<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 17568/2012
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.17568.2012

Evidenčna številka:VS00025729
Datum odločbe:04.07.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Kp 17568/2012
Datum odločbe II.stopnje:23.10.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Barbara Zobec, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločanje na seji pritožbenega senata - sprememba izreka na drugi stopnji - opis kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek - nejasen izrek - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbena obravnava - pritožbena seja

Jedro

V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni posamezne dele izreka prvostopenjske sodbe, mora biti že iz samega izreka razvidno, ali je sprememba za obdolženca ugodnejša ali ne. To še posebej velja za odločbo o krivdi, ki je poglavitni del izreka vsake obsodilne sodbe. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah poseže v odločbo o krivdi in spremeni opis kaznivega dejanja, mora biti že iz izreka, in ne morda šele iz obrazložitve sodbe, jasno razvidno, ali je novi opis kaznivega dejanja v primerjavi z opisom, vsebovanim v prvostopenjski sodbi, za obdolženca milejši ali strožji.

V nasprotju z določbo petega odstavka 392. člena ZKP sodišče ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.

Izrek

Zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. A.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 5. 2017 obsojenega R. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju s sodbo z dne 23. 10. 2018 delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja navedbo "imel zatem najmanj enkrat na mesec tudi spolni odnos" nadomestilo z navedbo "imel za tem večkrat z njo tudi spolni odnos." Delno je ugodilo tudi pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora. V ostalem je pritožbo obsojenčevih zagovornikov in pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec v zahtevi, ne da bi pobliže navedel razloge, zaradi katerih jo vlaga, predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter odloži izvršitev kazni zapora do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo, kot uvodoma navaja, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in zaradi kršitve 427. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi prekinitev oziroma odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zahtevi pa sta vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi kot neutemeljeni zavrne.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila. V izjavah z dne 19. 2. in 25. 2. 2019 izražata nestrinjanje s tožilčevim odgovorom in vztrajata pri vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti. V vlogi z dne 11. 3. 2019 obsojenec še navaja, da mu je bila z obravnavano kazensko zadevo povzročena nepopravljiva, predvsem moralna škoda, in izraža željo, da se postopek vrne na prvo stopnjo.

B.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi med ostalim trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sodišča druge stopnje nejasen in nerazumljiv, saj ni razvidno, v čem je bilo ugodeno pritožbi tedanjega obsojenčevega zagovornika. Da sta izrek in obrazložitev drugostopenjske sodbe še vedno nejasna, nerazumljiva, kontradiktorna in nelogična, zagovornik utemeljuje z navedbami, da zagovornikovi pritožbi v ničemer ni bilo ugodeno, ampak je pritožbeno sodišče s tem, ko je izrečeno zaporno kazen zvišalo in spremenilo opis kaznivega dejanja, prvostopenjsko sodbo dejansko spremenilo v obsojenčevo škodo. Očitka, da je imel obsojenec z oškodovanko najmanj enkrat na mesec spolne odnose, pritožbeno sodišče namreč ni sprejelo, ampak ga je v obsojenčevo škodo nadomestilo z manj konkretiziranim očitkom, in sicer da je imel z oškodovanko v obravnavanem obdobju spolne odnose večkrat. Pritožbeno sodišče ne bi smelo na tak način poseči v izrek prvostopenjske sodbe. Če je v ugotovljeno dejansko stanje podvomilo, bi moralo razpisati pritožbeno obravnavo in na njej zaslišati oškodovanko ali pa izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V obravnavani zadevi so pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo vložili obsojenec, njegov zagovornik odvetnik mag. Milan Vajda in državna tožilka. Slednja se je pritožila le zoper odločbo o kazenski sankciji. Iz izreka drugostopenjske sodbe izhaja, da je višje sodišče pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja navedbo "imel zatem najmanj enkrat na mesec tudi spolni odnos", nadomestilo z navedbo "imel zatem večkrat z njo tudi spolni odnos". Delno je ugodilo tudi pritožbi državne tožilke in prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je izrečeno kazen iz treh let in šest mesecev zvišalo na pet let zapora. V ostalem je pritožbi zagovornika in državne tožilke, v celoti pa pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljene.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 17568/2012 z dne 30. 8. 2018 zapisalo, da mora biti izrek pritožbene odločbe vselej oblikovan tako, da je iz njega mogoče zanesljivo razbrati, kako je sodišče odločilo o vloženih pritožbah, kar v prvi vrsti pomeni, da mora že iz izreka sodbe določno izhajati, ali in če, katerim pritožbam ter v katerih delih je bilo ugodeno, katere pritožbe in v katerih delih pa so bile zavrnjene. V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni posamezne dele izreka prvostopenjske sodbe, mora biti že iz samega izreka razvidno, ali je sprememba za obdolženca ugodnejša ali ne. To še posebej velja za odločbo o krivdi, ki je poglavitni del izreka vsake obsodilne sodbe. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah poseže v odločbo o krivdi in spremeni opis kaznivega dejanja, mora biti že iz izreka, in ne morda šele iz obrazložitve sodbe, jasno razvidno, ali je novi opis kaznivega dejanja v primerjavi z opisom, vsebovanim v prvostopenjski sodbi, za obdolženca milejši ali strožji.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi nejasen in dvoumen, saj iz njega ni mogoče razbrati, ali je bilo pritožbi obsojenčevega zagovornika po vsebini zares delno ugodeno, kot se to sicer navaja v uvodnem delu izreka sodbe. Glede na vsebino izreka namreč ni jasno, ali je sodišče s spremembo opisa kaznivega dejanja s tem, ko je očitek "imel zatem najmanj enkrat na mesec tudi spolni odnos" nadomestilo z očitkom "imel zatem večkrat z njo tudi spolni odnos", odločbo o krivdi spremenilo v obsojenčevo korist ali v škodo. Zagovornik se v zahtevi zato utemeljeno sprašuje, ali takšen poseg v odločbo o krivdi, povezan s spremembo opisa kaznivega dejanja glede števila spolnih odnosov, če novi opis primerjamo z opisom kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, zares pomeni redukcijo kazenskopravnega očitka in s tem zmanjšanje kriminalne količine. Odgovor na zastavljeno vprašanje ni enoznačen. Beseda "večkrat" po Slovarju slovenskega knjižnega jezika izraža, da se kaj zgodi, ponovi v večjem številu. V primerjavi z očitkom iz prvostopenjske sodbe lahko beseda "večkrat" pomeni manjše, lahko pa tudi večje število spolnih odnosov. Ker je pojem „večkrat“ pomensko odprt in lahko v primerjavi z očitkom, vsebovanim v sodbi sodišča prve stopnje, pomeni bodisi zmanjšanje bodisi povečanje kriminalne količine, taka sprememba opisa kaznivega dejanja vnaša dvom in nejasnost v vsebino odločitve pritožbenega sodišča glede odločbe o krivdi, in v sam krivdorek izpodbijane pravnomočne sodbe. Jasnost in konkretiziranost opisa kaznivega dejanja je pomembna tako za učinkovito obrambo obdolženca, hkrati pa opis kaznivega dejanja predstavlja tudi podlago pritožbenemu sodišču, ko odloča o preizkusu kazni, izrečene s prvostopenjsko sodbo. Če spremembo odločbe o krivdi povežemo še z nadaljnjim izrekom drugostopenjske sodbe, iz katerega izhaja, da je višje sodišče na podlagi pritožbe državne tožilke spremenilo tudi odločbo o kazni, in izrečeno kazen iz treh let in šestih mesecev zvišalo na pet let zapora, je nejasnost izreka še toliko večja, izraženi pomisleki, ali je bilo s sodbo višjega sodišča zares delno odločeno tudi v obsojenčevo korist, pa so še toliko bolj na mestu.

10. Glede na navedeno se zato kot utemeljene izkažejo zagovornikove navedbe, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje nerazumljiv oziroma nejasen do te mere, da sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki narekuje razveljavitev drugostopenjske sodbe.

11. Glede na očitke, da pritožbeno sodišče ne bi smelo na seji senata spremeniti izreka sodbe sodišča prve stopnje, kolikor je podvomilo v število očitanih spolnih odnosov, pa Vrhovno sodišče poudarja, da je že v več svojih odločbah1 presodilo, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP. V odločbi I Kp 64123/2012 z dne 29. 1. 2019 je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da lahko sicer po določbi petega odstavka 392. člena ZKP pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

12. Kadar torej sodišče druge stopnje oceni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ima na izbiro več možnosti odločanja in sicer: sodbo sodišča prve stopnje lahko razveljavi (prvi in tretji odstavek 392. člena ZKP), samo razpiše obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP) ali pa sodbo sodišča prve stopnje spremeni na seji senata (peti odstavek 392. člena ZKP). Odločitev je odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja. Če bo ocenilo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, bo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, ali pa bo samo razpisalo obravnavo, na kateri bo ponovilo vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov. To bo storilo tedaj, ko bo ocenilo, da so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 380. člena ZKP). Bistvo kontrole pritožbenega sodišča v okviru obravnavanega pritožbenega razloga je namreč v primerjavi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, s tistim, ki ga je ugotovilo (ocenilo) samo. Pritožbeno sodišče mora biti pri tem glede objektivnih spoznavnih zmožnosti v enakem položaju kot sodišče prve stopnje; od tega je odvisna izbira že omenjenih možnosti odločanja. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji bo nujno neposredna, ko je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno; v takšnem primeru je lahko opravljena le na obravnavi pritožbenega sodišča, ki ga pri takem načinu odločanja vežeta načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje pa je lahko tudi posredna in sicer v primeru, ko je že sodišče prve stopnje sprejemalo dokaze posredno (npr. z branjem izpovedb prič, branjem listin itd.) ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev napačno sklepalo na obstoj odločilnih dejstev, torej ko gre za napake v logičnem sklepanju. V takem primeru lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (peti odstavek 392. člena ZKP). V nasprotju s to določbo in hkrati z načelom neposrednosti in kontradiktornosti pa ravna tedaj, če dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo na seji pritožbenega senata drugače presodi kot sodišče prve stopnje ali ko drugače presodi dejstva, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.2

13. Ob upoštevanju navedenih izhodišč bo moralo višje sodišče v ponovljenem sojenju skrbno presoditi, ali so v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji, da se pravilnost v prvostopenjski sodbi ugotovljenega dejanskega stanja glede števila očitanih spolnih odnosov presoja na seji senata.

C.

14. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljene procesne kršitve zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju, ob upoštevanju zgornjih izhodišč in razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve, ponovno odločiti o pritožbah in ugotovljeno kršitev odpraviti. Zaradi ugotovljene kršitve in razveljavitve sodbe sodišča druge stopnje se Vrhovno sodišče do drugih kršitev, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, in kršitev, ki jih uveljavlja obsojenec, ni opredeljevalo.

-------------------------------
1 Gl. odločbo I Kp 64123/2012 z dne 29. 1. 2019 in tam navedeno sodno prakso.
2 Tako odločba Vrhovnega sodišča I Kp 64123/2012 z dne 29. 1. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11, 380, 380/1, 392, 392/1, 392/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNzA4