mu kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Celo za sestanek dne 31. 5. 2012 med obdolžencem, B. B. in E. E. zatrjujejo, da je bil insceniran s strani odvetnika F., za katerega pa je po izvedenih dokazih ugotoviti, da se je v zadevo vključil po 12. 6. 2012. Gre torej za razloge pritožbe, ki temeljijo izključno na dokazni oceni pritožnikov, ki pa je glede na to, da se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v tem pritožbenem postopku ni ukvarjalo tudi s presojo pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja in v okviru tega s pravilnostjo ocene posameznih dokazov, vsaj preuranjena, če ne tudi zmotna, upoštevajoč, da je sodišče prve stopnje, kot je to obrazloženo v točkah 6 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, že pravnomočno zavrnilo izločitev vseh dokazov. O teh pritožbenih navedbah bo lahko presodilo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju, če jih bo obramba ponovila. V novem sojenju bodo zagovorniki lahko ponovili tudi dokazne predloge, katerim sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni ugodilo. Zato bi v tej fazi postopka bila preuranjena ocena, ali je z njihovo zavrnitvijo prekršena pravica obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, ali ne.

25. Iz enakih razlogov, kot so zgoraj navedeni, tudi ni mogoče pritrditi pritožbi zagovornice, ko v pritožbi navaja smiselno enake razloge in z njimi uveljavlja v njej zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ona namreč izhaja iz lastne ocene vsebine dokazov, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, zlasti z delovanjem tajnega delavca policije, za katerega na podlagi njene presoje komunikacije, ki je potekala med njim in obdolžencem, sklepa, da je pri obdolžencu izzval kriminalno dejavnost. Tudi ta pritožbena izvajanja, ki temeljijo na pritožbeni dokazni oceni, bodo lahko predmet presoje v ponovljenem postopku.

26. Zagovornica v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v pritožbi trdi tudi, da v času njihove odreditve zanje niso bili izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji. Odredbe, s katerimi so bili odrejeni, pa niso bile niti ustrezno obrazložene. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 in U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, ki ju sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti odredb v napadeni sodbi ni upoštevalo (točke 6 do 9 obrazložitve). Državni tožilec, ki je dovolil posebne preiskovalne ukrepe, s katerimi se je posegalo v obdolženčevo zasebnost, bi moral presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za poseg in to presojo obrazložiti. Enako velja za preiskovalnega sodnika. Sklicevanje sodišča prve stopnje na izdane odredbe in v njih vsebovane razloge ter njihovo naštevanje, pa v ničemer ne prepriča, ker prvostopno sodišče ni opravilo dokazne ocene utemeljenosti njihove izdaje.

27. Glede zakonitosti pridobljenih dokazov na podlagi odredb pristojnega državnega tožilca in preiskovalnega sodnika je sodišče prve stopnje svoje razloge zapisalo v točkah 6 do 9 izpodbijane sodbe in se pri tem dejansko osredotočilo predvsem na oceno, ali je ravnanje tajnega delavca policije bilo v okviru izdanih odredb in ali je s svojim ravnanjem izzval kriminalno dejavnost obdolženega ter, ali je za navidno izročitev denarja obdolženca potreboval posebno dovoljenje ter pri tem zapisalo, da vztraja pri zavzetem stališču iz svojega sklepa opr. št. I K 35458/2012 z dne 1. 6. 2012, s katerim je zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev dokazov, in to ne samo iz razloga, ker je ta sklep v celoti potrdilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom IV Kp 35458/2012 z dne 29. 9. 2016, temveč tudi zato, ker zaslišane priče niso potrdile navedb obdolženega v zvezi z nezakonitostjo pridobljenih dokazov, ampak so potrdile svoje izjave, podane v predkazenskem postopku. Vendar pa je v točki 9 obrazložitve podalo tudi oceno glede tega, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo ukrepa tajnega opazovanja in tajnega delovanja, ki sta bila odrejena z odredbo državnega tožilca opr. št. Z 7/2012 in navedlo, da so ob izdaji odredbe obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 213. člena KZ-1 in da se je prikriti preiskovalni ukrep izvajal zgolj zato, da se pridobijo dokazi, ki jih sicer s klasično metodo dela policije ne bi bilo mogoče pridobiti. Zapisalo je tudi, da je pri kaznivem dejanju izsiljevanja namreč tudi v obravnavanem primeru šlo za zaprto obliko storitve kaznivega dejanja, pri katerem je sodelovalo vnaprej določeno število vpletenih oseb in zato ni slediti obdolženemu, da je z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov bila kršena kakršnakoli z Ustavo določena človekova pravica ali temeljna svoboščina, niti niso bile kršene določbe ZKP.

28. Z navedenimi, sicer skopimi, pa vendar še zadostnimi razlogi je sodišče prve stopnje zavrnilo vse pomisleke obrambe v zvezi z ustavno utemeljenostjo posega v osebne pravice in temeljne svoboščine obdolženca, ki je bil storjen z odreditvijo in z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, ki sta jih odredila državni tožilec in preiskovalni sodnik z odredbami. Zato očitki zagovornice, da take presoje ni opravilo, niso utemeljeni.

29. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje glede tega, da so bili izpolnjeni ustavnopravni in zakonski pogoji za izdajo odredb, s katerimi so bili v obravnavani zadevi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, kakor tudi z oceno, da pri njihovem izvajanju ni prišlo do kršitve nobene od obdolženčevih z Ustavo zajamčenih osebnih pravic in temeljnih svoboščin.

30. Odredba državnega tožilca Kttp-Z 7/2012 z dne 6. 7. 2012, s katero je na podlagi določil 149.a člena in 155.a člena ZKP odredil tajno opazovanje, tajno delovanje tajnega delavca, ki ni policist, za osebo E. E. ter za tajnega delavca policije, ki sme uporabiti prirejene listine in identifikacijske oznake, zoper osebo A. A. in enaka odredba državnega tožilca z dne 10. 7. 2012 zoper osebo B. B., kakor tudi odredbi preiskovalnega sodnika Pp 7/2012 z dne 9. 7. 2012, zoper A. A., s katerima je skladno z določili 150. člena in četrtega odstavka 155.a člena ZKP odredil tajno delovanje, pri katerem bo tajni delavec uporabil tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografije in video snemanje za čas od 9. 7. 2012 do 9. 9. 2019 (s prvo odredbo) in po določilih 150. člena in četrtega ter prvega odstavka 152. člena ZKP ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju za dve telefonski številki, katerih uporabnik je bil A. A. (druga odredba), sta bili izdani v skladu s kriteriji, ki jih v pritožbi navaja zagovornica (njihova neogibnost, subsidiarnost in sorazmernost) ter sta tudi obrazloženi na način, da je iz njihove obrazložitve razbrati, kaj je bila podlaga za oceno utemeljenih razlogov za sum, da obdolženi z ostalimi neznanimi osebami izvršuje oziroma pripravlja izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1, kakor tudi zakaj brez uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov kaznivega dejanja ne bo mogoče dokazati. Obrazložitve odredb vsebujejo bistveno več razlogov, kot jih v pritožbo povzema zagovornica. Zato njeno zatrjevanje, da so odredbe neobrazložene, s čimer je kršena ustavna pravica obdolženca do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, z izdajo odredb pa so bile kršene tudi njegove ustavne pravice iz 35. in 37. člena Ustave, ni utemeljeno. Z izdajo odredb je bilo zadoščeno tako pogoju neogibne potrebnosti in načelu subsidiarnosti uvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov, kakor tudi vsem drugim v pritožbi zagovornice navedenim ustavno in zakonsko določenim pravnim kriterijem iz odločb Ustavnega sodišča, na katere se zagovornica sklicuje. Kazenska ovadba in njene dopolnitve, ki so jih 4. 7. 2012 in 5. 7. 2012 zoper A. A. in neznano osebo podali na zapisnik C. C., E. E. in F. F. v smeri storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem in tretjem odstavku 213. člena ZK-1 in vsi podatki, ki so jih pri tem navedli, so bili zadostna podlaga za ugotovitev, da obstajo utemeljeni razlogi za sum v smeri storitve navedenega kaznivega dejanja. Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je predmet izsiljevanja in o tem, kdo je naročnik kaznivega dejanja ter dokumentirati kontakte med storilci in oškodovanci, kar vse bo brez izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov izredno težavno. Razlogi, s katerimi je obrazložena neogibnost odreditve ukrepov ter opravičena njihova subsidiarnost so torej mnogo širši, kot jih v pritožbi navaja zagovornica. Razlog ni bilo le odkritje identitete osebe po imenu B. (B.), kot to ona navaja, zato tudi njenim trditvam, vezanim na to okoliščino in graji ustavne in zakonske podlage za izdajo in izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov ni mogoče pritrditi, kakor tudi ne njeni navedbi, da so bili odrejeni arbitrarno in da so nedopustno posegli v osebne pravice in temeljne svoboščine obdolženca. Odredbe nimajo pomanjkljivosti, ki jih očita zagovornica niti v formalnem niti v vsebinskem pogledu in so zato zakonite, z njimi pa ni kršena pravica obdolženca do obrazložene sodne odločbe, varovana v okviru pravice iz 22. člena Ustave.

