Sodba VIII Ips 86/2010

Jedro

Tožnik je bil kot voznik avtobusa zadolžen tudi za kasiranje voznin in izdajo vozovnic, ter je imel za to delo izrecna navodila. Ker v nasprotju z navodili na začetni postaji v M. S. ob plačilu voznine in vrnitvi presežka cene vozovnice v drobižu potniku ni izdal vozovnice, niti ni prejema denarja odtipkal na ustreznem blagajniškem strojčku in se zanj obremenil, so podani vsi znaki hujše kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

V smislu vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank iz prvega odstavka 110. člena ZDR je treba upoštevati tako pogoje stvarnega značaja, ki jih je presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, kot pogoje osebnega značaja, to je, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2009 in za priznanje tožnikovih pravic iz delovnega razmerja vse od vročitve izredne odpovedi dalje, vključno s plačilom plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov in tožbeni zahtevek, da tožena stranka tožnika pozove na delo. Presodilo je, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ko dne 9. 2. 2009 kot voznik avtobusa v nasprotju z navodili za ubiranje voznin z almex strojčkom potniku ob plačilu voznine ni izdal vozovnice in inkasa voznine ni evidentiral na blagajniškem strojčku. Hkrati je presodilo, da so podani tudi pogoji za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ker glede na vse okoliščine in interese pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Soglašalo je sicer z ugotovitvami, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili za ubiranje voznin, ko kot voznik inkasant ob sprejemu denarja potniku ni izdal vozovnice, in da je s tam kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem pa ni bil podan nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ker neizdaja vozovnice v vrednosti 4,70 EUR po svoji naravi in teži ne predstavlja takšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep v primeru kršitve pogodbenih obveznosti in zaradi katere ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da tožnik dne 9. 2. 2009 očitno namenoma potniku ni izdal vozovnice, potem ko je prejel denar za voznino, saj mu je pri tem sicer vrnil drobiž in vozovnice ni izdal tudi do naslednje postaje. Tako je ostala pobrana voznina neevidentirana in bi si jo tožnik prisvojil, če ne bi bil s strani kontrolorja zaloten pri kršitvi. Pobrane voznine so edini dohodek tožene stranke, tako da celotno poslovanje tožene stranke v bistvu temelji na doslednem ubiranju voznin v skladu z navodili, ki so vsem voznikom poznana. Zato vsaka taka nepravilnost pri ubiranju voznin za toženo stranko pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Delavcu, pri katerem so ugotovljene take nepravilnosti pri izdaji vozovnic in ubiranju voznine, tožena stranka več ne more zaupati, tako ravnanje tožnika pa toženi stranki tudi moralno škoduje, saj je potnik voznino plačal, vozovnice pa ni prejel. Tožena stranka lahko kontrolira voznike pri ubiranju voznin le z občasnimi kontrolami na terenu. Sicer je vezana na zaupanje v njihovo vestno in pošteno delo. Ker je tožnik zaradi svojega ravnanja potrebno zaupanje izgubil, je sodišče zmotno presodilo, da bi bilo z njim še vedno mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Ravno zaradi ugotovitev, da so posamezni vozniki pri ubiranju voznin toženko ogoljufali, je toženka okrepila kontrolo. Odločitev sodišča druge stopnje zato predstavlja povsem napačno sporočilo delavcem, da jih zaradi goljufije pri izdajanju vozovnic ne more doleteti sankcija odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem niti ni pomembno, ali je šlo le za eno vozovnico in kakšna je bila njena cena. Revizija očita sodišču tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi potrdile in širše obrazložile pomen pravilnega izdajanja vozovnic in bistveno kršitev, ker je sodišče postopek vodilo kljub nepravilni označbi tožene stranke v tožbi.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Z navedbami, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo vseh predlaganih prič in da je v nasprotju z določbami ZPP dopustilo obravnavanje tožbe, v kateri tožena stranka ni bila pravilno opredeljena, revizija smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Teh kršitev tožena stranka v pritožbenem postopku ni uveljavljala in se sodišče druge stopnje do njih utemeljeno ni opredelilo. Ker ne gre za kršitve, ki bi bile storjene pred sodiščem druge stopnje, vsekakor pa so to kršitve relativnega značaja, jih tožena stranka, glede na opredelitev revizijskih razlogov v prvem odstavku 370. člena ZPP, v reviziji ne more več uveljavljati.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Glede na ugotovitve sodišča, da je imel tožnik, kot voznik avtobusa, zadolžen tudi za kasiranje voznin in izdajo vozovnic, za to delo izrecna navodila in da v nasprotju z navodili na začetni postaji v M. S. ob plačilu voznine in vrnitvi presežka cene vozovnice v drobižu potniku ni izdal vozovnice, niti ni prejema denarja odtipkal na ustreznem blagajniškem strojčku in se zanj obremenil, sodišče ugotavlja, da so bili podani vsi znaki v izredni odpovedi navedene hujše kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Če že ni bil dokazan direktni naklep z namenom protipravne prisvojitve na tak način pobrane voznine, je vsekakor šlo za očitno hudo malomarnost, saj se je to zgodilo na začetni postaji, na kateri so na avtobus vstopili le trije potniki, tako da bi lahko tožnik v miru pobral voznine in izdal vozovnice v skladu z navodili vsakemu posebej. Na tak način si je tožnik ustvaril višek pobrane voznine, za katerega ni bil obremenjen. Ker je šlo pri navodilih za pobiranje oziroma ubiranje voznin za določeno obliko blagajniškega poslovanja, za tožnikovo kršitev niti ni bila bistvena višina neevidentirane voznine, temveč že samo ravnanje v nasprotju z navodili o evidentiranju pobranega denarja in izdaji vozovnic (1).

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je v smislu vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank potrebno upoštevati tako pogoje stvarnega značaja, ki jih je presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, kot pogoje osebnega značaja, to je, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno (2).

10. V smislu navedenih opredelitev je pomembno, da je dohodek iz naslova pobranih voznin, če že ne edini pa vsekakor najpomembnejši del dohodka tožene stranke, da je zato tožena stranka za vestno delo v skladu z izrecnimi navodili, ki zagotavljajo nadzor nad pobranim denarjem, upravičeno življenjsko zainteresirana in da je šlo s strani tožnika za zavestno kršitev izrecnih in za poslovanje tožene stranke pomembnih navodil. Tožena stranka utemeljeno pričakuje od voznikov – inkasantov visoko stopnjo zaupanja, saj so pri svojem delu na avtobusnih relacijah povsem samostojni in lahko nad njihovim delom tožena stranka zagotovi le občasni neposredni nadzor. Revizija zato utemeljeno poudarja, da je strogo obravnavanje takih kršitev utemeljeno tudi z vidika generalne prevencije. Poleg tega vsaka neizdaja vozovnice ob plačilu voznine negativno vpliva na razmerja tožene stranke s strankami, to je potniki, pri katerih se lahko ustvari dvom v korektno poslovanje tožene stranke. Tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo ni navedel nobenih resnih razlogov, zaradi katerih bi lahko bila stopnja njegove odgovornosti zmanjšana. Šlo je za neizdajo vozovnice na začetni postaji, ko so vstopili le trije potniki in je imel tožnik dovolj časa, tudi sicer pa naj bi se potnik, ki mu pri plačilu voznine tožnik ni izdal vozovnice, usedel na prve sedeže v avtobusu, tako da je bil tožniku očitno neposredno dosegljiv.

11. Glede na navedene okoliščine in interese strank v sporu, je sodišče druge stopnje v nasprotju s sodiščem prve stopnje zmotno presodilo, da niso bili izpolnjeni pogoji, zaradi katerih s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 110. in 111. člena ZDR. Glede na pomen tožnikove kršitve za poslovanje tožene stranke in glede na to, da je zaradi tožnikove kršitve ter okoliščin le-te tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, ki je nujno potrebno pri samostojnem poslovanju delavca z denarjem delodajalca, so bili po presoji revizijskega sodišča v celoti izpolnjeni tudi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR (3).

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se ob zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

13. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške, ne glede na izid postopka.

---.---

Op. št. (1): Že v sodbi VIII Ips 224/2004 z dne 22. 3. 2005 je sodišče ugotovilo, da prirejanje dela na blagajni tako, da omogoča zaračunavanje in kasiranje denarja mimo blagajne, ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov. Sodišče je ugotovilo, da je bistvo take kršitve v nepravilnem načinu dela v nasprotju z načeli blagajniškega poslovanja, ne pa sama višina protipravne prilastitve. Tudi sicer se primerjalno pravno odgovornost delavca v zvezi s kršitvijo pravil o poslovanju z denarjem oziroma protipravnim prisvajanjem tudi manjših vrednosti praviloma strogo presoja – gl. Dolžan: Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodba Emmily, Pravna praksa, Ljubljana, št. 14/2009, str. 12.

Op. št. (2): Podobno je okoliščine in interese, od katerih je odvisna presoja možnosti nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, Vrhovno sodišče opredelilo že v sklepu VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, ko je šlo za podobno kršitev voznika v zvezi s kasiranjem voznin in izdajo vozovnic.

Op. št. (3): Glede na to, da je bila sicer izrecno ugotovljena le enkratna kršitev, lahko gre tudi za mejni primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V podobnih primerih pa je sodišče praviloma štelo, da so pogoji za zakonitost izredne odpovedi podani (npr. sodba VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007, sodba VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011), da pogoji za zakonitost izredne odpovedi niso podani pa le v primeru, če so bile na strani delavca izkazane okoliščine, ki zmanjšujejo stopnjo njegove odgovornosti (npr. sodba VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 454/2009
• Sodba VIII Ips 120/2009
• Sodba VIII Ips 14/2013