VSL sodba I Cpg 655/2011

Jedro

Obličnost (pisnost) olajšuje dokazovanje. V skladu s tem pravilom stranka, ki z obličnimi oz. materialnimi dokazi ne razpolaga, praviloma ne more biti v procesno boljšem položaju, kot če bi. Pomanjkanje materialnih dokazov stranko bistveno bolj obremeni tudi na sami trditveni ravni, kjer je potreben mnogo večji trud in vložek, da se zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za del zakonskih zamudnih obresti od zneska 32.884,03 EUR (7.880.328,00 SIT), ki presega 32.884,03 EUR (7.880.328,00 SIT).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 32.884,03 EUR (7.880.328,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 02. 2001 do dneva, ko dosežejo znesek 32.884,03 EUR (7.880.328,00 SIT) in v II. točki izreka glede stroškov postopka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 32.884,03 EUR (7.880.328,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 02. 2001 do plačila, ter da ji je dolžna povrniti tudi pravdne stroške v višini odvetniških storitev 4.276,28 EUR in sodno takso v višini 657,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava je v določeni meri utemeljen. Sodišče prve stopnje je najprej zagrešilo očitno pisno pomoto, ko se je sklicevalo na 289. čl. ZOR (učinek pridržne pravice), ki se na obravnavano razmerje v ničemer ne nanaša. Ker pa je v sodbi povzelo celotno vsebino določila, na katerega se je sklicevalo, je jasno razvidno, da je imelo v mislih določbo 132. člena ZOR. Pritožba ima sicer tudi prav, da dejanska podlaga spora ne napotuje na uporabo 132. člena ZOR, ki določa učinke razvezane pogodbe, ki je prenehala zaradi neizpolnitve (prim. 124. člen ZOR), v obravnavanem primeru pa pogodba o svetovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 25. 10. 2000, ni prenehala zaradi neizpolnitve. Vendar pa bi določilo 629. člena ZOR, na katerega se sklicuje pritožba, prišlo v poštev le, če se pogodbeni stranki glede posledic naročnikovega odstopa od pogodbe ne bi dogovorili drugače. Določilo 629. člena ZOR namreč ni kogentne narave.

6. Nesporno sta pravdni stranki dne 19. 12. 2000 sklenili sporazum o prekinitvi pogodbe (A3), s katerim sta celovito uredili medsebojna razmerja v zvezi s prenehanjem te pogodbe. Edino materialno pravo, ki ga je bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti pri odločitvi o tožbenem zahtevku, je torej sporazum z dne 19. 12. 2000. Zaradi sklicevanja na napačno določilo ZOR pa odločitev prvostopnega sodišča ni bila nepravilna, saj je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev (po sporazumu), ki jih je logično in prepričljivo ocenilo ter na tej podlagi sprejelo tudi pravilne materialnopravne zaključke.

7. Neupoštevne so pritožbene trditve, da sta se pogodbeni stranki že ob sklenitvi sporazuma zavedali, da bo obračun opravljenih storitev znašal cca. 30 % prejetega zneska. Za zaključek o takšnem namenu pogodbenih strank niti v sporazumu niti v dokaznem postopku ni najti nikakršne opore. Če bi namreč pogodbeni stranki takšen namen imeli, bi ga lahko v sporazumu tudi jasno in nedvoumno zapisali.

8. Na podlagi 3. člena sporazuma je bila torej tožena stranka dolžna v roku 45 dni od podpisa sporazuma dolžna pripraviti obračun opravljenih storitev. Za odločitev v predmetnem sporu je bilo pravno relevantno le, ali je tožena stranka storitve po obračunu z dne 16. 02. 2001 (B1) dejansko opravila.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožena stranka tega, da je v obračunu navedene storitve opravila, ni dokazala. Pravilnosti tega zaključka pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pritožbene trditve, da je šlo za pogodbo o svetovanju, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki nuditi svetovalne storitve pri projektu, čemur je pripisati dejstvo, da o opravljenih storitvah ni nobene listinske dokumentacije, ne vzdržijo preizkusa. Že same trditve tožene stranke, da je bila pri projektu zadolžena za finančno ekonomski del, nasprotujejo navedeni tezi, saj si (niti začetne) priprave le-tega ni moč zamisliti brez ustrezne dokumentacijske podpore. Poleg tega tako iz točke 1. (priprava dokumentacije) in točke 2. obračuna (priprava strategije) logično in smiselno izhaja, da opisane storitve po naravi stvari niso (zgolj) duhovne narave in da zahtevajo materializacijo v obliki zapisa na kakršnemkoli stvarnem mediju.

10. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da v pravu (in življenju) obličnost in materializiranost dokazov prinaša prednost, in ne obratno. Obličnost (pisnost) olajšuje dokazovanje. V skladu s tem pravilom stranka, ki z obličnimi oz. materialnimi dokazi ne razpolaga, praviloma ne more biti v procesno boljšem položaju, kot če bi. Že zato, ker mora, da bo zatrjevana dejstva dokazala z enako kvaliteto (kot jo daje listina), najti dokaze s primerljivo dokazno močjo. Še več, pomanjkanje materialnih dokazov stranko bistveno bolj obremeni tudi na sami trditveni ravni, kjer je potreben mnogo večji trud in vložek, da se zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage. Listina je namreč dokaz, ki zaradi možnosti takojšnjega vpogleda vanjo, v določeni meri dopušča tudi seznanjanje z dejstvi (kar je izjema od siceršnjega procesnega pravila, da se dokazi ne smejo izvajati v informativne namene). Tako so lahko npr. strankine trditve o okoliščinah nekega sestanka lahko bistveno ohlapnejše, če stranka predloži pisni zapisnik, iz katerega je razvidno vse, kar je potrebno vedeti o tem sestanku (kdaj, kje, kdo, s kom, o čem). Če pa zapisnik o sestanku ne obstaja, potem je treba vse v oklepaju navedeno najprej konkretizirano navesti in šele potem dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. zaslišanjem prič).

11. Zgoraj povedano v konkretnem primeru pomeni, da tudi, če je tožena stranka opravljala svetovalne storitve le na verbalni ravni, zgolj navedba števila ur, ki jih je zato porabila, ne zadostuje niti za zadostnost niti za sklepčnost njenih trditev, saj so presplošne in preohlapne, da bi jih bilo mogoče preveriti. Tožena stranka ni specificirala svojega obračuna v smeri, kdaj točno, v zvezi s čim konkretno, in predvsem kdo (na strani tožene) je s kom (na strani tožeče stranke) pri teh storitvah sodeloval. Tudi ob upoštevanju priloženih poročil o delu (B6) so njene trditve preskromne, da bi jih tožeča stranka lahko preizkusila in se o njih tudi sama decidirano izjavila. Tiste storitve, zoper katere se je izjavila, pa je zanikala, izvedeni dokazni postopek pa jih ni potrdil.

12. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo v pretežnem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožba je namreč utemeljena le v delu, ki napada odločitev o zakonitih zamudnih obrestih za čas od 03. 02. 2001 do plačila. Le-te so namreč do 22. 05. 2007, ko je začel veljati OZ-A, ki je razveljavil omejitev teka zamudnih obresti, že dosegle glavnico. Zato je bilo treba uporabiti določilo člena 376. OZ, veljavnega do 22. 05. 2007, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Višje sodišče je zato z ustrezno spremembo prvostopne sodbe obrestni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v neutemeljeno prisojenem delu.

13. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških. Po stališču sodne prakse mora odločitvi o pravdnih stroških slediti le razumna obrazložitev. Za razumno obrazložitev pa v primeru, kadar med pravdnimi strankami ni sporno, katera pravdna dejanja so bila opravljena in tudi niso podane okoliščine, ki bi bistveno vplivale na odločitev o stroških (npr. sprememba vrednosti spora med postopkom), zadošča sklicevanje na obrazložene stroškovnike, ki so sodišču prve stopnje služili kot podlaga za priznanje pravdnih stroškov. V obravnavanem primeru je iz obrazloženega stroškovnika tožeče stranke razvidno, katere stroške je prvostopno sodišče priznalo, razviden pa je tudi končni obračun vseh stroškov. Zato je brez teže pritožbeni očitek, da ni mogoče preveriti, katere pravdne stroške je sodišče tožeči stranki priznalo in v kakšni višini. Iz navedenega stroškovnika je razvidno tudi, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo separatnih stroškov za pristop na narok dne 15. 02. 2007. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka do separatnih stroškov za pristop na ta narok ni upravičena. Res je tožeča stranka šele na tem naroku predložila pripravljalno vlogo, s katero je odgovarjala na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 25. 02. 2003, vendar ne gre prezreti, da je tožena stranka šele v novembru 2006 sodišču predložila prevode listin, na katere je tožeča stranka s pripravljalno vlogo tudi odgovorila. Zaradi tega tožeči stranki ni mogoče očitati, da je s predložitvijo pripravljalne vloge na naroku 15. 02. 2007 prekršila kakšno svojo obveznost, ki ji jo nalaga zakon oziroma zavlačevala s postopkom.

14. Ker s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, nosi tožena stranka tudi svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 622/2019
• VSC Sklep I Ip 9/2022
• VSL sklep II Cp 1723/2011