31. Taka pa je bila tudi navidezna izročitev denarja obdolžencu s strani tajnega delavca policije. Pritožbena trditev, da navidezne izročitve denarja obdolžencu ni mogoče subsumirati pod določbo 155.a člena ZKP in da gre pri tem za tak poseg v pravico do zasebnosti obdolženca in zato za tak izjemen ukrep, da bi zanj tajni delavec policije potreboval posebno odredbo, ukrep pa bi moral biti strogo zakonsko reguliran, ni pravilna. Zagovornica ne pojasni, v katero z Ustavo zajamčeno osebno pravico ali temeljno svoboščino bi z navedenim ukrepom bilo poseženo, zato je taka njena trditev povsem pavšalna. V zvezi s pomisleki zagovornice glede zanjo sporne izročitve denarja obdolžencu s strani tajnega delavca, pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadene sodbe (točki 7 in 8), ker je prvostopno sodišče z njimi tehtno odgovorilo nanje. Dikcija 155.a člena ZKP res ne opredeljuje navidezne izročitve izsiljevanega denarja pri kaznivem dejanju izsiljevanja in govori le o navideznem odkupu oziroma dajanju daril in dajanju ali prejemanju podkupnine, na kar se v pritožbi sklicuje zagovornica, vendar njena razlaga, da je navedeno zakonsko določbo potrebno tolmačiti restriktivno in se ne sme širiti njene vsebine na ukrepe, ki v njej niso navedeni, ker je to v škodo obdolženca in zato nedopustno, ni sprejemljiva. Potrebno je namreč upoštevati specifičen položaj, ki nastane pri tem kaznivem dejanju, ko policija po oškodovančevi prijavi in tudi z njegovo pomočjo ter z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov ter na podlagi njihovih izsledkov pride v situacijo, da je za dokončno razkritje storilčevega dejanja potrebno izročiti izsiljevano vsoto denarja, po kateri pride do prijetja storilca. Po sodni praksi2 je tako delovanje brez posebne odredbe dopustno, ker bi policija smela uporabiti tako „past“ že v okviru ukrepov, s katerimi odkriva kazniva dejanja in njihove storilce (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP). Razlaga pritožnice, da gre za zakonsko praznino, ki jo je treba razlagati v korist obdolženca, zato ni utemeljena. Posledično tudi ni podlage za sklepanje, da gre za kršitev postopkovnega zakona, ki jo uveljavlja zagovornica.

