<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1529/2021
ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CP.1529.2021

Evidenčna številka:VSL00052102
Datum odločbe:13.10.2021
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
Institut:obvezna gospodarska javna služba - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - zavezanec za plačilo dajatve - postopek v sporu majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - dokazna ocena - relevantno materialno pravo

Jedro

Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode se izvaja kot obvezna občinska gospodarska javna služba, njeni uporabniki pa so fizične ali pravne osebe, ki so lastniki stavb ali delov stavb na območju občine in zavezanci za plačilo dajatev, povezanih z odvajanjem in čiščenjem komunalne in padavinske odpadne vode.

Za izvajanje vseh storitev tožnice obstoji pravna podlaga v predstavljenih zakonskih in podzakonskih aktih, kot tudi zakonska obveznost toženca kot uporabnika in lastnika nepremičnine, da storitve in dajatve plačuje. Vsebina računov, iz katerih je razvidno, kdo jih pošilja, komu, obseg storitev, ki so zaračunane, njihova višina, in zapadlost računa, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča, da se je toženec lahko seznanil s svojo zakonsko obveznostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 49,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezno določenih zneskov dalje (kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe). Tožencu je naložilo tudi kritje vseh stroškov tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče na podlagi v pritožbi povzetih listin napačno uporabilo materialno pravo. Zmotna je ugotovitev, da je račune, ki so predmet postopka, prejel. Tožnica ni dokazala, da jih je poštno odpremila. Obstoj računov ne pomeni, da jih je dejansko odposlala, kar je njeno dokazno breme. Tudi ugotovitev, da so po vsebini in obveznih elementih ustrezni, je zmotna. Računi ne vsebujejo navedbe osnovnega posla in pojasnila obračunske metodologije. Sodišče napačno sklepa, kaj je njihov predmet. Tožnica ni predložila niti drugih dokazil, da je toženca seznanila z obligacijskim razmerjem. Nepravilna je ugotovitev, da računov ni reklamiral. To je storil takoj, ko jih je prejel, torej v odgovoru na dopolnitev tožbe. Sodišče neutemeljeno zavrača ugovor, da so računi izdani za nepremičnino, ki še ni zgrajena. Tožnica je pričela zaračunavati storitev en mesec zatem, ko je tožencu izdala soglasje za gradbeno dovoljenje za objekt na istem naslovu. Sodišče ne navede povezave med prejemnikom računa in šifro uporabnika ter nepremičnino, ki je predmet obračunavanja storitev. Ugovor toženca zavrača izključno na temelju izjav tožnice, ki jih ni uspela dokazati. Enak račun bo lahko izstavila za nepremičnino, ki trenutno še ni zgrajena. Tožnica storitev praznjenja od leta 2011, ko je toženec postal lastnik predmetne nepremičnine, do leta 2017, ko je pričela izdajati račune, ni izvajala. Do danes ni opravila nobene storitve. Sodišče neutemeljeno ugotavlja, da je hotela opraviti storitev 4. 7. 2018. Za sprejem takšnega zaključka je odločilen odgovor na vprašanje, ali je bilo tožencu ustrezno omogočeno, da uveljavlja svoje pravice, da torej omogoči izvedbo storitve ali pa naroči spremembo termina. Ključno je vprašanje, ali je bil toženec sploh obveščen o nameravani izvedbi storitve. Vzorec dopisa, s katerim tožnica domnevno obvešča svoje komitente, tega ne izkazuje. Kopija delovnega naloga priča le o tem, da so tožničini delavci v vasi, kjer je tudi naslov toženca, izvajali storitve na določen dan. Kopija domnevnega obvestila, ki naj bi ga tožničini delavci pustili na naslovu toženca, je nečitljiva. Tožnica ni pojasnila, kje je domnevno obvestilo odložila. Iz njega je razvidno, da se je datum popravljal, tudi podpis na njem je drugačen od domnevno iste osebe na delovnem nalogu. Obstaja verjetnost, da je ponarejen ali naknadno spremenjen. Ob pomanjkanju dokazil, da je bil toženec seznanjen z listinami, je sodišče neutemeljeno odločilo o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti in sodnih stroških. Tožnica bi lahko uporabila ustreznejšo metodologijo pošiljanja po priporočenem pismu ali po elektronski pošti, s čimer bi lahko verodostojno potrdila, da je dokumentacijo poskušala vročiti tožencu. Čeprav tožnica tožencu mimo sodnega postopka do danes ni poslala ničesar, je 3. 5. 2021 domnevne storitve za obstoječo nepremičnino plačal.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. Gre za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo določbe 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posebnost postopka v sporu majhne vrednosti je med drugim v omejitvi pritožbenih razlogov. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v tem postopku, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnica od toženca zahteva plačilo storitve odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode (to je storitev, povezanih z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami, ki jih opravlja na območju Občine ...). Gre za zaračunavanje pavšala storitve pretočnih greznic, omrežnine greznice, pavšala za malo komunalno čistilno napravo in pavšala okoljske dajatve za obdobje od novembra 2018 do vključno marca 2019. Toženec je vtoževanim stroškom, predvsem strošku praznjenja greznice, nasprotoval s trditvijo, da tožnica zaračunava neopravljene storitve in da računov in konkretnih obvestil o nameravani izvedbi praznjenja greznice ni prejel.

7. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (v 12. in 13. točki sodbe) pravno podlago vtoževane terjatve predstavljajo Zakon o gospodarskih javnih službah, Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode na območju občine ... ter Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalnih voda. Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode se izvaja kot obvezna občinska gospodarska javna služba, njeni uporabniki pa so fizične ali pravne osebe, ki so lastniki stavb ali delov stavb na območju občine in zavezanci za plačilo dajatev, povezanih z odvajanjem in čiščenjem komunalne in padavinske odpadne vode. Račun ni pravna podlaga za plačilo, temveč le izkaz višine zahtevanega plačila, ki se izstavi na podlagi pravne podlage, torej predpisa.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da obvezno gospodarsko javno službo na območju občine ..., kamor sodi tudi vas R., izvaja tožnica, toženec pa je uporabnik in lastnik stavbe-hiše s št. ..., na naslovu ..., ki leži na parc. št. 1, k. o. X, v zvezi s katero tožnica zahteva plačilo storitev. Ugotovljeno je, da stavba ni priključena na kanalizacijsko omrežje. Toženec ni zanikal trditev, da na tej parceli razpolaga s pretočno greznico, in tudi ni trdil, da bi morebiti razpolagal še s kakšno pretočno greznico na isti ali drugi nepremičnini. Da gre le za eno, in to na parc. št. 1 obstoječo greznico, potrjuje pritožbena navedba, da (nova) stavba, v zvezi s katero je bilo izdano soglasje za gradbeno dovoljenje, še ni zgrajena. Ob takšnih okoliščinah je izkazana neposredna povezava med tožencem kot uporabnikom (zapisanim v računih) in obravnavano nepremičnino, saj druge stavbe in greznice ni. Kot je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, pri tem toženčeva trditev, da je tožnica pričela z zaračunavanjem storitev in dajatev, na katere se nanašajo računi, šele v letu 2017, medtem ko ima toženec obravnavano nepremičnino v lasti že od leta 2011, ni pravno pomembna za odločitev. Čas pričetka zaračunavanja storitev oz. dajatev v skladu z zakonskimi in podzakonskimi akti lastnika ne more odvezati obveznosti plačevanja storitev. Ugotovljeno dejstvo, da je toženec že od leta 2011 lastnik obravnavane nepremičnine, lahko pomeni le, da bi toženec, ob izpolnitvi pogojev, že od tega leta naprej moral plačevati tovrstne storitve in dajatve.

9. Za izvajanje vseh storitev tožnice obstoji pravna podlaga v predstavljenih zakonskih in podzakonskih aktih, kot tudi zakonska obveznost toženca kot uporabnika in lastnika nepremičnine, da storitve in dajatve plačuje. Vsebina računov (ki jih je sodišče ocenilo po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP)1, iz katerih je razvidno, kdo jih pošilja, komu, obseg storitev, ki so zaračunane, njihova višina, in zapadlost računa, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča, da se je toženec lahko seznanil s svojo zakonsko obveznostjo. Navedba zakonske podlage in obračunske metodologije nista obvezni sestavini računa, lahko pa bi toženec podrobnejšo vsebino dodatno preveril pri pošiljatelju.

10. Sodišče prve stopnje je po pisno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec prejel račune, četudi z navadno pošiljko, saj so se pošiljali na isti naslov, kot ga navaja v tem postopku. Pritožbeno ponavljanje, da jih ni prejel, ne more biti uspešno, ker predstavlja v sporih majhne vrednosti nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja. Pri tem velja pojasniti, da noben predpis v zvezi z vročanjem računov ne predpisuje vročanja s priporočeno pošto. Tudi ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale z določenimi dokaznimi sredstvi. Ob ugotovitvi, da so bili tožencu poslani vsebinsko zadostno opredeljeni računi, pomeni, da je bil z njihovim prejemom seznanjen z obstojem svoje zakonske obveznosti.

11. Neutemeljeno toženec v pritožbi izpodbija tudi zaključek sodišča, da do oprave storitve praznjenja greznice, ki se opravlja na tri leta, ni prišlo zaradi njegove krivde. Z vsebinsko grajo takšnega zaključka, sprejetega na podlagi dokazne ocene v postopku izvedenih pisnih dokazov, toženec ne more uspeti, saj napačna dokazna ocena ne predstavlja procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zmotne uporabe materialnega prava. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedlo dovolj razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s presojo ugovora toženca, da ni bil obveščen o nameravani izvedbi praznjenja greznice 4. 7. 2018. Ker je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil toženec ustrezno predhodno obveščen o izvedbi storitve, na določen dan pa ga ni bilo doma, niti ni odpovedal ali prestavil termina, na podlagi česar se je štela storitev za opravljeno, o čemer je bil v obvestilu tudi obveščen, toženec ne more s svojo drugačno dokazno oceno posameznih listin (dopis, delovni nalog, obvestilo) doseči nasprotne odločitve. Očitek o neprepričljivosti obrazložitve dokazne ocene, ki dosega standard skrbnosti in vestnosti, meri na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

12. Toženec v pritožbi trdi in s potrdilom izkazuje, da je tožnici 3. 5. 2021 plačal 81,75 EUR, po njegovem mnenju domnevno storitev v skladu z odločitvijo v izpodbijani sodbi. Četudi se plačilo nanaša na vtoževano terjatev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za presojo utemeljenosti pritožbe ni relevantno, saj je bilo izvršeno že po izdaji sodbe. Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi jo tožnica zahtevala tudi za plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajala.

13. Ker torej pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
1 Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 458
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUzNzU5