<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 1384/2003
ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.1384.2003

Evidenčna številka:VS16570
Datum odločbe:14.02.2005
Področje:ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
Institut:status žrtve vojnega nasilja - otrok ubitega starša

Jedro

Zakon o žrtvah vojnega nasilja - ZZVN-D, ki je veljal v času odločanja, je upravičenost za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka za pridobitev zahtevanega statusa vezal zgolj na smrt enega od staršev in pri tem ni pogojeval možnosti za pridobitev tega statusa s tem, da bi moralo biti nasilje nad otrokovimi starši izvršeno na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke z dne 29.1.2002, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote I.B. z dne 13.7.2001, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja-otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, in odločila, da se tožnici uveljavljani status ne prizna. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da nasilje nad očetom tožnice ni bilo storjeno v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, kar je pogoj iz 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN). Po podatkih v spisih je bil namreč tožničin oče K.M. ustreljen kot pripadnik hrvaške 13.

divizije (primorsko-gora-nske) v vasi K. na Hrvaškem.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v celoti pritrdilo stališču tožene stranke, da mora biti za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kot ga uveljavlja tožnica po 8. odstavku 2. člena ZZVN, izpolnjen tudi pogoj iz 1. člena ZZVN, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ker po podatkih v upravnih spisih tožnič-in oče, kljub temu da je bil udeleženec NOB, ni bil žrtev vojnega nasilja v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, uveljavljanega statusa tožnici ni mogoče priznati.

Tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema določbe 1., 2. in 3. člena ZZVN ter ugotavlja, da zakon ne omejuje udeležbo v NOB zgolj na ozemlje Republike Slovenije. Taka ureditev bi bila v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, saj je bila NOB univerzalna na celotnem območju takratne Kraljevine Jugoslavije. Ugovarja tudi, da 1. člen ZZVN loči med vojnim obdobjem (od 6.4.1941 do 15.5.1945) in agresijo na Republiko Slovenijo (od 25.6.1991 do 18.10.1991), zato ni pravi-lna razlaga sodišča prve stopnje, da njen oče ni bil žrtev vojnega nasilja v agresiji na Republiko Slovenijo. Navaja, da je kot otrok padlega borca ves čas uživala vse predpisane ugodnosti, pri čemer pa ni bilo nikoli vprašljivo, kje je njen oče padel kot borec NOB.

Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano sodbo in potrdi odločbo upravnega organa prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

ZZVN v 1. členu določa, da pridobi statusa žrtve vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bila izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev v vojni (torej med okupacijo v II. svetovni vojni) ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (leta 1991). Navedena zakonska določba, po presoji pritožbenega sodišča, nedvomno razlikuje med izpostavljenostjo nasilju v vojni in okupaciji, ki je bila izvedena nad bivšo Kraljevino Jugoslavijo leta 1941, ter agresijo, ki je bila izvedena nad Republiko Slovenijo. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da ta zakonska določba za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, nastalega v času druge svetovne vojne, predpisuje kot omejitveni pogoj izpostavljenost nasilju na območju Slovenije, saj je bila tedaj okupirana tedanja skupna država. Navedene zakonske določbe ni mogoče interpretirati z voljo zakonodajalca, da naj bi v času druge svetovne vojne omejil teritorialno območje, saj bi v takem primeru moral to omejitev izrecno predpisati.

Možnost pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja kot otrok, katerega eden izmed staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec, je bila uzakonjena z novelo ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99 z dne 4.6.1999). Ta je v dopolnjenem 8. odstavku 2. člena s posebno določbo opredelila pogoje za pridobitev tega statusa. Ta predpis, ki je veljal v času odločanja o tožnikovi zahtevi, je upravičenost za pridobitev zahtevanega statusa vezal zgolj na smrt enega od staršev in pri tem ni pogojeval možnosti za pridobitev tega statusa s tem, da bi moralo biti nasilje nad otrokovimi starši izvršeno na ozemlju Republike Slovenije. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, pa take omejitve ne predpisuje niti 1. člen ZZVN, na katerega se 8. odstavek 2. člena uvodoma sklicuje. Zato po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožničin oče padel kot pripadnik NOB v vasi K. na Hrvaškem, ne more biti zakonska ovira za pridobitev uveljavljenega statusa po določbah ZZVN, kot so veljale v času odločanja upravnih organov.

Na podlagi navedenega je bilo pritožbi potrebno ugoditi. Zato je sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.


Zveza:

ZZVN-D člen 2, 2/8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTE5Nw==