32. Vsem pritožbam je skupno tudi stališče, da dejanje obdolženca, kot je opisano v izreku prvostopne sodbe, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 in da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ko je nekritično sledilo po navedbah zagovornikov nesklepčni obtožnici. Ti so zaradi tega podali ugovor pravne narave, s stališčem sodišča prve stopnje, z zapisanim v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je na glavni obravnavi spremenjena obtožnica popolnoma sklepčna in da je iz nje mogoče ugotoviti, kaj naj bi obdolženi v zvezi z očitki iz obtožbe storil ter je na tej podlagi obrambi omogočeno, da se obdolženi uspešno brani, pa ne soglašajo. Vztrajajo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije abstraktnega zakonskega znaka, konkretno katerega, pa ne navedejo. Po njihovem stališču je v predmetni zadevi šlo za napeljevanje in preslepitev k „izsiljevanju“ zoper samega sebe, zato do „izsiljenja“ (posledice) apriori ni moglo priti in je šlo le za napeljevanje k neprimernemu poskusu izsiljevanja. Dejstvo je namreč, da sta E. E. in C. C. izpovedala, da sta se z vsebino spornih računov seznanila že pred prvim sestankom v L. 31. 5. 2012 in da sta že takrat ugotovila, da dejansko gre za fiktivne račune, vendar to za njih ne predstavlja nekih težav. Zato grožnja s temi računi ni resna in pri oškodovancu ni mogla vzbuditi občutka prestrašenosti. V obtožnici tudi ni točno in konkretno navedeno, kaj naj bi obdolženi v zvezi z očitki sploh storil oziroma s katerim konkretnim njegovim ravnanjem so izpolnjeni zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Postavlja pa se tudi vprašanje protipravnosti ravnanja obdolženca glede na to, da se mu očita, da naj bi grozil z naznanitvijo kaznivega dejanja in sicer spornih fiktivnih računov. Naznanitev kaznivega dejanja namreč ni protipravna, zato tudi grožnja s tem ne more biti protipravna.

33. Zagovornica pa v pritožbi navaja, da je objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 213. člena KZ-1 čast in dobro ime fizične osebe in ne čast in dobro ime gospodarskega subjekta. Grožnja sploh ni bila izrečena neposredno C. C., temveč posredniku E. E., razkritje okoliščin poslovanja gospodarskega subjekta (D. d.d.) pa ni mogoče subsumirati pod določbo drugega odstavka 213. člena KZ-1. To, s čemer naj bi obdolženec domnevno grozil, je bila naznanitev kaznivega dejanja, kar je državljanska dolžnost in se zato ne more smatrati za protipravno grožnjo. Če tega elementa ni, pa ni kaznivega dejanja. Če pa že, pa je glede na vnaprej načrtovano, namišljeno pogajanje s pripravo fiktivnih pogodb, ki so ga opisali C., E. in F., lahko šlo le za neprimeren poskus z vidika pritožnika kot domnevnega storilca. V obstoječi situaciji namreč nihče drug, četudi spretnejši storilec, ne bi mogel dokončati kaznivega dejanja.

34. Po pritožbi obdolženca pa je abstraktni zakonski tekst v opisu kaznivega dejanja konkretiziran z navedbami, iz katerih ni mogoče sklepati na zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 213. člena KZ-1. To kaznivo dejanje ne more biti izvršeno drugače kot v sostorilstvu, zato bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do obdolženčevega objektivnega in subjektivnega prispevka h kaznivemu dejanju. Tega pa ni preverjalo, kaj šele dokazno ocenilo. O vlogi obdolženca je podalo le pavšalne ocene (točka 197). Niti v telefonskem klicu E., v katerem se je obdolženec predstavil kot novinar, niti na sestanku 31. 5. 2012, obdolženec ni izrekel ničesar, kar bi bilo mogoče opredeliti kot grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu, temveč je predlagal le poslovno sodelovanje.

35. V pritožbah uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

36. Obdolženemu in že obsojenemu B. se v opisu kaznivega dejanja ne očita, da sta grozila z naznanitvijo kaznivega dejanja pristojnemu državnemu organu, zaradi česar njuna grožnja naj ne bi bila protipravna, kot to zatrjujejo v pritožbah zagovornica in zagovorniki, temveč se jima očita, da sta grozila, da bosta o oškodovancu C. C. in družbi D. d.d., katere direktor je bil oškodovanec, odkrila nekaj, kar bi škodovalo njegovi časti in dobremu imenu, in sicer, da bosta razkrila dokumente, ki predstavljajo težave za vpleteni podjetji in vpletene osebe, in sicer da bosta objavila fiktivne račune, ki sta jih sklenili vpleteni podjetji, v zameno za neobjavo in razkritje fiktivnih računov pa zahtevala določeno protipravno premoženjsko korist, ki bi jo pridobila na enega od treh načinov, navedenih v opisu kaznivega dejanja. Zato pritožbena izvajanja, ki na predpostavki, da naznanitev kaznivega dejanja ni protipravna in zato ne more predstavljati grožnje kot elementa obravnavanega kaznivega dejanja, ne morejo biti uspešna. Dejstvo, da obdolženi in obsojeni B. grožnje nista neposredno izrekla oškodovancu, temveč sta jo izrekla posredniku, ki jo je posredoval oškodovancu, glede na to, da se je ta z grožnjo seznanil, kar sta vedela in o čemer sta bila obveščena s strani posrednika, na sam obstoj kaznivega dejanja, kot je opisano v obtožbi in v prvostopnem izreku, nima nobenega vpliva. Za to kaznivo dejanje je odločilno, da je grožnja posredovana osebi, kateri je namenjena in katero se z grožnjo želi prisiliti v določeno, zanjo neželeno škodno premoženjsko ravnanje. Zato tudi pritožbene navedbe, češ da grožnja ni bila neposredno izrečena oškodovancu, z ničemer ne izkazujejo v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Obdolženi pa v svoji pritožbi navedeno kršitev utemeljuje s pomanjkanjem razlogov napadene sodbe o objektivnem in subjektivnem prispevku obdolženca k storitvi kaznivega dejanja, ne pa z argumentacijo, da dejanje obdolženca, kot je opisano v obtožbi in izreku prvostopne sodbe, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato tudi njegova pritožba ne more biti uspešna. Pritožbena izvajanja zagovornice in zagovornikov, da je v obravnavanem primeru lahko šlo le za neprimeren poskus kaznivega dejanja (35. člen KZ-1), pa izhajajo iz njihove ocene izvedenih dokazov. Ne zatrjujejo namreč, da bi bilo sredstvo, s katerim se v opisu kaznivega dejanja obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja (grožnja z objavo za oškodovanca kompromitirajočih podatkov, ki bi škodili njegovi časti in dobremu imenu), neprimerno, prav tako pa tudi ne zatrjujejo, da bi bilo dejanje po opisu storjeno proti neprimernemu predmetu (čast ali dobro ime oškodovanca, možnost pridobitve protipravne premoženjske koristi). Zato tudi ta pritožbena izvajanja niso utemeljena.

37. Kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 stori, kdor za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, komu zagrozi, da bo o njem ali njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, če pa tako dejanje storita dve ali več oseb, pa je dejanje storjeno tudi po tretjem odstavku 213. člena KZ-1. Poskus kaznivega dejanja po 34. členu KZ-1 pa je podan, ko je storilec naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, če je to kaznivo dejanje, za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen. Izsiljevanje je posebna oblika prisiljenja in pomeni napad na svobodo odločanja. Grožnja v najbolj splošnem pomenu besede pa pomeni psihično nasilje, s katerim tisti, ki grozi, predoči komu kaj ga čaka (na primer neprijetnosti, neugodnosti, zlo), če njegove zahteve ne bo izpolnil. Vsebina grožnje je lahko resnična ali neresnična, vendar mora biti grožnja po vsebini in načinu izražanja resna in primerna, da nekoga pripravi do želenega ravnanja. Kazenskopravni pomen grožnje je vedno potrebno presojati v povezavi s storilčevim namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki je konstitutivni znak kaznivega dejanja, zato je tudi grožnja s kazensko ovadbo oziroma prijavo kaznivega dejanja pristojnim organom, ali grožnja z resničnimi, vendar kompromitirajočimi podatki o fizični in pravni osebi, uporabljena z namenom izsiliti protipravno premoženjsko korist na račun prikrajšanja oškodovančevega ali tujega premoženja, zavržna, nemoralna in ustreza zakonski dikciji kaznivega dejanja izsiljevanja.

38. Obdolžencu se očita, da je skupaj z drugo osebo za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, oškodovancu, ki je predsednik uprave gospodarske družbe, zagrozila, da bosta o njem in družbi, ki jo vodi, odkrila nekaj, kar bi škodovalo njegovi časti ali dobremu imenu in ga s tem poskušala prisiliti, da bi v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storil ali opustil, vendar ker oškodovanec ni storil tega, kar sta od njega zahtevala, temveč ju je naznanil tožilstvu, dejanja nista uspela dokončati in je ostalo pri poskusu.

39. Tak opis, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo iz obtožnice, vsebuje vse abstraktne zakonske znake poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. Abstraktni zakonski znaki pa so v opisu tudi konkretizirani na način, da so navedene okoliščine, ki v celoti izpolnjujejo njihovo vsebino. Navedeno je, kakšno protipravno premoženjsko korist sta si nameravala pridobiti, na kak način sta jo skušala doseči, s čim in komu sta grozila in kdo bi bil z njunim ravnanjem materialno oškodovan, če bi dejanje uspela dokončati in zakaj je to ostalo pri poskusu. Grožnja z objavo za oškodovanca (C. C.) obremenilnih dokumentov (fiktivni računi, drugi obremenilni podatki glede D. in C. v zvezi z nakupi zemljišča pri P. in dogajanj v igralnicah), s čimer bi ti prišli v javnost, kar bi škodilo dobremu imenu in časti oškodovanca, z zahtevo, da ta ravna na enega od v opisu kaznivega dejanja navedenih načinov, da se to ne zgodi, kar bi privedlo do v opisu konkretizirane, na tak način za obdolženega pridobljene protipravne premoženjske koristi, so povsem konkretne okoliščine, s katerimi so izpolnjeni zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V opisu uporabljena dvojina, glede na to, da je v njem navedeno, da sta dejanje storila skupaj, obdolženi in že obsojeni B. B., v opis ne vnaša nejasnosti, še manj pa predstavlja odsotnost konkretizacije kateregakoli od abstraktnih zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zato so tudi pritožbeni pomisleki v navedeni smeri neutemeljeni.

40. Glede na ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, obrazložene v tej odločbi, se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati tudi s pritožbenimi izvajanji, ki gredo v smeri nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločb o kazenskih sankcijah. Te pritožbene navedbe bo moralo kritično presoditi sodišče prve stopnje v novem sojenju.

41. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo novo sojenje potekalo pred popolnoma spremenjenim senatom (četrti odstavek 392. člena ZKP), saj je senat, ki je sprejel izpodbijano sodbo, že zavzel več stališč, ki bi lahko vplivala na ponovno odločitev. V ponovljenem kazenskem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokaze, po potrebi pa še nove, se izogniti ugotovljenim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka ter odločiti, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano v obtožbi.

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 134/2005 z dne 31. 8. 2006.
2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27115/2010 z dne 24. 11. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 34, 35, 71, 213, 213/2, 213/3,
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 149.a, 150, 152, 152/1, 152/4, 155.a, 155.a/4, 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 378, 378/1, 383, 383/1, 392, 392/1,

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNTEx