<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 125/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.125.2014

Evidenčna številka:VSL0079832
Datum odločbe:09.05.2014
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:prosta presoja dokazov - dokazna ocena - izpovedi prič - nasprotujoče si izpovedbe prič - dokaz z izvedencem - razveljavitev oporoke - oporočna sposobnost

Jedro

Ni pravila, ki bi zapovedovalo, da je sposobnost za razsojanje mogoče ugotavljati le z izvedencem.

Videti je, da sodišče verjame izpovedim vseh prič, kar deluje nelogično, saj si izpovedi precej nasprotujejo. Zakaj jim verjame, pa ni mogoče preizkusiti. Takšna dokazna ocena je pomanjkljiva in ne ustreza kriterijem iz 8. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi zoper odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v II., III., in IV. točki izpodbijane sodbe, se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (glede odločitve, vsebovane v I. točki izreka izpodbijane sodbe) pa se pritožba zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta oporoki, ki ju je 11. 6. 2008 in 15. 6. 2008 napravil zapustnik H. B., neveljavni. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev zgoraj navedenih oporok. Sodišče je še odločilo, da morata tožnika v 15 dneh prvi in drugi toženki povrniti 42,00 EUR pravdnih stroškov, preostalim tožencem pa 1.297,95 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožnika navajata, da sodišče ni izvedlo ključnega dokaza – pri DURS ni pridobilo potrdila oziroma listine, ki jo je zapustnik priložil svoji pritožbi zoper odločbo Davčne izpostave št. 41600–33–135/98-1B z 8. 5. 1998. Tožeča stranka je neizvedbo dokaza grajala v smislu določbe 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče v obrazložitvi sodbe ne navede razlogov, zakaj dokaza ni izvedlo. Pri tem se sodišče ne more sklicevati na mnenje izvedenca. Tožnika sta izkazala, da sta potrdilo poskušala pridobiti sama, pa jima ga Davčna uprava ni hotela predložiti zaradi varstva zaupnih podatkov.

Pritožnika grajata izvedensko mnenje prof. dr. V. F. R. kot nestrokovno in nepopolno. Izvedenec bi moral proučiti vso razpoložljivo dokumentacijo in gradivo, tako pa se do izjav prič, ki so relativno skladno opisale duševno stanje pokojnega sploh ne opredeli. Pisnega gradiva, ki ga je v spis predložila tožeča stranka, ni proučil. Pritožnika opozarjata, da sta v spis vložila tudi mnenje drugega izvedenca dr. M. V., ki je prišel glede duševnega stanja zapustnika do drugačnih zaključkov. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, pa bi moralo postaviti novega izvedenca.

Pritožnika še opozarjata, da so številne priče v tem postopku izpovedale, da je bil pokojni nenavaden, paranoiden, moten, da je imel potrdilo, da je neprišteven, zaradi česar bi moralo sodišče podvomiti v pravilnost in strokovnost ravnanja izvedenca dr. V. F. R.. V postopku je bilo tudi večkrat izpostavljeno, da pokojni ni hotel iti k psihiatru in se udeležiti psihiatričnega zdravljenja. Sodišče bi moralo od izvedenca zahtevati, da se opredeli do izpovedi, da se je zapustnik vsakodnevno vdajal alkoholu, ponoči kričal in vpil, redno menjeval ključavnice na vratih in haluciniral. Da obnašanje zapustnika ni bilo v mejah normale, kažejo tudi podatki kazenske sodbe, s katero je bil obsojen.

3. Pritožba je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek, ki temelji na določbah 59. ali 60. člena v zvezi z 61. členom Zakona o dedovanju (ZD) je oblikovalen. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek (odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe) je torej pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo tožnikov v tem obsegu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

6. Utemeljena pa je pritožba glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev oporok(e).

7. Sodišče prve stopnje je glede tega dela odločitve, kot utemeljeno opozarjata pritožnika, napravilo nekaj napak v dokaznem postopku. Prva je ta, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič, pa tudi nekaterih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer povzame, da so nekatere izmed prič zapustnika ocenile kot alkoholika, ki je bil od upokojitve dalje praktično vsak dan alkoholiziran, ki je imel nočne more, ki je bil zelo zanemarjen; izpovedale, da je imel ves čas občutek, da ga hoče nekdo ubiti, zato je menjal ključavnice na vratih, da je ponoči kričal, bil nepredvidljiv in tudi nekoliko moten... (stran 14 in 15 izpodbijane sodbe); druga skupina prič pa ga je ocenila kot dobrovoljnega, dobrosrčnega in odkritega človeka s težavami v družini. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ne pojasni, katerim od opisanih izpovedi verjame in zakaj, ampak le zapiše, da „...ne upošteva zgolj izjav tistih prič, na katere se sklicujeta tožnika v pripravljalni vlogi...“ (stran 16 izpodbijane sodbe). Takšna dokazna ocena je pomanjkljiva in ne ustreza kriterijem iz 8. člena ZPP. Videti je, da sodišče verjame izpovedim obeh skupin prič (kar deluje nelogično, saj si izpovedi precej nasprotujejo), zakaj jim verjame, pa ni mogoče preizkusiti.

8. Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi, ki mora biti preverljivo obrazložena (1), nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka (2).

9. Ker sodišče ni napravilo dokazne ocene izpovedi prič (ta mora biti v zadevi, kot je obravnavana, v obliki delovne dokazne ocene storjena celo pred obrazložitvijo sodbe oz. ob oblikovanju vprašanj izvedencu, saj sicer dokaza z izvedencem ni mogoče kvalitetno izvesti), je tudi dokaz z izvedencem psihiatrom izvedlo nepopolno (3). Dokaz z izvedencem se je v tej zadevi reduciral na ugotovitev, ali se je zapustnik psihiatrično zdravil. Za tak zaključek sodišču niti ni treba postavljati izvedenca psihiatra, to lahko s pregledom zdravstvene dokumentacije ugotovi samo. Da bi bilo mogoče korektno in konkretno obravnavati tožbene trditve, bi moralo sodišče pred postavitvijo izvedenca psihiatra opraviti delovno analizo in dokazno oceno izpovedi prič, nato pa izvedenca vprašati, kako na oceno duševnega stanja zapustnika oz. njegove sposobnosti za razsojanje, vplivajo ugotovitve, ki jim sodišče prve stopnje verjame. Apriorno stališče, da oseba, če zanjo ni podatkov o psihiatričnem zdravljenju, ni mogla biti nesposobna za razsojanje, je napačno.

10. Napačno je tudi izhodišče izpodbijane sodbe, da ima dokaz z izvedencem drugačno/večjo vrednost od ostalih dokazov. Upoštevaje načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišče pri presoji dokazov ni vezano na dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu. Ni pravila, ki bi zapovedovalo, da je sposobnost za razsojanje mogoče ugotavljati le z izvedencem (4).

11. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem izvedbe predlaganega dokaza s pridobitvijo priloge, ki naj bi jo zapustnik priložil svoji pritožbi zoper odločbo Davčne izpostave. V tem delu sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, zakaj dokaza ni izvedlo. Prepis stališča izvedenca (ki ne more namesto sodišča opraviti dokazne ocene, poleg tega pa se ne nanaša na predlagani dokaz, ampak na samo pritožbo, ki ji je bil tak dokaz po tožbenih trditvah priložen) o tem, pa predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna.

12. Ker dokazni postopek in dokazna ocena v izpodbijani sodbi ne ustrezata kriterijem iz 8. člena ZPP in ker je bila z neizvedbo dokaza zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev višjega sodišča temelji na določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Zagrešene kršitve določb pravdnega postopka so takšne narave in obsega, da jih višje sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagani dokaz s poizvedbami pri Davčni upravi, opraviti bo moralo dokazno oceno izpovedi prič, in izvedencu naložiti, da izvedensko mnenje dopolni z oceno tistih okoliščin, ki jih bo sodišče ugotovilo na podlagi vsebinsko polne dokazne ocene izpovedi prič, torej s pojasnilom, kako te ugotovitve vplivajo na presojo zapustnikove sposobnosti za razsojanje v trenutku sestave oporoke (5). Ko bo sodišče dokazni postopek tako dopolnilo, bo šele lahko odločilo o tožbenem zahtevku in po metodoloških napotkih, ki jih vsebuje 8. člen ZPP, obrazložilo svojo odločitev.

14. Sodišče prve stopnje se bo moralo tudi opredeliti do predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra, ki ga je podala tožeča stranka. Višje sodišče opozarja, da stranka seveda nima aprirorne pravice do izvedbe dokaza z drugim izvedencem, a sodišče mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali morda gre za situacijo, ki takšno postavitev utemeljuje (6), se do predloga opredeliti in svoje stališče obrazložiti.

15. Ker je višje sodišče sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno odločbo. Takšna odločitev temelji na določbi 4. v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) To pomeni strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom in navedbo dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Skrbnost dokazne ocene nalaga navedbo kriterijev prepričljivosti.

(2) Prim. Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 91 – 93.

(3) Kakovost izvedenčevih odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, ki mu jih sodišče postavi. Za učinkovitost postopka je zelo pomembno, kako sodišče usmeri delo izvedenca. Podrobneje: Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 493.

(4) Prim. npr.: odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2006 z 9. 7. 2008.

(5) Seveda v primeru, če bo iz izvedenih dokazov izluščilo, da obstajajo okoliščine, ki terjajo psihiatrično presojo.

(6) O tem: Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 503 - 505.


Zveza:

ZPP člen 8.
ZD člen 59, 61.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxNDQw