<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 465/2012
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.465.2012

Evidenčna številka:UL0006491
Datum odločbe:03.07.2012
Področje:ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
Institut:žrtev vojnega nasilja - status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - ukradeni otrok

Jedro

Tožnica v času druge svetovne vojne ni bila ukradena s strani nemškega okupatorja in ne nasilno odpeljana v Nemčijo, zato ji ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je tožnici z izpodbijano odločbo zaradi begunstva priznala status žrtve vojnega nasilja in jo vpisala v evidenco žrtev vojnega nasilja (točka 1. izreka); zavrnila je zahtevek tožnica za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka (točka 2. izreka); za odmero pravic je tožnici upoštevala 18 mesecev begunstva in sicer od 29. 11. 1943 do 15. 5. 1945 (točka 3. izreka). Tožnici se prizna pravica do življenjske mesečne rente, ki znaša za 18 mesecev begunstva 22,14 EUR mesečno in ji pripada od 1. 2. 2010 dalje ter se usklajuje s transferji posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (točka 4. izreka); tožnici pripada vojna odškodnina po posebnem zakonu (točka 5. izreka); od 1. 2. 2000 dalje se ji zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja (točka 6. izreka); tožnici se čas begunstva od 29. 11. 1943 do 15. 5. 1945 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe (točka 7. izreka); zoper status je obvezna revizija, ki zadrži izvršitev te odločbe (točka 8. izreka); tožnica oz. njeni pravni nasledniki so dolžni v 15 dneh od njenega nastanka prijaviti upravni enoti vsako spremembo, ki vpliva na te pravice (točka 9. izreka); ta odločba se po pravnomočnosti po uradni dolžnosti pošlje Slovenski odškodninski družbi (točka 10. izreka); stroški postopka niso bili zaznamovani (točka 11. izreka). Gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1654/2008 z dne 8. 3. 2011. Z izpodbijano odločbo je bil tožnici zaradi begunstva priznan status žrtve vojnega nasilja (v nadaljevanju ŽVN), ni pa ji bil priznan statusa ŽVN – ukradenega otroka.

2. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ pridobil izjave tožnice, sestre tožničine matere A.A. ter tožničine matere B.B., kakor tudi priče C.C. Tožnica je k zahtevi priložila podrobnejši opis dogodkov ter fotokopijo dokumentacije, navedene na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica navaja, da je med drugo svetovno vojno živela na svojem domu v D. št. 10 (prej: 12), skupaj z materjo B.B. in mlajšima bratoma, dvojčkoma E.E. in F.F. Očeta je bil v internaciji v Italiji. Ponoči med 22.00 in 23.00 uro 29. 11. 1943 so v hišo vdrli partizani in jih pregnali iz doma. Otroke je vzela k sebi soseda, nato pa so bili pri materini sestri A.A. v sosednjem kraju. Po enem mesecu od pregona je prebegnila v Ljubljano, kjer je živela pri sorodnikih na G. št. 10. Iz matičnih listin je razvidno, da je tožnica obiskovala osnovno šolo, takrat „Mešano ljudsko šolo v Starem trgu“ vse do konca šolskega leta 1942/43 in da je šolsko leto 1943/44 pričela v Ljubljani 4. 1. 1944 kot begunka brez dokumentov. Iz izjave A.A. je razvidno, da sta s tožničino materjo B.B. sestri in da je ta živela v kraju D. št. 10, skupaj s tremi otroci: H.H., F.F. in E.E. Iz navedb priče C.C. izhaja, da natančnih okoliščin družine ne pozna, potrdi pa lahko, da je bila družina pregnana, kdaj točno ne ve, ter da so živeli na naslovu D. št. 12. Tožnica je 22. 3. 2010 svoj zahtevek ponovno dopolnila s podrobnejšo obrazložitvijo medvojnih dogodkov in 10. 5. 2011 podala izjavo, navedeno na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Prvostopenjski organ tožnici ni priznal statusa ŽVN – ukradenega otroka. Navaja vsebino 1. člena in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) ter 2.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN-H). Prvostopenjski organ je na podlagi zbrane dokumentacije ugotovil, da je tožnica državljanka Republike Slovenije, da je do pregona 29. 11. 1943 živela na domu svojih staršev v kraju D. št. 10 (prej 12) skupaj z materjo in bratoma dvojčkoma, da je bila pregnana s strani partizanske vojske v sosednji kraj, kjer je bivala pri sorodnikih, po mesecu dni pa so pobegnili iz Loške doline v Ljubljano in je bivala na naslovu G. št. 10, da je bila njena mati s strani partizanske vojske takrat pregnana in da je bila od pregona 29. 11. 1943 do vpisa v šolo 4. 1. 1944 v Ljubljani brez staršev. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem. Na podlagi zbrane dokumentacije prvostopenjski organ tožnici ni mogel priznati statusa ŽVN - ukradenega otroka. Za osebo, ki je bila nasilno odvzeta staršem – ukraden otrok, gre po zgodovinsko znanih dejstvih za otroke, ki so jih nemški nacisti odtrgali od svojcev in poslali v posebne domove ali taborišče. Tožnica v času druge svetovne vojne ni bila ukradena s strani nemškega okupatorja in ne nasilno odpeljana v Nemčijo. V zvezi z navedbo tožnice, da ji status ŽVN - ukradenega otroka pripada po vsebini določbe 1. alineje 2.a člena ZZVN-H, prvostopenjski organ navaja vsebino 2.a člena ZZVN-H, kjer pa ni nikjer govora o ŽVN - ukradenih otrocih. Tožnici ni mogoče priznati statusa ŽVN – ukradenega otroka. Prvostopenjski organ pa je z izpodbijano odločbo tožnici priznal status ŽVN – begunke v skladu z 2.a členom ZZVN-H. Glede časovnega priznanja statusa je prvostopenjski organ upošteval kot začetni datum begunstva dan, ko je bila tožnica z družino pregnana z takratnega doma v D. št. 10 (prej 12) dne 29. 11. 1943, kar je bilo dokazano z izjavo A.A. Ker je nasilje nad tožnico trajalo od 29. 11. 1943 do 15. 5. 1945, se tožnici za odmero pravic, ki se odmerjajo v mesecih (renta) prizna 18 mesecev nasilja, renta se določi v višini 22,14 EUR/mesečno. Višina odškodnine in način izplačila bo določena skladno s 7. členom Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja s posebno odločbo.

4. Pritožbeni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je že prvostopenjski organ navedel zadostne in jasne razloge ter pravilno upošteval relevantne določbe ZZVN in ZZVN-H. Za priznanje statusa ŽVN po ZZVN morajo biti izpolnjeni določeni zakonski pogoji. Oseba, ki ji je bilo nasilno dejanje povzročeno s strani domačih oz. zavezniških oboroženih sil, mora izpolnjevati pogoje, ki so zakonsko predpisani. Gre za dva statusa: za status otroka in status begunca. Gre za stare kategorije ŽVN, razlika je le v povzročitelju nasilnega dejanja. Tudi po presoji pritožbenega organa statusa ŽVN - ukradenega otroka glede na dejanske okoliščine v zadevi tožnice ni mogoče opreti na določbo 2.a člena ZZVN-H. V postopku je bilo izkazano dejansko stanje in ugotovljeno, da se pri tožnici zaradi begunstva prizna status ŽVN. Gre za odločitev prvostopenjskega organa, ki je obrazložena z jasnimi in razumljivimi razlogi in pravno temelji na 2.a členu ZZVN-H. Pri tožnici ni izpolnjen zakonski pogoj, tj. trajanje prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, ki bi v obravnavanem primeru v smislu nasilnega odvzema staršev moral trajati neprekinjeno najmanj 3 mesece. Tožnico so skupaj z bratoma ločili od matere v noči iz 29. na 30. november leta 1943, kar so izvršile domače oborožene sile. Izvedeni dokazi nesporno kažejo, da je z materjo začela živeti 4. 1. 1944, ko jo je mati vpisala v šolo v Ljubljani. Ob teh ugotovitvah pa ni mogoč zaključek, da je prisilni ukrep nasilnega odvzema trajal neprekinjeno 3 mesece.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi vztraja pri svojem zahtevku za priznanje statusa ŽVN – ukradenega otroka. Navaja, da otroci niso bili begunci. Meni, da ji pripada status v skladu z določbo 1. alineje 2.a člena ZZVN-H ob pogoju, ko je bila pokojna mati B.B. pogrešana, ŽVN pa je tudi ukraden otrok. Dejanske okoliščine, v katerih so bili otroci izpostavljeni prisilnim ukrepom oboroženih sil partizanov so takšne narave, da ima tožnica vso pravico zahtevati priznanje statusa ŽVN – ukradenega otroka. Otroci H.H., E.E. in F.F. so bili ponoči 29. 11. 1943 pregnani iz hiše v D. št. 10, ostali so sami na cesti, tožnica je bila stara 8 let, brata dvojčka pa sta ravno dopolnila 6 let. K sebi jih je vzela teta I.I. Naslednji dan jih je k sebi domov odpeljala mamina sestra A.A. Tožničin oče je bil v internaciji na Siciliji ter se je po kapitulaciji Italije vrnil domov. Starša nista nikdar prostovoljno ne poklicno sodelovala z agresorjem. Prisilni ukrep so izvedle oborožene sile – partizani, trajal pa je več kot 18 mesecev. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-266/04 izhaja, da se pri priznanju statusa ŽVN pri civilnih osebah, posebej pri otrocih, ne sme razlikovati katera izmed vojskujočih strani je povzročila okoliščine, katerih posledica opravičuje status ŽVN. Temu je sledil tudi ZZVN-H, ki se uporablja od 1. 1. 2010 dalje. Ni sprejemljiva trditev upravnega organa, da po zgodovinsko znanih dejstvih 1. alineja 2.a člena ZZVN-H velja za tiste otroke, ki so jih pregnali nemški nacisti, ki so jih nasilno odtrgali svojcem in jih poslali v posebne domove ali taborišča. V ZZVN-H za takšno sklepanje ni nobene pravne podlage. Tožnica meni, da je upravni organ napačno ugotovil, da tožnici na podlagi 2. alineje 2.a člena ZZVN-H pripada status ŽVN - begunke. Tožnica je prepričana, da ji pripada status ŽVN – ukradenega otroka po določbi 1. alineje 2.a člena ZZVN. Vsebinsko predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ tožnici zaradi begunstva priznal status ŽVN, ni pa ji priznal statusa ŽVN – ukradenega otroka, s čimer se tožnica ne strinja. Meni, da ji pripada status ŽVN – ukradenega otroka na podlagi 1. alineje 2.a člena ZZVN-H. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ sledil napotkom sodišča iz sodbe I U 1654/2010 z dne 8. 3. 2011 in svojo odločitev obsežno in konkretno obrazložil, odločitev pa je tudi oprl na pravilno zakonsko podlago. Na podlagi 1. člena ZZVN je ŽVN državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Na podlagi 2. člena ZŽVN je ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena tega zakona ŽVN tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, rasnih, nacionalnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oz. je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 ali kot bivši italijanski vojak po kapitulaciji Italije odpeljana v ujetništvo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukraden otrok). Na podlagi 1. alineje 2.a člena ZZVN-H je ŽVN tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem. Na podlagi 2. alineje 2.a člena ZZVN-H pa je ŽVN tudi oseba, ki je kot begunec morala v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile druge oborožene sile, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece (begunec), če ni prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem in oseba, rojena staršem v teh okoliščinah. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ, status ŽVN – ukradenega otroka in ŽVN – begunke pripada osebi le, če so izpolnjeni predhodno zakonski pogoji (po ZZVN oz. ZZVN-H). Vendar tudi po presoji sodišča za priznanje statusa ŽVN – ukradenega otroka glede na pravilno ugotovljeno in obsežno obrazloženo dejansko stanje v danem primeru ni bilo podanih zakonsko predpisanih pogojev. Iz listin upravnega spisa in iz izjav tožnice nesporno izhaja, da je bila tožnica kot otrok ponoči med 22.00 in 23.00 uro 29. 11. 1943, ko so v hišo kraju D. št. 12, kjer je živela skupaj z materjo in bratoma dvojčkoma, prišli partizani in jih pregnali. Po enem mesecu od pregona je prišla v Ljubljano, kjer je živela pri sorodnikih na G. št. 10. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica obiskovala osnovno šolo „Mešano ljudsko šolo v Starem trgu“ vse do konca šolskega leta 1942/43 in da jo je mati v šolskem letu 1943/44 vpisala v šolo v Ljubljani 4. 1. 1944 kot begunko brez dokumentov. Kot je to pravilno tožnici pojasnil že pritožbeni organ iz navedenega izhaja, da je na dan 4. 1. 1944 živela skupaj z materjo, ki jo je tudi vpisala v šolo v Ljubljani. Tako nasilen odvzem otroka staršem ni trajal najmanj tri mesece, kot to določa 2. alineja 2.a člena ZZVN-H. Tudi po presoji sodišča tožnici utemeljeno ni bil priznan status ŽVN – ukradenega otroka, povsem pravilno pa ji je bil priznan status ŽVN od 29. 11. 1943 do 15. 5. 1945 zaradi begunstva. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ tožnici na podlagi določbe 2.a člena ZZVN-H zaradi begunstva pravilno priznal status ŽVN in tudi vse pravice, ki iz navedenega statusa izhajajo.

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.


Zveza:

ZZVN člen 2a.
Datum zadnje spremembe:
18.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwNTIz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*