<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 162/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.162.2004

Evidenčna številka:VS17010
Datum odločbe:16.05.2005
Področje:ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
Institut:status žrtve vojnega nasilja - otrok ubitega starša - smrt starša po končani vojni na poti v domovino

Jedro

Po ZŽVN, ki je veljal ob izdaji odločbe prve stopnje, smrti starša po končani vojni in na poti v domovino, ni šteti za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 30.4.2001 ter odločila, da se tožniku status žrtve vojnega nasilja-otrok ubitega starša, ne prizna. Tožena stranka je odločbo odpravila zaradi nepravilne uporabe določb 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN).

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi v celoti strinjalo s toženo stranko, saj je do statusa žrtve vojnega nasilja po 8.

odstavku 2. člena ZZVN upravičena le tista oseba, katere eden od staršev je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali pa je bil ubit kot talec. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnikov oče, po katerem je tožnik status uveljavljal, umrl 18.8.1945 v S. Ker je tožnikov oče umrl v povojnem času, njegove smrti po določbah 1. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče šteti za smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožnik v pritožbi ponavlja, da je njegov oče umrl dne 18.8.1945, ko se je vračal iz taborišča v Nemčiji. Navaja, da ne more sprejeti obrazložitve, da se status žrtve vojnega nasilja priznava le za obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945. Logično je treba slediti dejstvu, da so transporti v teh časih potekali izredno počasi in da se je večina taboriščnikov vračala po 15.5.1945, kar je razvidno iz državnih arhivov. To je razumel organ prve stopnje, ko je dne 30.4.2001 izdal ugodilno odločbo. Sodišče prosi, da ponovno pretehta odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ker v predmetni zadevi ni sporno, da je tožnikov oče umrl na poti v domovino dne 18.8.1945, torej po končani vojni, je pravilna ugotovitev, da ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V teh okoliščinah bi namreč umrl le tedaj, če bi umrl v času, ko je bil neposredno izpostavljen nasilju okupatorja, ki pa je prenehalo s koncem druge svetovne vojne (15.5.1945).

Okoliščine, na katere se je tožnik skliceval (da je njegov oče umrl po končani vojni na poti v domovino) pa bi kazale na dejansko stanje, kot ga ureja Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 110/2002, dalje ZZVN-G), ki je stopil v veljavo dne 2.1.2003. Ta med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN tudi otrok, katerega starš je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15.5.1945 oziroma po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Novela je začela veljati po izdaji odločbe tožene stranke, zato pri njenem odločanju ni mogla bil upoštevana. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo (Uradni list RS, št. 1/01) razveljavilo 16. člen ZZVN, ki je določal, da je mogoče zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vložiti najkasneje v 6 mesecih od uveljavitve zakona, lahko tožnik, v kolikor meni, da izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, uveljavlja status in pravice na podlagi ZZVN-G pred organom prve stopnje tudi še sedaj.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZZVN člen 2, 2/8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTYzOA==