<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 1048/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.1048.2004

Evidenčna številka:VS17188
Datum odločbe:19.07.2005
Področje:ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
Institut:žrtev vojnega nasilja - otrok ubitega starša

Jedro

Ker tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, temveč so ga likvidirali pripadniki PK VOS, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikov oče ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, 65/97 in 70/2000, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote T. z dne 14.3.2003.

Tožena stranka se je strinjala z prvostopenjskim organom, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitega starša ni mogoče priznati. Glede na podatke upravnih spisov je bil namreč njegov oče L.K. likvidiran dne 9.1.1944 s strani načelnika PK VOS in torej ni bil ubit s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki. Iz listin v spisih in tožnikovih navedb je namreč razvidno, da je njegov oče odšel v partizane leta 1941, da je bil leta 1942 ujet in zaprt ter da je kasneje odšel v Avstrijo, od koder se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil dne 9.1.1944 likvidiran. Razlog, zakaj so partizani tožnikovega očeta ubili, res ni razjasnjen, vendar pa to za presojo ni relevantno. Ker Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03-u.p.b., dalje ZZVN-UP-B1) izrecno določa, da je žrtev vojnega nasilja le oseba, ki je bila izpostavljena nasilju okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, tožniku uveljavljanega statusa ni mogoče priznati. Namen zakona je namreč dati zadoščenje državljanom Republike Slovenije za pretrpljena nasilna dejanja oziroma prisilne ukrepe okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Primerov, kot je tožnikov, zakon ne ureja in njegovih določb po nobeni od pravno dopustnih metod razlage ni mogoče uporabiti tako, kot želi tožnik.

Tožnik v pritožbi navaja, da je nesporno, da je bil njegov oče leta 1942 po izdaji ujet ter nato zaprt in mučen v prostorih Gestapa v T. Prav Gestapo ga je spomladi leta 1943 deportiral kot političnega ujetnika na prisilno delo v B. Dalje navaja, da je Okrajno sodišče v Trbovljah v sklepu iz leta 1949, s katerim je kot datum smrti določilo dan 9.5.1945, očeta spoznalo za političnega zapornika Gestapa, ki je bil na prisilnem delu v Avstriji. Ta sklep in mrliški list veljata še danes in bi morala biti zavezujoča za organ prve stopnje, kakor tudi za toženo stranko. Ravno zaradi tega, ker sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah ni bil upoštevan, je moral sprožiti upravni spor, vendar pa tudi prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pomena tega sklepa. Takrat sodišču datum smrti ni bil pomemben in je postavilo svoj uradni datum. Sedaj pa je ta datum postal odločujoč za zavrnitev zahteve. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za priznanje uveljavljanega statusa je določba 8. odstavka 2. člena ZZVN-UPB1, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941, ali je padel, umrl ali bil pogrešan zaradi sodelovanja v NOB, bil ubit kot talec, ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Citirano določbo je potrebno razlagati v povezavi s splošnimi pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 1.

člena ZZVN-UPB1, po katerih je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, saj se določba 8. odstavka 2. člena ZZVN nanjo izrecno sklicuje. Ker je bilo v postopku pred organom prve stopnje pravilno ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, temveč so ga likvidirali pripadniki PK VOS (to je razvidno iz Poročila VOS za Š. z dne 19.1.1944, ki se nahaja v upravnih spisih), je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikov oče ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga tožnik v pritožbi niti ne izpodbija, pa ni relevantno, kaj se je s tožnikovim očetom dogajalo pred njegovo likvidacijo, kakor tudi ni pomembno, kateri datum je določen kot uradni datum njegove smrti. Zato tožnik s tovrstnimi ugovori ne more uspeti. Prav tako pa ne more uspeti s pavšalno pritožbeno trditvijo, da sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 29.1.1949 v postopku pred upravnimi organi in pred sodiščem prve stopnje ni bil pravilno upoštevan, saj ta listina ne kaže na drugačne dejanske ugotovitve v tej zadevi.

Ker so glede na navedeno pritožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZZVN člen 2, 2/8. ZUS člen 73.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTgxNg==