VSRS Sodba VIII Ips 17/2019

Jedro

Tretji odstavek 159. člena ZDR-1 določa, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta.

Tako jezikovna kot namenska razlaga te določbe pokažeta, da jo je treba razumeti tako, da delavcu za vsako od navedenih okoliščin (starost, invalidnost, najmanj 60 % telesna okvara, varstvo in nega otroka s telesno ali duševno prizadetostjo) pripadajo najmanj trije dodatni dnevi letnega dopusta in ne da so trije dodatni dnevi letnega dopusta določeni za vse te primere skupaj.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku in se tožnici za leto 2016 po kriteriju, „invalid, ki dela v krajšem delovnem času in delavec s 60 % telesno okvaro“ odmeri skupno 6 dni letnega dopusta, to je dan več, kot je bilo odmerjeno z obvestilom o odmeri letnega dopusta z dne 3. 2. 2016, in da se tožeči stranki naloži, da v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrnite njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 119,94 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 84,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 67,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravi in razveljavi obvestilo tožene stranke o odmeri letnega dopusta v delu, ki se nanaša na odločitev o dodatnih dnevih letnega dopusta po merilu „invalid, ki dela s krajšim delovnim časom in delavec s 60 % telesno okvaro“. Zavrnilo je zahtevek, da se tožnici po tem merilu prizna pravica do skupno 10 dodatnih dni letnega dopusta ter da se toženi stranki naloži izdaja obvestila o odmeri letnega dopusta za leto 2016, s katerim se tožnici po tem merilu odmeri 10 dni letnega dopusta. Odločitev temelji na stališču, da glede na določbo 1. alineje desetega odstavka 97. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (KPDb, Ur. l. RS, št. 5/2011 s spremembami) pogoj za pridobitev pravice do dodatnih treh dni letnega dopusta tako obstoj invalidnosti II. kategorije kot 60 % telesna okvara. Tožnica ni invalid II. kategorije, zato ji je tožena stranka na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 97. člena KPDb, ki se nanaša na invalide III. kategorije, pravilno odmerila le tri dodatne dneve letnega dopusta. Tožena stranka je tožnici pravilno priznala nadaljnja dva dneva dodatnega letnega dopusta ob sklicevanju na določbo 2. alineje 80. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (v nadaljevanju KP A.), ki določa, da se delavcem, poleg dopusta opredeljenega v KPDb odmeri dodatni dopust v trajanju dveh dni, če gre za invalida, ki dela s skrajšanim delovnim časom in delavca z najmanj 60 % telesno okvaro. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici na podlagi obeh kolektivnih pogodb pravilno odmerila skupno pet dni dodatnega letnega dopusta.

2. Sodišče druge je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 238/2018 z dne 23. 1. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 159. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje svojo odločitev oprli na slovnično razlago določb 97. člena KPDb in 80. člena KP A., pri tem pa sta spregledali določbo tretjega odstavka 159. člena ZDR-1. Ta določa, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. To določbo je treba razumeti kot naštevanje kategorij delavcev, ki jim za vsako posamezno kategorijo pripadajo dodatni trije dnevi letnega dopusta. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakonodajalca, da dodatno zaščiti šibkejše kategorije delavcev. Na podlagi te določbe bi tožena stranka tožnici morala priznati skupaj šest dodatnih dni letnega dopusta (tri dni iz naslova invalidnosti in še tri dni iz naslova 60 % telesne okvare) in ne le pet dodatnih dni. Sodišči nista upoštevali splošno znanega dejstva, da kolektivne pogodbe ne smejo biti v nasprotju z zakonom, temveč delavcem lahko dodelijo samo več pravic, kot jih daje zakon. Glede na navedeno določbe tretjega odstavka 97. člena KPDb ni mogoče tolmačiti tako, da je za dodatne tri dni letnega dopusta treba kumulativno izpolnjevati tako pogoj invalidnosti II. kategorija kot tudi status delavca z najmanj 60 % telesno okvaro, saj gre za dva različna in neodvisna instituta. Po takšnem tolmačenju bi bili invalidi II. kategorije v slabšem položaju v primerjavi z invalidi III. kategorije, saj zanje KPDb ne predpisuje nobenega dodatnega pogoja. Enako logiko je treba uporabiti tudi pri tolmačenju 39. člena KP A.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena ( 371. člen ZPP).

8. Tožena stranka v odgovoru na revizijo neutemeljeno uveljavlja, da gre pri revizijski navedbi, da tožnici šest dodatnih dni letnega dopusta pripada že po ZDR-1, za nedopustno revizijsko (že pred tem pa pritožbeno) novoto, ki je sodišče ne sme obravnavati. Pri sporni navedbi ne gre za navajanje novega dejstva, kot zmotno meni tožena stranka, temveč gre za pravno naziranje. V reviziji oziroma pritožbi stranka materialno pravo lahko razlaga drugače kot v postopku pred izdajo izpodbijanih sodnih odločb in je zaradi tega ne morejo zadeti posledice prekluzije. Sistem prekluzij se nanaša na navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, v določenem obsegu tudi na uveljavljanje procesnih kršitev, ne pa tudi na uporabo prava oziroma navedbe v zvezi z uporabo prava. Okoliščina, da je tožnica do izdaje prvostopenjske sodbe uveljavljala, da jo glede na določbo tretjega odstavka 159. člena ZDR-1 v povezavi z določbami 97. člena KPDb in 80. člena KP A. pripada deset dodatnih dni letnega dopusta, ne predstavlja ovire, da šele v pritožbi prvič ponudi razlago, da ima že na podlagi določbe tretjega odstavka 159. člena ZDR-1 pravico do šestih dodatnih dni letnega dopusta. Bistveno je, da tudi ta materialnopravni zaključek temelji na dejstvih in dokazih, ki jih je tožnica pravočasno navedla oziroma predložila.

9. Za odločitev v tem sporu so odločilne naslednje dejanske ugotovitve, za katere tožena stranka celo v reviziji navaja, da so nesporne:

- tožnica ima na podlagi sklepa ZPIZ z dne 8. 1. 1981 priznano 60 % telesno okvaro;

- tožnica ima na podlagi odločbe ZPIZ z dne 17. 10. 2011 status III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom šest ur dnevno.

10. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev o tem, koliko dodatnih dni letnega dopusta tožnici pripada glede na priznano 60 % telesno okvaro in status invalida III. kategorije s pravico do dela v skrajšanem delovnem času, oprli le na razlago določb 97. člena KPDb in 80. člena KP A.; določbo tretjega odstavka 159. člena ZDR-1 pa sta očitno razlagali tako, da na podlagi te določbe delavcu pripadajo trije dodatni dnevi letnega dopusta ne glede na to, ali so pri delavcu podane vse okoliščine, ki so navedene v tej določbi, ali le ena od njih. Takšno tolmačenje določbe tretjega odstavka 159. člena ZDR-1 pa je zmotno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Tretji odstavek 159. člena ZDR-1 določa, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta.

12. Tako jezikovna kot namenska razlaga te določbe pokažeta, da jo je treba razumeti tako, da delavcu za vsako od navedenih okoliščin (starost, invalidnost, najmanj 60 % telesna okvara, varstvo in nega otroka s telesno ali duševno prizadetostjo) pripadajo najmanj trije dodatni dnevi letnega dopusta in ne da so trije dodatni dnevi letnega dopusta določeni za vse te primere skupaj. Če bi zakonodajalec želel določiti, da za vse navedene okoliščine delavcu pripadajo trije dnevi letnega dopusta, ne glede na to, ali so podani vsi štirje navedeni primeri ali pa le eden, bi določbo moral oblikovati drugače. Namesto povedi „ima pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta“ bi določil „ima pravico do skupno najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta“.

13. Pri presoji namena sporne določbe je treba izhajati iz narave in namena pravice do letnega dopusta. Iz sodne prakse SEU¹ izhaja, da je letni dopust namenjen počitku in regeneraciji delavčevega zdravja, predvsem pa skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. Regeneracija delavčevega zdravja in delavčevih zmožnosti med dopustom v prihodnjem obdobju zmanjšuje možnosti za nastanek nesreč pri delu, poklicnih bolezni in invalidnosti delavcev. Določitev dodatnih dni letnega dopusta zaradi okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 159. člena ZDR-1, očitno temelji na tem, da delavec zaradi teh okoliščin potrebuje dodatni dopust, da bi se dosegel namen letnega dopusta. Nelogično je, da bi imel delavec, ki je starejši od 55 let in je hkrati tudi invalid s priznano 60 % telesno okvaro in hkrati tudi neguje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, upravičen samo do treh dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 55 let, pri njem pa ni podana nobena od nadaljnjih treh okoliščin in tretjega odstavka 159. člena ZDR-1.

14. Navedeno pomeni, da se dodatni dnevi letnega dopusta zaradi okoliščin iz tretjega (pa tudi četrtega odstavka) 159. člena ZDR-1 med seboj ne izključujejo, temveč seštevajo, kar pomeni, da ima tožnica glede na to, da ima tako status invalida kot status osebe s 60 % telesno okvaro, že na podlagi določbe tretjega odstavka 159. člena ZDR-1 pravico do najmanj šestih dodatnih dni letnega dopusta. V skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZDR-1 se s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Ker ZDR-1, kakor je obrazloženo zgoraj, določa kumulacijo treh dodatnih dni letnega dopusta za vsako od okoliščin iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, stranke panožne in podjetniške kolektivne pogodbe pravice do dodatnih dni letnega dopusta niso mogle urediti tako, da bi delavcu za vsako od navedenih okoliščin pripadli manj kot trije dnevi dodatnega letnega dopusta. To, da je KPDb dodatne tri dni letnega dopusta v 1. alineji tretjega odstavka 97. člena predvidel za invalide II. kategorije, ki so hkrati delavci z najmanj 60 % telesno okvaro, pomeni ožitev pravic iz zakona, saj ta pravico do treh dodatnih dni letnega dopusta daje vsem invalidom ne glede na to, ali gre za invalide na podlagi predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ali invalide na podlagi predpisov s področja zaposlovanja in usposabljanja invalidov, ki nimajo statusa delovnih invalidov, obenem pa pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta daje tudi delavcem z najmanj 60 % telesno okvaro. Tožnica ima tako na podlagi zakona kot na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 97. člena KPDb pravico do treh dodatnih dni letnega dopusta iz naslova invalidnosti. V nasprotju z zakonom je, da KPDb pravico do treh dni dodatnega letnega dopusta zaradi 60 % telesne okvare povezuje z invalidnostjo II. kategorije (te kategorije tožnica nima), saj zakon pravico do dodatnih dni letnega dopusta daje že zgolj na podlagi najmanj 60 % telesne okvare in te pravice ne povezuje z določeno stopnjo invalidnosti.

15. Vprašanje glede katerega je bila revizija dopuščena, ne omogoča presoje, ali bi bila tožnica glede na določbe KP A. (enako velja tudi glede KPDb) lahko upravičena še do dodatnih dni letnega dopusta. Zato revizijsko sodišče o tem ni moglo odločati.

16. Tožnica obvestilo o odmeri letnega dopusta za leto 2016 izpodbija le v delu, s katerim ji je bilo po kriteriju „invalid, ki dela v krajšem delovnem času in delavec s 60 % telesno okvaro“ odmerjenih pet dni dodatnega letnega dopusta. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožnica že na podlagi tretjega odstavka 159. člena ZDR-1 kot invalidka upravičena do treh dodatnih dni letnega dopusta, kot delavka z 60 % telesno okvaro pa še do dodatnih treh dni letnega dopusta, skupno torej do šestih dodatnih dni letnega dopusta.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijani sodbi delno spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za priznanje skupno dodatnih šestih dni letnega dopusta po kriterijih, „invalid, ki dela v krajšem delovnem času“ in „delavec s 60 % telesno okvaro“, kar dejansko pomeni en dodaten dan letnega dopusta več, ko jih je tožnici priznala tožena stranka. V ostalem (tožnica je v reviziji predlagala, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi) je revizijo zavrnilo.

18. Tožnica je v tem sporu uspela z 20 % zahtevka (namesto petih dodatnih dni letnega dopusta ji je bil dosojen en dodatni dan), zato je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov tako pred sodiščem prve in druge stopnje kot pred revizijskim sodiščem. Obenem je do povrnitve 80% utemeljeno priglašenih stroškov upravičena tudi tožena stranka.

19. Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je za toženo stranko pravilno odmerilo prvostopenjsko sodišče. Ti stroški znašajo 199,91 EUR (odgovor na tožbo 200 točk, pripravljalna vloga 150 točk, skupno torej 350 točk oziroma 160,65 EUR, pavšal za materialne stroške v višini 2 % oziroma 3,21 EUR, 22 % DDV v višini 36,05 EUR). Enako znašajo tudi utemeljeno priglašeni stroški tožnice. Tožnica je tako iz naslova povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje upravičena do povrnitve 20 % tega zneska, kar znaša 39,98 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 80 % tega zneska, kar znaša 159, 92 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 119,94 EUR.

20. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški vsake od strank znašajo 139,99 EUR (pritožba oziroma odgovor na pritožbo 250 točk oziroma 114,75 EUR, 22 % DDV 25,24 EUR). Glede na uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 20 % tega zneska, kar znaša 27,99 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 80 %, kar znaša 111,99 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov je tožnica toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 84,00 EUR.

21. Utemeljeno priglašeni revizijski stroški tožnice znašajo 337,32 EUR (nagrada za predlog za dopustitev revizije 250 točk, nagrada za revizijo ob upoštevanju vračunavanja 50 % stroškov iz točke 15/7 OT 175 točk, oziroma skupno 425 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 255,00 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške v znesku 5,01 EUR, 22 % DDV v znesku 57,22 EUR in taksa za revizijo 20,00 EUR). Tožnica je upravičena do povrnitve 20 % tega zneska, kar znaša 67,46 EUR.

-------------------------------
¹ Sodbe v zadevah BECTU, C-173/99 z dne 26. 6. 2001; Merino Gomez, C-342/01 z dne 18. 3. 2014; Federatie Nederlandse Vakbeweging, C-134/05 z dne 6. 4. 2006 itd.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 301/2018
• VDSS Sodba Pdp 268/2020
• VDSS Sodba Pdp 420/2020