<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba II Cpg 312/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CPG.312.2018

Evidenčna številka:VSL00013063
Datum odločbe:29.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - vrednost podedovanega premoženja - ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja - razlaga odvetniške tarife - prehod zapuščine na dediča - višina vrednosti v trenutku zapustnikove smrti - rs kot prevzemnica zapuščine - zakonske zamudne obresti - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja

Jedro

Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove nastane v času smrti zapustnika. Trenutek smrti je zato tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja. Kolikšen je obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove, je mogoče ugotoviti le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino zapustnikovih dolgov v trenutku smrti, kasnejše spremembe na eni (npr. povečanje dolga) ali drugi strani (npr. znižanje vrednosti zapuščine) ne vplivajo na omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vse navedeno velja tudi za Republiko Slovenijo kot prevzemnico zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati še znesek 82,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2015 dalje do plačila;

- v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 306,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 417,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 410,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, t. j. za znesek 82,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2015 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 223,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Dne 15.10.2004 je pri tožeči stranki pokojna A. A. kupila na obroke računalnik v vrednosti 583,79 EUR (pogodba o prodaji na obroke v prilogi A4 spisa). Pokojna je umrla dne 11.12.2004 (smrtovnica v prilogi A14 spisa). Iz naslova neplačanih obrokov in nateklih obresti po zadevni pogodbi o prodaji na obroke tožeča stranka od tožene, kot prevzemnice zapuščine po pokojni A. A. (9. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, ZD)) in torej njene univerzalne pravne naslednice (sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. D 634/2011 z dne 8.3.2013 v prilogi A2 spisa)1, v predmetni zadevi zahteva znesek 493,17 EUR (kapitalizirana glavnica) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (29.10.2015) dalje do plačila. Tožena stranka je podala ugovor omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove v smislu 1. odstavka 142. člena ZD, saj je iz naslova terjatve do K. d.d., ki je predstavljala edino premoženje po pokojni (priloga A2 spisa), prejela dne 29.8.2013 zgolj znesek 410,25 EUR (prilogi B1 in B2 spisa).

7. Sodišče prve stopnje je navedenemu ugovoru tožene stranke sledilo in tožbeni zahtevek nad zneskom 410,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2015 dalje do plačila, to je za znesek 82,92 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe), pri tem pa je, kot to v pritožbi utemeljeno izpostavlja tožeča stranka, zmotno uporabilo materialno pravo. Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD), pri čemer dedič odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim ne samo podedovanim premoženjem.2 Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove nastane v času smrti zapustnika (142. in 132. člen ZD). Trenutek smrti je zato tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja. Kolikšen je obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove, je mogoče ugotoviti le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino zapustnikovih dolgov v trenutku smrti, kasnejše spremembe na eni (npr. povečanje dolga) ali drugi strani (npr. znižanje vrednosti zapuščine) ne vplivajo na omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.3 Vse navedeno velja tudi za Republiko Slovenijo kot prevzemnico zapuščine.4 Tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme5, pa ni postavila trditev ne o vrednosti zapustničinega premoženja, ne o stanju zapustničinih dolgov na dan zapustničine smrti, in ni za ta trenutek predložila oziroma predlagala nobenih dokazov. Njene trditve o tem, koliko je za zadevno terjatev do K. d.d. dejansko prejela v letu 2013 (torej skoraj 9 let po zapustničini smrti), pa so glede na zgoraj pojasnjeno pravno povsem nepomembne.

8. Ker torej tožena stranka v utemeljitev svojega ugovora omejitve odgovornosti za zapustničine dolgove ni podala ustreznih trditev in ne predlagala relevantnih dokazov za ključni trenutek, to je trenutek zapustničine smrti, je utemeljen zahtevek tožeče stranke tudi za znesek 82,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2015 dalje do plačila. Da bi tožeča stranka karkoli od vtoževanega že prejela, tožena stranka ni uspela dokazati.6 Znesek 82,92 EUR (kapitalizirana glavnica) predstavlja del neplačanih obrokov ter pripadajoče zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih obrokov do 4.5.2013 (obračun zakonskih zamudnih obresti v prilogi A5 spisa). Tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo ugovarjala niti višini posameznih neplačanih obrokov, niti datumom zapadlosti posameznih obrokov ter posledično tudi ne teku zakonskih zamudnih obresti (2. odstavek 214. člena ZPP). Do zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obrokov (od zapadlosti posameznega obroka do 4.5.2013) je tožeča stranka upravičena tako na podlagi 8. člena pogodbe o prodaji na obroke (priloga A4 spisa), kot tudi na podlagi 378. v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ), do zakonskih zamudnih obresti od kapitalizirane glavnice (82,92 EUR) pa je upravičena na podlagi 381. člena OZ, in sicer od dneva vložitve tožbe, to je od 29.10.2015 dalje do plačila.

9. Po vsem pojasnjenem je tako sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora omejitve odgovornosti tožene stranke za zapustničine dolgove zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ter 1. odstavek 351. člena ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o tožbenem zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Po ugoditvi njeni pritožbi je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške prvostopenjskega postopka tožeče stranke odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika, Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15, OT) in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1). Pritožbeno sodišče ji je priznalo 200 odvetniških točk za tožbo (tar. št. 18 OT), 200 odvetniških točk za 1. pripravljalno vlogo (tar. št. 19 OT), materialne stroške v višini 2% skupne vrednosti storitev (11. člen OT), 22% DDV in sodno takso v višini 78,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko (1. alineja 1. točke tar. št. 39 OT) ter za obvestilo stranki (4. točka tar. št. 39 OT), saj ne gre za samostojna opravila, pač pa za opravila, zajeta v sestavah vlog.7 Skupno tako stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 306,47 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.

11. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 22.8.2016 sklenilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 31.5.2016 pridrži za končno odločbo. O teh stroških sodišče prve stopnje ni odločalo. Tožeča stranka je s svojo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 31.5.2016 uspela, njen uspeh v povezavi s predmetno sodbo pritožbenega sodišča pa je bil popoln, zato ji mora tožena stranka povrnit njene potrebne pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP), in sicer nagrado za pritožbo po tar. št. 21 OT v znesku 114,75 EUR, materialne stroške v višini 2% vrednosti storitve (11. člen OT), 22% DDV in sodno takso v višini 78,00 EUR, kar skupaj znaša 220,80 EUR.

12. Ker je tožeča stranka v celoti uspela tudi s predmetno pritožbo (t. j. pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 11.1.2018), ji mora tožena stranka povrnit tudi potrebne stroške za to pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP), in sicer nagrado za pritožbo po tar. št. 21 OT v znesku 114,75 EUR, materialne stroške v višini 2% vrednosti storitve (11. člen OT), 22% DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 54,00 EUR, kar skupaj znaša 196,80 EUR.

13. Skupno znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke, ki ji jih je tožena dolžna povrniti, 417,60 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 31.5.2016 ter odgovora na pritožbo tožeče stranke zoper zadevno sodbo sodišča prve stopnje ( z dne 11.1.2018), saj odgovora na pritožbi nista doprinesla k boljši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

-------------------------------
1 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 769/2010 z dne 17.11.2010.
2 Npr. sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Ip 386/2010 z dne 23.9.2010.
3 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3441/2014 z dne 11.2.2015, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 690/2003 z dne 13.1.2005 ter Š. Cirer, Merila za presojo utemeljenosti ugovora dediča dolžnika v izvršilnem postopku, Pravna praksa, letnik 2010, številka 33, str. 11.
4 Sklep višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ip 2190/2012 z dne 14.6.2012.
5 Npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Ip 1212/2014 z dne 7.4.2015, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4587/2008 z dne 21.4.2009 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3441/2014 z dne 11.2.2015.
6 Točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti, pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP ter npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 610/2012 z dne 30.5.2013).
7 Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je Odvetniška tarifa podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o Odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka Odvetniška tarifa obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v uradnem listu, ni dolžno upoštevati niti sodišče, niti drug državni organ (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 345/3005 z dne 13.4.2006, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 7506/2006 z dne 14.2.2007 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 296/2016 z dne 23.6.2016).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 9, 132, 142, 142/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 378, 381
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14, 214, 214/2, 351, 351/1, 358, 358-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMjI1