<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 1979/99
ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1979.99

Evidenčna številka:VSL45336
Datum odločbe:05.04.2000
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:odpoved dediščini

Jedro

Dediščini se ne more odpovedati dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino ter da glede na njegov obseg čiste vrednosti zapuščine ni. Sodišče je tudi ugotovilo, da je edini dedič pritožnik. Zoper naveden sklep sodišča prve stopnje se pritožuje dedič, ki v pritožbi pravi, da bi ga moralo prvostopno sodišče kot prava neuko osebo opozoriti na njegovo pravico, da poda dedno izjavo o odpovedi dediščini do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, zato je, ker dedič ni podal dedne izjave o odpovedi dediščine, uporabilo napačno materialno pravo. Poleg navedenih kršitev je po pritožnikovem prepričanju sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je bil dedič že vnaprej odločen, da dediščine po svoji materi ne bo sprejel, česar pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Pritožba je utemeljena. Skladno z določbo 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) pokojnikova zapuščina preide na dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti. Dedičem torej ni treba posebej izjaviti, da dediščino sprejemajo, ampak se taka volja po zakonu domneva. Nasprotno pa velja za izjavo o odpovedi dediščini, ki mora biti, skladno z določbo 133. člena ZD, izrecno podana do konca zapuščinske obravnave. Dediči morajo torej, če ne želijo dedovati, tako voljo izjaviti zapuščinskemu sodišču do konca postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Sodišče je dolžno, po določilu 12. člena ZPP v zvezi z določbo 163. člena ZD, opozoriti prava neuke stranke, ki iz nevednosti ne uporabljajo procesnih pravic, katera pravna dejanja lahko opravijo. Izjava o odpovedi dediščini je procesno dejanje strank, s katerim uresničujejo pravice, ki jim jih daje zakon. Ne glede na to, da se sprejem dediščine po zakonu domneva, je sodišče, da bi dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo, dolžno od prava neukih strank pridobiti tudi ustrezne dedne izjave, saj prava neuke stranke same ne morejo vedeti, kaj naj storijo v primeru, ko nočejo dedovati. V konkretnem primeru je bilo torej sodišče prava neuko stranko, da bi dejansko stanje lahko popolnoma in pravilno ugotovilo, dolžno opozoriti na pravico, da se lahko dedovanju z ustrezno dedno izjavo tudi odpove. Ker sodišče tega ni storilo, dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo, saj je bil dedič odločen podati izjavo o odpovedi dediščini, kar pa mu zaradi nepoznavanja prava in sicer pravilne odločitve sodišča, da zapuščinske obravnave ne bo opravilo, ni bilo omogočeno. Ker dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno, je drugostopno sodišče sklep o dedovanju prvostopnega sodišča razveljavilo in zadevo prvostopnemu sodišču vrnilo v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj prvostopno sodišče ugotovi dejstva, na katera je opozoril pritožnik, poleg tega pa naj ugotovi in presodi v smislu 135. člena ZD tudi razpolaganja s premoženjem na hranilni knjižici, ki so bila opravljena po zapustničini smrti.

 


Zveza:

ZD člen 135, 135/1, 135, 135/1.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzU2OQ==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*