VSRS Sodba VIII Ips 149/2018


pomembnejša odločba

Jedro

Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. S tem je zakon določil referenčno obdobje, v katerem mora delodajalec opraviti izravnavo ur tako, da bo ob zaključku povprečna delovna obveznost znašala toliko ur, kot jih kot poln delovni čas določata zakon ali kolektivna pogodba. Za izravnavo ur s prenašanjem v naslednja referenčna obdobja v citiranih določbah ni podlage. Kljub temu je nasprotna udeleženka odredila koriščenje presežka ur v naslednjem referenčnem obdobju, saj do popolne izravnave znotraj referenčnih obdobij ni prišlo, zato je sodišče tako odrejene ure pravilno štelo za kompenzacijo.

Neenakomerna razporeditev delovnega časa pomeni, da je delovni čas v okviru šestmesečnega referenčnega obdobja v določenem časovnem obdobju lahko trajal več kot znaša redna (dnevna ali tedenska) delovna obveznost in v preostalem časovnem obdobju manj; moral pa se je v referenčnem šestmesečnem obdobju izravnati. Če so po koncu referenčnega obdobja ostale ure neizravnane, predstavljajo te ure delo preko polnega delovnega časa (nadure).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe predlagatelju povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.067,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec v obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 ni pravilno izvrševal 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS št. 56/2008 in naslednji) do članov predlagatelja, ki so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, s tem ko jim ni v celoti priznaval pravic iz dela preko polnega delovnega časa (I. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da članom predlagatelja za obdobje od 1. 1. 2010 do vključno 3. 5. 2013 prizna pravice iz dela preko polnega delovnega časa s priznanjem vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa kot nadurnega dela, s priznanjem pravice do dodatka v višini 30 % urne postavke osnovne plače za ure, ki so bile kompenzirane v obliki prostih ur in plačilom tega, ter s priznanjem pravice do plačila 130 % urne postavke osnovne plače za ure, ki niso bile kompenzirane v obliki prostih ur in tudi ne plačane, s plačilom tega (II. točka izreka). V ostalem delu (III. točka izreka) je predlog zavrglo. Revizijsko sodišče te odločitve ne povzema v celoti, ker je postala pravnomočna že pred sedaj izpodbijano sodbo.

2. Sodišče druge stopnje je v prejšnjem postopku pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka razveljavilo ter predlog v tem delu zavrglo s sklicevanjem na prvi in drugi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Postavilo se je na stališče, da sodno varstvo za zahtevek, ki ga uveljavlja predlagatelj, ni predvideno v kolektivnem delovnem sporu, pač pa gre za vprašanje, ki ga je možno rešiti le v individualnem delovnem sporu.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 215/2017 z dne 25. 10. 2017 sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu zahteva ugotovitev kršitve pravic oziroma obveznosti iz kolektivne pogodbe (45. člena KPJS) kot tudi naložitev nasprotnemu udeležencu, da izpolni obveznost. Zato stališče sodišča druge stopnje, da ne gre za kolektivni delovni spor, ker ni sporna niti višina dodatka za nadurno delo niti ni sporno, da bi nasprotni udeleženec članom predlagatelja za opravljeno nadurno delo priznaval manj kot 30 %-ni dodatek, ni bilo pravilno. Vrhovno sodišče je poudarilo, da gre za kršitev določb kolektivne pogodbe, če je nasprotni udeleženec v spornem obdobju ignoriral neenakomerno razporeditev delovnega časa, referenčno obdobje in omejitev polnega delovnega časa oziroma plačilo za presežne ure kot ure preko polnega delovnega časa (kar vse se je zatrjevalo v predlogu za odločitev v tem sporu). Zato je spor, ki ga je sprožil predlagatelj, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe in predstavlja kolektivni spor v smislu a) točke prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

4. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sodišče meša pojma dela preko polnega delovnega časa in neenakomerno razporejenega delovnega časa. Izpostavlja pravno podlago za odreditev dela preko polnega delovnega časa, za neenakomerno prerazporeditev delovnega časa ter podaja stališča o tem, kako se koristijo ure, ki so preko polnega delovnega časa upoštevane znotraj referenčnega obdobja in tiste, ki v referenčnem obdobju niso izkoriščene. Meni, da je te ure možno prenašati v naslednja referenčna obdobja in da ure, ki so bile v posameznem mesecu znotraj referenčnega obdobja prerazporejene, ne štejejo za delo preko polnega delovnega časa oziroma za nadure, za katere bi delavcem pripadal dodatek v višini 30%. Sodišču druge stopnje očita, da je kot nadure priznalo vse ure preko polnega delovnega časa, tudi tiste, ki so se izravnale znotraj referenčnega obdobja.

6. Predlagatelj v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Predlagatelj je v tem kolektivnem delovnem sporu zahteval ugotovitev kršitve pravic oziroma obveznosti iz kolektivne pogodbe (45. člena KPJS) kot tudi, naj sodišče nasprotnemu udeležencu naloži, da izpolni obveznost. Po 45. členu KPJS znaša višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Ta dodatek se obračunava za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Kot je bilo določeno v šestem odstavku 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002 in naslednji), je lahko zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov delovni čas neenakomerno razporejen, pri čemer pri neenakomerni razporeditvi (ter tudi začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa) delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Z 12. 4. 2013 je pričel veljati novi ZDR-1 (Ur. l. RS št. 21/2013)¹, ki v šestem odstavku 148. člena določa enako. Nadalje ZDR v sedmem odstavku 147. člena (ZDR-1 pa v sedmem odstavku 148. člena) določa, da se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. S tem je zakon določil referenčno obdobje², v katerem mora delodajalec opraviti izravnavo ur tako, da bo ob zaključku povprečna delovna obveznost znašala toliko ur, kot jih kot poln delovni čas v skladu s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZDR (143. člena ZDR-1) določata zakon ali kolektivna pogodba. Za izravnavo ur s prenašanjem v naslednja referenčna obdobja v citiranih določbah ni podlage. Kljub temu je nasprotna udeleženka odredila koriščenje presežka ur v naslednjem referenčnem obdobju, saj do popolne izravnave znotraj referenčnih obdobij ni prišlo. Zato je sodišče tako odrejene ure pravilno štelo za kompenzacijo.

10. Revizijski očitek, da sta sodišči odločili v nasprotju z določbami ZDR-1 in KPJS o neenakomerni razporeditvi delovnega časa, ni utemeljen. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi sodišči mešali pojma neenakomerne razporeditve delovnega časa in dela preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil delovni čas pri nasprotnem udeležencu neenakomerno razporejen in da je bilo v spornem obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 določeno šestmesečno referenčno obdobje za izravnavo opravljenih ur. To pomeni, da je delovni čas v okviru šestmesečnega referenčnega obdobja v določenem časovnem obdobju lahko trajal več kot znaša redna (dnevna ali tedenska) delovna obveznost in v preostalem časovnem obdobju manj; moral pa se je v referenčnem šestmesečnem obdobju izravnati. Če so po koncu referenčnega obdobja ostale ure neizravnane, predstavljajo te ure delo preko polnega delovnega časa (nadure).

11. Pravilno je stališče revizije, da ure, ki so bile opravljene v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa in so bile znotraj referenčnega obdobja izravnane, ne predstavljajo dela preko polnega delovnega časa, tudi če so v posameznem obdobju znotraj referenčnega obdobja presegale redno dnevno ali tedensko delovno obveznost (ker so se izravnale z obdobjem, ko je bilo opravljeno število ur nižje, kot je znašala redna dnevna ali tedenska delovna obveznost). Kot delo preko polnega delovnega časa se štejejo le tiste ure, ki jih ni bilo mogoče izravnati po koncu posameznega referenčnega obdobja. Le za te ure je nasprotna udeleženka dolžna delavcem priznati dodatek v višini 30%, če so bile kompenzirane v razmerju 1:1, oziroma nadomestilo v višini 130%, če niso bile.

12. Tako sta odločili tudi sodišči druge in prve stopnje. Zatrjevanje revizije, da sodišče tudi ure, ki so bile znotraj referenčnega obdobja opravljene preko redne delovne obveznosti – in kasneje izravnane – šteje za delo preko polnega delovnega časa, je zavajajoče. Sodišči nista odločili tako in ur, ki so se izravnale znotraj referenčnega obdobja, nista šteli za delo preko polnega delovnega časa. Iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se odločitev nanaša le na tiste ure, ki po koncu referenčnega obdobja niso bile izravnane. Le ure, ki so ob koncu referenčnega obdobja ostale neizravnane (presežne), predstavljajo nadure in le za te ure sta sodišči naložili nasprotnemu udeležencu, da jih prizna kot delo preko polnega delovnega časa in jih plača z ustreznim dodatkom – če se delodajalec in delavec dogovorita za kompenzacijo v obliki prostih ur (v razmerju 1:1), z dodatkom v višini 30%, sicer pa v višini 130%. Odločitev je v skladu s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 in VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017 in nenazadnje tudi s stališčem, ki ga nasprotna udeleženka zastopa v reviziji.

13. Do drugih, nekaterih tudi dokaj nejasnih stališč, ki jih še izpostavlja revizija (npr. v zvezi s preračunavanjem in normiranjem ur, obračunom plač itd.), se vrhovno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev v tem kolektivnem delovnem sporu niso relevantna.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Nasprotna udeleženka z revizijo ni uspela, zato mora predlagatelju v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.067,10 EUR (1.875 točk za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in 22% DDV).

-------------------------------
¹ Sporno v tem sporu je obdobje od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013, zato prideta v poštev oba zakona.
² Smisel referenčnih obdobij je ravno v izravnavi ur, ki so bile prerazporejene, znotraj tega obdobja.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 159/2018
• VDSS Sodba Pdp 874/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 961/2018