VSL sodba I Cp 2622/2013

Jedro

Kolektivna organizacija, ki ji je poverjeno varstvo avtorske pravice pri uporabi neodrskih glasbenih del, ni dokazala, da je tožena stranka, ki ni posredovala podatkov o bruto honorarjih izvajalcev in ni v celoti plačala nadomestila za uporabo avtorskih del, namenoma ali iz hude malomarnosti kršila pravico avtorjev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost plačila 603,55 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), zahtevek za plačilo 2.834,75 EUR z zamudnimi obrestmi pa je zavrnjen (II. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 345,66 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %. To določilo označuje za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju vrednosti tarife. Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) in sicer normativni del in tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19. 3. 1998 do konca novembra 2007 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo pri izračunu na osnovi 11. člena treba upoštevati indeks inflacije 171,3. Obračunavanje skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06) označuje za pravilno. Iz besedila Pravilnika 06 izhaja, da preračunava tarifo v EUR in da gre za uskladitev z indeksom cen (zapis na koncu tarifne priloge). Tarifa torej sploh ni bila spremenjena. Podlaga za uskladitev z indeksom rasti cen je 11. člen Pravilnika 98. Zapis revaloriziranih zneskov je bil potreben, ker bi bili sicer objavljeni podatki v nasprotju s tarifo. Sicer pa objava revaloriziranih zneskov glede na 11. člen Pravilnika 98 sploh ni bila potrebna. Gre za podobno situacijo kot pri določitvi EURIBOR-ja. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, ker pri objavi v Uradnem listu št. 138/2006 ni šlo za spremembo tarife. Ker je sodišče štelo, da je javna objava pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, saj je ni upoštevalo v celoti tako kot se glasi, pač pa je 11. člen selektivno, v nasprotju s sodno prakso (odločba I Cp 4292/2009) izpustilo. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP iz leta 2004 in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. O veljavnosti Pravilnika 98 se je Ustavno sodišče že izreklo z odločbo U-I-149/89, Pravilnik 06 pa vsebuje zgolj revalorizacijo tarife od marca 1998 do novembra 2006. 11. člen Pravilnika 98 določa pravico, ne pa obveznost, da se vrednost usklajuje letno. Nobene ovire ni, da bi se usklajevala na več kot eno leto. Ker je že v 11. členu določena pravica do valorizacije tarifnih vrednosti, je nepomembno ugotavljanje sodišča glede neveljavnosti Pravilnika 06. Revalorizacija pa pomeni ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. Sklicuje se na sodbo I Cp 2471/2010 z dne 3.11.2010 in povzema njeno vsebino. Glede na novejšo sodno prakso ima celoten Pravilnik 98 moč skupnega sporazuma, upoštevaje tudi njegov 11. člen. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila v višini, kot je določena v veljavnem Pravilniku 98 brez revalorizacije, označuje za nepravilno. Zmnožek indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke pomeni relativno enostaven matematični izračun, ki ne terja posebne uradne objave. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno tudi zato, ker je sodišče uporabilo le tarifni del, ne pa tudi normativnega dela pravilnika. Graja tudi zavrnitev zahtevka za plačilo civilne kazni. Ugotovitev, da tožeča stranka ni zamolčala uporabe avtorskih del, označuje za zavajajočo, ker s strani tožeče stranke prijava prireditev ni bila zanikana. Za samovoljen in neobrazložen označuje zaključek, da si je tožena stranka prizadevala za sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic. Dopis z dne 22.1.2007 dokazuje nasprotno, pa se sodišče do njega ni opredelilo. Opredelilo se ni niti do dejstva, da je bilo v Uradnem listu RS objavljeno vabilo k pogajanjem reprezentativnim združenjem uporabnikov glasbenih del. Upoštevan ni niti dopis z dne 5.12.2007, v katerem je razlog za nesklenitev pogodbe med pravdnima strankama jasno opredeljen. Graja zaključek, da tožena stranka ni nasprotovala plačilu. Opozarja, da je bilo plačano le 159,91 EUR in to šele 13.12.2010, medtem ko so bile prireditve izvedene 6.7.2009. Tožena stranka avtorskega honorarja ni plačala niti po Tarifi 98, ampak po neveljavni pogodbi. Podlage za nakazilo zgolj takega zneska tožena stranka ni imela. Soglaša, da tožena stranka ni nastopala s hudo malomarnostjo; nastopala je namerno in samovoljno. Tožeči stranki ni posredovala podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je višji prihodek od vstopnin ali bruto honorar izvajalcev. Sodišču očita, da tega dejstva ni upoštevalo. Sklicuje se na 168. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in opozarja, da tožena stranka obrazcev SAZAS-3 ni v celoti izpolnila. Podatkov o plačilu izvajalskega honorarja obrazci ne vsebujejo. Teh podatkov tožena stranka ni posredovala niti kasneje. Ti podatki predstavljajo finančni dokument, na podlagi katerega tožena stranka obračuna ustrezen avtorski honorar. Sklicuje se na prvi odstavek 159. čl. ZASP in zatrjuje, da tožena stranka pravic za javno priobčitev glasbenih del ni pridobila. Avtorskega honorarja tudi plačala ni. Dovoljenje po četrtem členu pravilnika (enako določata Pravilnik 98 in Pravilnik 06) pridobi uporabnik pod pogojem, da priglasi uporabo avtorskih del najmanj osem dni pred začetkom uporabe, da plača avtorski honorar po določbah tarifnega dela pravilnika ter da pošlje popolne sezname vseh uporabljenih del in vse osnove za obračun avtorskega honorarja; pa tudi, da spoštuje moralne pravice avtorjev. Tožena stranka je avtorsko pravico kršila večkrat, z različnimi dejanji: koncerte je izvedla brez predhodno pridobljenega dovoljenja; po izvedbi koncertov ni posredovala vseh potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja; ni plačala avtorskega honorarja. Njenega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot namerno nespoštovanje zakonsko naloženih ji dolžnosti v zvezi z uporabo avtorskih del. Povzema obrazložitev sodbe P 1714/2010-I, ki v identičnem primeru prisoja 200 % civilno kazen in jo opredeljuje za potreben in upravičen ukrep. Opozarja, da se tožena stranka ukvarja z organizacijo kulturnih prireditev in srečanj, zato se od nje upravičeno pričakuje, da pozna določbe ZASP in svoje obveznosti. Ker je z obveznostmi seznanjena, jih očitno namerno ni izpolnila in je dolžna plačati civilno kazen v višini 200 %. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da tožeča stranka soglasja uporabnikov ali vsaj Sveta za avtorsko pravo ni dobila, zato sklicevanje na Pravilnik 06 označuje za nevzdržno. Ne gre za valorizacijo prejšnje tarife, ampak za novo tarifo, ki ni bila sprejeta po postopku, ki ga predvideva zakon. Sklicuje se na odločbe VSL II Cp 806/2010, I Cp 111/2010, I Cp 2017/2010 in odločbo Vrhovnega sodišča RS 160/2011. V zvezi s pritožbo zoper zavrnitev plačila civilne kazni pa navaja, da ni dobila veljavnega računa, da je nakazala avans in tožečo stranko pozivala k podpisu pogodbe. Opozarjala je na neveljavno tarifo ter pričakovala, da bo prišlo do dogovora. Do podpisa pogodbe še do danes ni prišlo. Kolikor je toženi stranki znano, je s Cankarjevim domom tožeča stranka podpisala enako pogodbo, kakršna je bila prej enostransko odpovedana. Trdi, da je na podlagi poslanih podatkov tožeča stranka honorar lahko izračunala. Opozarja, da ZASP toženi stranki ne nalaga obveznosti posredovanja finančnih podatkov, nenazadnje pa podatek o honorarjih izvajalcev predstavlja strošek in ne dohodek. Zanika, da bi ravnala z direktnim naklepom. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik 98) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004; v nadaljevanju ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. čl. določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 98, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, zato valorizacija na podlagi 11. čl. Pravilnika 98 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Odločbi višjega sodišča, na kateri se pritožnik sklicuje, sta bili izdani pred odločbo Vrhovnega sodišča in nista skladni s sodno prakso, ki je od izdaje vrhovne določbe dalje usklajena.

6. Skladno s tretjim odst. 168. čl. ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odst. 168. člen ZASP). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Uporabo avtorskih del na dne 6.7.2009 izvedenih prireditvah je tožena stranka predhodno prijavila. S prijavo je zadostila svoji obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del, saj tožeča stranka na prijavo ni odgovorila, in torej njihovi uporabi glasbenih del ni nasprotovala (prvi odstavek 159. čl. ZASP in 4. čl. Pravilnika 98). Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev (tretji odstavek 247. čl. Obligacijskega zakonika).

7. Posredovanje podatkov o izvajalcem plačanih honorarjih je toženec zavračal s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za posredovanje teh podatkov in na poslovno skrivnost. Ocenjeval je, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila, pri čemer je bilo sporno, na podlagi katerega od pravilnikov (Pravilnika 98 ali Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del – Ur. l. RS 138/2006) je toženec sploh dolžan posredovati podatke. Že zgolj ta negotovost glede veljavnosti pravilnika, na osnovi katerega je tožeča stranka nadomestilo upravičena uveljavljati in tožena posredovati podatke, je pomemben razlog, da toženi stranki hude malomarnosti pri posredovanju osnove za obračun avtorskega honorarja ni mogoče očitati. Razen tega toženčevo stališče, da iz ZASP ne izhaja obveznost posredovanja tovrstnih podatkov, ni nerazumno. ZASP opredeljuje uporabnikovo dolžnost obveščanja, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odstavek 159. čl.). V 82. čl. ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil z uporabo avtorskih del ustvarjen. Na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Avtorski honorarji za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi, da si je toženec prizadeval za sklenitev nove pogodbe o neizključnem prenosu pravic. To dokazujejo dopisi tožene stranke z dne 30.6.2007, 12.11.2007, 23.5.2008, 20.12.2010 (dokazi B5, B6, B9 in B12). Prizadevanja tožene stranke za sklenitev pogodbe ne zanikata niti dopisa tožeče stranke z dne 5.12.2007 in 22.1.2007 (dokaza A17 in A18), na katera opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša, da ni nepomembno, da tožena stranka ni nasprotovala obveznosti plačila nadomestila kot taki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del. Zakaj tudi z nespornim dejstvom – da je tožena stranka prireditve prijavila – odločitev ne bi smela biti utemeljena, pritožba ne navaja. Kdaj in koliko je tožena stranka plačala, je iz zgoraj navedenih razlogov manj pomembno. Iz zgoraj navedenih razlogov je neupošteven tudi ugovor, da zaradi ravnanja tožene stranke ni ugotovljivo, ali bi bil na osnovi podatkov o vstopninah in bruto honorarju izvajalcev ugotovljen višji prihodek. Vsa ta dejstva ne omogočajo zaključka, da je toženčeva odklonitev posredovanja podatkov o izplačanih avtorskih honorarjih namerno ali iz hude malomarnosti storjena kršitev avtorske pravice. To pa pomeni, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Zakonodajalec namreč izrek civilne kazni predvideva zgolj za namerno storjeno kršitev avtorske pravice ali kršitev iz hude malomarnosti; do s tako stopnjo krivde izvršenih kršitev avtorske pravice pa ni prišlo. Podobno stališče je zavzeto v odločbah VSL I Cp 3262/2011, I Cp 3490/2011, I Cp 1348/2012, I Cp 3720/2011, I Cp 151/2013, I Cp 440/2013 in drugih.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1572/2011
• VSL sodba I Cp 860/2014
• VSL sodba I Cp 2348/2014