<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 276/2000
ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.276.2000

Evidenčna številka:VSL45402
Datum odločbe:13.12.2000
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:odpoved dediščini

Jedro

Po našem pravu velja domneva o tem, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo, vendar je mogoče to domnevo spodbiti, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Takšno izjavo lahko poda dedič do konca zapuščinske obravnave (1. odstavek 133. člena ZD). Pravna posledica odpovedi dediščine pa je, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (4. odstavek 133. člena ZD). Dedič, ki se je odpovedal dedišču, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (2. odstavek 142. člena ZD).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je prodajna pogodba med tožečo stranko in M. V. za stanovanje, opisano v izreku sodbe, razdrta z dnem 27.9.1997, izročitev tega stanovanja tožniku v last in posest in izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vpis lastninske pravice do celote na tožnika. Obenem je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodba pomanjkljiva, saj obrazložitve v ožjem smislu ne vsebuje. Povzema nesporne dejanske ugotovitve prvega sodišča in zaključuje, da se ni mogoče strinjati s prvim sodiščem o tem, da toženec v tej pravdi ni pasivno legitimiran. Toženec se je dedovanju odpovedal potem, ko so že nastopile posledice neizpolnitve pogodbe. V dveh letih, ko je bil dedič, je bil dolžan izpolnjevati pogodbo. Dediči so upravljalci zapustnikovega premoženja. Sprašuje se, kdo bi tožeči stranki poravnal nastalo škodo. Toženec je zadevo pripeljal v pravdo, sedaj je prepozno, tudi z odpovedjo dediščini se ne more izogniti legitimaciji v tej pravdi. Postavitev začasnega skrbnika zapuščine v zapuščinskem postopku po izdaji sodbe tožeče sranke ne zanima. Toženec je ob odpovedi dedovanju ključe izročil sodišču, čeprav bi jih bil dolžan izročiti tožeči stranki. Sedaj je posestnik spornega stanovanja sodišče, kar je nevzdržno. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno oceno, da sodba nima ustrezne obrazložitve, je potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo vsa pravna relevantna dejstva in prišlo do pravilnega sklepa, da toženčeva obveznost v tej pravdi po materialnem pravu ne obstaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil pasivno legitimiran ob vložitvi tožbe in da je zato tudi ob zaključku glavne obravnave, je potrebno opozoriti, da je pri odločitvi potrebno upoštevati pravno stanje, kot je obstajalo na koncu zadnje glavne obravnave. Iz dejanske ugotovitve prvega sodišča izhaja, da se je toženec že v teku te pravde v zapuščinskem postopku po svojem pok. očetu M. V. (opr.št. D 309/97 Okrajnega sodišča v Trbovljah), odpovedal dedovanju. Pravilno ugotavlja prvo sodišče, da po našem pravu velja domneva o tem, da osebe, poklicane k dedovanju, dediščno sprejemajo. Vendar pa je mogoče to domnevo spodbiti, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Takšno izjavo lahko poda dedič do konca zapuščinske obravnave (1. odstavek 133. člena Zakona o dedovanju). Pravna posledica odpovedi dediščini pa je, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (4. odstavek 133. člena Zakona o dedovanju). Dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (2. odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Toženec, ki ni dedič po pok. Mirku Vrtačniku zato po materialnem pravu ni pasivno legitimiran za tožnikov zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev, da je pogodba z dnem 27.9.1997 (datum po smrti M. V., ki je umrl 22.6.1997) razdrta niti od njega ne more zahtevati izročitve stanovanja v last in posest (ki je ob izdaji sodbe tudi ni imel - ključi so bili izročeni sodišču), niti ne more zahtevati izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Dejstvo, da se je toženec šele tekom pravdnega postopka odpovedal dediščini po pok. očetu, ima lahko zato stroškovne posledice, kar je sodišče z odločitvijo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (obe pa sta bili zastopani po pooblaščencu), tudi upoštevalo. Pritožbene trditve o škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki in postavitvi začasnega skrbnika v zapuščinskem postopku presegajo okvire obravnavanja v tej pravdni zadevi. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je sprejeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154. člena ZPP).

 


Zveza:

ZD člen 133, 133/1, 133/4, 142, 142/2, 133, 133/1, 133/4, 142, 142/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NTE3OA==