VSL sodba I Cp 1559/2009

Jedro

Ni mogoče uporabiti določbi 27. in 95. člena ZAP, če gre za avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, zato je za presojo tožničinih pravic potrebno uporabiti specialni določbi 20. in 21. člena ZAP. Niso pomembne okoliščine, ali je delo ustvarjeno v delovnem času ali izven njega in ali je spadalo v redno delovno obveznost avtorja ali ne.

Zahtevek je bil po temelju že pravnomočno zavrnjen, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v dajatvenem delu brez posebnega obravnavanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici kot avtorici avtorski honorar za avtorska dela grafičnega designa in ji plačati znesek 60.634.834,50 SIT z obrestmi ter ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve vseh tožbenih zahtevkov je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 19.676,96 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tožnice s tem, da je brez dovoljenja tožnice reproducirala tožničina avtorska dela grafičnega designa, navedena v izreku tožbe.

Proti navedenima sodbi in dopolnilni sodbi se je pritožila tožnica in v obeh primerih uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njenima pritožbama ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi s stroškovno posledico.

V pritožbi proti sodbi pritožnica pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer priznalo tožnici avtorsko delo, vendar je zmotno zaključilo, da ni upravičena do nagrade, ker ni bila sklenjena avtorska pogodba. Tožnica ni kriva, da pogodba ni bila sklenjena. Tožnica je večkrat predlagala sklenitev pogodbe, tožena stranka ji je obljubljala plačilo, vendar obljub ni realizirala, sedaj pa je z izpodbijano odločitvijo za takšno ravnanje nagrajena. Tožnica kot avtorica je upravičena do plačila za avtorsko stvaritev, čeprav pogodba ni bila sklenjena. Podlaga za plačilo je v določbi 60. člena Ustave RS in 27. členu ZAP, po katerih je avtor upravičen do plačila za vsako izkoriščanje avtorskega dela, plačilo pa ni vezano na pogodbo. Sodišče prve stopnje je ob izdaji začasne odredbe ugotovilo verjetnost obstoja tožničine terjatve in dvakrat odločilo, da tožnici pripada avtorski honorar, ob zadnjem odločanju pa je svoje stališče spremenilo. Sodišče prve stopnje je sedaj zavrnilo tožbeni zahtevek glede grafičnega designa kljub dejstvu, da izvedeni dokazi potrjujejo njeno trditev, da je to avtorsko delo ustvarila izven delovnega časa in da to ni bila njena delovna obveznost, zato je upravičena do plačila. Tudi vodilni delavci tožene stranke upravičenost do plačila priznavajo in ji priznavajo tudi avtorstvo. Takšno stališče je sodišče prve stopnje sprejelo pod vplivom stališč višjega sodišča, ki je naklonjeno toženi stranki. Tožnica je uveljavljala plačilo zaradi kršitve avtorske pravice po 27. in 95. členu ZAP, zato določbi 20. in 21. člena ZAP ne moreta veljati v obravnavanem primeru. Sklicevanje prvostopnega sodišča na njene dopise komisiji in Pravilnik o izumih, tehničnih izboljšavah in racionalizacijah, je sprenevedanje. Tožnica je namreč postavila zahtevek za plačilo avtorskih stvaritev le v poskusu sklenitve poravnave s toženo stranko pred vložitvijo tožbe. Tožnica je ustvarila avtorsko delo, ne v okviru delovnih obveznosti in kot delavka tožene stranke, pač pa po posebnem naročilu, zato je upravičena do plačila. Po določbi 1. odst. 21. člena ZAP ima delodajalec pravico 5 let izkoriščati avtorsko delo, ki ga je delavec ustvaril pri izvrševanju delovnih obveznosti v podjetju. Tožena stranka je izkoriščala tožničina avtorska dela od leta 1988 do 1993, po 1.1.1994 pa neupravičeno. Tožnica je v letu 1995 zahtevala plačilo avtorskega honorarja in priznanje avtorstva. Ker to ni bilo realizirano, je vložila tožbo. Tožena stranka je uporabljala avtorska dela grafičnega designa vse do leta 2006. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo pričevanji B. in V. kot strokovnjaka s področja oblikovanja. Onadva sta lahko izpovedala le o pravilih stroke, ne pa o pravnih vprašanjih, zato je sklicevanje na njuno pričevanje neprimerno. Tožnica z dajatvenim zahtevkom uveljavlja plačilo nagrade za modni design. Njen zahtevek po temelju je bil sicer zavrnjen, vendar pa od leta 1993 tožena stranka uporablja avtorsko delo neupravičeno in brez njenega soglasja, zato je upravičena do plačila honorarja tudi za modni design. Tožnica je predlagala ustrezne dokaze za ugotovitev višine njene terjatve, vendar je sodišče izvedbo vseh dokazov zavrnilo. O zahtevku, kot ga je postavila tožnica pod točko 1 z izpodbijano sodbo še ni bilo odločeno. Moralna avtorska pravica še vedno traja tudi po prenehanju materialnih pravic, zato je zanjo pomembno, katere pravice so ji priznane. Zahtevek za priznanje avtorskih pravic pa po njenem mnenju ne zastara. Nadalje pojasnjuje, da je zahtevek za plačilo neupravičenega izkoriščanja avtorskih pravic modnega designa vsebovan v zahtevku pod točko 2, o čemer pa sodišče posebej ni odločalo.

V pritožbi proti dopolnilni sodbi pritožnica graja postopanje prvostopnega sodišča v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe, saj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje razpisati obravnavo. Ker tega ni storilo, je podana kršitev po določbi 10. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dopolnilno sodbo bi moral izdati senat, kar se ni zgodilo. Po njenem mnenju pa sodišče prve stopnje ni odločalo o njenem zahtevku za plačilo neupravičenega izkoriščanja avtorskih pravic modnega designa, ki je vsebovan v zahtevku pod točko 2 izreka sodbe. Pritožnica v obširnih pritožbenih navedbah ponavlja svoje trditve iz pritožbe proti sodbi in graja odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni kršila tožničine avtorske pravice v zvezi z avtorskimi deli grafičnega designa. Po mnenju pritožnice je ob ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je tožnica avtorica avtorskih del grafičnega designa v zvezi s programom A... in da je tožena stranka ta avtorska dela uporabljala, napačno sprejelo zaključek, da ji plačilo za uporabo avtorskih del ne pripada. Pritožnica meni, da za vsako izkoriščanje avtorskega dela avtorju pripada honorar. V konkretnem primeru pa ni mogoče uporabiti določb 20. in 21. člena ZAP, saj ne gre za avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju. Po njenem mnenju je tožena stranka huje kršila tožničine avtorske pravice, ki so zajamčene tudi z ustavo in predmet zaščite direktiv Evropske unije. Kršena pa so tudi osnovna načela pravičnosti in poštenja, enake vrednosti dajatev in spoštovanja zakonitosti. Po mnenju pritožnice sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je v odgovorih na obe pritožbi predlagala zavrnitev pritožb, saj meni, da sta obe odločitvi prvostopnega sodišča pravilni, pritožbeni razlogi pa niso podani. V obeh odgovorih na pritožbi povzema svoja dosedanja pravna naziranja o spornem razmerju ter stališča Višjega sodišča v Ljubljani v razveljavitvenih sklepih. Za oba odgovora na pritožbi pa zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnica je s tožbo uveljavljala zaščito avtorskih pravic, ki jih ima kot avtorica avtorskih del modnega in grafičnega designa v zvezi z uvedbo kolekcije moškega in ženskega spodnjega perila blagovne znamke A... v proizvodni proces pri toženi stranki. V obravnavanem primeru je potrebno uporabiti določbe Zakona o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ, št. 19/78 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZAP), saj naj bi prišlo do kršitev avtorskih pravic v času od leta 1983 dalje. O tožničinih zahtevkih, da je bila kršena avtorska pravica s tem, da je tožena stranka brez njenega dovoljenja reproducirala njena avtorska dela modnega designa programa A..., da je tožena stranka dolžna uničiti celotno zalogo svojih izdelkov s tožničinimi avtorskimi deli iz točke I. zahtevka, da se toženi stranki prepoveduje priprava za nadaljnjo kršitev, samo kršenje in bodoče kršitve, je bilo že pravnomočno odločeno. Vsi navedeni zahtevki so bili zavrnjeni. Pravnomočna je tudi odločitev o zavrženju tožbe, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je avtorica del industrijskega oblikovanja, navedenih v točki 1/I., II. in III. tožbenega zahtevka.

Predmet odločanja v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku je le še ugotovitev o kršitvi avtorske pravice v zvezi z grafičnim designom, plačilom avtorskega honorarja za ta avtorska dela in plačilom zahtevanega denarnega zneska 60.634.834,50 SIT, kar sedaj predstavlja znesek 253.024,67 EUR s pripadajočimi obrestmi, kolikor naj bi po izračunih tožnice znašal avtorski honorar za uporabo avtorskih del modnega in grafičnega designa v obdobju od začetka uporabe njenih del v industrijski proizvodnji do junija 1998, ko je tožnica zahtevek zvišala. Pri izračunu višine denarnega dela tožbenega zahtevka je tožnica upoštevala specifikacije in tarifne postavke Društva oblikovalcev Slovenije.

Očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločalo o njenih zahtevkih, je bil v delu, kolikor je utemeljen, odpravljen z izdajo dopolnilne sodbe, ki jo je sodišče izdalo v skladu z določbo 326. člena ZPP. Z dopolnilno sodbo je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka kršila avtorske pravice s tem, da je brez dovoljenja tožnice reproducirala njena avtorska dela grafičnega designa, saj o tem delu res še ni bilo odločeno. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopnega sodišča, da za izdajo dopolnilne sodbe ni bil potreben razpis nove glavne obravnave, saj je bil ta zahtevek v dosedanjem postopku že v zadostni meri obravnavan. Zato tožnica v pritožbi proti dopolnilni sodbi neutemeljeno očita kršitev določbe 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj razpis obravnave pred izdajo dopolnilne sodbe ni nujen v vsakem primeru. Ob upoštevanju okoliščine, da po noveli ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), ki je začela veljati 1.10.2008, za sojenje v sporih iz avtorskih pravic ni več pristojen senat, saj je črtan 14. člen prej veljavnega ZPP, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se pred izdajo dopolnilne sodbe senat ni posvetoval. Za izdajo dopolnilne sodbe je bila namreč pristojna sodnica, ki je ob izdaji sodbe pred 1.10.2008, sodelovala kot predsednica senata.

Kot je bilo že navedeno, je bil tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na kršitev pravic tožnice kot avtorice glede avtorskih del modnega designa v celoti zavrnjen po temelju in je odločitev postala pravnomočna. Zahtevek po plačilu avtorskega honorarja za ta dela je bil obsežen v točki 4 tožbenega izreka. V tem delu zahtevka je sodišče odločilo v izpodbijani sodbi v točki 1/2 izreka sodbe in je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede na okoliščino, da je bil zahtevek po temelju že pravnomočno zavrnjen, je bilo ob upoštevanju do pritožbenega postopka uveljavljene trditvene podlage potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v dajatvenem delu brez posebnega obravnavanja. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni kršila tožničinih avtorskih pravic, namreč sledi logična posledica, da tožnica ni upravičena do plačila avtorskega honorarja, kot ga je zahtevala. Pritožbene trditve, da se njen zahtevek po plačilu avtorskega honorarja nanaša na obdobje po izteku petih let, ko lahko delodajalec izkorišča avtorska dela brez dovoljenja delavca kot avtorja, predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ne sme upoštevati, saj pritožnica ni niti zatrjevala, da teh trditev ni mogla navesti v postopku na prvi stopnji. Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, ki je pravnomočna, da je tožena stranka uporabljala tožničina avtorska dela z njenim soglasjem ves čas, pa so takšne pritožbene trditve tudi neutemeljene, saj plačilo avtorskega honorarja po posebni pogodbi ni bilo dogovorjeno.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo v celoti zavrnilo še preostale zahtevke o tem, da je tožnica kršila tožničine avtorske pravice s tem, da je brez njenega dovoljenja reproducirala tožničina avtorska dela grafičnega designa, zato ji je dolžna plačati avtorski honorar v zahtevani višini. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanih sodb v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodbi vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni zatrjevanih nasprotij. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je v prvih dveh sodbah res sprejelo drugačno odločitev glede avtorskih del grafičnega designa, ob tretjem sojenju pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi takšnega ravnanja prvostopnemu sodišču ni mogoče očitati procesnih kršitev, saj je odločitev sprejelo po pravilno izvedenem postopku (glej določbo 302. člena ZPP), pri odločitvi pa je ob upoštevanju določbe 362. člena ZPP upoštevalo usmeritve pritožbenega sodišča iz predhodnih razveljavitvenih sklepov. Ali so stališča pritožbenega sodišča pravno korektna, bo lahko presojalo revizijsko sodišče v nadaljevanju postopka. Vsekakor pa je nekorektno pritožbenemu sodišču zaradi dejstva, da se je opredelilo do spornih dejanskih in pravnih vprašanj, očitati naklonjenost stališčem tožene stranke.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bila tožnica vse do leta 1996 redno zaposlena pri toženi stranki. Vodila je oddelek kreacije, ki je imel sedež v Ljubljani. Njena naloga je bila izdelava kreacij izdelkov iz proizvodnega programa tožene stranke. Tožena stranka je do leta 1983 izdelovala spodnje perilo po licenci ameriškega proizvajalca blagovne znamke J.. Vodilni delavci tožene stranke, med katerimi je bila tudi tožnica, so se skupaj s predstavniki I. kot nosilcem licenčne pogodbe, dogovorili, da bodo obstoječe modele blagovne znamke J. predelali tako, da bo mogoče ustvariti lastno blagovno znamko. Kreacijo za nove modele je kot modna kreatorka izdelala tožnica. Prevzela pa je tudi nalogo izdelave vseh potrebnih del grafičnega designa (etikete, elastika, embalaža, besedni znaki in podobno). Pritožbeno sodišče ne dvomi, da vsa, v točkah 1/I. in II. tožbenega izreka navedena dela grafičnega designa predstavljajo avtorska dela s področja industrijskega oblikovanja. Tožnica je ta dela opravila, ker je bila zanje ustrezno strokovno usposobljena in ker je bila skupaj z ostalimi sodelavci zainteresirana, da ustvarijo lastno blagovno znamko spodnjega perila in jo uvedejo v industrijsko proizvodnjo.

Kot je bilo že navedeno, je v času, ko so navedena avtorska dela nastajala, pravice avtorjev urejal ZAP. Po splošni določbi 95. člena ZAP je tisti, čigar materialna ali moralna avtorska pravica je bila kršena, lahko zahteval varstvo pravice in povračilo škode, ki mu je bila s tem prizadeta. Zaščitene so bile avtorjeve materialne in moralne avtorske pravice. Po določbi 27. člena ZAP so materialne avtorske pravice avtorjeve pravice, da izkorišča delo. Avtorsko delo se izkorišča zlasti tako, da se objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja. Kdo drug sme izkoriščati avtorsko delo le z avtorjevim dovoljenjem, če ni v tem zakonu drugače določeno. Za vsako izkoriščanje avtorskega dela po drugem gre avtorju plačilo (honorar), če ni v zakonu ali pogodbi drugače določeno. Moralne avtorske pravice so avtorjeva pravica, da ga priznajo in navedejo kot ustvaritelja dela, pravica, da se upre vsaki skazitvi, okrnitvi ali drugačni spremembi svojega dela in pravica, da se upre vsaki uporabi dela, ki bi žalila njegovo čast ali ugled, kar je bilo določeno v 28. členu ZAP. Varstva slednjih tožnica v tem postopku ni uveljavljala, zato so pritožbene trditve v zvezi z njimi, neupoštevne. Uveljavljala pa je varstvo materialnih avtorskih pravic, med drugim tudi plačilo honorarja zaradi uporabe avtorskih del brez njenega dovoljenja v smislu citiranih določb 4. in 5. odst. 27. člena ZAP.

Pritožbeno sodišče ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin soglaša s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru določbi 27. in 95. člena ZAP ni mogoče uporabiti, saj gre za avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, zato je za presojo tožničinih pravic potrebno uporabiti specialni določbi 20. in 21. člena ZAP. 1. odst. 20. člena ZAP je določal, da avtorska razmerja glede avtorskih del, ustvarjenih v delovnem razmerju v podjetjih in drugih pravnih osebah, ureja splošni akt teh pravnih oseb v skladu s tem zakonom. Delodajalec je imel izključno pravico, da v okviru svoje redne dejavnosti 5 let izkorišča avtorska dela, ki jih je pri izvrševanju svoje delovne obveznosti ustvaril delavec v tem podjetju ali drugi pravni osebi oziroma pri delodajalcu, ne da vpraša za dovoljenje delavca kot avtorja. Za uporabo avtorskega dela, ustvarjenega v delovnem razmerju v smislu prejšnjega odstavka, ima delavec kot avtor pravico do posebnega plačila v skladu s splošnimi akti podjetja ali druge pravne osebe v sorazmerju s prispevkom, ki ga je imela uporaba njegovega dela za povečanje dohodkov oziroma dobička ali za opravljanje dejavnosti in izvrševanje nalog te pravne osebe. Za uporabo avtorskega dela, ustvarjenega v delovnem razmerju pri delodajalcu v smislu 1. odstavka tega člena ima delavec kot avtor pravico do plačila, določenega s pogodbo iz 2. odst. 20. člena tega zakona. Delavec kot avtor dela, ustvarjenega v delovnem razmerju, obdrži na takem delu druge avtorske pravice. Drugih avtorskih pravic na delih, ustvarjenih v delovnem razmerju, ni mogoče omejiti s splošnimi akti podjetja ali druge pravne osebe in ne s pogodbo. Vse navedeno izhaja iz določb 21. člena ZAP. Za presojo, ali je avtorsko delo ustvarjeno v delovnem razmerju in ali ima avtor takega dela pravico do honorarja v smislu citirane določbe 4. odst. 27. člena ZAP ali le pravico do posebnega plačila po določbah internih aktov delodajalca, po oceni pritožbenega sodišča niso pomembne le okoliščine, ali je delo ustvarjeno v delovnem času ali izven njega in ali je spadalo v redno delovno obveznost avtorja ali ne, zato pričevanja prič, ki so potrdile tožničine trditve, da je avtorska dela grafičnega designa opravila izven rednega delovnega časa in da to ni bila njena delovna obveznost, ne morejo biti odločilna. Dejstvo je, da je tožnica opravila sklop avtorskih del modnega in grafičnega designa s ciljem, da se v industrijsko proizvodnjo uvede nova blagovna znamka spodnjega perila, ker je imela za ta dela potrebno znanje in ker se je tako dogovorila z ostalimi vodilnimi delavci tožene stranke kot članica teama, katerega naloga je bila uvesti na trg lastno blagovno znamko. Tožnica je zadolžitve prevzela kot delavka tožene stranke in ne kot pogodbena delavka, saj takšen zaključek izhaja prav iz njene izpovedi. Pred začetkom del se o tem, ali bo za dela grafičnega designa prejela kakšno plačilo, ni z nikomer pogovarjala. Če bi šlo za posebno zadolžitev in s strani tožnice pričakovano posebno plačilo po določbi 27. člena ZAP, bi bilo njeno pričakovano ravnanje, da bi zahtevala sklenitev posebne pogodbe v smislu določbe 56. člena ZAP. Tožnica je bila akademska slikarka, opravljala je vodstveno delo pri toženi stranki, zato je mogoče sklepati, da so ji bile pravice, ki jih ima kot avtorica možnost uveljaviti, znane. Pa vendar se pred začetkom dela z delodajalcem ni dogovorila nič. Tudi okoliščina, da je v letih 1988 in 1989 na komisijo za inovacije, ki je pri toženi stranki v skladu s Pravilnikom o izumih, tehničnih izboljšavah in racionalizacijah obravnavala in odločala o izumih, tehničnih izboljšavah in racionalizacijah, prijavila inovacijo v zvezi z grafičnim designom za programa A... in komisiji predlagala, da to delo ustrezno ovrednoti, kaže na pravilnost sklepanja, da se je tožnica tedaj zavedala, da je to delo opravila v delovnem razmerju, zato ima pravico do posebnega plačila v skladu s splošnimi akti podjetja v sorazmerju s prispevkom, ki ga je imela uporaba njenega dela za povečanje dohodka oziroma dobička oziroma za opravljanje dejavnosti in izvrševanje nalog delodajalca. Če bi tožnica že tedaj menila, da ji gre avtorski honorar v smislu določbe 4. odst. 27. člena ZAP, bi to nedvomno jasno zahtevala vsaj v svojih pisnih zahtevkih. O tem, da bi bila tožnica na račun opravljenega dela grafičnega designa upravičena do primerne nagrade, so očitno razpravljali vodilni delavci tožene stranke, vendar do realizacije ni prišlo. Tožnica bi po citiranih določbah 20. in 21. člena ZAP lahko uveljavljala ustrezno plačilo za uporabo njenega avtorskega dela, vendar bi bilo odločanje o takšnem zahtevku v pristojnosti delovnega sodišča. V tem postopku tožnica uveljavlja plačilo po splošnih določbah ZAP. Takšen zahtevek je glede na citirana zakonska določila neutemeljen, saj je tožena stranka ves čas do vložitve tožbe uporabljala njena avtorska dela z njenim dovoljenjem. Do ustreznega plačila bi bila upravičena le po določbah pravilnika tožene stranke, ki je urejal pravice delavcev na področju izumov, tehničnih izboljšav in racionalizacij. Pravico do plačila avtorskega honorarja pa bi tožnica pridobila le, če bi z delodajalcem sklenila avtorsko pogodbo, kar pa se ni zgodilo. Sodišče sicer lahko pritrdi razočaranju in ogorčenosti tožnice, ko kot avtorica ni prejela nič drugega kot osebni dohodek za uspešno opravljeno delo vpeljave nove blagovne znamke v industrijsko proizvodnjo pri toženi stranki, vendar pa je pri odločitvi v sporu, ko se tožena stranka upira tožbenemu zahtevku v celoti, dolžna upoštevati ugotovljene dejanske okoliščine v času nastajanja avtorskih del in obstoječe zakonske predpise in ne le načela pravičnosti ali enake vrednosti dajatev. Prav to pa je storilo prvostopno sodišče z odločitvijo v sodbi in dopolnilni sodbi. Drugačne trditve pritožnice v obeh pritožbah in očitki o nepoštenem sojenju so zato neutemeljeni.

Nenazadnje je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaran. Ob pravilni presoji, da velja za avtorske zahtevke 5-letni zastaralni rok, za odškodninski zahtevek pa 3-letni rok, je terjatev zaradi zastaranja prenehala. Tožba je bila namreč vložena šele v letu 1995, avtorska dela pa so se začela uporabljati že v letu 1983 (Ao.), v letu 1985 (Aa.), najpozneje pa v letu 1988 (D...). Tožničina trditev, da gre za ponavljajočo kršitev avtorskih pravic, zato zastaranje teče od vsake produkcije znova, ni pravilna, saj to velja le v primeru, kadar je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska (na primer za javno izvajanje glasbenih del). Le v teh primerih gre za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Iz navedenih razlogov sta po presoji pritožbenega sodišča pritožbi neutemeljeni. Ker izpodbijani sodbi nista obremenjeni niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v odgovorih na pritožbi ponovila že večkrat prezentirana dejanska in pravna stališča do obravnavanega spornega razmerja, zato pritožbeno sodišče sodi, da stroški, ki so ji v zvezi z odgovoroma na pritožbi nastali, niso bili potrebni za pritožbeni postopek. Ker je po določbi 155. člena ZPP nasprotna stranka dolžna povrniti stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek, je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovorov na pritožbi. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1572/2011
• VSL sodba I Cp 2628/2012
• VSRS Sklep I Up 130/2016 enako tudi I Up 122/2016