<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep in vmesna sodba in delna sodba V Cpg 1400/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:.A

Evidenčna številka:VSL0085151
Datum odločbe:09.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO DRUŽB
Institut:prekinitev postopka - izbrisana družba - nadaljevanje postopka zoper družbenika - kršitev avtorske pravice namenoma ali iz hude malomarnosti - povrnitev škode - civilna kazen - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - kršitev avtorske pravice

Jedro

V sodni praksi je bilo že jasno izraženo stališče, da za zadostitev zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz drugega odstavka 394. člena ZGD (sedaj drugi odstavek 425. člena ZGD-1) zadošča že tožnikov predlog sodišču, da družbenika izbrisane družbe povabi v postopek. Na kakšen način to stori, ni toliko pomembno. Bistveno je, da v tej smeri aktivno ravna in da nadaljevanje postopka zoper konkretnega družbenika predlaga oziroma zahteva znotraj enoletnega (sedaj dvoletnega) prekluzivnega roka.

Sodišče mora v postopku odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova civilne kazni ugotoviti le, da je šlo za kršitelja, ki mu je mogoče očitati višjo stopnja krivde in sicer mora ta ravnati s stopnjo naklepa (namerno ravnanje) ali hude malomarnosti. Če ugotovi, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 168. člena ZASP mora odločiti le še o višini civilne kazni. Določba četrtega odstavka 168. člena ZASP pa sodišču daje podlago za presojo glede na določen zakonski razpon izrekanja civilne kazni.

V sodni praksi je bilo že izoblikovano stališče, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tedaj dalje, ko je bila opozorjena na kršitev avtorskih pravic, pozvana k prenehanju kršitev in je bila opozorjena na možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper IV. točko izreka se deloma ugodi in se izpodbijana sodba deloma spremeni tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen tudi glede zneska 23.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 11.950,00 EUR od 25. 12. 2008 do 3. 11. 2010.

III. V preostalem, nespremenjenem delu IV. točke izreka se pritožba tožeče stranke zavrne in izpodbijana sodba v navedenem delu potrdi.

IV. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v III. točki izreka potrdi.

V. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Odločba sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko M. d. o. o. (v nadaljevanju: prvo tožena stranka) s tožbenim zahtevkom s katerim je tožeča stranka predlagala, da se ji prepove objava člankov, delov člankov, fotografij ali delov fotografij v elektronski publikaciji L. URL: http://...com/ ali katerem drugem mediju in sicer za fotografije in članke objavljene v navedeni elektronski publikaciji, kot je po (arabskih) številkah navedeno v II. točki izreka prvostopenjske sodbe in, da ji prvo tožena stranka nerazdelno z drugo toženo stranko plača 88.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo (celotna II. točka izreka).

2. O tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženo stranko A. A. (v nadaljevanju: drugo tožena stranka), za plačilo 88.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje do plačila, pa je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo (o delu zahtevka), torej, da je njen tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen glede 11.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka).

3. Z delno sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko, da ji je dolžna plačati 76.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 11.950,00 EUR od 25. 12. 2008 od 3. 11. 2010 v petnajstih dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

4. Izrek o stroških je pridržalo za končno odločbo (V. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke

5. Tožeča stranka se je pritožila zoper II in IV točko izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu „razveljavi“ ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

6. Pritožbeni razlogi se nanašajo na zavrženje tožbe zoper prvo toženo stranko in na odločitev sodišča prve stopnje o (ne)utemeljenosti zahtevka zoper drugo toženo stranko glede civilne kazni in zakonskih zamudnih obresti.

7. Bistveni pritožbeni razlog glede zavrženja tožbe zoper prvo toženo stranko je, da je bila slednja izbrisana iz sodnega registra 25. 4. 2016 po skrajšanem postopku. Neporavnane obveznosti družbe sta prevzela družbenika B. B. in C. C.. Tožeča stranka je 14. 9. 2016 o izbrisu obvestila sodišče in predlagala, da pravdo nadaljuje s pravnima naslednikoma izbrisane pravne osebe. Ni se strinjala z odločitvijo sodišča, da z navedenim predlogom tožeča stranka ni zadostila zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz drugega odstavka 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Ker so nastopile okoliščine iz prvega odstavka 205. člena ZPP, bi sodišče moralo postopek obligatorno prekiniti. Način uveljavljanja upnikove terjatve do družbenikov izbrisanega dolžnika, ni posebej predpisan. Upniki lahko tudi predlagajo sodišču, da povabi družbenike v pravdo in ni nujno, da bi morali pri tem posameznega družbenika tudi posebej terjati za sporno terjatev.

8. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj materialnopravnega upravičenja do prvo tožene stranke, kot je tudi izkazala okoliščine na podlagi katerih je morebitna obveznost prvo tožene stranke po njenem izbrisu prešla na novo toženo stranko.

9. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom tožeče stranke zoper drugo toženo stranko glede civilne kazni. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je drugo tožena stranka kršila pravico tožeče stranke namerno, drugo tožena stranka pa s kršenjem ni prenehala tudi po več opozorilih. Takšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje, to je zaslišanja prič, predvsem D. D., E. E. in G. G. Zato so podane okoliščine, ki utemeljujejo naložitev civilne kazni v zahtevani višini celotnega 200 % povečanja nadomestila za kršenje njenih avtorskih pravic. Pravna podlaga zahtevka glede civilne kazni je drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP).

10. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba drugo tožene stranke

11. Drugo tožena stranka se je pritožila zoper III. točko izreka in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tudi del zahtevka, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko ugodilo po podlagi glede 11.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 dalje do plačila (celotna točka III izreka – (delno) vmesna sodba).

12. Pritožbeni razlogi v glavnem delu predstavljajo ponavljanje pritožbenih razlogov iz pritožbenega postopka, ki je tekel med istima pravdnima strankama v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št IV Pg 4828/2010 (kršitev avtorskih pravic tožeče stranke s prepovednim zahtevkom), ki je bil končan s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 557/2013 z dne 16.12.2015. Zato jih sodišče druge stopnje niti ne povzema.

13. Kar se tiče nasprotovanja razlogom v izpodbijani sodbi glede naklepnega ravnanja drugo tožene stranke pa je izpostavila, da bi bilo možno o tem govoriti izključno tedaj, če bi se tekom postopka dokazalo, da je druga tožena stranka naročala, da se morajo kopirati objave tožeče stranke, in bi morala imeti že takrat namen, da se s takšnim ravnanjem tožeči stranki povzroča škoda. Dokazni postopek pa ni potrdil, da naj bi drugo tožena stranka ravnala naklepno in tožbene navedbe sploh nikoli niso šle v smeri odgovornosti drugo tožene stranke na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Odškodninski zahtevek ne more biti identičen licenčnini ali uporabnini in je bil zato tožbeni zahtevek tudi po višini neupravičeno uveljavljan. Tožeča stranka sploh ni z ničemer izkazala, da bi ji kakšna škoda sploh nastala. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj pri objavah ne bi šlo za informacije javnega značaja. Ne glede na to, da gre za specifične vsebine, gre vseeno za informacije o javnih osebnostih, za katere je del javnosti nedvomno zainteresirana. Drugo tožena stranka je uveljavljala tudi absolutno bistveno postopkovno kršitev, češ da izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti.

14. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke

15. Pritožba tožeče stranke je v celoti utemeljena glede prvo tožene stranke (II. točka izreka) in deloma glede drugo tožene stranke (IV točka izreka).

O zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko

16. Sodišče prve stopnje je o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko odločilo 13. 10. 2016. Prvo tožena stranka je bila izbrisana iz sodnega registra 25. 4. 2016 po skrajšanem postopku (sporočilo tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016, red. št. 23 s prilogo C1, izpisek iz sodnega registra za družbo M. d. o. o.). Ker je družba prenehala (pred zaključkom glavne obravnave) bi moralo sodišče prve stopnje postopek po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP prekiniti. Vloga z dne 14. 9. 2016, s katero je tožeča stranka obvestila sodišče o izbrisu prvo tožene stranke, je pravočasna, saj je bila vložena v okviru dvoletnega prekluzivnega roka v skladu z drugim odstavkom 425. člena ZGD-1.

17. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 80. člena ZPP. Glede na opisane okoliščine je tožeča stranka pravočasno predlagala nadaljevanje postopka z družbenikoma izbrisane družbe, ki sta prevzela obveznost plačila morebitnih terjatev izbrisane družbe po tretjem odstavku 425. člena ZGD-1. Zato je sodišče prve stopnje, ko je tožbo zoper prvo toženo stranko zavrglo, napačno uporabilo peti odstavek 81. člena ZPP. Ne drži namreč, da so nastopila takšne pomanjkljivosti, ki onemogočajo nadaljnjo pravdo.

18. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej postopek prekiniti, potem pa bi moralo v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP pozvati družbenika izbrisane družbe, da nadaljujeta postopek. V sodni praksi je bilo namreč že jasno izraženo stališče, da za zadostitev zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz drugega odstavka 394. člena ZGD (sedaj drugi odstavek 425. člena ZGD-1) zadošča že tožnikov predlog sodišču, da družbenika izbrisane družbe povabi v postopek. Na kakšen način to stori, ni toliko pomembno. Bistveno je, da v tej smeri aktivno ravna in da nadaljevanje postopka zoper konkretnega družbenika predlaga oziroma zahteva znotraj enoletnega (sedaj dvoletnega) prekluzivnega roka.(1) Podana je torej uveljavljana bistvena kršitev določb 81., 205. in 208. člena ZPP, ki so prerasle v absolutno bistveno postopkovno kršitev, saj je njihova napačna uporaba vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijani sklep, ki se nanaša na prvo toženo stranko ugodilo in ga razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

19. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje naprej prekiniti postopek po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP in nato pozvati družbenika izbrisane družbe naj prevzameta postopek po prvem odstavku 208. člena ZPP. Nato bo izdalo sklep o nadaljevanju postopka po četrtem odstavku 208. člena ZPP in, ko bodo roki znova začeli teči o zadevi ponovno odločilo.

O delni zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko

20. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko za znesek 76.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.2008 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 11.950,00 EUR od 25.12.2008 do 3.11.20110. Tožeča stranka je uveljavljala kršitev za 212 objav člankov in fotografij. Sodišče je ugotovilo kršitev 37 člankov in 90 fotografij, od tega 16 playboyevih (objava fotografij pod št. zahtevkov 1 do 10, 11 do 15 in 161 in 74 ostalih, točka 57 obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je po podlagi tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko utemeljen le za znesek nadomestila v višini 11.950,00 EUR. Do tega izračuna je prišlo na podlagi pravnomočno ugotovljenih kršitev v postopku, ki je bil končan s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Pg 4828/2010 potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 557/2013. Znesek nadomestila je bil izračunan za 37 kršitev člankov (x 50,00 EUR = 1.850,00 EUR), 16 playbojevih fotografij (x 400,00 EUR = 6.400,00 EUR) in 74 ostalih fotografij (x 50,00 EUR, kar je 3.700,00 EUR), ali skupaj brez civilne kazni 11.950,00 EUR. Pri tem se je postavilo na zmotno materialno pravno stališče, da tožeči stranki že načeloma ni mogoče prisoditi civilne kazni. Tožeča stranka je namreč zahtevala plačilo nadomestila in 200 % civilne kazni, kar za vse pravnomočno ugotovljene kršitve znaša 35.850,00 EUR. Razlika med zneskoma 35.850,00 EUR (civilna kazen in nadomestilo) in 11.950,00 EUR (nadomestilo) znaša torej 23.900,00 EUR (200% civilna kazen).

21. Sodišče je opredelilo drugo toženo stranko kot odgovorno urednico in ocenilo, da je glede njene odškodninske odgovornosti mogoče smiselno uporabiti le 147. člen OZ. Zato posledično ni mogoče uporabiti določbe 168. člena ZASP o civilni kazni. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno. Tožeča stranka je namreč uveljavljala iz naslova kršitve avtorske pravice plačilo nadomestila in civilne kazni na podlagi 168. člena ZASP. Tožeča stranka je kot upravičenec na podlagi 164. člena ZASP zahtevala od prvo in drugo tožene stranke kot kršiteljev njenih avtorskih pravic povrnitev škode. ZASP v drugem in tretjem odstavku 168. člena le olajšuje položaj tožeče stranke kot imetnika avtorske pravice pri dokazovanju o višini škode v posledici nezakonitega posega v njen avtorskopravno varovani položaj.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugo tožena stranka kršila avtorsko pravico tožeče stranke. Zato je bistvena za odločitev le še ugotovitev, ali je bila ta kršena namenoma ali iz hude malomarnosti (tretji odstavek 168. člena ZASP), ne glede na to, ali je zaradi kršitve tožeča stranka pretrpela kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Zato ni mogoče slediti materialno pravnemu stališču, da ker je sodišča prve stopnje za očitek drugo toženi stranki o namenoma povzročeni škodi uporabilo drugi odstavek 147. člena OZ, ta izključuje tretji odstavek 168. člena ZASP o civilni kazni. Določba 147. člena OZ sodi med splošne določbe o povzročitvi škode in ureja eno od oblik odgovornosti za drugega. Tudi po prvem odstavku 168. člena ZASP veljajo za vse kršitve po tem zakonu splošna pravila o odškodninski odgovornosti, pri čemer velja še posebna ureditev v naslednjih odstavkih 168. člena ZASP.

23. Sodišče mora namreč v postopku odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova civilne kazni ugotoviti le, da je šlo za kršitelja, ki mu je mogoče očitati višjo stopnja krivde in sicer mora ta ravnati s stopnjo naklepa (namerno ravnanje) ali hude malomarnosti. Če ugotovi, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 168. člena ZASP mora odločiti le še o višini civilne kazni. Določba četrtega odstavka 168. člena ZASP pa sodišču daje podlago za presojo glede na določen zakonski razpon izrekanja civilne kazni.

24. Sodišče prve stopnje je v točki 55 na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je šlo za naklepno ravnanje drugo tožene stranke (točke 59 do vključno 65). Na podlagi vseh zaslišanih prič je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravni zaključek, da je bilo ravnanje drugo tožene stranke naklepno. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z izvedeno dokazno oceno, kar bo pojasnjeno tudi pri odgovoru na pritožbene razloge drugo tožene stranke.

25. Sodišče druge stopnje se je pri odločitvi o spremembi izpodbijane sodbe zoper drugo toženo stranko (IV. točka izreka) v okviru ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi izpovedi zaslišanjih prič, zakonitega zastopnika tožeče stranke in drugo tožene stranke oprlo na pravilno izvedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je bilo mogoče materialno pravno umestiti v naklepno ravnanje drugo tožene stranke pri kršitvi avtorskih pravic tožeče stranke. Dejansko stanje je bilo torej pravilno ugotovljeno, zmotno pa je bila uporabljen tretji odstavek 168. člena ZASP.

26. Sodišče druge stopnje je zato sodbo v izpodbijanem delu (glede zneska 23.900,00 EUR) spremenilo tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko po podlagi utemeljen tudi glede navedenega zneska (peta alineja 358. člena ZPP).

O zakonskih zamudnih obrestih

27. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (točka 66) razložilo svoje stališče glede teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je obresti priznalo od vložitve tožbe dalje, ko je bila tožena stranka seznanjena s celotnim obsegom kršitev in škode tožeči stranki. Tožeča stranka pa je zahtevala plačilo zneska 88.200,00 EUR (nadomestilo in civilna kazen) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 dalje do plačila. Plačilo zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka zahtevala od izteka osem dnevnega roka od poziva njenega pooblaščenca z dne 16. 12. 2008, da tožena stranka preneha s kršitvami in ji povrne škodo zaradi kršitev z objavami člankov s slikovnim materialom v znesku 102.000,00 EUR (A 120). Omenjeni poziv je temeljil na prošnji H. H., direktorice marketinga in prodaje tožeče stranke drugo toženi stranki naj umaknejo vsa besedila in fotografije, vzete iz revij tožeče stranke (A 121, 16. 12.2008).

28. V sodni praksi je bilo že izoblikovano stališče, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tedaj dalje, ko je bila opozorjena na kršitev avtorskih pravic, pozvana k prenehanju kršitev in je bila opozorjena na možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka. V konkretnem primeru gre za enako situacijo. Zato je (prvo in drugo) tožena stranka prišla v zamudo v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ(2) , torej z izrekom roka za opomin, to je od 25.12.2008 dalje. Ker gre za zmotno materialnopravno uporabo določbe o teku zakonskih zamudnih obresti (drugi odstavek 299. člena OZ), je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo tudi v obrestnem delu in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen tudi za zakonske zamudne obresti od 23.900,00 EUR od 25.8.2008 dalje in od 11.950,00 EUR še od 25. 12. 2008 do 3.11.2010 (peta alineja 358. člen ZPP).

29. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o tem, da tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi ni utemeljen glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se po višini izraža v delu, kjer kršitve niso bile pravnomočno ugotovljene v znesku 52.350,00 EUR (razlika med zahtevanimi 88.200,00 EUR in 35.850,00 EUR). V tem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in je sodišče druge stopnje delno sodbo v izpodbijani IV. točki izreka potrdilo za znesek 52.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.2008 po tem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350., 353. člen ZPP).

O pritožbi drugo tožene stranke

30. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženo stranko tako, da je odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen glede 11.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v zadevi med istima strankama opr. št. IV Pg 4828/2010, ki je bila pravnomočno potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 557/2013 z dne 16. 12. 2015 odločilo o tem, da je prvo tožena stranka kršila avtorsko pravico tožeče stranke. V nov spis je izločilo tožbeni zahtevek v zvezi s prepovedjo objave člankov delov člankov, fotografij ali delov fotografij v tistih delih, za katere je bilo z omenjeno sodbo pravnomočno odločeno, da je bila podana kršitev in tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugo toženo stranko, da sta ji nerazdelno dolžni plačati 88.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

31. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o kršitvi avtorske pravice tožeče stranke je bilo z omenjeno pravnomočno sodbo rešeno vprašanje obstoja avtorske pravice, aktivne legitimacije tožeče stranke, objave na internetni strani tožene stranke v nasprotju s 13. členom Zakona o varstvu konkurence (ZVK), o informacijah javnega značaja, elektronski publikaciji tožene stranke in njenega statusa medija po prvem odstavku 2. člena po Zakonu o medijih (Zmed) in po Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT, točke 12 do 20 sodbe VSL I Cpg 557/2013 z dne 16. decembra 2015). Sodišče prve stopnje v izreku sodbe odloča o tožbenem zahtevku tožeče stranke (tretji odstavek 324. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe pa se je v konkretnem primeru sodišče poleg vsega kar mu nalaga četrti odstavek 324. člena ZPP opredelilo tudi do vseh v tej točki opisanih vprašanj.

32. Zato sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenemu očitku, da ne drži ugotovitev naslovnega sodišča v 34 točki obrazložitve, da naj bi bila kršitev pravnomočno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je namreč v navedeni pravnomočni sodbi odločalo o kršitvi, ki se je izražala v izreku te sodbe tako, da je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko na odstranitev člankov, delov člankov, delov fotografij iz njene spletne strani. Drugo tožena stranka je bila njena urednica, sodišče prve stopnje pa je pri odločanju o ostalem delu izločenega tožbenega zahtevka v tem sporu ugotovilo, da je tudi ona kot odgovorna urednica kršila avtorske pravice tožeče stranke in kakšna je stopnja njene odgovornosti za te kršitve. Zato so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na v 31 točki opredeljena pravna vprašanja, kjer drugo tožena stranka le ponavlja svoja stališča iz prejšnje pritožbe pravno neodločilnega pomena in jih sodišče druge stopnje zato, ker jih je že, ne bo ponovno obravnavalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

33. Sodišče druge stopnje se je v zvezi s pritožbo drugo tožene stranke ukvarjalo le še s tem, ali je sodišče prve stopnje izpeljalo pravilno dokazno oceno, na podlagi katere je bilo mogoče izpeljati materialno pravni zaključek, da je drugo tožena stranka, kar je bilo ugotavljano v tem postopku, ko je kršila avtorsko pravico tožeče stranke ravnala namerno ali iz hude malomarnosti. Slednje je bilo pravno odločilnega pomena za pravilno uporabo tretjega odstavka 168. člena ZASP. Drugo tožena stranka je v pritožbi le na splošno zavzemala svoje stališče o pojmih kot so škoda, odškodnina, licenčnina in uporabnina ter je le na splošni ravni navajala, da imajo različen pomen in smisel. Ob tem konkretizirano sploh ni napadala jasne in celovito izvedene dokazne ocene v razlogih izpodbijane sodbe (od točke 59 do vključno 65).

34. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič D. D., E. E., G. G., C. C.,, zakonitega zastopnika tožeče stranke I. I. in drugo tožene stranke, izvedlo jasno in popolno dokazno oceno na podlagi katere je ugotovilo, da je bilo ravnanje drugo tožene stranke naklepno. Drugo tožena stranka je ne more izpodbiti s splošnimi razlogi, da bi moralo biti v postopku dokazano, da je drugo tožena stranka imela namen povzročiti škodo tožeči stranki. Iz celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje je izvzeto pritožbeno razlogovanje, da bi bil očitek naklepnega ravnanja drugo tožene stranke utemeljen le, če bi bilo dokazano, da je druga tožena stranka naročala, da se morajo kopirati objave tožeče stranke. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so zaposleni pri prvo toženi stranki točno poznali uredniško politiko in, da so vedeli, da je urednik glavni (točka 61. obrazložitve). Sodišče druge stopnje pri dokazni oceni ni zaznalo nobene protispisnosti. Zato uveljavljani pritožbeni očitek kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. členu, ni utemeljen.

35. V pravdnem postopku velja, da tožeči stranki ni treba navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo (tretji odstavek 180. člena ZPP). Pomembno je, da je tožeča stranka zatrjevala namerno ravnanje drugo tožene stranke kot odgovorne urednice in, da je sodišče prve stopnje lahko v dokaznem postopku ugotavljalo stopnjo njene odgovornosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o njenem namernem ravnanju kot odgovorne urednice, česar drugo tožena stranka konkretizirano sploh ne izpodbija, je lahko sodišča prve stopnje kot pravno podlago uporabilo drugi odstavek 147. člena OZ.(3)

36. O tem, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne materialnopravne zaključke o podlagi civilne kazni je sodišče druge stopnje pojasnilo že v točki 24 in 25 te odločbe.

37. Pritožbeni razlogi drugo tožene stranke niso podani. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

38. Sodišče prve stopnje ni še odločalo o stroških prvostopenjskega postopka. Zato bo odločitev o vseh stroških (prvo stopenjskega in pritožbenega) postopka odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku (154. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 542/2007 z dne 26. 5. 2011.

Op. št. (2): Primerjaj VSL sodba V Cpg 404/2016 z dne 18.5.2016 (22. točka obrazložitve).

Op. št. (3): Drugi odstavek 147. člena OZ določa: Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.


Zveza:

ZGD člen 394, 394/2. ZGD-1 člen 425, 425/1. ZPP člen 205, 205/1. ZASP člen 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 147, 147/2, 299, 299/2. ZPP člen 81, 180, 180/3, 208, 208/1. ZVK člen 13. Zmed člen 2, 2/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA3NzE5